"Odprta kuhna ni mišljena kot donosen posel, nastala je iz srca, iz ljubezni do hrane"

6. 6. 2013, 09:58 | Scena | Vir: Liza

                            "Odprta kuhna ni mišljena kot donosen posel, nastala je iz srca, iz ljubezni do hrane" (foto: Goran Antley) Goran Antley

Poleg ljubezni Izraelca Liorja Kochavya in Almo Mujezinović združuje tudi delo pri projektu Odprta kuhna. Vse vabita, da se jima pri projektu pridružijo in skupaj uživajo v vzdušju Odprte kuhne ter podprejo slovensko kuhinjo in ji s tem dajo pomembnost, kakršno si zasluži. Ljudi, gostilne in restavracije iz vse Slovenije vabita, da ob petkih pridejo na Pogačarjev trg v Ljubljani in uživajo v dišavah in okusih Odprte kuhne.

Kako se je vse skupaj začelo?

Lior: Alma, moja punca, je bila na enem od svojih delovnih potovanjih v Italiji, ostal sem doma in bil preprosto lačen. V Ljubljani nisem mogel najti nečesa dobrega, tradiconalno slovenskega. Dobil sem idejo, da bi imeli neke vrste tržnico, kjer bi na enem mestu lahko dobili različno tradicionalno slovensko hrano. Ta koncept poznam iz Izraela, kjer imamo veliko takšnih tržnic. Ko sva z Almo v Izraelu, greva običajno na eno izmed tržnic, kjer si nabaviva domačo in sveže skuhano hrano.

Se pravi, da vam je lakota dala misliti.

Lior: Moja prva ideja je bila: zakaj ne bi imeli prostora, kjer kar prideš in kupiš hrano po lastnem izboru, se družiš ob njej s svojimi prijatelji ali bližnjimi doma. Tako smo začeli razvijati koncept za Odprto tržnico. Zakaj se ne bi v Sloveniji zbrale res najboljše restavracije na enem mestu – v središču Ljubljane. Dokazali bomo, da koncept, ki že deluje naokoli po svetu, lahko deluje tudi v Sloveniji.

Alma: Ta koncept poznava iz Izraela, tam je to tradicija, zato imajo veliko takšnih tržnic. Vedno gremo na eno izmed njih in prinesemo jedi, da imamo doma sveže pripravljeno hrano.

Lior: Ko sem med vikendom ostal sam in nisem mogel najti lokala s tradicionalno slovensko hrano, sem imel to najprej v mislih: zakaj ni tukaj prostora, kjer bi lahko kar prišel in kupil nekaj hrane za domov, tudi med vikendom. Lahko bi jedli skupaj s prijatelji ali družino in se ob hrani družili. Razvil sem koncept Odprte kuhne in zdaj imamo največji izbor najboljših gostiln, restavracij in kuharskih mojstrov na enem mestu. Morda ta tip trga že obstaja nekje v svetu, toda tako, kot je v Sloveniji.

Vi kuhate?

Lior: Ne dovolj. Rad pa uživam v hrani srednjega vzhoda, nekaterih slovenskih in balkanskih jedeh.

Alma: Pri naju sem šef kuhinje jaz, Lior pa je zelo dober asistent, toda jaz sem tista, ki stvari speljem.

Kaj običajno kuhate?

Alma: V osnovi kuham jedi srednjega vzhoda, kuham tudi veliko jedi po receptih svoje mame, se pravi balkanske jedi, specialitete, še posebej zato, ker jeva hrano, ki je košer. Bosanska, balkanska hrana je pridobljena na podoben način, kot je košer, kar pomeni, da imava prijetno mešanico tradicionalne kuhinje obojih staršev. Veliko sem se učila tudi od njegove mame in babice, ki znata marsikaj, in verjamem, da kuham korektno. Velikokrat sva priredila kulinarične večere za prijatelje, ki so bili zadovoljni. Verjamem jim.

Lior: Uživamo v obeh kuhinjah, tudi v slovenski.

Kakšna je tipična izraelska kuhinja?

Lior: Falefel in humus sta osnovni jedi srednjega vzhoda. Nabor kuhinje prihaja od vsepovsod naokoli. Judje v Izrael prihajajo od z vsega sveta, s tem tudi jedi prihajajo od vsepovsod: iz Južne Amerike, Evrope, Afrike, Azije ... Tako imamo zelo različne jedi, ki pozneje postanejo tradicionalne izraelske. Alma je veliko opazovala mojo mamo in babico med kuhanjem, saj uporabljata veliko začimb. Pri nas imamo tudi drugačen tip kulture prehranjevanja. Pri nas se jedi servirajo na sredino mize. Tudi način kuhanja je drugačen, saj se jedi kuhajo po nekaj ur, tudi vso noč. To je tradicija, ki združuje družino. Celoten koncept temelji na skupnosti, na druženju ob hrani.

Alma: Recimo v družini Aškenazov sta lahko tradicionalni jedi 'gefilte fish' in gulaž ali tudi maroške ribe, ker njihovi starši izhajajo iz Maroka. Jedi so lahko od kjerkoli. V vsaki družini je drugače, odvisno, od kod družina izhaja.

Imate poseben režim prehranjevanja, glede na to, da ste manekenka?

Alma: Verjamem, da imajo ženske, ki želijo biti uspešne v poslu in imajo izkušnje, te zadeve v glavi urejene. Stereotip o stradanju za uspešne manekenke ne velja. To se na dolgi rok ne obnese. Punca, ki nima v glavi urejeno, ne more delati. Sama se tega ne bi lotila, če ne bi bilo v redu. S svojo genetsko danostjo sem zadovoljna, ker mi omogoča, da lahko jem karkoli hočem, brez skrbi in obremenitev.

Seveda pa tudi zame velja, da se prehranjujem zmerno. Po drugi strani pa živimo v takem času, da tudi sama nimam časa za pet obrokov na dan in se žal včasih prenajem, ampak tako je. Edino, kar pazim, je, da skupaj ne mešam mlečnih in mesnih izdelkov. Če jem nekaj na mlečni osnovi, dve uri ne jem mesa. Če jem nekaj z mesom, dve uri ne konzumiram nič na mlečni osnovi, ker je za telo to najtežje prebavljivo. Lior je tako že vse življenje, jaz pa že sedem, osem let. Prvi dan, ko sva se spoznala, mi je predstavil ta način prehranjevanja, zaradi česa sem zadovoljna in se počutim veliko bolje.

V vašem življenju se prepleta precej sveta. Živeli ste v Izraelu, rojeni ste v Sloveniji, starša sta iz Sarajeva, kot manekenka pa delate po svetu.

Alma: Odvisno je, kako si naredite življenje. Verjamem, da je vsak kreator svojega življenja. Pred približno petimi leti sem imela obdobje, ko sem se bolj posvečala drugim stvarem, pozneje pa sva se z Liorjem osredotočila na najino prihodnost, da lahko uživava skupaj.

Vmes ste tudi študirali sociologijo. Ste zaključili študij?

Alma: Manjka mi le še diploma, vse drugo sem zaključila pred dvema letoma. Profesor je verjetno jezen name, saj pričakuje mojo diplomo.

Kdaj sta prišla živet v Slovenijo?

Lior: Približno pred petimi leti. Skupaj pa sva od leta 2006.

Je bilo težko združiti vajini življenjski poti?

Lior: Vsi začetki so težki.

Alma: Srečala sva se, ko sem bila še napol otrok, saj sem imela 20 let. On je iz Izraela, jaz iz Slovenije, srečala pa sva se v Indiji. Težko je bilo, preden sva odkrila logistiko, ki deluje. V resnici pa nič drugega ni težko.

Lior: Ko veš, da nekaj želiš, te ne more nič ustaviti, tako kot nas ne more ustaviti pri našem projektu Odprta kuhna.

Vidite v projektu Odprta kuhna priložnost za dober posel?

Lior: Imam že druge posle, Odprta kuh-na ni mišljena kot donosen posel, prišla je iz srca, iz ljubezni do hrane in združevanja različne hrane na enem mestu. Mislim, da bo to tudi za turiste zelo zanimivo, saj bodo dobili na enem samem mestu neverjetne, raznolike okuse Slovenije. Navsezadnje vsi turisti nimajo časa prepotovati vse Slovenije in spoznavati okusno hrano v različnih krajih. V projektu vidim veliko lepih priložnosti in možnosti, ki se bodo lahko zgodile na enem samem mestu, torej v Odprti kuhni.

S tem boste Ljubljani dodali nekaj kozmopolitskega pridiha.

Lior: Ideja je, da mesto naredimo bolj kozmopolitsko, kakor tudi vzdušje na ulicah, da prispevamo k duhu druženja, k prepletanju različnih jedi, vonjav, arom in okusov ... Projekt se je ves čas razvijal iz te perspektive, kar je veliko več kot le poslovna priložnost.

Alma: Verjamemo v ta projekt, ker res prihaja iz srca. Pričakujemo in vidimo, da se bo ta projekt po veliko letih razvil in postal del tukajšnje kulture.

Koliko časa delate na tem projektu?

Lior: Približno šest mesecev.

Alma: Če želiš karkoli narediti in biti uspešen, moraš nekje začeti. Vsi udeleženci projekta dajejo vse najboljše od sebe, da bi bili uspešni. Vsi smo usmerjeni v isto smer, vsi delamo za isto stvar. Smo velik tim, vsi sodelujoči enakovredni partnerji, saj vsi skupaj promoviramo takšen način prehranjevanja, kot ga ponuja Odprta kuhna, zaradi česa smo srečni.

Lior: Imamo skupne interese: postaviti slovensko kuhinjo na zemljevid sveta.

Kako doživljate Slovenijo?

Lior: Ogledal sem si večino Slovenije, toda še vedno ne vsega. V Sloveniji mi je všeč to, da tudi, če se izgubiš, prideš na najlepši konec sveta. Ne moreš si izbrati napačnega kraja, kvečjemu imaš možnosti, da prideš v še lepši kraj. Nimam težav s tem, da je Slovenija majhna, saj prihajam iz dežele, ki je enako velika kot Slovenija, toda z osmimi milijoni prebivalcev, poseljenih v polovici dežele. Uživam v prednostih Slovenije: to, da je manjša in ima zelo lepo naravo.

Veliko potujete po svetu. Kako vidite Slovenijo v primerjavi z drugimi deželami?

Lior: Slovenija je razglednica nebes. Tukajšnja narava je neverjetna. In še vedno imate več kot 50 odstotkov površine pokrite z gozdovi. Bogati ste z gozdovi in naravo ter različnimi tipi narave, ki Slovenijo delajo precej drugačno od drugih dežel po svetu.

Tudi vi veliko potujete po svetu. Kako vi vidite Slovenijo?

Alma: Vidim jo kot svoj dom. Zdaj imam dva doma, eden je v Tel Avivu in drugi še vedno v Sežani, ker tam živita moja starša in sem tam odrasla. Strinjam se z Liorjem, da je Slovenija ena od najlepših dežel na svetu. Res cenim, da je čista – je ena od najbolj čistih dežel na svetu. Cenim tudi mir in varnost, ki jo imamo pri nas. Ne glede na to, kam grem, nikoli ne čutim te tišine in se ne počutim tako varno kot tu.

Lior: Kolikokrat sem kje pustil mobitel in se ni nič zgodilo, sploh če upoštevamo, da je Ljubljana glavno mesto. Ni veliko glavnih mest na svetu, kjer se lahko počutite tako varno.

Kako pa doživljate tukajšnje ljudi?

Lior: Prihajam iz dežele, kjer so ljudje ekstremno odprti. Okolje, kjer sem odrastel, je v primerjavi s slovensko mentaliteto veliko bolj odprto. Vseeno se včasih, ko grem v Izrael, zalotim, da razmišljam: Zakaj ljudje kaj malega ne zadržijo zase. Sicer pa je odvisno, kako stvari delujejo. Izraelci so običajno zelo direktni in ne želijo zadržati stvari zase.

Alma: To velja za dobre in slabe stvari. Včasih lahko nate kričijo, drugič te objemajo in poljubljajo, zelo so temperamenti.

Lior: Vse bolj spominja na balkanski stil.

Kako se med sabo pogovarjata?

Lior: Kombinirava vse.

Alma: Imava prijetno mešanico, ki je nihče ne razume. Lior pozna tudi nekaj balkanskih besed. Zelo zabavno je bilo, ko je Lior prišel v Slovenijo in je najprej v pozdrav vprašal: Hej, šta ima? (Kaj je novega?). To se je naučil od mojega očeta, ker se doma med sabo tako pozdravljamo, sicer pa govorimo slovensko.

Kako vi doživljate Izrael?

Alma: Je moj drugi dom. Vedno komaj čakam, da grem tja, všeč pa mi je tudi, da njegova družina pride k nam.

Izhajate iz velike družine?

Lior: Imam 20 bratrancev in sestričen. Ob petkih moja babica kuha zelo tradicionalno hrano za vso družino, že odkar vem zase. Kuha tradicionalno govejo juho z veliko govedine, začimbami in zelenjave. Zbere se nas 30 članov družine, da se ob babičini tradicionalni hrani vidimo in družimo.

Alma: To lahko traja tudi pet ur in medtem lahko začutiš duh družine ter preveriš, kako je kateri od članov družine.

Ste ga že peljali v Sarajevo?

Alma: Lani.

Lior: 'Balkan stil', mesto z dušo.

Alma: V Izraelu, ne glede na situacijo, ne boste nikoli opazili, da se karkoli dogaja, medtem ko v Bosni ni tako. Minilo je že kar nekaj let od vojne, videti pa je, kot da se je zgodila prejšnji mesec. Lior je to opazil in vprašal: Zakaj nič ne spremenijo? Zakaj se ljudje ne premaknejo? Ostanki vojne so še povsod naokoli.

Lior: Sem pa užival v kraju in v hrani. Domača kuhinja v Bosni je neverjetna, žar dela ves čas. Rad imam hrano, čeprav ni videti. Menim, da pokurim več hrane, kot je zaužijem.

Besedilo: Suzana Golubov

Foto: Goran Antley