Omar Escobar: Kava je kot vino – kar pri obeh velja, sta okus in aroma

Kakšen je Honduras?

Omar: Imamo veliko prijetnega, prav tako pa tudi nekaj temnih plati, kot je verjetno povsod. Če obiščete majhna mesta v Hondurasu, se v njih lahko sprehajate normalno, imamo čudovite otoke, zelo zanimive za turiste, to sta recimo Roatan in Utila. Tudi nacionalne parke imamo, eden od večjih je Pico Bonito, ki je v hribih in ponuja možnost raftinga, lahko se spustite s kanuji ... Po drugi strani pa je v velikih mestih kar precej nevarno, zaradi droge, prav vedeti moraš, kam greš, da ne zabredeš v težave. To so recimo San Pedro Sula, Tegucigalpa, La Celiba, El Progreso ... V teh mestih morate biti zares previdni.

Kje ste se rodili?

Omar: Rodil sem se v Trujillu, srednje velikem mestu s pristaniščem. Morje je tam zelo mirno, kot reka, ni ogromnih valov, ti so le, če je zelo slabo vreme. Mesto stoji na hribu, s katerega je prečudovit pogled.

Ste se rodili v družini, ki je gojila kavo?

Omar: 45 minut od Trujilla je stara mama imela plantažo kave. Starša sta imela ranč s kravami in konji pa tudi plantažo kave. Po navadi sem pri stari mami pobiral kavo na njeni plantaži in tudi s straši na naši plantaži. Ko sem prišel v San Pedro Sula, sem delal v honduraškem inštitutu za kavo. Vse življenje imam opravka s kavo.

Kdaj ste jo začeli piti?

Omar: V moji deželi kavo pijejo tudi otroci in ne poznam nikakršnih težav zaradi tega. Se pravi, da sem tudi jaz začel piti kavo že zelo zgodaj. Veliko stvari je, za katere ljudje govorijo, naj jih ne počnemo, ker niso dobre. Če bi vse to upoštevali, bi nehali piti in jesti. Drži pa, da je v moji deželi v manjših mestih vse bolj zdravo, ni kemije, pesticidov v pridelkih, vse je bolj naravno.

Ste odraščali v številni družini?

Omar: Bilo nas je deset, sedem sester in trije bratje, sem pa najmlajši od otrok. Doma se je ves čas kaj dogajalo, kar imam rad, sploh glede na to, da smo si bili med sabo zelo blizu. Še zdaj smo zelo povezani. To nas je naučila mama. Če sem imel glavobol, je glava bolela še ostalih devet otrok. Nekaj najlepšega je velika družina, v kateri so si ljudje blizu.

Kaj ste študirali?

Omar: Študiral sem ekonomijo in revizijo, nekaj povsem drugega, kot je praženje kave, ampak številke imam rad. Na inštitut pa sem prišel prek brata, ki je bil tam pravnik. Delal sem štiri leta, nato sem šel v Ameriko na veliko križarko.

Je to bilo povsem novo poglavje v vašem življenju?

Omar: Sledilo je povsem drugačno življenje, mama se ni strinjala s tem, da grem delat na ladjo. Rekel sem ji, naj me pusti, da vsaj poskusim. Nikakor ni bila za to, ker sem najmlajši od otrok in sva si z mamo bila zelo blizu. Tudi najmlajša sestra ni bila za to, da grem, govorila je, da me doma potrebujejo. Želel sem, da me pustijo, da poskušam.

Ste dolgo ostali na ladji?

Omar: Deset let. Na začetku, ko sem prišel domov, me je mama vprašala: "In?" Odgovoril sem ji, da imam novo pogodbo. Ni ji bilo po godu, češ da sem govoril, da bom le poskusil.

Kaj vam je na ladji bilo tako zanimivega, da ste vztrajali deset let?

Omar: Ves čas sem srečeval nove ljudi, saj sem delal na različnih ladjah. V tem času je družba, za katero sem delal, imela 20 ladij, zdaj jih ima več. Tako sem ves čas delal na različnih ladjah z različnimi ljudmi številnih narodnosti. Srečeval sem se z različnimi kulturami in ljudmi različnih narodnosti. Morali smo nekako razumeti drug drugega. Ko živiš z vsemi temi različnimi ljudmi, ni tako lahko, ampak na koncu je to ena od najboljših izkušenj, ki sem jih doživel kot vodja gasilcev na ladji.

Ste Katjo, dekle iz precej drugačne dežele, kot je vaša, srečali na ladji?

Omar: Drži. Toda moja mama je vedno govorila: "Če se ob nekom počutiš dobro, potem ni izgovora, da je od drugod. Pomembno je, kako se ob tem človeku počutiš." To je res.

Vaša mama je bila zelo modra.

Omar: Zelo sem hvaležen, da sem imel takšno mamo. Žal je lani pri 92 letih umrla. Dobra stvar je, da smo bili vsi skupaj v Hondurasu in je po enem mesecu, ko smo se vrnili v Slovenijo, umrla.

Če se vrnemo na vašo življenjsko pot, kako se je razvijala zveza s Katjo?

Omar: Sprva ni kazalo, da bo lahko, ker je Katja nehala delati na ladji, jaz pa sem ostal. Toda v tem življenju ni nič lahko. Če pa za neko stvar trdo delaš in si jo tudi želiš, je potem vse možno. Moraš vedeti, kaj si želiš, ker je potem precej lažje. Na ladji sem srečal tisoče ljudi, ampak moraš vedeti, kdaj moraš nehati in se odločiti, kaj želiš narediti.

Ste se odločili?

Omar: Po šestih mesecih je Katja nehala delati na ladji in se vrnila domov. Ostala sva v stiku. Po dveh mesecih, ko je zapustila ladjo, sem imel dopust in prišel v Slovenijo. Naslednji moj dopust je Katja prišla v Honduras, tako sva skupaj preživela mesec dni v Hondurasu in mesec dni v Sloveniji. To je trajalo tri leta, sem pa na ladji delal po pet mesecev in nato imel dva meseca prosto. Po dveh letih sva se v Hondurasu poročila in naslednje leto še v Sloveniji. Nato je Katja rekla, da je dovolj in naj se odločim, kje bova živela.

Je bila odločitev ena težjih v vašem življenju?

Omar: Seveda, imel sem dobro delo, ki sem ga poznal in moral sem prenehati ter priti nekam, kjer nisem vedel, kaj me čaka. Zame je v Sloveniji vse bilo novo, od jezika naprej. Povedal sem ji, da bom prišel, ko se mi izteče pogodba. Strinjala se je. Tudi mama je sprejela mojo odločitev z besedami, da ji zelo veliko pomeni, da se dobro počutim. In Katja ji je bila všeč. Že ob prvem srečanju mi je naravnost povedala, da je prijetno dekle. Ni je skrbela moja odločitev, da bom s Katjo, rekla je, da ve, da bom v redu. Mama je imela dober občutek za ljudi in takoj zaznala, ali je oseba dobra. Nikoli pa se ni vmešavala v to, s kom bom. Želela je, da se sam odločim, s kom bom živel, sicer pa nam je ves čas svetovala.

Kakšen odnos pa ste imeli z očetom?

Omar: Prav tako sva si bila zelo blizu. Vedno sva se hecala in smejala. Stroga je bila mama. Kadar nas je kaznovala, če smo naredili kaj narobe, in nam recimo prepovedala, da se igramo, smo se zatekli k očetu in ga vprašali, ali nam dovoli, da se igramo. Strinjal se je z mamo in nam tudi on ni dovolil.

Sta z očetom počela kaj skupaj?

Omar: Po navadi smo po pouku šli na ranč in pomagali. Ko sem bil star sedem let, sem molzel krave, pa ni bilo lahko, ker si moral znati pravilno prijeti kravo za vime. Imeli smo 200 krav pa tudi več. Ljudje, ki so delali na ranču, so z delom začeli ob štirih zjutraj. Jaz in dva nečaka, s katerima sem odrasel, smo morali vstajati ob šestih in pomagati molsti krave, pa nismo prav veliko krav pomolzli, eno ali dve. So nam pa zato s tem privzgojili občutek za odgovornost. Tako smo se naučili, da v življenju nič na pride kar tako, ampak je za to treba nekaj narediti.

Se vam je z odločitvijo, da ostanete v Sloveniji, pojavilo vprašanje, kaj boste delali?

Omar: Preden sem prišel sem, sem obšel ves svet. Deželi, ki sta mi bili zares všeč, sta bili Estonija in Slovenija.

Ste bili v Sloveniji, še preden ste spoznali Katjo?

Omar: Ja, prihajal sem v Monfalcone blizu Trsta, kjer so gradili ladjo, in preverjal, ali gre vse po načrtu. Včasih smo šli v Slovenijo na kosilo in na vino. Slovenija mi je bila všeč, prav tako ljudje. Tudi Estonija mi je bila všeč, pa tudi druge dežele so lepe, ampak se me niso dotaknile tako kot Slovenija.

Le še odločiti se je bilo treba, kaj boste počeli.

Omar: Raziskoval sem, nisem pa znal jezika. Zase in domače sem pražil kavo, ki sem jo prinesel iz Hondurasa. Tako smo pravzaprav začeli s poslom, ker ko sem poskušal tukajšnjo kavo, mi ni šlo. Ne rečem, da je bila kava slaba. Ne, ni pa bila po mojem okusu. Sem pa v tukajšnji kavi pogrešal svežino, bila je stara. Naslednjič, ko sem šel v Honduras, sem si prinesel kilogram kave in vprašal, ali si jo lahko spražim. Njena mama je rekla, da lahko delam, kar hočem. Začel sem pražiti svojo kavo in enkrat jo je poskusila tudi ona, čeprav je prej prisegala le na Barcafe. Potem jo je poskusila ponovno in še ... Zdaj Katjina mama čuti, kadar spremenim kavo, saj zazna razlike med njimi.

Ste začeli razmišljati, da bi se preživljali s praženjem kave?

Omar: Katja mi je rekla: "Če ti je uspelo spremeniti navade moje mame, lahko spremeniš tudi navade drugih." Začel sem pražiti več kave in jo ponujati sosedom in prijateljem. Začela sva razmišljati, da bi investirala in se začela profesionalno ukvarjati s praženjem kave. Dobro je bilo to, da je razumela, da imam s tem izkušnje, vedela pa je tudi, da zame tu ni ničesar novega. Bila je za stvar. Odločila sva se, da investirava in se s tem začneva profesionalno ukvarjati. Seveda je na začetku bilo težko, ker precej Slovencev ne ve veliko o kavi, čeprav je neverjetno, koliko ljudi tukaj pije kavo. So pivci kave, ne pa ljubitelji kave. To se zdaj počasi spreminja. Slovenci so odprti, da poskusijo še kaj drugega, drugačnega in seveda zaznajo razlike med različnimi kavami.

Je to dobro?

Omar: Seveda je dobro. Kava je kot vino – kar pri obeh velja, sta okus in aroma, le s to razliko, da starejše je vino, boljše je, kar za kavo ne velja. Ljudje mislijo, da so tukajšnje kavne mešanice najboljše, ker so vajeni le teh, drugih pa ne poznajo. Zdaj imajo priložnost, da preizkusijo še druge kave in so tudi za novosti zelo odprti.

Ste s praženjem kave dali tudi sebi priložnost?

Omar: Natanko tako. Dobra stvar v vsem tem je, da delam nekaj, kar imam res rad. Do tega čutim strast, kar je zelo pomembno. Če ne čutiš strasti do svojega dela, imaš frustracije. Hvala bogu, začeli smo s tem poslom, ki se počasi razvija. V moji deželi rečejo, ko začneš s poslom, moraš v posel vložiti čas, denar in izkušnje, ki jih imaš.

Uvažata kavo iz različnih krajev?

Omar: Drži, kavo naročava z različnih koncev, prav tako obiščem te farme, da kave preizkusim, ker tudi kava ni vsako leto enako dobra. Če vidim, da kakovost ni dobra, je ne naročim. Želimo naročati enako kakovost kave ali še boljšo.

Ste nam s svojim poslom obenem predstavili nekaj novega, recimo pripravo drip kave (kave, ki kaplja skozi filter)?

Omar: Del najinega posla je tudi takšen, da dajemo ljudem priložnost, da preizkusijo nekaj drugega. V Hondurasu se kava pripravlja s filtrom.

Kakšna je kava, ki kaplja skozi filter?

Omar: Je bolj mehka, ni tako agresivna, kot je na primer ekspreso, ima pa več kofeina. Pri nas smo tudi navajeni, da kavo pijemo pozno zvečer, pa zaradi tega nimamo nikakršnih težav s spanjem. Vem, da tukaj ljudje po določeni uri kave sploh več ne pijejo.

Kaj še je posebnost vaše kave?

Omar: Kavo brez umetnih arom lahko pijete tudi pet let potem, ko je bila pražena, še vedno je kava, ampak mrtva. Nima več okusa in arome, ima pa kofein. To je tudi razlog, zakaj kakovost kave po osmih mesecih, enem letu pade.

Dobro poznava kavne nasade in ljudi, s katerimi sodelujeva. Kavo prodajava tudi sezonsko, zato kdaj kakšne nimava. Ko ljudje kupujejo kavo, naj bodo zelo pozorni, na datum praženja. Za uporabo je dobra še 14 dni po praženju, maksimalno po enem mesecu, ko kakovost začne upadati. Najbolj kvalitetna je sveže pražena kava.

Ljudje naj bodo tudi pozorni, katero kavo pijejo, kdo je lastnik kave, na kateri višini je rasla, ker je kava, ki je zrasla zelo visoko, tudi zelo dobra. Dobra je zato, ker drevje potrebuje več časa, da zraste, zato imajo jagode več časa za zorenje. Tudi kofein ima dovolj časa, da razvije aromo in okus. Seveda je ta kava tudi precej draga.

Razmišljate o svojem prostoru, kavarni, kjer bi kuhali kavo?

Omar: Razmišljava o prostoru, kjer bi imela vse skupaj – pražarno in kavarno. Takšen prostor iščeva tu na Vrhniki.

Kaj pogrešate iz Hondurasa?

Omar: Družino, brate in sestre in včasih nekaj živil, ki jih ne morem dobiti v Sloveniji. Po drugi strani je hrana v Sloveniji prav tako dobra. Drži pa, da imajo recimo ananas, banana, mango tukaj povsem drugačen okus. Stvar je v tem, da jih utrgajo zelene in sadeži niso dovolj zreli, s čimer tudi okus ni tisti pravi. To je enako, kot če jem jabolka v Hondurasu. Tu so jabolka povsem drugačna, veliko bolj okusna.

Tekst: Suzana Golubov. Foto: Goran Antley.

Več preverite na www.escobar.si

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ