26. 8. 2021, 12:31

Pavel Car: "Muzeji morajo ostati v koraku s časom!"

Pavel Car (levo) kot vojak na rekonstrukciji bitke pri Waterlooju leta 2015.

Narodni muzej Slovenije
Rekonstrukcija bitke pri Waterlooju
Rekonstrukcija bitke pri Waterlooju
Rekonstrukcija bitke pri Waterlooju
Rekonstrukcija bitke pri Waterlooju
Rekonstrukcija bitke pri Waterlooju
Rekonstrukcija bitke pri Waterlooju
Salonsko pohištvo z gradu Murska Sobota: dnevna postelja, salonska miza, zofa, španska stena, naslonjača, prva polovica in sredina 18. stoletja, hrani NMS
Salonsko pohištvo z gradu Murska Sobota: dnevna postelja, salonska miza, zofa, španska stena, naslonjača, prva polovica in sredina 18. stoletja, hrani NMS
Zlatnik (stater) Aleksandra Velikega, 330–320 pr. Kr., hrani NMS
Zlatnik (stater) Aleksandra Velikega, 330–320 pr. Kr., hrani NMS
Sobna ura s cesarskim orlom, okrog 1800, Francija/Avstrija, hrani NMS
Sobna ura s cesarskim orlom, okrog 1800, Francija/Avstrija, hrani NMS

Narodni muzej Slovenije letos praznuje 200 let obstoja. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z dr. Pavlom Carjem, direktorjem muzeja, ki zgodovini ni zapisan le poklicno, temveč tudi zasebno. Od mladega je namreč bil strasten ljubiteljski zbiralec vojaških odlikovanj in uniform, udeležil pa se je tudi številnih ponazoritvenih bitk po vsej Evropi.

V Narodnem muzeju Slovenije ste kot osrednjo razstavo ob praznovanju 200-letnice muzeja pripravili razstavo Zlata sled, na kateri je na ogled več kot 170 zlatih ali pozlačenih izdelkov. Zakaj ravno zlato?

Zlato je močno zaznamovalo človeštvo. Že v prazgodovini je blesk svetlečih zlatih zrn v pesku pritegnil pozornost naših prednikov in tako postal prva človeku znana kovina. Zaradi sijaja in dejstva, da ga je precej preprosto obdelovati, so ga sprva uporabljali za okraševanje. Ko je človek ugotovil, da zlato ne razpade in njegov blesk s časom ne zbledi, je postalo tudi simbol trajnosti, nesmrtnosti in kot tako primerno za darovanje nadnaravnim silam in bogovom. Tako je zlato že v zgodnjih civilizacijah postalo simbol moči, bogastva in lepote. Predmeti iz zlata so bili dragoceni in so dvignili družbeni položaj lastnika. Povečevali so njegov ugled in moč in tako so se lahko posamezniki povzpeli celo do oblasti.

Zlato pa je začelo ljudi tudi razdvajati …

Res je, zlato je vzbujalo tudi zavist. Tisti, ki ga niso imeli, so ga hoteli; tisti, ki so ga že imeli, so ga hoteli še več. Zlato je netilo vojne, prinašalo gorje, trpljenje in smrt. Tako je že od začetka človeštva zaznamovalo naš rod in v zgodovini puščalo svojo – zlato sled. Zato smo tudi mi razstavo poimenovali Zlata sled. Na njej je prikazanih 200 izjemnih predmetov slovenske kulturne dediščine, ki so zaznamovali naš prostor. Nekaj jih je iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije, druge je posodilo 32 slovenskih muzejev. Tudi ti letos praznujejo z nami.

Vodite najstarejšo kulturno ustanovo v Sloveniji, ki praznuje 200 let obstoja. Kako vidite prihodnost tega za Slovence tako pomembnega muzeja?

Ena od poglavitnih nalog Narodnega muzeja Slovenije je izobraževati ter na privlačen, suveren in poljuden način seznanjati javnost z zgodovino slovenskega prostora in slovensko kulturno dediščino. S tem muzej ozavešča in vzgaja slovensko javnost, skrbi za ohranjanje kulturne dediščine in njenih vrednot ter budi narodno zavest, s čimer tvorno prispeva k trajnostnemu razvoju in napredku Republike Slovenije.

Pot je torej začrtana in muzej ji mora slediti, ves čas pa mora širši in strokovni javnosti ponujati nove občasne razstave ter dopolnjevati in posodobljati stalne. Ob koncu leta se bomo lotili novega velikega projekta, postavitve stalne razstave z delovnim naslovom Zgodovina Slovencev, na kateri bomo celostno predstavili zgodovino našega geografskega prostora. Take razstave pri nas še ni; sedanje razstave Narodnega muzeja se sicer začnejo s prazgodovino, končajo pa se z zgodnjim srednjim vekom. Dela je še veliko.

Narodni muzej Slovenije

Kakšna je vloga muzejev v sodobnem času? Koliko lahko gredo v korak s časom, ne da bi pri tem postali nekakšni »zabaviščni parki«?

Muzeji morajo na vsak način ostati v koraku s časom. Razstave, na katerih je v omarah in vitrinah predstavljena kopica predmetov, so že davno preživete. Obiskovalcu je treba predstaviti zgodbe, ki jih ti predmeti pripovedujejo, in mu čim bolj približati posamezna zgodovinska obdobja. Digitalne zbirke so že postale vsakdanjost, zlasti v času epidemije so mnogi muzeji z velikimi koraki nadoknadili zamujeno. Vendar obiskovalci še vedno raje vidijo predmet v živo, saj je takšna izkušnja povsem drugačna. Izziv današnjega dne pa je virtualna resničnost, pri kateri poskušaš obiskovalca s pomočjo tehnike prestaviti v drug svet. Narodni muzej ima nekaj takšnih projektov, tudi mednarodnih, in upam, da bomo lahko že naslednje leto obiskovalce popeljali na potovanje v preteklost. Seveda pa je lahko meja med zabaviščnim parkom in muzejem zelo tanka in paziti moramo, da je ne bomo prestopili. Navidezni svet, ki ga pripravlja muzej, mora biti po eni strani vrhunsko izdelan, po drugi strani pa se morajo vsi elementi skladati z zgodovinskimi dognanji. Pri tem polovičarstva ni. Ali narediš nekaj vrhunsko, kot se spodobi, ali pa ne narediš ničesar. Ne dvomim, da nam bo uspelo.

Kdo so vaši obiskovalci in kaj jih najbolj zanima?

Naši obiskovalci so tako strokovna kot najširša javnost. Veliko jih pride iz tujine, predvsem v poletnih mesecih. Najbolj jih zanima zgodovina tega prostora, od prazgodovine do danes, želijo si spoznati in se naučiti nečesa novega, tudi skozi izkušnje.

Kakšnih izkušenj si želijo?

Obiskovalci pričakujejo razstave z vsemi elementi sodobne informacijske tehnologije, zelo pa jih zanimajo tudi rekonstrukcije raznih naselbin, kolišč in zgradb ter upodobitve življenja. Posebno navdušeni so nad replikami nekaterih muzejskih predmetov, ki jih lahko potipajo, oblečejo, si jih posadijo na glavo. Poleg tega muzej pripravlja vrsto dogodkov in delavnic, na katerih lahko obiskovalci spoznajo določene starodavne veščine, na primer lončarstvo, ali pa si ogledajo viteške dvoboje od blizu in si nadenejo kakšen kos oklepa.

Posebno pozornost namenjamo šolam, za katere pripravljamo različne zgodovinske ure s snovjo, ki je del učnega načrta. Tudi tu učenci in dijaki doživijo svojevrstno izkušnjo. Letos bomo vsebine nekoliko razširili; ena od novosti v ponudbi bo prikaz francoske vojske v času Ilirskih provinc oziroma razkritje, zakaj je bila francoska vojska več kot desetletje toliko boljša od vseh drugih evropskih vojsk. Dijaki bodo lahko oblekli celotno francosko pehotno uniformo in se naučili nabijati puško. Seznanili se bodo s taktiko francoske vojske in se preizkusili v vlogi Napoleona v bitki pri Austrerlitzu.

Z Napoleonovo vojsko imate tudi sami posebno izkušnjo, saj ste se leta 2015 udeležili rekonstrukcijske bitke pri Waterlooju. Kako ste jo doživeli?

Kot zgodovinarju, ki preučuje napoleonsko obdobje, mi je bilo zares fascinantno doživeti bitko pri Waterlooju »v živo«. Ob 200-letnici bitke je bilo na bojišču 8000 mož, ponazoritvene skupine so prišle iz kar 81 držav. Nekaj je, če o napoleonskih bitkah bereš, povsem drugo pa, če jih doživiš in se prestaviš v čas pred 200 leti. Tolstoj v svojem delu Vojna in mir izjemno doživeto opisuje bitke, zlasti bitko pri Borodinu leta 1812, katere se je udeležil njegov stric, ruski general grof Ostermann-Tolstoj. Nedvomno mu jo je do potankosti opisal. Tolstoj tako piše, da se bojno polje zavije v smodnikov dim, v katerega vstopajo urejene množice ljudi, ki se čez čas vrnejo v kaosu, se znova uredijo in ponovno vstopijo v dim, da ušesa bolijo od topovskih strelov in podobno. Pri Borodinu je bilo 500 topov na obeh straneh, jaz sem jih pri Waterlooju doživel 100. Po dveh urah pokanja topovskih strelov so tudi mene začela boleti ušesa, bojišče se je zavilo v gost dim črnega smodnika, tako da smo res vstopali v megleno morje, bili razbiti in se spet vrnili. Vse, o čemer je pisal Tolstoj, drži. Razen tega je bilo izjemno zanimivo stati tam, kjer so si pred 200 leti v oči zrli sovražni Francozi in Angleži.

V kateri vlogi ste nastopili v tej bitki?

Bil sem francoski pešak iz prvega strelsko-grenadirskega regimenta cesarske Mlade garde (fr. 1er Regiment des Tirailleur-Grenadiers de la Garde Imperiale). Moj polk je sodeloval v osrednjem pehotnem napadu na center angleških enot. Ob tem sem doživel pogled na bitko skozi oči navadnega vojaka. Vidiš zelo malo, še posebno, če nisi v prvi vrsti. Ne veš, kaj se dogaja drugje po bojišču. Ali zmagujemo? Ali izgubljamo? Poslušaš ukaze častnikov, streljaš, napreduješ, bežiš. Konjenica, ki galopira nadte v napadu, je strašljiva. Le streljaj si oddaljen od angleške obrambne vrste, ki vate usmeri stotine pušk, in čakaš na salvo. Seveda veš, da se ti ne bo nič zgodilo in da boš čez uro ali dve pil pivo s sovražniki, nekoč pa je moralo biti grozljivo. Skratka, vsakemu zgodovinarju, ki se zanima za to obdobje, bi priporočil takšno izjemno izkušnjo.

Od kod ta očaranost nad vojnami in vojsko?

Težko bi rekel, da sem očaran nad tem. Vojne so nekaj strahotnega in upam, da ne bom nikoli nobene doživel. Vendar vojne in vojske predstavljajo precejšen del zgodovine. Mnogo tehničnih iznajdb je odkrila vojska in so bile šele pozneje prenesene v civilno rabo. Jurija Vego poznamo kot matematika, vendar je bil po stroki topničar, ki mu je matematika pomagala pri izračunu leta krogel in balističnih lastnosti topovski cevi, pri določanju načina izgorevanja smodnika in podobno. Odlikovanja, zlasti vojaška, pa imajo za seboj zgodbo, takšno ali drugačno, in te me privlačijo, saj so pogosto izjemno zanimive.

Kaj pa vas je pripeljalo k bitki pri Waterlooju?

V mladih letih sem bil strasten zbiralec odlikovanj, vendar sem kmalu ugotovil, da bom do konca življenja morda zbral zgolj majhno, povprečno zbirko, če ne bi dobil nepričakovane dediščine, kar se do danes seveda ni zgodilo. Zato sem z zbirateljstvom prenehal pred več kot desetimi leti, zbirko prodal in se raje posvetil preučevanju odlikovanj. Sodeloval sem z nekaterimi večjimi muzeji v Evropi, ki so mi odprli svoje shrambe za preučevanje in pisanje knjig.

A če se vrnem k zbiranju odlikovanj, k temu spadajo tudi uniforme kot nujen rekvizit, na katerega lahko obesiš odlikovanja. Tako sem zbiral tudi uniforme, potem pa so me pred 15 leti kot neke vrste eksperimentalna zgodovina začele zanimati tudi ponazoritve bitk. Širom Evrope sem se udeležil skoraj 80 uprizoritev bitk iz najrazličnejših obdobij, od Napoleona do druge svetovne vojne, med njimi tudi Waterlooja. Nosil sem francoske, pruske in avstro-ogrske uniforme ter uniforme Kraljevine Jugoslavije. Bil sem partizan, pogosto tudi nemški oficir. Včasih sem bil navaden vojak, oficir, včasih celo general. Odvisno od potreb in scenarija uprizoritve. Ob 20-letnici osamosvojitve smo v društvu Triglav, katerega član sem, uprizorili celo spopad med TO in JLA. Sodeloval sem tudi pri mnogih filmskih projektih kot svetovalec za zgodovinska vprašanja in pogosto odigral kakšno manjšo vlogo v teh filmih.

Omenili ste sodelovanje z muzeji po Evropi, bi katerega od njih izpostavili kot zgled dobrega dela?

Vsekakor, Britanski muzej in islandski narodni muzej, njihovo postavitev naselitve Islandije. Pa tudi dunajski muzej umetnostne zgodovine.

Prvič vodite veliko kulturno ustanovo. Kako vam računalniška in menedžerska znanja pomagajo pri vodenju muzeja?

Verjamem, da je bila moja multidisciplinarnost pri kandidaturi za direktorja velika prednost. Imam namreč znanje iz informacijskih tehnologij in več kot 20 let menedžerskih izkušenj, vodil sem nekaj podjetij in nekaj velikih timov. Poleg tega sem doktor zgodovine. V osnovi je vodenje ljudi podobno, ne glede na vrsto organizacije.

Naloga menedžerja je, da svojim zaposlenim omogoči čim boljše delovne pogoje, jih motivira za doseganje izjemnih rezultatov in ustvari timski duh.

Res je, da je muzej nekoliko posebna institucija z veliko individualizma, med zaposlenimi je tudi veliko vrhunskih strokovnjakov, ki dosegajo izjemne rezultate na znanstvenem področju, vendar so osnovna načela enaka. Menim, da strokovnjaki z nekega področja niso nujno tudi dobri menedžerji. Kar zadeva dejavnosti muzeja, sem strokovnjak zgolj na ozkem in manj znanem področju vede o odlikovanjih oziroma faleristiki, zato pa imam strokovni kolegij, ki ga sestavljajo vrhunski arheologi in zgodovinarji, s katerimi skupaj načrtujemo naslednje korake. Poleg tega že več kot 15 let sodelujem z nekaterimi večjimi evropskimi muzeji. Čeprav se morda sliši nenavadno, je bil pojav epidemije zame prav poseben izziv – digitalizacija muzejskih zbirk, ki je bila še pred nekaj leti postranskega pomena in nekakšen nebodigatreba, je namreč čez noč postala pomembna dejavnost. Veseli me, da lahko pri svojem delu združujem tri področja: zgodovino, menedžment in digitalizacijo. In ravno to je moja prednost.

Za Metropolitan napisala Lena Kreutz

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.