Pazi, v čigav avto sedeš (vse moje izkušnje s čudaki na prevozih)

Zadnje mesece se z neznanci vozim vsak teden, ko se najmanj dvakrat peljem iz Maribora do Ljubljane in nazaj. Za tiste, ki morebiti portala Prevoz.org ne poznate, to je mesto, na katerem oseba, ki se pelje iz kraja A v kraj B, ponudi prevoz še drugim, ki jih ta pot zanima. Cena je ugodna, izkušnja pa zna biti nadvse prijetna. Predvsem pa prideš na cilj tudi precej prej kot z vlakom, s katerim se v Sloveniji leta 2023 potuje skoraj tako dolgo kot nekdaj s kočijo do Dunaja.

Mojemu partnerju se sicer zdi malo mimo, da se ženska pri mojih letih vozi naokoli kot nekdo, ki živi v študentskem domu, a ga ne upoštevam kaj dosti. Meni se namreč mimo zdi, da bi z vlakom v obe smeri porabila skoraj šest ur, ali pa plačala 50 evrov za najem vozila (s katerim bi potem vozila 30 km/h, saj bi me bilo ves čas strah, da ga poškodujem).  

Vožnja z ljudmi, ki za pot od štajerske metropole do glavnega mesta računajo nekje od pet do osem evrov, je v glavnem sila prijetna. Če drugega ne, si kot sopotnik v precej manjšem stresu, vmes pa lahko odgovarjaš še na službene maile, naročuješ prek spleta in bereš novice, ki so v 98 odstotkih res neuporabne, a vseeno bolj prijetne kot pritoževanje nad vozniki, ki po prehitevalnem pasu vozijo 90. Ali pa se zapleteš v debato s preostalimi potniki in voznikom. Ta del mi je, profesionalni čveki, najljubši. Rada imam zanimive življenjske zgodbe drugih. Do danes sem prek prevozov dobila nekaj ponudb za delo, prišla do zobozdravnika, soseda pa sta se pred leti na prevozih celo zaljubila in imata danes hišo in otroke.

Ko te skuša voznik spreobrniti v Jehovo pričo

A tudi pri prevozih velja, da več ljudi, kot spoznaš, večja je verjetnost, da naletiš na čudaka. Prejšnji mesec sem tako sedla v avto res posebnega gospoda. Ko sem odprla zadnja vrata in že skoraj sedla na zadnji sedež, mi je ukazovalno rekel: "Kam, pa kam? Pridi naprej, se bova pogovarjala?"

Ko sem zgodbo razlagala prijateljici, mi je rekla, da bi ona zbežala že ob teh besedah. Kmalu mi je bilo rahlo žal, da nisem. Sledil je namreč več kot uro dolg monolog prebujenega in razsvetljenega nekdanjega rejverja, ki mi je razlagal, kako se prehranjuje izključno karmično, kar pomeni, da niti ob najhujši bolezni ne vzame antibiotika, saj ti pobijajo dobre bakterije, kar pa, kakopak, ne more biti dobro za karmo.

Mojo molčečnost je razumel kot 100-odstotno strinjanje, zato mi je začel 10 minut pred ciljem prodajati posebno knjigo za duhovno rast. Ko sem rekla, da imam na seznamu najmanj 100 knjig, ki čakajo, da jih preberem, časa pa nimam niti za prebiranje kuharskih receptov, mi je naznanil: "Te knjige ne rabiš prebrati. Dovolj je, da se je samo dotakneš in tvoje življenje se bo spremenilo na boljše."

"Mhm ... Res ne bi, hvala!" Še 14 dni mi je pisal sporočila z duhovno vsebino in mi prodajal knjigo. Nato je obupal. Upam, da me ne bo doletela slaba karma.  No, morda je bila karmična kazen že vožnja naslednji dan, ko je fant, s katerim sva sedela na zadnjem sedežu, med vožnjo bruhal. In malo je manjkalo, da bi tudi jaz. Še manj pa, da bi na sestanek prišla s pobruhano belo srajco, ki sem jo zjutraj likala pol ure. 

Med vožnjo je kar naenkrat zavil z glavne ceste in me peljal v hišo neznancev

Štajerski Buda, ki mi ni uspel prodati knjige, seveda ni bil edini, ki je prevoze izkoriščal za širjenje svoje vere. Bilo je še slabše. Mnogo slabše. Da ne delam reklame, bom rekla samo: piramidni sistem, začne se na črko H. Pisala mi je ves mesec. Praškov za hujšanje nisem kupila. Sem raje debela in jem neutekočinjeno hrano. 

Vse naštete izkušnje so bile rahlo nadležne, a večjega stresa mi niso povzročale. Sem se pa zato skoraj od strahu podelala, ko sem se pred leti s prevozi peljala iz Beograda do Ljubljane. Peljala sta me beograjski oče in sin. Tri ure smo se vozili v prijetnem vzdušju, nato pa sta tik za mejo s Hrvaško zavila na regionalno cesto. In nato z regionalne na lokalno in nato na eno odročno cesto, kjer ni bilo skoraj žive duše. Zunaj je bila tema, jaz sem bila neznano kje in v glavi so se mi delali najbolj črni možni scenariji. Zdaj mi bosta pobrala ledvice. A naj jima kar povem, da ne živim zdravo in se ne splača? Kaj bo z mano?

Nato smo končno prispeli do hiše ob gozdu in starejši je v srbščini rekel: "Evo, Petra, samo za par minut se ustavimo, da predava en paket, pa gremo naprej." Mhm, en paket. Zagotovo bodo zdaj predali orožje, droge in mojo ledvico. Konec je z mano. Nato sta pozvonila, predala prijazni družini avtomat za kavo in povabili so nas naprej. Eno uro sem sedela na obisku pri neznancih, pila kavo iz nove mašine in goltala najboljšo baklavo vseh časov. Edina grozljivka, ki se je v hiši dogajala, je bila moja polomljena srboslovenščina ali kakorkoli sploh lahko imenujem jezik, ki sem ga razvila za potrebe komuniciranja s pripadniki nekdanje skupne države. 

Na avtocesti naju je vrgel ven – znajdita se, pametnjakovički!

Čeprav na prevozih občasno naletim tudi na malo posebne voznike, so vseeno precej bolj varna in prijetna alternativa kot štopanje. Tega sem se v študentskih časih kar redno posluževala, posebej napeto pa je bilo ob petkih, ko se mi je po faksu mudilo na lokalni radio, kjer sem vodila oddajo za študente. S sovoditeljico Ano sva pri Smeltu okoli dveh držali v rokah napis SG (Slovenj Gradec) in upali, da bova pravočasno ujeli začetek oddaje. Enkrat nisva in nisva dobili štopa. Bili sva že čisto panični, da bova zamudili na oddajo, dokler ni ustavil frajer v BMW-ju, daljšem kot ponedeljek.

Čeprav sva imeli slab občutek, Ana je rekla, da se s takim avtom ne vozijo ljudje, ki pošteno služijo denar, se nama je preveč mudilo in sva prisedli. In model je seveda že takoj želel pokazati, kakšen frajer je (oh, kako majhen organ ima verjetno) in je nabil hitrost do 200 km/h. Ana mu je rekla, če lahko zmanjša, pa se je samo režal in še pospeševal. Ko sva mu rekli, da naju je strah in da ogroža vse nas in še preostale udeležence v prometu, naju je pri prvi cestninski postaji vrgel ven, z besedami: "Evo, znajdita se, kakor vesta in znata, pametnjakovički." Seveda se vozniki ne grebejo za to, da bi pobirali študente na avtocesti. Zato sva celo večnost čakali, dokler se naju ni na koncu usmilil nek župnik iz okolice Celja in naju zapeljal do Slovenj Gradca. "Ljubi Jezus, dekleti, pa kdo bi vaju sploh pobral sredi avtoceste. Drugič pa le na avtobus." Kot da se tam ne more zgoditi nič dramatičnega. A o tem kdaj drugič. 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord