Oliver Dragojević: Ko opazim, da ni v meni nič več, je konec komunikacije z občinstvom

8. 7. 2008, 10:38 | Scena | Vir: Playboy
Oliver Dragojević (foto: Bor Dobrin) Bor Dobrin

Pogovor z legendo naših glasbenih počitnic o nastopu v New Yorku, o glasu, ki se z leti spreminja, o svojem šolanju na srednji glasbeni v Splitu in v klubih po Evropi ter po svetu, o družini in kako je dobil ime, o najboljši vabi za belo ribo v Jadranskem morju in Slovencih, ki ga mečejo iz spanja.

Če boste iskali podatke o Oliverju Dragojeviću na wikipediji (slovenski ali hrvaški), boste ob prvem podatku naleteli na napako, ki jo lahko pripišemo legendi o Oliverju, eni mnogih pravzaprav. Ni rojen v Veli Luki na Korčuli, ampak v Splitu, kjer je od takrat z vmesnim gastarbajtarskim premorom tudi živel. Na Korčuli ima sicer hišo, v kateri pa ne spi, ker spi na ladji, dokler ... O tem v intervjuju.

Kot otrok sem bil skoraj gotovo na kakšnem Dragojevićevem koncertu, ker smo pač (tako kot vsi) hodili v Dalmacijo na morje, se pa ne spomnim, kako je bilo. Zato sem šel pred tem intervjujem letos pozimi v ljubljansko Unionsko dvorano in ugotovil, da je Oliver na odru izjemno zabaven, da premore in obvlada v svojem programu vse od Oprosti mi, pape (s katerim in z nekaterimi drugimi uspešnicami je opravil ekspresno) do bolj džezi glasbe in da ima čaroben glas, kar so pred menoj ugotovili vsi tisti, ki bi jih imenoval raja in s katerimi sicer ne bi diskutiral o glasbi. Zanimivo, da sam pravi o svojem glasu ... Tudi o tem v intervjuju.

Čez kak mesec sem šel na tonske vaje pred večerom šansona v Cankarjevem domu, na katerem je on odpel dva komada, Galeba in še enega, in ga zagnjavil za intervju. Oziroma, najprej sem prebral o njem, kar se je kje dalo, in ugotovil, da je »jednostavnije kliještima isčupati prstac iz slane gromade nego najpostojanijeg hrvatskog pop-pjevača u protekla dva desetlječa natjerati na samoispovijest« (hrvaški Playboy, 1997), in sem zagnjavil Zorana Predina, ki je tudi prepeval šansone, naj mi pri tem pomaga. In smo šli iz Cankarja, on, Oliver Dragojević, Arsen Dedić in jaz na vrt slovenskih književnikov, tam spili nekaj piv in sva se dogovorila. Moral sem to omeniti. Oliver & Arsen & jaz. (Tisti dve uri sta bili izjemno zabavni, neke vrste tekmovanje med Arsenom in Oliverjem o poznavanju žensk in glasbe in žensk in žensk.)

Čez teden dni sva bila s fotografom v Opatiji, kjer je imel koncert z reškimi simfoniki, a se je vaja zaradi premočnega popoldanskega sonca tako zavlekla, da nama je ostalo vsega pol ure, in smo zadevo prestavili za dva dni, kot novo lokacijo pa določili Split. Odpeljala sva se torej tja, parkirala na rivi, ker se nama je zdelo, da bi ga kot simbol Splita in Dalmacije najbolje ovekovečila tam, pa nama je po telefonu rekel, da niti slučajno, da se na najgrši rivi na svetu že ne bo slikal, in sva se odpeljala do lučice Špinut, kjer ima svojo barko, na kateri preživlja večino dni.

Bil je prijazen in zabaven, čeprav se mu je z vsake potne kapljice videlo, da res ne mara novinarskih zasliševanj in da je naveličan že 40 let odgovarjati na zelo podobna vprašanja. To si tudi lahko privošči. Tako kot si lahko privošči, da ne nastopa na porokah (odklonil je Zahovičevo, recimo), pa da ne gre v Srbijo, poletne odmore in zanikrno majico, nad katero je obupaval fotograf. »Si ti kdaj videl Paca de Lucio v fraku?« ga je zabil in potarnal, naj ga že spraviva s sonca.

Oktobra boste nastopili v newyorškem Carnegie Hallu. Kako pa je prišlo do tega?

Ko smo delali Olimpio, mi je padlo na pamet, da še obstajajo podobni kraji na svetu s kultnimi dvoranami, v katerih bi bil moj slog lahko zanimiv. In ker je na območju nekdanje Juge veliko ljudi, ki imajo radi, kar pojem, so mi na pamet padle tako Opera House v Sydney­ju, Carnegie Hall, dvorana v Londonu, v pariški Olimpii sem pa tako ali tako že nastopil. Določene dvorane so življenjske sanje vsakega umetnika, ki si želi dobro, vsaj kot sanje. Moje sanje so zdaj, ko je že podpisan dogovor, zelo blizu uresničitve. Dva človeka, ki se ukvarjata z organizacijo koncertov in prihajata z Reke, živita v New Yorku. Slišala sta za mojo željo, odšla v Carnegie Hall, se pozanimala za vse pogoje, ki jih mora upoštevati tisti, ki želi tam nastopiti, in podpisali smo dogovor. Jutri zjutraj imam konferenco za novinarje v Zagrebu za naš trg. Tja naj bi šlo veliko Hrvatov, in ker jih tudi tam živi veliko, bi lahko bilo dobro.

Katere pogoje pa je treba izpolniti?

Dvorana je zelo draga. Tretirajo se kot muzej, tako da notri ne smeš nič zamenjati, ne moreš vnesti svojega ozvočenja, svoje osvetlitve, vse je že tam, njihovo. Delavci, ki jih moraš najeti, so dragi in pod zaščito sindikata in jih moraš plačati vnaprej, tako da vse skupaj zelo veliko stane. Morali smo poiskati pokrovitelje, da bi se o tem sploh lahko pogovarjali.

Kdo pa prihaja na takšne koncerte? Tam živeči Hrvati ali tudi tujci?

Vsi z našega govornega območja, vsi, ki razumejo, o čem pojem, čeprav pravzaprav niti ne vem, kdo sedi v dvorani. Vem, da so v Pariz letela štiri letala iz Zagreba prav za ta koncert. Za New York pa ne vem, kako bo, čeprav so cene letalskih kart zdaj ugodne, tako da bo mogoče kakšni agenciji uspelo pripraviti kakšen vikend paket, v katerega bo vključila tudi ogled koncerta.

V slovenskem časopisju sem prebral, da obstaja možnost, da z vami nastopi tudi Stevie Wonder. Je to res?

Uh, vse to so same dezinformacije. Nekje so me vprašali, koga bi si najbolj želel za gosta na tem koncertu, in sem rekel, da Stevieja Wonderja, ampak da je to itak nerealno. Prvič zato, ker je tako drag, in drugič, ker ne vem, kaj bi on počel z menoj. Rad imam njegovo petje, ampak mogoče pa on sploh ne mara, kako zvenim jaz. To je neumno. Vprašali so me, kaj bi si želel. Omenil sem tudi Raya Charlesa, ampak on je že mrtev, tako da mi je žal. [smeh]

Prav tako sem prebral, da boste odpeli kakšnih 25 pesmi, med njimi tudi nekaj od Beatlov.

Mogoče kakšno. Something, Yesterday ... Te pesmi so mi všeč, ker me spominjajo na mladost. Se pa dogovarjamo z Boys to mail, da bi mogoče vstopili a cappella [zborovsko]. Podobno, kot je bilo z Explosion, z mladimi dečki, ki so peli na podelitvi viktorjev v Ljubljani. Oni so posneli z menoj pesem, ki se imenuje Više mi nije važno. To je zvenelo tako dobro, vse v maniri Boys to mail, tako da jim bomo poslali materiale in mogoče bodo povabilo sprejeli.

Prijatelj, ki je vključen v program Carnegie Halla, sodeluje z njimi, kadar snemajo v ameriških studiih, tako da jih osebno pozna in tako so možnosti, da pristanejo, večje. Oni so Yesterday že posneli na ta način, posneli so veliko dobrih cedejev in glede sloga menim, da bi se lahko našli.

Če se ne motim, ste Yesterday sami velikokrat prepevali.

Sem, ampak ne na tak način, kot bi ga z njimi ali kot pojem Više mi nije važno. To je drugačno prepevanje. Nekatere pesmi bomo prilagodili njim.

Kako pa sicer sestavite program? Med koliko pesmimi lahko izbirate?

Med 50, recimo, od katerih izberem kakšnih 25, s katerimi želim zadovoljiti vse okuse. To je pa zelo težko, nemogoče pravzaprav, ampak med temi 25 mogoče vendarle vsak najde kakšno svojo pesem. Težko je to.

Koliko pesmi pa ste posneli v svoji karieri?

Pojma nimam. Posnel sem kakšnih 30 cedejev, in če je na vsakem deset pesmi, jih je potem najmanj 300. Če pa prištejemo še kompilacije, duete, radijske posnetke, televizijske, jih je pa verjetno več kot tisoč.

Je res, da ste za enega zadnjih albumov lahko izbirali med 500 pesmimi, ki so prispele na vaš naslov?

Celo več jih je bilo. Vse sem poslušal, je pa res, da zelo hitro ugotovim, ali mi kakšna pesem ustreza ali ne. To se takoj sliši. Kakšne tudi nisem poslušal do konca.

Ali ste kdaj sodelovali s kakšnim slovenskim avtorjem, komponistom?

Ne vem, ali se to imenuje sodelovanje; pel sem s Faraoni, za katere so pisali njihovi avtorji. Posnel sem duet s Slavkom Ivančićem pa z Otom Pestnerjem nekaj pesmi. Nekaj pesmi sem posnel z Dečem Žgurom, ki je delal aranžmaje za mojo ploščo, na kateri je njegova žena Nada pela back vokale. S Privškom sem naredil nekaj koncertov, ko je bil še živ, pel z Big bandom, tako da sem s Slovenci vedno dobro sodeloval.

Zoran Predin je lani izdal album Za šaku ljubavi, na katerem pojejo hrvaški pevci, od Arsena do Gibonnija. Kaj mislite o tem?

Poslušal sem jo. Besedila, ki jih jaz pojem, so ljubezenska, on je malo bolj angažiran, pa mi to ne ustreza, glasbeno je pa okej.

Bil sem na vašem letošnjem koncertu v Unionovi dvorani v Ljubljani in videl, kako to zgleda. Dve uri prepevanja, ljudje pa tudi po tem kar ne bi odšli. Nikoli nisem prepeval, ampak domnevam, da je to zelo naporno.

Ne, meni je najlaže peti. Najtežje je čakanje pred koncertom. Potovanja, hoteli, ljudje, fotografiranja, intervjuji ... To mi je težko, ker že leta govorim iste reči, pa mi je to postalo malo dolgočasno. Koncert pa ima v sebi vsakič kaj novega.

Toda ali dve uri prepevanja nista naporni?

Ne, nista, ker vendarle ne gre za zahtevno prepevanje. To ni opera, pri kateri moraš imeti prepono nenehno napeto. Ko pojem, pojem emotivno, na svoj način, ni pa to naporno. Mogoče se kdaj čustveno izpraznim, fizično pa ne.

Se opazi, kadar se čustveno izpraz­nite? Ali občinstvo to zazna?

Ne.

Ker ste tako izkušeni in lahko izpeljete tudi brez tega?

Ne, ampak zato, ker bom v tem primeru prekinil koncert. Ko opazim, da ni v meni nič več, je konec komunikacije z občinstvom. To ni dobro.

V neki slovenski reviji sem prebral intervju z Massimom Savićem, ki je rekel, da je on eden redkih, ki tako kot vi z leti ne spušča intonacije, da bi prenesel naporno prepevanje.

Oba imava zdaj, ko sva malo starejša, malo drugačno barvo glasu. Prej je bilo to bolj odprto, bolj čisto, zdaj pa ima patino, višina je pa ista. Ker je barva glasu postala bolj mat, zveni nižje, čeprav ni.

Težko bi rekli, da prav čuvate svoj glas.

Ne, saj ga ni treba čuvati. Potem bi morali vsi živeti v celofanu. Led, hladno, mnogo govoriti, prepevanje s klapo, poleti in pozimi, dan in noč ...

Kajenje?

[smeh] O tem raje ne pišite. Ni jim treba vedeti, da kadim.

V pogovoru za hrvaški Playboy leta 1997 ste rekli, da se vam samim zdi vaš glas odvraten in da strašno neradi poslušate samega sebe.

Nekajkrat sem rekel, da je tisti, ki rad posluša svoj glas, narcisoiden, to prav gotovo, in da poznam mnoge ljudi, ki so karkoli posneli in rekli: »Daj, izbriši to, tega ne morem poslušati.« Razumljivo se mi zdi, da sam svojega glasu ne moreš imeti rad. Ampak če ga imajo ljudje radi, si iz tega napraviš nekakšen svoj film. Pravzaprav jaz svoj glas bolj igram, kot pa pojem. To se mi zdi lažje, ker sem v bistvu instrumentalist. Končal sem klarinet in zame je igranje klarineta, klavirja, saksofona, kitare ... mnogo lepše kot pa poslušati vokal.

Je res, da ste vi začeli prepevati v Batalih – tako je bilo ime vašemu prvemu bendu – prav zato, ker nihče drug ni?

Oni so kupili mikrofon v tovarni Iskra – lahko si predstavljate, kdaj je bilo to –, ga prinesli in rekli: »Tukaj imamo mikrofon, ampak kdo bo pa pel? Ajde, ti si najmlajši, ti boš.« Potem sem malo poskusil in pristal. Takrat sem v Batalih igral akustični klavir, ker še ni bilo keyboarda.

In ste bi bili zadovoljni z vlogo pianista?

To sploh ne bi bil problem. Če ne bi pel, če se ne bi ukvarjal s tem, kar pač počnem, bi igral v kakšnem hotelu, v kakšnem intimnem baru.

In bi bili zadovoljni?

[smeh] Ne vem, zakaj sploh ta dilema. Jaz se ukvarjam z glasbo. Vznemirjajo me toni, barva zvoka, fraze, dinamika ... To se mi zdi super, pa ni pomembno, ali je to povezano s prepevanjem, dirigiranjem ... Zadovoljuje me vse, kar je povezano z glasbo, tako da ni pomembno, kaj bi počel, pomembno je edino to, da bi bilo povezano z glasbo.

Obiskovali ste srednjo glasbeno šolo v Splitu. Kakšno glasbeno bodočnost so vam napovedovali profesorji?

Rekli so mi samo to: »Zelo si talentiran in ne prevaraj klasike.« Ko sem igral klarinet, sem bil drugi v republiki, pa sem bil najmlajši. Na nekem prvenstvu, igral sem pa Webra, Mozarta in te stvari. Če bi hotel s tem nadaljevati, bi verjetno odšel na akademijo v Pariz, ker so oni to hoteli, in če bi bil kdo pripravljen plačati za to. Ampak ker sem začel igrati v tem bendu, me je tista glasba odvlekla čisto nekam drugam. Imel sem dovolj znanja, da sem lahko odšel ven, bil zunaj kakšna štiri leta in igral vse standarde, do katerih sem lahko prišel. V teh letih sem veliko zvedel o tistem, kar me je v glasbi zanimalo, in v tem času malo zanemaril klasiko. Če bi se je spet lotil, bi tudi šlo. Ampak to mi je bolj všeč.

Nekje sem prebral – pa je najbrž izmišljeno –, da so vas iz srednje šole pravzaprav vrgli, ker niste hoteli igrati etude in ste namesto tega preigravali šlagerje.

Ne, kje pa. Je pa res, da so me premestili s klavirja. »Ne boš ti igral klavirja,« so mi rekli, »ker si len!« Pa sem šel h klarinetu. Takrat sem bil star 11 let.

Še ena legenda obstaja o vas, in sicer pravi, da ste dobili ime po Oliverju Twistu, ker vam je neki družinski znanec kot otroku iz siromašne družine napovedal podobno usodo, kot je čakala Dickensovega Oliverja.

Ni bilo čisto tako. Res je, da smo bili kot družina siromašni in je on rekel moji mami: »Obstaja neki Oliver Twist, napisal ga je Charles Dickens. To ti je dete, ki je prišlo na svet brez vsega. Ubog, nihče ga ni ščitil, tvoj mali pa, že vidim ...« Imel sem tri sestre, ki so umrle, potem se je rodil Aljoša in nato jaz. In je rekel: »Aljoša je rusko ime, Oliver je angleško, in če se zgodi kakršnokoli sranje, bo eden že preživel.« [smeh] Tako je bilo. Jaz sem bil pa 'žgoljav', droban ... Zato.

Rekli ste siromašna družina. Kaj je to pomenilo v tistem času?

Da mi je tata izdeloval čevlje – in lahko si predstavljate, kakšne čevlje lahko naredi oče. Nosili smo zakrpane hlače, meso jedli enkrat na teden ... Ničesar nismo imeli.

Oče je delal v Splitu?

V petdesetih je dobil službo v Splitu kot pristaniški pilot. To je tisti, ki hodi po rivi in izpolnjuje prijave za ladje, ki pristajajo. Uslužbenec. Mama je delala kot čistilka v neki vojaški ustanovi v Splitu. Živeli smo skromno, z bratom sva bila doma, on je kuhal, jaz pa čistil.

Omenili ste tri sestre, ki so umrle pred vašim rojstvom. Se je to čutilo v družini?

Mama je bila žalostna, vse dokler nisem pograbil stvari male Tatjane in jih vrgel v peč ter tako skuril vse, kar jo je spominjalo nanjo. Šele takrat je nehala razmišljati o njej. To je bilo dete, ki je umrlo pri petih letih, drugi dve sta se rodili z anomalijo in je prva živela mesec dni, druga pa, če se ne motim, tri mesece. Ta tretja, Tatjana, je umrla pri petih.

Zakaj pa je umrla?

Umrla je zaradi salmonele. Bili so na Sinaju, v Egiptu, ko je tam izbruhnila vojna in so morali bežati. Tam je v angleških bolnišnicah zaradi salmonele umrlo približno sto otrok. Domov v Velo Luko se je vrnila brez otroka, potem se je tam rodil moj brat, nakar smo se preselili v Split, kjer sem se rodil jaz, in ko je oče dobil delo, smo ostali v Splitu za zmeraj.

Letos ste si dali zaradi dioptrije operirati oči. Ste se že rodili kratkovidni?

Kot otrok sem imel rahitis. [smeh] Res. Zaradi tega se mi je deformirala lobanja, izkrivile so se mi oči in začel sem škiliti. Da bi to popravili, so mi nadeli očala z dioptrijo plus sedem. Kakih 25 let sem nosil leče, dokler mi ni začelo presedati, da se vsako jutro prebudim in nič ne vidim, dokler jih ne vstavim. Kdo je, kje je ... ničesar. Dal sem si operirati oči in zdaj je super.

Nobene dioptrije več?

Ne. [sname očala] To je ničla, steklo. Ampak to, kar pišejo, da sem si dal operirati oči z laserjem, sploh ne drži. Dal sem si odstraniti svoje leče in vstaviti druge. Tako kot bi operiral mreno. Enako je, kot bi odstranili mreno.

Kot otrok ste torej morali nositi očala …

Veš, kako debela ...

So vas drugi otroci kaj dražili?

Niti ne. Precej sem se ukvarjal s športom, pa tudi igral sem že, tako da so bili tisti, ki so se ukvarjali z glasbo, do mene zelo v redu in me niso preveč dražili.

Vaša družina je bila zelo glasbena, toda profesionalno se menda nihče ni ukvarjal z njo.

Je, je, kako ne! Oče je pel s klapami, teta je pela v zagrebški operi, barba [stric] je delal v beograjskem zboru, neki sorodnik je igral klarinet v Subotici, drugi je 20 let igral dva klarineta v Avstraliji … Vsi so bili nekako povezani s tem, kar jaz delam. Brat odlično poje, samo ni imel toliko volje.

Oče vam je pet let staremu kupil ustno harmoniko. Koliko časa ste potrebovali, da ste kaj zaigrali nanjo?

Igral sem zelo preproste melodije, nič strašnega, sem pa rad igral in igral sem nenehno, stalno sem pihal vanjo.

Leta 1961 ste nastopili na otroš­kem splitskem festivalu in z bratom Aljošo sočasno snemali takratne hite za Radio Split. To drži?

Za Radio Split smo posneli Diano Paula Anke, ampak v kontekstu tekmovanja za amaterskega pevca, ki sva se ga udeležila in skupaj osvojila prvo nagrado.

Sta pela v angleščini?

Ne, v hrvaščini. [zapoje] Nisam više tako mlad, mada to mi kažu svi, srca rik mi kaže sad, što za mene značiš ti, bezbroj puta pitam se … , stay by me Diana … Samo ta refren sva pela v angleščini.

Vi ste postali glasbenik, Aljoša pa ne. Kako to?

Aljoša je igral trombon v glasbeni šoli in delal v nekem podjetju, ki se mu je sčasoma posvetil, ker ne mara preveč misliti, ne mara preveč komplikacij, ki bi sledile, če bi pustil službo.

Se pravi, da so vam všeč komplikacije?

Glasbi se moraš popolnoma posvetiti ali se pa z njo ne moreš ukvarjati. On tega ni hotel.

Vi niste nikoli v življenju počeli nič drugega? Ste bili vedno glasbenik?

Enkrat sem bil malar. Moj barba, mamin svak, je bil profesionalni malar, jaz sem bil pa poleti brez denarja in je moja mama govorila: »Vzemite mojega malega, naj zasluži kakšno kinto.« Takrat sem bil v sedmem razredu osnovne šole in sem delal kakšne tri mesece kot pitur [pleskar]. Delal sem najpreprostejše stvari z apnom. Nekoč so me poslali v trgovino po malico, tam pa moji iz šole, ki so prav tako nakupovali. Hitro sem se skril, da me niso videli. Ampak, dobro, nekaj malega sem zaslužil.

In nikoli več niste pomislili, da bi si denar služili kako drugače kot s prepevanjem in igranjem?

Vse bi lahko delal, če bi moral. Ne bi mi bilo težko.

Leta 1967 ste prvič nastopili na Splitskem festivalu s pesmijo Zdenka Runjiča Picaferaj. Pesem je postala hit šele mnogo kasneje. Zakaj?

Takrat se ni uvrstila niti v finale. Pesem ni bila slaba, pač pa sem bil slab jaz. To je bil moj prvi samostojni nastop z bendom, prvič sem stal v ospredju, pred mikrofonom. Nisem vedel, kaj naj z rokami, niti katero pesem pojem. V glavo mi je udarila taka panika, da sem slabo odpel. Mogoče niti ni bilo tako slabo, je pa bilo veliko boljših. Kičo [Krunoslav Slabinac], Tereza [Kesovija], Mišo [Kovač] … milijon dobrih pevcev, tako da sem tistega leta izpadel iz tekmovanja in sem odšel v Nemčijo. Po vrnitvi sem se za leto dni pridružil Trubadurjem, pa ponovno Split, na katerem sem potem prvič zmagal.

Zakaj pa ste šli v Nemčijo?

Nisem več zdržal, moral sem videti vse, doživeti novo. Split je majhno mesto, no, relativno majhno, in vse dogajanje okoli glasbe je bilo vezano na festival ali pa na terase, na katerih se je igralo To pa mi je bilo premalo. O glasbi sem se hotel naučiti več, pa sem izbral tujino.

Ste igrali po klubih? Kaj pa?

Vse. Imel sem knjigo z Radia Luxemburg, ki je bil aktiven v tistih časih, v kateri je bilo tri tisoč pesmi, not in stihov. Stran 834, obrneš in iz prve, ajde. Vse sem se naučil in vsak dan smo igrali od osmih zvečer do štirih zjutraj. Vse pesmi so bile v angleščini, ker sem delal v mednarodni skupini, v kateri je bil poleg mene samo še en Hrvat.

Menda naj bi kakšnega pol leta delali tudi v Mehiki?

Ja, v sklopu teh štirih let in pol sem bil tudi pol leta v Mehiki. Pol leta sem bil tudi na neki ladji med Švedsko, Anglijo in Nizozemsko, pa so me poklicali, ali bi hotel na Grenlandijo v ameriško oporišče pod led. Podpisati bi moral za najmanj šest mesecev, dobil bi odlično plačo, ampak ne bi mogel ven. Nobenih stikov z zunanjim svetom ne bi bilo, nobenih žensk, kadar pa pridejo, nastane panika. Nismo pristali.

Kako je bilo v Mehiki?

Mehika nam je blizu zaradi podnebja, Mehikanci so pa veseljaki. Mariači in podobno, tega je bilo vsak dan. Igrali smo v klubu, v katerem nas je bilo 12 bendov. Pri njih je prepovedano igrati več kot uro in pol. Igrali smo od osmih do devetih, pa potem, recimo, od desetih do pol enajstih in konec. Bend se je zamenjal vsakih 45 minut. Tak zakon imajo.

Komu ste pa igrali? Domorodcem, tujcem?

Mehikancem, turistom, vsem. Igrali smo svetovni repertoar, ki ni bil moj, to ni bil moj program, ampak sestavljen iz svetovnih hitov.

In ženske, so se lepile na vas? Na gringose?

Eh … Na Evropejce, pravzaprav, one imajo rade Evropejce.

Nekje sem prebral, da ste v Mehiki poskusili kokain.

Eh … Kokain sem poskusil, marihuano sem poskusil, vse sem poskusil ... Pa nič dal v usta. Vse sorte pišejo. Preveč sem bojazljiv za kaj takega. Raje sem odvisen od sebe, kot pa da bi bil odvisen od česa drugega.

Ko sva že pri Mehiki. Nekoč ste rekli, da so dalmatinske pesmi prepočas­ne, da bi lahko postale svetovni hit.

To sem rekel za klape, ne za pesmi. Ne moremo biti prepoznavni, ker smo prepočasni, samo to je. Ta komorni pristop, a cappella pristop k prepevanju. Po pol ure se začneš ob takem prepevanju dolgočasiti, mislim, da ljudje ne premorejo tolikšne potrpežljivosti pri poslušanju. Španci imajo dober ples, dober ritem, Grki imajo nekaj drugega, ples sirtaki, Napolitanci imajo nekakšen čuden element folklore, lucidnega ritma, da ne govorim o vzhodnjakih. Vsi imajo ritem, samo Dalmatinci ga nimajo. Naša najbolj ritmična pesem je vratia se Šime. [zapoje] Ne vem … To ni dobro, turiste moraš prebuditi, ne uspavati.

Ampak vi pa imate ritem?

Imam.

Kje ste ga pa dobili?

Ne vem, že kje v genih. Nimam pojma.

Leta 1972 ste se vrnili v domovino. Zakaj?

Nisem več mogel. Ponoči sem se zbujal, zmanjkovalo mi je zraka in vedel sem, da gre za nevrozo, poleg tega pa, saj sem igral veliko in se veliko na­učil, ampak to bi zdaj moral uporabiti zase. Zbral sem izkušnje, se vrnil in začel iskati dober bend.

Našli smo se s Trubadurji, ki so takrat predstavljali Jugoslavijo na Evroviziji s pesmijo Jedan dobar dan, pa smo se dogovorili, da bomo malo sodelovali. Najraje bi igral klaviature, ampak klavi­aturista so že imeli, pa sem prinesel klaviature in kitaro. Tako da sem pri Dubrovačkih trubadurjih igral kitaro, ki je ne igram dobro, in klaviature v bendu, ki je že imel klaviaturista. Malo sem tudi pel in z njimi zdržal leto dni.

Nastopali ste v tistih 'štramplah'?

[smeh] Ja, v hulahopkah. Takrat sem imel 62 kilogramov. Potem je prišla skupina More in z njimi in z Meri Cetinić sem posnel More, more. Sodelovanje je trajalo kakšne tri mesece, potem pa Batali, s katerimi sem začel, ampak s čisto novo zasedbo. Ta, ki je vodil te nove Batale, je napisal pesem Copacabana. Posnel sem demo posnetek, ki ga je poslal na Splitski festival, pri tem pa sploh ni računal na to, da bi jo jaz pel. Na festivalu so jo sprejeli. Rekli so: »Iz Splita je, z njim ne bo velikih stroškov, pa še slabo ne poje. Naj jo poje kar on.« Čisti slučaj.

Priznam, da sem mislil, da je Copacabana že pesem Zdenka Runjića. Kdaj sta pa potem začela zmagoslavno sodelovanje?

Takoj za tem. Že na drugi strani male plošče Copacabana je njegova pesem, imenuje se Na kraju puta. Potem me je vprašal, ali bi nastopil še naslednje leto, ker je bil zelo spoštovan avtor in je imel besedo pri organizatorjih, in mi predlagal podobno pesem, kot je Copacabana, in sicer 2002 v Splitu. »V redu,« sem rekel, »pel bom, kar boste predlagali, ampak ali lahko pojem tudi Galeba?« Do takrat na festivalu še nikoli nihče ni odpel dveh pesmi. »Zakaj ne bi kdo tega storil prvič? Daj mi tega Galeba.« Ta Galeb je vse spremenil. Ker je bil šanson oziroma so ga tako obravnavali, so rekli: »Ti si moralni zmagovalec festivala, ampak za to pesem ni kategorije.« Vsi so ploskali, pa nič.

Kultna pesem je postala šele čez kakšnih deset let. Ostala je torej brez nagrade, ampak me je profilirala, da sem vedel, kaj mi je v bodoče početi. V ta slog se mi je uspelo nekako umestiti, da sem potem lahko posnel Romanco in Skalinado … Vse je prišlo za tem.

Jo imate še vedno radi?

Uh, to je dobra pesem. Ima sliko. Poleg tega je pa ne pojem prav pogosto, samo na dobrih koncertih.

V nekem intervjuju sem prebral, da če bi vi prepevali pesmi, ki bi jih sami res radi peli, potem bi bilo to nekaj čisto drugega.

Nekaj čisto drugega in pred manj ljudmi. Čeprav ne vem, ali je to prav­šnja rešitev. Mogoče je vendarle dobro, če je ljudi malo več, nekakšen kompromis. Zase na koncertu vedno najdem kaj, da se dobro počutim. Vsakič mi uspe kaj najti, vsakič se zabavam. Ali se duhovito pogovarjam z občinstvom ali prodam kakšno zgodbo … Nekoč sem v Vodicah odpel tri otroške pesmi, kar sploh nima zveze z menoj. Rekel sem, da sem dobil vnuka in da sem se spet naučil tri pesmi, ki sem jih že pozabil. Tam je bilo veliko otrok in je nastal cel halo. »Ali bo še?« »Ne, ne bo več, gotovo.« Moraš zabavati tako njih kot sebe, drugače ni nič. To je šovbiznis.

Ki ga imate radi. Ne gre samo za biznis?

Rad imam dosti lepše pesmi od teh, ki jih pojem, oziroma vsaj zame so lepše. Stvar okusa.

Katere?

You and I Stevieja Wonderja, recimo. Da ne govorim o pesmi Raya Charlesa Sing a song for you … Onadva sta imela milijon pesmi, ki bi jih jaz rad pel, ampak če bi jih, bi na koncert prišlo pet ljudi.

Zadnja leta se o vas govori in piše kot o prvoborcu sredozemskega soula …

Kako si to rekel: prvoborcu? Ne napiši tega. Kaj to pomeni pri vas?

Isto. V ožjem pomenu človeka, ki je šel v gozd leta 1941. Ampak 'prvoborec' je citat prav iz pogovora v hrvaškem Playboyu leta 1997.

Mogoče bi bilo bolje pionir.

So bili kritiki vedno tako naklonjeni? Ali niste dolgo veljali zgolj za estradnika?

Niso, kje pa. Včasih je bilo to negativno, estrada, podcenjevanje. Posnel sem nekaj pesmi, ki so na meji folka. Za te pesmi so me obtožili kot kakšnega kriminalca, in še prav so imeli. Nič se nisem sekiral.

Zelo ste kritični do svojega glasu, kaj pa do kolegov?

Zelo rad poslušam dobro. Dobre glasove, dobre figure, dobre fraze, dobro intonacijo, rad poslušam tiste, ki pojejo z dušo. Ne maram pevcev, ki pojejo kot štanca, tega ne morem slišati, tudi če gre za pevce po svetu, ne samo doma. Če me pesem pusti hladnega, pomeni, da je lahko vse narejeno odlično, ampak je vse zaman, ker se v meni nič ne zbudi. Rekel bi, da je naučeno. Nekaj moraš imeti v sebi. Jih pa zaradi tega ne kritiziram. To je njihov način, oni tako čutijo, nobene pravice jih nimam kritizirati. Samo ne maram tega.

Se pa radi pozafrkavate iz kolegov na koncertih, ko jih posnemate?

Zakaj pa ne? To je super, saj tudi oni posnemajo mene.

Je Arsen Dedić vaša najbolj priljubljena tarča?

Ah, ne [smeh], samo njega mi je najlaže posnemati, ker ima značilen govor. Meni je strašno simpatičen. On je meni rekel [posnemajoč ga]: »Ma, daj, kdaj sem že jaz pel tiste pesmi, ki si jih ti mnogo kasneje ...« »Kaj si ti pel,« mu pravim, »saj še besedila nisi imel ...« Rada se zafrkavava. To je generacija ..., pravzaprav ni moja generacija, deset let je starejši, ampak še vedno super funkcionira.

V Srbijo še vedno ne greste?

Ne.

O tem vas novinarji nenehno sprašujejo ...

Ne, ne sprašujejo me novinarji, ampak menedžerji, kar je mnogo huje. Ponujajo mi velik denar, ampak vem, da je to vaba, ki je popolnoma nepotrebna. Če bi sprejel ponudbo, bi sam sebi storil velik zločin, ker sem sam sebi obljubil, da ne. Pa si nisem obljubil zaradi sovraštva, ampak zaradi tega, ker bi me postavili v kontekst politike, med menoj in politiko pa ni nobene povezave. Rad imam to morje ... Skoraj bi rekel prekleto, pa saj tudi je, ker brez njega ne morem. In ne morem proti svoji besedi, ne morem je prelomiti, nisem tak človek.

Kako so sploh Hrvati lahko tako hitro oprostili Srbom zadnjo vojno?

Mene vprašate? Meni niso nič napravili, ampak že to, da so se veliki dogovorili, kako uničiti male, to se mi zdi odvratno. Morali bi začeti z vrhom, ker pa si jaz z vrhom nikoli nisem bil dober ...

Ko mi rečejo, da so tudi v Srbiji dobri ljud­je, jim rečem, so, seveda, ampak jaz sem ta, ki ima rad to morje, ki bi rad živel, in nikogar ne prosim, naj me pusti tja, niti ne prosim koga, naj pride sem. Meni je vseeno. Oni tako ali tako prihajajo sem, naši gredo tja. Ampak nisem pripravljen sodelovati v nekogaršnji igri, kar bi se zgodilo, če bi šel tja. Prvo, na kar bi pomislil, je, da sem sebe izdal, in drugo, da s tem ne bom dobil nič.

Dobil bom denar, ki je preklet, ki ga bom porabil, ostal pa mi bo črni madež, ki ga ne potrebujem. Tisti Srbi, ki me imajo radi, pridejo na moje koncerte v Ljubljani, v Frankfurtu, v Parizu ... kamorkoli.

Kje imate več koncertov, v Sloveniji ali na Hrvaškem?

Na Hrvaškem, mnogo več.

Nekoč ste rekli, da so Slovenci potrebovali precej časa, da so vas sprejeli.

Niso me imeli prav zelo radi. Nekoč sva imela s Kemalom Montenom koncert v Mariboru. To je bilo na turneji, ki sva jo začela v Makedoniji v okviru bivše Juge. Makedonija je bila polna, Srbija polna, Vojvodina polna, Bosna polna, Slavonija manj, manj ..., zahodna Hrvaška manj, manj ..., pridemo v Slovenijo, v Maribor, tam pa pet ljudi.

Pet ljudi, on in jaz. In mi pravi Kemal pred nastopom: »Poglej, koliko jih je v dvorani, ti si prvi na vrsti.« On je bil takrat zvezda, jaz pa ogrevalec. Nastopala sva na mariborskem razstavišču. Odprem vrata in pogledam v dvorano, gledam po njej, nikjer nikogar, potem pa le opazim, da sedi tam pet ljudi. »Kemo, pet ljudi je.« »Kaj bova?« Vzela sva kitari, odšla do njih in vprašam prvega. »Katero pesem boste?« »Skalinado.« In odpojem Skalinado. Kemo vpraša: »Kaj boste?« »Sarajevo, ljubavi moja.« Odpela sva pet pesmi, vrnila denar in odšla domov.

Ste takrat že imeli vse te hite? Oprosti mi pape, Galeb in jaz …

Vse sem imel. Spremenilo se je šele z Nadalino, kar se mi zdi zanimivo. Od Cesarice naprej pa da ne govorim.

Poleti ne delate?

Ne. Letos bom sicer moral v New York, sicer pa do 15. oktobra ne delam, se pravi tri mesece in pol.

In kaj delate, ko ne delate?

Živim na barki. Zdaj gremo na barko in potem v Velo Luko. Spim na barki, hiše ne potrebujem. Barka je najboljša.

A veš, zakaj je najboljša?

Ne.

Pomisli, s čim se ukvarjam. Zakaj je zame najboljša?

Hm, ne vem. Zaradi glasu ...

Ne. Odrineš od obale in nihče več ne more do tebe. Po vseh teh koncertih potrebujem samoto. Zato je zame barka kot država.

Ste ena najbolj znanih oseb z območja nekdanje Jugoslavije. Se lahko mirno sprehodite po mestih, v katerih nastopate?

Ja, lahko, normalno. Vsakič se moram s kom fotografirati, ampak to me ne moti. Moti me edino, ko je takih sto. Slovenci mi to delajo. Zjutraj me zbudijo, ko spim na barki v Veli Luki. »Gremo, slikanje ...« »Čakajte malo ...«

To delajo? Kako pa vedo, katera barka je vaša?

Dragojević: Vprašajo, kje spi Oliver. In jim povedo. Vedo, da imam tam hišo, pa da ne spim v njej, in potem pridejo do barke. S seboj prinesejo polno instrumentov, vedno je zraven kakšna harmonika, in me zbudijo s serenado. »Gremo, gremo ...« »Kam gremo?« »Ajmo, eno pijačo.«

Jih naženete?

Ma, ne. Fotografiram se z njimi in potem gredo. Najslabše se je razjeziti. Niso oni krivi, da sem jaz tam.

Koliko koncertov pa imate na leto?

60, 70, kar pomeni kakšnih pet do šest na mesec. Ampak poleg tega, da ne delamo poleti tri mesece, smo na dopustu še en mesec pozimi, ko gredo moji na smučanje. Jaz grem takrat v Velo Luko. Tam lovim ribe, zvečer grem do prijateljev.

Se pozna promet na Jadranu, kar se ribolova tiče? Je bilo pred 40 leti več rib?

Se pozna, ampak mi vemo za kraje, o katerih se ne govori. Če te kdo vpraša, mu po navadi poveš napačen kraj. [smeh] Nekajkrat na leto gremo na Palagružo, ulovimo 100 do 200 kilogramov rib, damo v hladilnik in jih počasi jemo. Ampak vse na trnek. Zobatce, orade, brancine, fratre, šarge, škarpine ne, ker so pregloboko. V principu je rib, koliko hočeš. Takoj jih očistimo, damo v vrečko, globoko zamrznemo in je super.

Kaj pa morski ježki in podobno?

Vse to jemo. To je treba pojesti sveže. Morske kumare uporabljamo za vabo. Očistimo jih, od znotraj obrnemo, očistimo tisti notranji del, ki zgleda kot ligenj, in damo na trnek. Komarča je nora na to. Nekoč so imeli tukaj ladjo neki Kitajci, ki so imeli s seboj svojega kuharja. Prinesel sem jim kumare, in ko jih je pripravil, ni bilo po okusu med njimi in lignji nobene razlike.

Kljub temu podaljšanemu dopustu bi težko rekli, da ste, kar se dela tiče, značilni Dalmatinec. Bi lahko celo rekli, da ste deloholik?

Ma, rad prepevam in igram. Delal bi tudi poleti, ampak takrat je prevroče. Če pojem in se znojim in mi pri tem teče v oči in me peče, to sploh ni prijetno. Prejšnji teden sem nastopal v Opatiji, ubilo me je. Gušt je bilo prepevati, ker je bila publika dobra, glasba simfonična [nastopal je z orkestrom reških simfonikov], pa je vse to nekako lepo. Ampak delati poleti, to je teror.

Bi pa imeli veliko dela, če bi hoteli?

Prepevati bi moral vsak dan.

Besedilo: Tadej Golob

Foto: Bor Dobrin

Intervju je bil objavljen v avgustovski številki revije Playboy leta 2008.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri