»Očitno sem rojena pod srečno zvezdo.«

Julija Klavžar je mlada igralka iz Ljubljane, ki je kmalu po diplomi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo dobila izjemno priložnost, da nastopi v naslovni vlogi ene najslavnejših in najbolj razvpitih ljubezenskih zgodb vseh časov – Romeu in Juliji. Brez oklevanja, čeprav z nemalo treme, je sprejela velikanski izziv, postala članica SNG Maribor in po vlogi Julije, ki bo spletno premiero doživela 14. februarja, že ustvarja naslednjo. V predstavi Skupaj sami bo upodobila hčerko v odtujeni družini, ki se po spletu okoliščin v času epidemije zopet znajde pod skupno streho.

Vaša prva vloga po zaključku študija je naslovna vloga v predstavi Romeo in Julija Williama Shakespeara v SNG Maribor. Kako ste jo dobili?

Najbrž sta mi jo podarila starša, ko sta me poimenovala Julija. Šalo na stran, lani zgodaj spomladi sem prejela klic od Aleksandra Popovskega, umetniškega vodje SNG Drama Maribor in režiserja predstave Romeo in Julija, če me zanima sodelovanje v predstavi. Ponudba me je kar presenetila, saj nisem vedela, da si je kdaj ogledal kakšno predstavo, v kateri sem nastopala. Potem sem izvedela, da si je ogledal predstavo V imenu matere v režiji Ivice Buljana v SNG Drama Ljubljana, kjer smo v času študija nastopili s sošolci.

Najbrž je velika odgovornost, da ste kar takoj dobili glavno vlogo?

Definitivno je, sploh ker sem bila na Akademiji navajena, da so vloge razdeljene relativno egalitarno in tako sama prej nisem bila deležna izkušnje glavne vloge. Prva misel in tudi misel, ki me je obremenjevala bolj, kot bi me morala, je bila, da se moram dokazati ansamblu. Tako bi imela občutek, da si res zaslužim to priložnost, a na koncu sem uvidela, da predstava vedno nastaja v skupnem ustvarjanju in da nihče ne more zares ustvariti vloge izven konteksta soigre in celotne predstave. Se pravi, to odgovornost, ki sem jo jaz čutila do soigralcev, so tudi oni v isti ali celo večji meri čutili do mene. Vsi so bili med ustvarjalnim procesom zelo razumevajoči do tega, da igralec, ko pride z Akademije, še zdaleč ni izoblikovan igralec in da potrebuje več podpore, ki so mi jo tudi ves čas nudili. Poleg tega sem pravzaprav sama začela proces že zelo zgodaj, natančneje lani marca, ko smo se med prvo karanteno prek spleta dobivali z režiserjem Aleksandrom Popovskim in dramaturginjo Nino Kuclar Stiković, tako da sem imela ogromno časa za (pred)pripravo na predstavo in sem bila zraven tudi pri sami izdelavi priredbe za uprizoritev.

V času študija ste odigrali vlogo v SNG Drama Ljubljana, zdaj je prišlo povabilo iz Maribora. Kako vam je uspelo že čisto na začetku priti v dve največji gledališki hiši?

Očitno sem rojena pod srečno zvezdo. Kakršnokoli priložnost bi pripisala bolj naključju kot sebi.

Selitve igralcev med gledališkimi hišami so nekaj običajnega, pri tem se pogosto tudi preselijo v drug kraj. Ste se tudi vi preselili v Maribor?

Ja, sem, čeprav še vedno pogosto migriram med Ljubljano in Mariborom, a sedaj, ko sem v ustvarjalnem procesu predstave Skupaj sami – pa tudi med ustvarjanjem Romea in Julije je bilo tako –, prebivam v Mariboru.

Kako kot Ljubljančanka doživljate štajersko prestolnico?

Maribor mi je v resnici blizu že od otroštva. Moji starši ter brat in sestra so živeli v Mariboru pred mojim rojstvom, kasneje pa so se preselili v Trzin. Na svoje življenje v Mariboru imajo zelo lepe spomine, zato smo se skupaj kasneje velikokrat vračali – v mesto, na Pohorje … Maribor je slovensko mesto, ki mi je poleg Ljubljane najbolj domače.

Kdaj ste začeli sanjati o tem, da bi bilo gledališče vaš poklic?

Z gledališčem sem se začela ukvarjati že v osnovni šoli, lahko bi rekla, da mnogo prej, kot sem imela zares odnos do poklica samega. Z izkušnjo igre sem se srečala, še preden sem začela pogosto sama hoditi v gledališče. Sicer pa te želje pred Akademijo nisem nikoli razvila v polni meri, saj se mi zdelo preveč optimistično računati na to, da bi bila res kdaj sprejeta na AGRFT. Stežka poglabljam želje, pri katerih uspeh ni zagotovljen. Mi je pa postalo skozi leta v marsikaterem pogledu samoumevno, da sem si tega vedno želela, ne glede na to, do kolikšne mere sem to dejansko izrazila.

Vladimir Vlaškalić, ki v predstavi Romeo in Julija igra patra Lorenza je povedal, da je med pripravo predstave vladalo odlično vzdušje in da je užival v delu z mladimi igralci. Kako ste se vi kot mlada igralka vključili v ekipo, ste imeli tremo?

Seveda, ogromno tremo. V prvih tednih je bil čudež, da sem sploh znala prebrati tekst pred sabo. Po eni strani sem imela srečo, da je proces trajal dlje, kot je bilo predvideno, saj sem imela veliko časa za aklimatizacijo v novo okolje. Med procesom je bilo delo namreč večkrat prekinjeno zaradi epidemiološke situacije. V tej veliki ekipi sem imela priložnost opazovati veliko različnih igralcev in njihov način dela. Poleg tega so, kot sem že omenila, velikokrat začutili, da potrebujem pomoč in so bili vselej pripravljeni pomagati z nasvetom. Se mi pa zdi, da je bilo za vse nas delo v tem času kar naporno, saj bi si želeli svoje delo predstaviti publiki, pa nismo vedeli in še vedno ne vemo, kdaj bo to spet mogoče.

Spletna premiera Romea in Julije bo 14. februarja, imeli pa ste že interno premiero v živo. Kako je šlo?

Super, sicer si vedno rečeš, da se marsikaj da še popraviti, izboljšati, ampak to so tudi stvari, ki se bodo dogajale, ko bomo enkrat lahko igrali pred publiko. Upam, da bo to možno čim prej.

Kot mlada igralka za sabo še nimate številnih nastopov na odru. Pandemija je vse gledališke ustvarjalce prikrajšala za neposredni stik z občinstvom. Mislite, da se bo nanj težko navaditi, ko bodo gledališča zopet normalno odprta?

Nikakor ne. Kvečjemu obratno. Bolj kot nastopajočim se bo na dejstvo, da je nazaj v gledališču, najbrž težko navaditi publiki. To pravim zato, ker je bilo v kratkem jesenskem obdobju, ko so bila gledališča spet odprta, po mojem občutku relativno malo publike, če primerjam s številom gledalcev v normalnih okoliščinah. Kljub temu da je tudi v tem času užitek ustvarjati predstavo, pa se sprašujem, ali se je predstava, ali se je to minljivo življenje na odru sploh zgodilo, če ga nihče ni videl. To dvojno življenje predstave, eno na odru in eno v glavi gledalca, je nekaj pri gledališču (meni) tako samoumevnega in nujnega, da nimam nobenega dvoma o tem, da bo vsak gledalec nazaj v gledališče sprejet z odprtimi rokami.

Kako doživljate zgodbo Romea in Julije v današnjem času?

Najbrž si je v našem okolju težko predstavljati, kakšen bi bil lahko spor med dvema družinama, da bi situacija tako eskalirala, kot je v drami. A v vsakem primeru lahko ta konflikt med željo posameznika in družbenimi omejitvami oziroma pričakovanji posplošimo na marsikatero situacijo. Sama sem med procesom dosti razmišljala o pravici do ljubezni. O nekem občutku, ki ga dobi zaljubljenec, da je ljubezen njegova pravica, o občutku, da je ljubezen vse, zaradi česar je človek sploh na svetu. Pa o legitimnosti kateregakoli družbenega zakona, da to prepreči, pa načinih, na katere je danes neka ljubezen še lahko sporna.

Kakšno je sporočilo, ki zgodbo Romea in Julije ohranja aktualno?

Hitro bi pomislili, da je to zgodba o moči ljubezni. A to bi bilo prehitro rečeno. V originalu, kjer smrt Romea in Julije pripelje do sprave med družinama, to seveda na nek način velja. Preko neomadeževanega pogleda para na svet oziroma njunega ravnanja lahko družba spregleda svoje napake. V naši adaptaciji – to vam bom razkrila – takega konca ni, a upam, da potencialnemu gledalcu to ne bo vzelo veselja do ogleda. Najbrž je res utopično pričakovati, da nas bo trpljenje drugega spremenilo. Seveda nas gane, a redko nas potegne ven iz našega načina življenja, če nam je tam udobno. V primeru dveh družin je ta način življenja tesno povezan z željo sovražiti, z nekim užitkom do nasilja, ki je seveda del človeške izkušnje in iz katerega se nihče ne more zares izvzeti. V resnici je ta aspekt bolj pomenljiv kot ljubezen med glavnima likoma. Še vedno se pogosto opredeljujemo glede na to, kaj sovražimo, čemu nasprotujemo. Kar je logično v svetu, kjer se počutimo, kot da nad ničemer nimamo kontrole. Potem se lahko samo upiramo, kot vemo in znamo, da bi si ta občutek povrnili. Romeo in Julija sta pač napaka v sistemu, ki se mu sicer upreta, vendar šele takrat, ko ju direktno omejuje. Sicer bi ga tudi onadva reproducirala. V tem smislu tudi ostali liki niso pravi antagonisti, zlobni posamezniki, ki stojijo naproti svetosti ljubezni, temveč so ljudje, naučeni živeti v svetu, v katerega so bili vrženi. Človek mora biti v sprejemanju sveta, v katerem živi, previden, da ne postane nenamerno še sam ta, ki povzroča trpljenje in je zaverovan v to, da uveljavlja »pravilen« način bivanja in mišljenja.

Poleg Julije v SNG Maribor že pripravljate novo vlogo v predstavi Skupaj sami. V predstavi, ki govori o tem, kako epidemija nenačrtovano združi razseljeno in odtujeno družino, igrate hčerko. Kako doživljate – vi sami in vaši soigralci – predstavo o nenavadni in težki realnosti, ki se nam dogaja tukaj in zdaj?

Sicer smo še bolj na začetku procesa, a pogovarjali smo se o tem, da govoriti o epidemiji in karanteni kot taki najbrž ni nekaj, kar bi kdo želel gledati, ko se stvari umirijo. Vendar, če navedem repliko iz drame: »Karantena ni ustvarila novih problemov, samo stare je potencirala«. Bolj zanimivo je vprašanje, kaj trenutna situacija vzbudi znotraj te družine, s čim so se njeni člani prisiljeni ukvarjati in s čim jih sooči znotraj samih sebe in znotraj družinskih odnosov. Pogovarjali smo se tudi o tem, na kakšen način je to obdobje posebno v smislu neke neoprijemljivosti. O občutku, kot da se ta čas sploh ni zgodil. Prva karantena je zame zelo zaznamovana z občutkom, da sem se znašla v obdobju, ki nima ne preteklosti ne prihodnosti, ampak je izvzeto iz časovnice dogodkov.

Kljub vsemu, ali sta vam pandemija in z njo povezana osamitev morda tudi kaj dali, ne le vzeli?

Kot marsikomu mi je bila prisilna samota v nekem smislu pozitivna, saj mi je dala čas za samorefleksijo. Seveda pa je svet hitro začel funkcionirati znotraj nove situacije, časa za vse pa je bilo spet premalo. Na žalost sem pri sebi videla, kako hitro se je mogoče distancirati od sveta in se skriti pred svojimi in tujimi problemi.

Za Metropolitan napisala Lena Kreutz

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord