Monte Rosso, vedno bolj navdušujoča slovenska zgodba o uspehu

Veter, ki se je zapletel v krošnjo mladega drevesa nad nami, je dišal po morju. Po svežini. Po svobodi. Neobremenjen z mejami in politiko, kot je neobremenjena narava, kultivirana, a cenjena, prek katere je zavijal. S točke, kjer nas je ujel, je naš pogled zaobjel celotno posest pod nami, prostrano in do potankosti urejeno.

Na tej točki se je začela naša zgodba o Monte Rossu – o kraju na severu Istre, ki je postal blagovna znamka. O Monte Rossu, ki postaja vedno bolj navdušujoča slovenska zgodba o uspehu. Zgodba, v središču katere je narava, tu ujeta v prečudovito formo prostranih vinogradov in nasadov oljčnih dreves.

Če bi zavrteli čas le za desetletje nazaj, bi na točki, kjer nas je tisti sončni dan ujel morski veter, videli popolnoma drugačno podobo. Šestdeset hektarov posesti, ki je imela nekoč, morda pred 50, ali pa še več leti, urejeno podobo, potem pa jo je izgubila. Človek jo je zapustil, zato si jo je narava divje vzela nazaj in jo vrnila v neizprosno, surovo kamnito brazdo. Videti je bilo, da so vsi v bliž­nji in daljni okolici nad posestvom že davno obupali.

Na ta opuščeni kraj sta leta 2006 stopila Davor Dubokovič in Uroš Gorjanc, Slovenca, ki sta v tej naravni zapuščini videla nekaj lepega. Porodila se jima je zamisel za projekt. Nekateri so jima večkrat dejali, da sta nora in da tu ne more nič več rasti in nič več cveteti. Toda Davor in Uroš nista videla v času pozabljene zemlje in kamenja, videla sta Monte Rosso, kakršno sta vztrajno ustvarjala, dokler ni posest dobila popolne preobrazbe in letos tudi odprla vrata za obiskovalce – za tiste, ki se želijo izgubiti v pristni istrski naravi in vsaj za en dan doživeti utrip življenja na vedno brstečem vinogradniško-oljčnem ranču.

Ko smo se s piknik točke spustili do osrčja posesti, smo si, obdani s številnimi odtenki zelene, privoščili tudi plodove, ki jih ta zemlja po petih letih obdelovanja zdaj radostno vrača svojim zvestim lastnikom in obdelovalcem. Teh je na posesti trenutno okoli deset, sestavljajo pa zvesto in predano ekipo, s katero lahko Davor in Uroš samozavestno vodita Monte Rosso v svetlo, pred­vsem pa plodovito prihodnost.

Od kamenja do prve oljke

»Posestvo je bilo v skalah, pozabljeno, čisto drugačno, kot je danes. Iz razno­likih skritih lukenj smo vlekli ven celo uničene avtomobile,« se spominja Davor. Na začetku ni bilo lahko.

Kar sto ton nafte in pet let so porabili s sodobno mehanizacijo, da so ukrotili skalo in zemljo ter jo spremenili v prečudovit kotiček, kjer zdaj uspevajo oljke. Oljke se sicer bohotijo po sredozemskem pasu, tam, kjer mraz nikoli ne pokaže pravih zob. Tukaj, na severu Istre, pa zelo dobro poznajo tudi tiste prave zime – v bližnji preteklosti Istrani namreč pom­nijo dve veliki pozebi, ki sta uničili kar 80 odstotkov vseh oljk. Tega se fantje iz Monte Rossa zavedajo, še več, to jemljejo kot enega od steb­rov kakovosti svojega pridelka. Pravijo namreč, da oljka, ki raste na tveganem območju, kjer jo lahko vsaka hujša zima, ugonobi in s tem uniči tudi pridelek, rodi veliko kakovostnejši plod. Torej: večje ko je tveganje, boljši je plod. Oljke, ki rastejo na Monte Rossu, so zato polne mineralov, seveda tudi zaradi bogate lokalne rdečkaste zem­lje, po kateri je kraj dobil ime, rezultat pa je izjemno kakovostno olje. Ekstra deviško oljčno olje, ki se ga ne dotakne uničujoča roka industrijske pridelave in je zato na voljo v svoji najnaravnejši obliki, zdravo in s prepoznavnim okusom. Na posestu Monte Rosso uspeva 14 tisoč oljk, kar je za lokalno pridelavo ogromno, v primerjavi z največjimi pridelovalci pa še vedno butično. Tako lahko kljub bogatemu pridelku zagotavljajo najvišjo kakovost, na katero so pri Monte Rossu zelo ponosni, saj vedo, da bodo kupci to prepoznali in da bodo znali njihovo zlato tekočino ločiti od proiz­vodov industrijskih proizvajalcev.

Oljčno olje Monte Rosso je ustekleni­čeno v stilsko primerni steklenici za vrhunsko olje, izdelani iz temnega stekla, krasi pa jo črna etiketa z ličnim napisom Monte Rosso v zlati barvi. Prav tako v zlatem odtenku piše, da si boste ravnokar privoščili ekstra deviško olj­čno olje. Takšno, kakršno mora biti in vas je edino vredno.

Na zdravje z monterosso

Na posesti Monte Rossa pa letos niso imeli le prvega pobiranja oljk, ampak tudi prvo čisto pravo trgatev malvazije. Po vsem večletnem trudu jim je bila narava naklonjena. Sončni pomladi je sledilo čudovito poletje in jesen jih je nagradila z bogato bero. Tudi vinska premiera je uspela.

Povedati je treba, da pred leti, ko sta Davor in Uroš lotila danes uspešne zgodbe, nista imela kakšnih večjih vinogradniških izkušenj. Toda želja po znanju, opazovanje in ra­ziskovanje ter predvsem srčna vera, da sta na pravi poti, so obrodili sadove. Da, danes je zgodba popolnoma drugačna.

Ko Davor Dubokovič govori o vinu, o žlahtni kapljici, ki je kapnila iz prav tiste realnosti, ki so jo pred leti nekateri imeli za norost, govori kot izkušen vinar. Kot planter, kakor mu piše na vizitki – torej tisti, ki skrbi za nasade na posesti Monte Rosso. Njegove besede so besede, ki jim ni mogoče oporekati, so polne znanja in cehovskega žargona, polne občutne strasti do tega, kar je Monte Rosso.

Ko opisuje istrsko malvazijo, ki jo že ponujajo kot vino monterosso, opisuje nekaj tako dragocenega, da bi si tudi vi, bralec, nemudoma želeli izkusiti to dobroto v svojih ustih. In naslednjo letino si bomo zagotovo privoščili.

Kje točno bo na voljo, še ni znano, zagotovo pa jo bo mogoče pokusiti pri izbranih gostincih po Sloveniji in v bližnji okolici. Ko jo boste iskali po bolje založenih vinskih oddelkih trgovin, bodite pozorni na prepoznavno belo etiketo z zlatim robom, izrazitim emblemom in elegantnim helvetičnim zapisom imena monterosso.

Prav tako bodite pozorni na njihovo spletno stran monterosso.hr, še najbolje pa je, da svojo gurmansko žilico razgibate kar na kraju samem, z obiskom posesti Monte Rosso. Tam lahko ujamete piš našega vetra iz uvoda, ki vas bo spomnil, da so včasih najlepše stvari tudi najbolj preproste. Posest Monte Rosso je namreč več kot le vir izbrane malvazije in vrhunskega oljčnega olja, je tudi prostor, kamor se lahko zatečete, ko vam vsakdanjik postane preveč siv, preveč monoton in predvsem preveč betonski.

Posest odprtih vrat

Na čudoviti lokaciji, kjer vas nemudoma objame pozitivna energija, bodo v bližnji prihodnosti odprli tudi čisto pravo primorsko gostilnico, konobo, v duhu in slogu kraja, seveda pa tudi s temu primernimi okusi – jedmi, pripravljenimi iz pridelkov, ki jih pobirajo na posesti. Oljke in prostrani vinogradi namreč predstavljajo le dve od petih kultur, ki jih srečate na sprehodu po tej naravno bogati lokaciji. Resda sta to ključni kulturi, na katerih temelji uspeh blagovne znamke Monte Rosso, a če boste naredili še korak več in malček iztegnili roko – kakopak v primernem letnem času –, boste lahko utrgali tudi kakšno češnjo ali figo, poznavalci avtohtone obmorske vegetacije pa boste prepoznali še dolgolistne mandljevce. Vse to so plodovi nekih sanj, ki so postale vizija in zdaj čisto oprijemljiva realnost. Realnost, ki nima začrtanega konca in prav tako ne začrtanih meja. Prav zato je to zgodbo težko opredeliti z besedami. Morate jo namreč doživeti. Z vsemi čuti. Morate jo videti, se je dotakniti, predvsem pa okusiti. Kajti Monte Rosso, streljaj od slovenske meje, zdaj ni več samo kraj. Je tudi način življenja.

Tekst: Darjo Hrib
Foto: Dean Dubokovič

'Minister za zdravje opozarja: Prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju'

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ