Oskarji so podeljeni (in vsi seveda niso srečni)

Oskarji 2020

10. 2. 2020, 12:24 | Scena | Piše: Darjo Hrib
Oskarji so podeljeni (in vsi seveda niso srečni) (foto: Profimedia) Profimedia

Pa je za nami. Podelitev nagrad filmske akademije, že 92. po vrsti. Po algoritmu logike, združene z dejstvom, da živimo v času zelo pestrega opredeljevanja do tega, kaj je prav in kaj narobe v naši družbi, podelitev ni prinesla velikih presenečenj. Kot tudi niso presenetili tisti, ki pravijo, da so letošnji oskarji razočarali.

Filmska akademija zagotovo ni v zavidljivem položaju. Gre za precej arhaično tvorbo, ki svojega mastodontskega sistema nikoli ni dramatično spreminjala, zato se kažejo znaki dotrajanosti. Akademiji vladajo dinozavri, staroste filmske industrije, za katere se je že desetletja govorilo, da so kot 'klub znotraj kluba'.

Proces zbiranja nominacij je rigiden, algebrajski, brez vsakršnega odstopanja od nekih abstraktno zastavljenih pravil, med katerimi je recimo pravilo, da se za nagrado kvalificirajo filmi, ki so bili predvajani med septembrom in februarjem. V sezoni gripe torej.

A navkljub temu oskarji imajo svoj smisel in pomen. Na eni strani so interna, čeprav obenem zelo javna pohvala skrbno izbranim članom filmskega ceha, na drugi strani pa za širšo publiko nekakšen plonk listek o tem, katere filme moramo videti, da se ne osramotimo na naslednji večerji z intelektualnimi prijatelji (ker sicer mogoče kar malce preveč uživamo v novi Amazonovi ZF seriji Picard).

In točno v tem je bil dolgo časa tudi čar oskarjev. Po podelitvi nagrad smo kramljali o tem, kateri film si je zaslužil in kateri si ni zaslužil kipca. Kdo je bil spregledan in kdo podcenjen.

To je seveda še danes del običajnega dialoga o oskarjih, se pa je vsaj v medijskem preseku začelo oskarje obravnavati tudi skozi prizmo modernih socialnih vrednot, ki narekujejo, da smo kronično zgroženi nad vsem, kar producira zahodna kultura. In oskarji so tu vsekakor najlažja tarča.

Že nominacije so nakazale, da se ne bo dobro končalo. Čeprav se filmska industrija trudi spremeniti svoj zarjaveli sistem in ga postopoma, četudi divje počasi odpira navzven, tudi s tem, ko so pred nekaj letih razširili število nominacij za najboljši film, bodo v tem delikatnem obdobju zagotovo še nekajkrat stopili na ene in iste mine. In ena največjih je vsekakor ta, da je v naboru preveč belih moških.

Ob podelitvi letošnjih oskarjev je tako na Twitterju seveda spet zacvrčal ključnik #OscarsSoWhite in zgodba se je zavrtela še enkrat. Politizacija kulture očitno ni omejena samo na slovenski 8. februar.

Smešno je, da iz tega norega ciklusa filmska akademija očitno nikakor ne more izstopiti kot zmagovalec. Letos je namreč nagrado za najboljši film prejela južnokorejska družbena satira Parazit, vključno s še tremi drugimi kipci pa je bil tudi največkrat nagrajen film večera.

Prvič v zgodovini oskarjev je tujejezični film zmagal v najbolj prestižni kategoriji – a to seveda ni dovolj. Ta izjemen dosežek in obenem indikator, da se duri neizprosne hollywoodske doline vendarle vsaj malce odpirajo tudi za filmarje izven ceha, bi v bistvu moral biti vrhunec celotnega večera.

Bomo čez deset let na oskarjih videli ukinjeno kategorijo mednarodnega filma in imeli le eno gigantsko kategorijo najboljših filmov vsega sveta?

Mogoče. Če ne bomo preveč obremenjeni z iskanjem abstraktnih težav znotraj podelitve, ki še sama zase ni prepričana, da je še relevantna.

V čem je bila letos težava?

V tem, da so med najmočnejšimi nominiranci blesteli moški. Beli moški, povrh vsega. In te kipce so včeraj nekateri tudi pobrali. Zdaj se na njih kaže s prstom očitanja, češ, da akademija, zabremzana v neki polpretekli družbeni realnosti, skrbi za zelo specifične fraktale znotraj industrije.

Ob tej kritiki se zato poraja smiselno vprašanje – si ti, ki so včeraj prejeli kipce, teh morda niso zaslužili?

Brad Pitt z oskarjem za stransko moško vlogo. Oskar se je v njegovi karieri koval 30 let. Po mojem mnenju bi ga moral dobiti že veliko prej (za Klub golih pesti, vsaj) in ga vmes prejeti še nekajkrat, a njegov nastop v Bilo je nekoč … v Hollywoodu se je zdel kot ultimativni trenutek, preden Brad Pitt postane črni raček Hollywooda.

Po Leonardu DiCapriu, ki je ravno tako moral pridno čakati na rezervni klopi, preden so ga nagradili za nastop v filmu Povratnik (The Revenant, 2016), je zdaj bilo leto za Brada Pitta. Ker si je zaslužil.

Pa Joaquin Phoenix, ki je včeraj le prejel oskarja za najboljšo moško vlogo? V časniku New York Times so zapisali, da je v filmu to, da je lik Jokerja belec »njegovo tragično, simbolično stanje,« ker očitno še vedno ne dopuščamo možnosti, da je Joker morebiti tragično in simbolično stanje naše celotne družbe.

Po bojkotih in pritožbah in jeznemu cepetanju je ta zmaga vsekakor pogumno dejanje filmskega ceha.

A vprašanje ostaja – si je ni zaslužil? Če ste pogledali film in če ste spoznali Joaquina vsaj prek nekaterih intervjujev, se verjetno strinjate, da je šel kipec v prave roke. Nagrajuje se igra, ne subjektivna interpretacija.

Še par zadev je vredno izpostaviti.

The Irishman, Netflixov film režiserja Martina Scorseseja, tudi ni kar mirno zdrsnil mimo. Nagrade za najboljši film sicer ni prejel, kot tudi ne ravno tako nominirani Ford v Ferrari.

Sta pa oba filma ravno tako končala na tnalu družbene kritike, češ, da ko ustvarjaš lastno, filmsko interpretacijo zgodovine, lahko ključne socialne problematike – recimo rasno problematiko – uprizoriš po svoje.

»Recimo tako, da jo ignoriraš,« pišejo v časniku New York Times. Koliko tega sporočila je letelo tudi na ravno tako nominirani vojni film 1917, ne vem. Vendarle pa 1917 že po tematiki težko vključuje spolno in rasno diverzifikacijo, kot bi jo želeli videti nekateri mediji.

Takšna obravnava filmov, in v bistvu katerihkoli kulturnih izdelkov, najbrž ne more biti zdrava za nadaljnji razvoj. Pretirano udinjanje zahtevam novodobnih socialnih bojevnikov pri snovanju filmov in serij se je namreč že izkazalo kot totalno porazno. Kar poglejte, kako je pogorela nova Batwoman. Kako po desetletjih uspeha trpi legendarna serija Dr. Who. Kako so izzveneli novi Izganjalci duhov, pa Ocean's 8 in nedavni Terminator.

Netflix se po številnih nominacijah na letošnjih oskarjih (več kot katerikoli drugi studio) in kvalitetnih produkcijah zdi kot neusahljiv vir vsebin, ki se pogosto trudijo potešiti vse družbene zahteve, a njihov obratovalni sistem je v bistvu zdaj le masovno izdelovanje serij in filmov (tudi po 500 na leto) v upanju, da kaj od tega uspe. Vprašanje je, če lahko dolgoročno na ta način skušajo ugajati vsem okusom na tem svetu.

Če povzamem: 1917, The Irishman, Jojo Rabbit, Joker, Little Women, Marriage Story, Once Upon a Time … in Hollywood, Parasite, Ford v Ferrari. Devet filmov, devet nominacij, en zmagovalec. Ali ni teh devet filmov odraz dobrega okusa?

Če ignoriramo vse bojkote, vse ključnike, vso histerijo, vse to, kar se tako ali tako zadnje čase ustvarja samo zato, da se dela hrup in se išče probleme tam, kjer jih dejansko ni (medtem pa se ignorirajo tam, kjer dejansko so), ali ne moremo čisto iskreno reči, da smo letos imeli na piedestalu devet dobrih filmov, med katerimi je enemu pripadel oskar?

Lahko za trenutek nehamo politizirati popularno kulturo in jo samo konzumiramo tako, kot je bila mišljena – za sproščanje, za užitek in za tvorjenje zabavnih dialogov.

Recimo to, kako nikomur ni bilo jasno, zakaj leta 2020 po odru oskarjev skače Eminem in poje komad Lose Yourself, za katerega je dobil oskarja pred davnimi 17 leti? Ali ni to bolj zabavno?

Darjo Hrib
Novinar in kolumnist

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri