Odprava na Aljasko: Granitni stražarji večnega ledu

»I did not know such places still exist,« je ekipi alpinistično-raz­iskovalne druščine iz Podalpja med sicer resnobno carinsko kontrolo ob prihodu v ZDA pripomnil urad­nik. Res je težko dojeti, sploh za dolgočas­nim urad­niškim pultom, da so na svetu še kotički, kamor še ni stopila človeška noga.

A vendar, na svetu so še povsem nedotak­njeni vrhovi gora in drugi odročni predeli. Težko jih je najti in še teže doseči. Seveda so tudi tehtni razlogi za to. Gre namreč za mikrolokacije, kjer ni gospodarskih interesov, zatorej tja ne vodijo ceste ali drugačne prometnice, ne moremo slediti procesijam turistov ali drugim popotnikom, saj jih preprosto ni.

A ravno še nepreplezane stene in grebeni, neosvojeni vrhovi in neraz­iskani ledeniki Aljaske so konec letošnjega maja deseterico, katere vodja je bil Anže Čokl, za tri tedne zvabili na pustolov­ščino Freeapproved. Aljaske je vsega skupaj za poštenih 84 Slovenij, zato bi kdo lahko cinično pripomnil, da v tisti divjini pa le ni bilo tako zelo težko najti popolnoma neobljudenih predelov. A vseeno, zakaj tja? Zakaj ne nekam, kjer je, denimo, topleje?

Anže Čokl pravi, da ljudi v takšne skrivnostne kotičke človeka vodijo drugačne, nevidne sile. Sam jim reče kar želja po avanturi, izziv, če hočete. »Ideje o tovrstnih podvigih se navadno nekaj časa kuhajo v moji glavi. Dlje ko se kuhajo, bolj goreča postaja želja, in ko pride do dejanske izvedbe, je občutek še toliko boljši. Seveda je bilo poleg Aljaske še nekaj drugih idej, vendar to ni ali – ali, ampak samo kdaj bom katero uresničil. Za letošnji april je bila na vrsti Aljaska,« dodaja Anže.

Pot do nekajtedenskega začasnega 'doma' je avanturiste popeljala od Ljubljane prek Amsterdama, Minneapolisa vse do Aljaske. Po pristanku so po nekaj več kot dveh urah vožnje končno po več kot 30 urah, kar so zapustili domovino, prispeli v vas Talkeetna. Sledil je več kot 230 kilometrov dolg, a miren polet prek aljaške zimske pustinje. Vse dokler se z letalom, starim več kot pol stoletja, niso začeli strmo spuščati v globel med gorami. Jeklena ptica je nato mehko pristala v 40 centimetrov globokem svežem snegu na odročnem ledeniku brez imena in fantje so mislili, da so prispeli v raj.

Ko se je čez nekaj ur frčoplan, puščajoč za sabo vse tanjše sledi v globokem snegu, naposled le odlepil od tal, je bila njihova vez s civilizacijo za več tednov prekinjena. »En sam sneg in led! Pogledam levo, pogledam desno, ne vidim drugega kot slepilno belino – sipek sneg in tisočletni led. Okrog in okrog ju kot stražarji na velikih stolpih varujejo impozantno ošiljeni vrhovi, ki jih podpirajo več kot tisoč metrov visoki granitni zidovi,« se spominja Anže. »Ko nas je letalo zapustilo in ko je potihnil tudi hrup letalskih motorjev, sem se zavedel svoje neskončne majhnosti v veličastni naravi, ki me je obkrožala. Bili smo sredi ničesar, sami in dobesedno odrezani od civilizacije. Občutki so posebni in jih je težko opisati z besedami.«

Priprave na športne podvige – čeprav se hecno sliši – naj bi bile po besedah Anžeta najlažji del. Delali so to, kar radi počnejo, le bolj načrtno in pogosteje: plezali, tekli, hodili v hribe, smučali, leteli ... Nabirali so kondicijo, predvsem pa izkušnje. »Težje je z opremo, zlasti za tiste mlajše, ki so še študentje in nimajo vira stalnega prihodka za nakup specialne opreme, ki je kar draga. Resnih psihičnih priprav pa ni, saj ekipo, torej člane odprave, izbiram na podlagi osebnega poznanstva, in ne zunanjih predispozicij. Prevelike mišice, rambo kompleksi in kamikaze na mojih avanturah nimajo mesta.«

Bistveni so torej prvinskost, doživetje, odkrivanje nečesa novega, premikanje lastnih, osebnih meja, umetnost, kako posneti in drugim, ki jim ni dano doživeti vsega tega, pokazati v filmu in fotografijah lepote teh avantur, šele v drugem planu pa so sami (v ožjem smislu mišljeni) športni dosežki. »Takšni, za katere menim, da bi s svojim karakterjem kakorkoli ogrozili pozitivno energijo na odpravi tisoče kilometrov stran od civilizacije brez možnosti takojšnjega umika, ne morejo z mano.« 

Vodjo odprave je najbolj skrbelo, da bi se jim tam gori pripetila kakšna poškodba ali da bi se komu poslabšalo zdravje, v primeru resnejšega zapleta bi namreč situacijo težko rešili, še posebno ob slabem vremenu. Ledenik je bil dostopen samo po zraku, z letalom ali helikopterjem. Za komunikacijo z zunanjim svetom je bilo dobro poskrbljeno. »Vse elektronske naprave, ki smo jih imeli s seboj, so bile dvojne. Oprema, ki nam je omogočila komunikacijo in snemanje: sončne celice, akumulatorji, pretvornik toka 12 V–220 V, macbook air 11, zunanji diski, satelitska telefona iridium extreme ter štiri kamere.«

A izkazalo se je, da je bilo najtežje pravzaprav preživeti prvo noč. Pri vhodu v šotor se je živo srebro ustavilo pri –19 stopinjah Celzija, prvo noč tudi še niso imeli napravljenega obzidja okoli šotorov in veter se je veselo zaganjal vanje. »Zanimivo je tudi to, da je tako daleč na severu v subpolarni regiji tako zelo svetlo. Prave teme je bilo zgolj za dve uri, ob 23. uri je bilo namreč še mračno, ob 3. uri pa se je že danilo. Tako visoko na severu sem bil prvič v življenju.«

Ekipa odprave Freeapproved je bila sploh prva, ki jo je tisti ledenik imel čast spoznati, zato so ga poimenovali kar po njej, se pravi sebi. A tudi na ošiljenih vršacih okoli njega še ni stal nihče in člani odprave so menili, da pri preprostih oznakah, kot na primer P8599, kar pomeni vrh z višino 8599 čevljev (2612 metrov), ne sme ostati. Prvič preplezane oziroma osvojene deviške vrhove so imeli pravico poimenovati po lastnih željah.

»Mene je sem gnala želja po prvinskosti. Poseben občutek je stati nekje, kjer pred teboj ni bilo še prav nikogar. Plezati v steni, kjer ne poznaš prehodov, priplezati na vrh, na katerem stojiš prvi. Ni fotografij, ni skic, ni opisov ali kakršnekoli pomoči, na katero bi se lahko zanesel ob svojem početju,« pravi Anže.

Avanturisti so se bili tako primorani zanašati na svoje občutke, izkušnje in instinkt. Kulminacija teh daje človeku poseben smisel obstoja in zavedanja samega sebe. » Na svetu je tovrstnih skritih kotičkov vse manj in vse dražje postaja, da jih dosežeš, a imamo navkljub temu še vsaj za nekaj let idej. Mnogo popularnejši, izrazito športni alpinistični cilji, ki jih vsako leto naskakuje veliko število alpinistov, me ne zanimajo.«

Nad ledenikom Freeapproved, na katerem so imeli bazo, so v športnem smislu naredili veliko, zlasti ob upoštevanju vremena, ki jim tri četrtine časa ni bilo naklonjeno. Skupno so preplezali več kot ducat prvenstvenih smeri vseh težavnosti, opravili prvenstvene alpinistične smučarske spuste, prve speedflying letalske podvige v tamkajšnjem gorovju in osvojili 11 deviških vrhov, med drugim tudi tam najvišjega še neosvojenega.

Anže je imel to čast, da je nanj stopil prvi. Ker so osvojili toliko vrhov in so bile njihove misli ves čas zaposlene z načrti prihodnjega dne, so marsikateri vrh in preplezano smer poimenovali šele po dejanskem vzponu. Najbolj zanimiva sta vsekakor najvišji doslej neosvojeni vrh, ki so ga s ponosom poimenovali po svojem klubu (to je že četrti ne-več-deviški vrh na svetu z imenom Freeapproved) ter smer Sleepwalker – ime si je zaslužila zaradi peripetije s članom odprave Borom, ki ga je ponoči nosila polna luna in je v sanjah plezal po stropu.

»Ko je v sanjah splezal na neko težko mesto, ga je Grega, ki je bil buden, spodbudil, češ, saj te varujem, in da naj kar pleza naprej. Pa je res plezal naprej!« Temu so se preostali člani odprave kajpak dodobra nasmejali, pravi Anže in dodaja: »To ime smeri me bo vse življenje spominjalo na prigode z najtesnejšimi prijatelji.«

Ekipa se na odpravi v resnični nevarnosti ni znašla. Narava jim je prizanesla, je pa nekaj tveganja pri početju, kot sta alpinizem in speedflying, vseskozi prisotnega.

»Vsekakor me je bilo najbolj strah plezati prek 1000 metrov visoke stene, nad katero je visela ogromna snežna opast, katere čas odloma oziroma porušitev ni v moji domeni – s soplezalcem bi naju pokopala. Drugič pa sem se prestrašil, ko sem se s smučmi in speedwingom s 50 kilometri na uro zapeljal proti 700-metrskemu prepadu in se mi je ob sunku vetra, tik preden sem se dvignil od tal, zavezljalo padalo okrog cepinov na nahrbtniku. Na srečo mi je uspelo pravočasno prekiniti polet in se varno zaustaviti,« se spominja Anže.

Če vas zanima, celoten proračun odprave je bil okoli 45 tisočakov. Člani odprave pravijo, da imajo srečo, saj so njihovi podvigi odmaknjenim očem širše javnosti in sponzorjem ne toliko privlačni, da pa jim že več let ob strani stojijo podjetja, ki podpirajo tudi bolj eksotične podvige. In če se fantje povrhu vedno potrudijo tudi s tem, da posnamejo o svojih eskapadah dokumentarne filme, še toliko bolje. Tudi o Aljaski so ga, premierno pa ga bodo predvajali 21. novembra letos v Cankarjevem domu.

Tekst Anže Čokl & Tomaž Kotnik, foto: Anže Čokl

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord