Oddelek za občutljive zločine (skandinavski blanc McCalla Smitha)

Alexander McCall Smith je nadvse plodovit britansko-zimbabvejski pisec, ki se je proslavil s knjižno serijo Prva damska detektivska agencija. Te dni je med slovenske bralce našel pot še en njegov roman, ki sledi literarnemu žanru skandi blanc. To je tista zvrst kriminalk, za katere so značilni nenavadni kriminalni primeri, ki prostor v večernih poročilih najdejo zgolj v času kislih kumaric.

Za kaj torej gre?

Detektiv Ulf Varg, zaposlen na malmöjskem Oddelku za občutljive zločine, kjer obravnavajo najbolj nenavadne primere na Švedskem, se v prvem delu humorne detektivske serije skupaj s svojimi sodelavci sooči kar s tremi občutljivimi primeri. Prvi primer vključuje 'vbod na nenavadnem mestu', ki ga je sredi belega dne na tržnici zagrešil neznani storilec.

»Tukaj sem bil, ko se je zgodilo,« je rekel Oscar. »Nisem videl, kako se je zgodilo, vendar sem bil tukaj, pomagal sem bratu. Lastnik stojnice je, veste – jaz delam na železnici, ker pa delam v izmenah, prihajam ob prostem času sem in pomagam Malteju.«

Ulf se je razgledal. Tržnica je bila mirna in ni bilo videti, kot da bi bilo naokoli veliko ljudi, ki bi jih zanimali razstavljeni šali in puloverji pred Gustafssonovo stojnico. Segel je in potipal enega izmed šalov. Oscar je bil čokat, obilen moški s kratkimi lasmi: ni bil podoben človeku, ki bi ga v hipu povezali s kašmirom.

»Kašmir?« je vprašal Ulf.

Oscar je za trenutek okleval. Potem je rekel: »Skoraj. Odvisno, kaj s kašmirom mislite.«

Anna je strmela vanj. »Vem, da gre za čisto oseben pogled, ampak, kadar sama rečem kašmir, nekako mislim kašmir.«

Ulf je spravljivo zamahnil. »Nisva zato tukaj,« je rekel. »Povejte mi o svojem bratu, gospod Gustafsson.«

Oscarju je odleglo.

Čeravno se ti ’okrutni’ primeri dogajajo na Švedskem in ima detektiv Varg kot tipičen severnjaški detektiv seveda svoje hibe, pa McCall Smith v Oddelku za občutljive zločine ne sledi Larssonovi krvavi tradiciji skandinavskega noirja. Pravzaprav ravno nasprotno, tako rekoč postavljeno na glavo, zaradi česar hitro postane jasno, da bralec v rokah drži sploh prvo knjigo novega žanra, t. i. skandinavskega blanca.

Ulf se je znova sklonil in pogledal razklano platno. »Na tem mestu se na platnu vidi kri,« je tiho rekel. »Poglejte.«

Blomquist je pogledal preko njegove rame. Anna se je sklonila in pogledala s strani.

»Tule se je zgodilo,« je rekel Ulf. »Anna, kaj pa ti misliš?«

»Verjetna hipoteza,« je rekla Anna. »Vendar gre za hipotezo, ki ne odgovarja na vprašanja. Nobena hipoteza, ki sloni na besedi nekdo, nas ne približa rešitvi.«

Ulf se ni strinjal. »Zato pa odgovarja na vprašanje kako. Odprti pušča vprašanji zakaj in kdo, toča se odgovarja na eno izmed treh vprašanj, je menda bolje, kot če ne bi imeli sploh nobenega odgovora.«

»Komajda bolje,« je rekla Anna.

Odšla je kupit brokoli in jajca, medtem ko sta Ulf in Blomquist, za katerega se je zdelo, da se je priključil preiskavi, pregledala ozek prostor za šotorom, da bi našla kakšen dokaz, ki bi morda malenkost pojasnil primer. Seveda nista našla ničesar, razen drobirja urbanega obstoja: celofanske ovoje hitre hrane; azvržen in izpraznjen kemični svinčnik, zmečkan nakupovalni seznam, ki ga je odvrgel neki mimoidoči in ga je opominjal na nakupe: krompir, vitaminske tablete, kuhinjske krpe, krojaška kreda; ter vstopnico za rock koncert, ki se je zgodil pred enim mesecem – šlo je za dansko skupino, za katero so slišali vsi, celo Ulf, ki ni maral rock glasbe.

»Nič pomembnega,« je rekel Blomquist na koncu iskanja in dodal: »Ljudje so pravi packi, kajne?«

McCallov skandi blanc je zabaven kriminalni roman, začinjen s ščepcem britanskega humorja in zapakiran v hudomušno, lahkotno in toplosrčno eskapistično branje, v katerem pa ne manjka niti avtorjevih pronicljivih opazk o tegobah in radostih našega danzadnevnega življenja.

»Drugače rečeno, udobno se namestite in odkrijte prisrčnost skandi blanca!« še sporočajo iz založbe Didakta, ki so roman Oddelek za občutljive zločine pripravili z mislijo na slovenske bralce in bralke.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ