O kulturi pitja vina (in kako zelo drugačen je ta bonton v Aziji)

Zgodovina vina je dolga in zanimiva. Najzgodnejši dokazi o vinu izvirajo iz Gruzije. Tam se je pred osem tisoč leti trta kultivirala in rodilo vino. To je bližje jedrni Evropi zašlo prek Sicilije, od koder se je proti severu razširilo na italijanski in iberski polotok ter v Francijo in Balkan. Najstarejša znana vinska klet datira v leto 4100 pred našim štetjem in se nahaja v Armeniji, najstarejša še živa trta pa raste v našem Mariboru. Gospodična, ki sliši na ime modra kavčina ali žametna črnina je stara med 400 in 450 častitljivih let. Cepiči, njeni potomci, rastejo malodane že po vsem svetu.

Dan Svetega Martina je v svojem bistvu verski praznik, ki se v naši regiji praznuje kot praznik vina. Pred 11. novembrom se vino tekočega leta obravnava kot nečista in grešna pijača. Zato ga je treba blagosloviti in spremeniti v pravo vino. V modernih časih je skromen hitro prešel v množične prireditve in martinovanja, ki najžlahtnejšemu napitku zmanjšujejo simbolni pomen in ga postavljajo ob bok drugim pijačam. To ni nič narobe, vsekakor sta delček razloga za pitje vina tudi druženje in sprostitev. Ob tem pa se hkrati spodobi, da ob primerni priložnosti (in ob primernem vinu seveda) še zmeraj znamo degustirati.

Kako naj bi bilo videti okušanje vina? Bonton pitja vina ima svoje standarde. Ti se prilagajajo sorti vina, dogodku, kjer se vino pije in okolju samem.

Na splošno gledano so videti takole:

Že pred pitjem vina sledimo bontonu. Ta je veliko manj uniformen, če mlado vino (Martinovo) uživamo v vinski kleti. Tam na sod nikoli ne trkamo. Ob odpiranju steklenice pa mora tisti, ki vino odpre, pokazati etiketo prisotnim osebam. Tako se bodo seznanile s kakovostjo in in značilnostmi vina. Začeten kozarec se zmeraj nalije do ene tretjine. Steklenica se drži z eno roko od zgoraj. Ko se nalivanje konča, je dobro steklenico nekoliko zavrteti. S tem preprečimo drsenje žlahtnih kapljic po zunanji strani steklenice po končanem točenju.

Kozarec držimo na spodnjem koncu vratu nad podstavkom, še najbolje na spodnji tretjini peclja. Pri tem se vratu oklepamo palcem, kazalcem in sredincem, s preostalima dvema prstoma pa podpiramo podstavek od zgoraj. Kozarca nikoli ne držimo za balon. Trkamo le z vinom.

Ko dobite vino v kozarec uporabite vse svoje čute. Zato jih namreč imate! Ni pomembno, ali ste strokovnjak ali ne. S pomočjo njih uživajte v okviru bontona. Sluh - zvok točenja vina. Vid - barvna nota, zavese na notranji strani kozarca po ventiliranju. Vonj - ena od pomembnejših komponent. Vonjamo tako, da z obrazom pokrijemo kozarec. Okus: najpomembnejši je prvi požirek. Preden ga pogoltnete, razporedite vino po ustih in okusite njegove arome, cvetje in mineralnost.

Ko zaključite s prvim požirkom, okušanja še niste končali. Pomemben je še izdih, ki arome vina vrne arome v nos in usta ter naredi piko na i izkušnji ob druženju z vinom.

V globalnem svetu je vino prisotno malodane v vseh kotičkih sveta, zato se bonton okušanja in konzumiranja vina zelo razlikuje glede na kontinent ali državo.

Na daljnem vzhodu dama ni tista, ki se ji najprej nalije vino. Po tamkajšnjem bontonu se v znak spoštovanja vino najprej nalije tisti osebi, ki je najstarejša. Prav tako je v Aziji drugačna simbolika trkanja s kozarci. S tisto osebo, ki si zasluži več spoštovanja, se trkaš tako, da pristaviš svoj kozarec v trk malo nižje od kozarca tistega, ki mu želiš izkazati spoštovanje. Ta dotična oseba med drugim trkom običajno vrne enako gesto. Tako se trka vse dokler udeleženci ne dosežejo površine mize ali celo tal.