Peter Gedei: Tretja dimenzija je vznemirljiva

Zakaj 3D?

Ljudje svet okoli sebe dojemamo v treh dimenzijah. Ob širini in dolžini znamo določiti tudi globino in razdaljo med objekti, sposobni smo oceniti razdaljo do vidnega cilja in enostavno sežemo po bližnjih predmetih. Vse to nam omogoča par očes, ki sta nujno potrebni za določanje razdalje. Samo z enim očesom to preprosto ni mogoče. V nasprotju z običajno fotografijo, pri kateri si globino lahko le predstavljamo, 3D-fotografija najbolj natančno posnema zaznavanje globine, saj je tudi za delujočo 3D-fotografijo treba imeti dve sliki, levo in desno, ki posnemata levo in desno oko gledalca.

Ali ni treba za fotografiranje v 3D imeti še večji kup opreme kot sicer?

Za 3D-fotografijo je treba imeti dva fotoaparata ali vsaj fotoaparat z dvema objektivoma, ki sta med seboj razmaknjena za neko razdaljo. Optimalna bi bila tolikšna, kot je razdalja med očesoma odraslega človeka (okoli 6,5 centimetra), vendar ni vedno tako. Zaradi različnih oddaljenosti in različnih goriščnic objektivov je pogosto treba prilagoditi razdaljo med objektivi, svoje pa k temu doda tudi sama velikost naprav in to, kakšno 3D-fotografijo bi fotograf želel napraviti. 3D-fotografija je izrazito tehnična fotografija, kjer so za dober posnetek potrebni izračuni ali vsaj dobro predznanje in kilometrina. Če k temu dodamo še kup pravil, ki so postavljena zato, da se ne kršijo, je tehnični prizvok še toliko močnejši.

Kakšni motivi te najbolj privlačijo? Kdaj si rečeš, uf, tole moram pa nujno pofotkati v 3D? 

Motivi za 3D-fotografijo so skoraj enaki kot pri običajni fotografiji, le pristop je malce drugačen. Glavna komponenta 3D-fotografije je seveda globina, in ta pomeni glavni del posnetka. Brez očitne globine 3D-učinka skoraj ni, vendar tudi pretiravanje z globino ni ravno najbolj prijazno do gledalca. Seveda so določeni motivi v 3D-tehniki še posebno privlačni, najbolj zanimivi pa so gotovo tisti, pri katerih si globino teže predstavljamo. Med najbolj priljubljene lahko gotovo štejemo arhitekturno in makro fotografijo, seveda je zanimiva tudi marsikatera druga zvrst fotografije.

Zakaj meniš, da se 3D nekako ne more prebiti v mainstream, za številne je to še povsem eksotična veja tehnologije?

3D-fotografija je bila v svoji zgodovini že velikokrat v razcvetu. Že v 19. stoletju je dosegla svoj prvi vrhunec in v prvi dekadi novega tisočletja skoraj ni bilo doma, ki ne bi premogel enostavnega stereoskopa, s katerim so pregledovali natisnjene 3D-kartice. Nato se je stereofotografija silno razširila in postala tudi komercialno uspešna. Že desetletje zatem je londonsko podjetje za stereoskopijo premoglo več kot 100 tisoč različnih stereoposnetkov z motivi različnih znamenitosti. V teh letih so bili zelo priljubljeni stereoposnetki na karticah, ki si jih je lahko vsakdo ogledoval s priročnimi kukali. Nekatera podjetja so izdelala tudi po 20 tisoč kartic na dan, kar priča o tem, kako priljubljena je bila stereofotografija. Drugi vrhunec je 3D-fotografija doživela v petdesetih in šestdesetih letih z maloslikovnimi namenskimi 3D-fotoaparati, tretji val navdušenja pa smo dočakali v začetku tretjega tisočletja. Vendar je zadnji zaradi izrazito komercialne usmerjenosti filmske industrije ostal le v domeni profesionalne produkcije videa in filma, manj pa je poudarka na samostojnem izdelovanju 3D-vsebin. Če k temu dodamo še negativen odnos do slabih 3D-produkcij, ki jih je pravzaprav več kot dobrih, je jasno, da svetle prihodnosti za množično popularizacijo 3D niti nima. Hkrati je zaradi slabega poznavanja obsojena na kritiko 'poznavalcev', ki s 3D-jem nimajo kaj veliko skupnega, za glavnega krivca pa so si vsi izbrali kar očala, s katerimi si 3D-vsebine lahko tudi ogledamo. Kot naslednji veliki komercialni projekt zdaj vsi pričakujemo 3D-zaslone brez očal, kar pa na nov razcvet ne bo kaj prida vplivalo.

Med iskanjem motivov te pot popelje marsikam. Katere so najboljše lokacije, ki si jih doslej fotografiral, in katere so tiste, kamor bi še šel?

Kot izkušenemu jamskemu fotografu jamski svet še naprej ostaja moj najljubši 3D-laboratorij, kjer je zaznavanje prostora brez dodane tretje dimenzije zelo težavno. Seveda podzemni svet ne ostaja edini vir navdiha za 3D-fotografijo. Ker je tretja dimenzija v 3D-fotografiji tako vznemirljiva, dobre motive lahko najdemo skoraj kjerkoli. In motivov še lep čas ne bo zmanjkalo. Vendar se raje kot sami 3D-fotografiji predajam 3D-multivizijam, kjer lahko ob glasbi napletem tudi zanimivo zgodbo. Naslednji korak je seveda 3D-video, ki pa zahteva še kar precej dodatnega dela.

Na kaj bi morali biti začetniki v 3D zlasti pozorni?

Osvojitev osnovne teorije o 3D-fotografiji je morda prvi in najpomembnejši korak k samostojnemu ustvarjanju. Danes je na žalost premalo poudarka na opismenjevanju osnov 3D-tehnike in marsikomu ni jasno, kakšna naj bi pravilna 3D-fotografija sploh bila. Neprijetnih občutkov in glavobolov pri dobro izdelanem 3D-ju naj ne bi bilo, vendar do tega rezultata težko pridemo kar sami. Znanje je na voljo, izkoristite ga in dobri ter neboleči rezultati na koncu ne bodo izostali.

Lahko daš kakšen nasvet, kako na hitro ustvariti domačo 3D-fotografijo?

Prvo 3D-fotografijo si brez težav lahko omislite tudi sami. Potrebujete običajen fotoaparat, ga nastavite v načinu M in posnamete dve sliki, eno za levo in drugo za desno oko. Pomembno je le, da med posnetkoma premaknete fotoaparat v levo ali desno in na tak način dosežete majhen zamik. Sliki je treba še urediti in sestaviti v 3D-posnetek. Priporočam obisk spletne strani www.phereo.com, kjer je na voljo enostaven program za sestavljanje 3D-posnetkov, omogočajo pa tudi spletne galerije na njihovi strani. Seveda lahko do 3D-posnetka pridete hitreje tudi s 3D-fotoaparatom. Na žalost ponudba ni ravno bogata, najbolj razširjen pa je Fujijev W3.

Vabljeni tudi na ogled Petrovega bloga peterg3d.blogspot.com. Prepričajte se o njegovih kvalitetah še na lastne oči. 

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ