Nina Orel: Samo še to čakam, da moja psička 'spregovori'!

14. 7. 2018, 19:48 | Scena | Vir: Liza
Nina Orel: Samo še to čakam, da moja psička 'spregovori'! (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv

Strokovnjakinja za odnose z javnostmi in novinarka nam je zaupala nekaj utrinkov iz igrivega sožitja s svojo Ullo, miniaturno mešanko, ki se zlahka prelevi iz športne navihanke v zenovsko princesko.

Kaj vam pomeni, da ste lastnica psa?

Nina Orel: Nisem lastnica, ker si nobenega bitja na tem svetu nimam ne možnosti, ne pravice, ne želje prisvojiti, ampak sem Ullina skrbnica. No, še bolje – midve sva totalni 'bestički'. Najboljši prijateljici z neizmernim medsebojnim spoštovanjem, vendar z jasno hierarhijo in razdelitvijo vlog. Čeprav je meni Ulla kot 'hči' – tako je inteligentna, sočutna in pronicljiva, da samo še to čakam, da nekega dne 'spregovori' –, je navsezadnje pes, in ta potrebuje red in vodnika.

Kako torej shajata skozi vsakdan?

Nina Orel: Ulla je moja najzahtevnejša učiteljica – lekcije z njo niso niti slučajno enostavne, so pa zato toliko bolj dragocene za mojo notranjo rast. Kadar se morava zaradi mojih poslovnih poti za nekaj dni ali tednov ločiti, mi vedno tečejo otroške, krokodilje solze po licih, ki jih poskušam pred njo skriti, kolikor je mogoče. Ob najinih krajših razhodih me uči nenavezanosti in predvsem zaupanja v to, da je pri mojih starših v najbolj ljubečih in varnih rokah. In prepoznala sem pri sebi, da kadar me je strah za Ullo, me je dejansko – strah zase! Kadar pogrešam Ullo, dejansko nisem dovolj povezana – s seboj! Kadar se pojavijo kakšne njene zdravstvene težavice, ki so pogostejše v obdobju gonitve ali navidezne brejosti, ko je njeno telo preobčutljivo, neskončno trepetam zanjo in napnem vse sile, da ji s pomočjo veterinarke pomagam. To so obdobja neprespanih noči zaradi mojih strahov, ampak tudi to me krepi, saj vidim, kako ljubezen premika meje mogočega v meni. In najlepše je to, da mi vso to mojo brezpogojno ljubezen Ulla vrača na milijonto potenco. Z njo doživljam eno od najlepših simbioz, kar jih obstaja!

Kaj pa tisti malo manj lepi trenutki, ko psička ne uboga in kakšno ušpiči?

Nina Orel: Kot prvo: meni so vsi trenutki z Ullo ena sama radost in ljubezen. Ni 'slabših' in 'boljših' – vsi so sveti, ker so najini. Kot drugo: prepričana sem, da velja za otroke in za živali enako – vsaj za tretjino njihovega obnašanja in psihofizičnega stanja smo odgovorni mi! Preostali dve tretjini so genetsko podedovane lastnosti in usoda oziroma karma posameznika. Zato bi morali skrbniki živali in starši otrok prevzeti veliko večjo odgovornost najprej za lastno notranje stanje, ker se to tako usodno projicira na ta izjemno dovzetna in intuitivna bitja, s katerimi smo v tako tesnih povezavah. Ker od nekdaj strastno preučujem kognitivno psihologijo in zadnjih šest let, ki jih delim z Ullo, z enako navdušenostjo preučujem tudi behaviorizem psov, vam lahko iz izkušenj z gotovostjo rečem: kadar imam jaz stresen interval v življenju, se to takoj pozna kot večja nervoza, včasih pa celo kakšen gastritis ali vnetje ušes pri moji Ulli.

So torej psi lahko človekovi zdravilci?

Nina Orel: Psi so še posebej močni 'čistilci', ki vzamejo nase veliko naših negativnih čustev – celo tiste, ki jih imamo neozaveščene. Psi 'vohajo' naše emocije – v dobesednem pomenu vonja, ki ga oddajamo v različnih čustvenih razpoloženjih in v simboličnem smislu. In če s te perspektive pogledate 'poredno' vedenje psa – ga lahko sploh še označite kot takšnega? Jaz si ga ne drznem. Ob kakršnihkoli Ullinih odstopanjih od povprečja (v smislu vedenja ali zdravja) najprej izprašam sebe, kako sem kaj in kakšne vibracije oddajam, potem se odločim, kako bom ukrepala. Kadar nosim v sebi jezo do koga, je veliko večja možnost, da se bo Ulla zakadila v mačko na ulici, kot takrat, ko sem mirna. In ko tako gledam histerične in nezadovoljne matere, ki klofutajo svoje kričeče otroke ali pa nervozne, s seboj nezadovoljne skrbnike psov, ki jih iz lastne nemoči že samo ob močnejšem laježu včasih celo fizično kaznujejo, si velikokrat dovolim kar na licu mesta dati nasvet, naj se sami najprej umirijo. Tvegam sicer vsakič konflikt, ampak čutim, da je prav, da jim nekdo pove. In ker ti ljudje globoko v sebi vedo, da delajo drugemu bitju krivico, se – zelo zanimivo – večinoma odzovejo na mojo konstruktivno pripombo zelo mirno.

Kako pa je z nego mešanke med šicujem in jorkijem – je nega zahtevna, koliko pozornosti potrebuje?

Nina Orel: Ulla je močna, a senzibilna psička. Tako čustveno kot fizično. Od prvega dne zelo skrbim za njeno redno nego – poleg kopanja, česanja in rednega obiskovanja pasjega frizerja ji enkrat na teden očistim ušesa s čistilno solucijo, ker ima bolj občutljiva, in vsak dan ji zdrgnem zobke z naprstnikom in pasjo zobno pasto z okusom piščančka, ki jo med 'ščetkanjem' polovico navdušeno poliže. (smeh)

Kako pa njen karakter pripomore k vašemu lepšemu življenju?

Nina Orel: Življenje z Ullo je res čisti blagoslov. Ne pretiravam. Vem, da smo skrbniki psov slepo zatrapani v svoje ljubljenčke, ampak Ulla je res neverjetna vilinčica. Počasi poskušam ugotoviti, katera človeška dušica se je inkarnirala v njeni ljubki podobi …

Kakšne so po vašem mnenju prednosti miniaturne mešanke in zakaj bi jo priporočili ter kakšnim ljudem?

Ljudem s tako dinamičnim življenjskim slogom, kot ga imam jaz, bi priporočila tako majceno bitje, kot je moja Ulla, saj jo zlahka neseš v naročju v hribih – in se ti zato ni treba odreči daljšim izletom, ki jih ona sicer ne bi zmogla –, jo daš sedeti v košarico na gorskem kolesu ali v torbico, ko skočiš v trgovino, in te zato ne čaka v avtu, v letalu je kot del ročne prtljage lahko pri tebi v naročju … Je pa tako senzibilno in hiperinteligentno bitje samo za človeka z identičnimi lastnostmi.

Foto: Osebni arhiv

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri