Peter Svetina: Otroci nimajo težav z združevanjem fantastike in otipljive resničnosti

Slikanica Timbuktu, Timbuktu

27. 10. 2020, 10:27 | Scena | Vir: STA

                            Peter Svetina: Otroci nimajo težav z združevanjem fantastike in otipljive resničnosti (foto: Marjan Maučec/STA) Marjan Maučec/STA

Nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico je letos prejela slikanica Petra Svetine Timbuktu, Timbuktu. V slikanici so kratka besedila, v katerih se otroci srečajo s svetom nonsensa, ki se ne drži vzpostavljenih pravil. Svetina meni, da je takšen otroški svet, če jim ga odrasli že zelo zgodaj ne razdelijo na kaj je in ni resnično.

"Timbuktu je mesto sredi Afrike, ki je bilo svojčas znano kot središče učenosti in strpnega pogovarjanja. Zdaj je Timbuktu tudi knjiga, ki ima s tem lahko kakšno zvezo. Je pa tudi beseda, ki se fino izgovarja in sliši," piše na hrbtni platnici slikanice. Timbuktu je najprej, tako kot so Taškent ali Buhara ali Biškek, zvočna podoba, ki Svetino privlači.

V knjigi je tudi besedilo z naslovom Kaj je timbuktu, napisano z malo začetnico, ki se navezuje na družino, na toplino domačega okolja, na kraj, "kamor si skril svoj najdragocenejši zaklad". Pisatelja je razveselilo, ko je ugotovil, da je bilo mesto Timbuktu v današnjem Maliju na jugozahodni strani Sahare nekdaj eno od islamskih središč učenosti in strpnega pogovarjanja z drugače mislečimi.

V obrazložitvi nagrade Kristine Brenkove so zapisali, da bi 43 kratkih pripovednih besedil v slikanici "lahko označili tudi kot pesmi v prozi", saj je Svetina posebno pozornost namenil njihovi pomenski zgoščenosti, ritmu in zvenu besed. Na spletni strani založbe Miš, pri kateri je slikanica lansko leto izšla, pa so besedila označili za "kratke kratke zgodbe".

Kako bi jih imenoval pisatelj in pesnik sam, odgovarja, da so mu že dolgo časa zelo pri srcu haikuji, kratke trivrstične pesmi iz japonske duhovne in literarne tradicije, utrinki, premišljevanja, podobe, ki se na papirju začnejo, odzvanjajo in odzvenijo pa v bralcu. "Nekaj takega, samo da ne bi bili zares haikuji, sem želel napisati za otroke. In nastali so ti kratki teksti, ki jim eni pravijo pesmi v prozi, drugi pa kratke kratke zgodbe. Oboje bo prav," je zaključil Svetina.

Besedila za slikanico je začel pisati med počitnicami, ko je imel čas in "glavo prav razpoloženo". "Žena in otroci so se odhajali kopat, psička Nala je ostala ob šotoru pod drevesom, sam pa sem odprl prtljažnik avtomobila in si napravil pisalno mizo. Prejšnji dan sem, ko sem hodil tod in tam, nabral podobe, drobnarije v spomin, naslednji dan sem jih zapisal," je opisal postopek literarnega ustvarjanja.

Jezik se je po pisateljevih besedah sestavljal sproti

"Ko si enkrat v takem razpoloženju, gre kar tekoče," je dodal. Nekaj besedil je ustvaril tudi kasneje, ob podobah iz domačega okolja, iz lastne izkušnje.

Razen sedmih izjem imajo besedila naslove po enakem kopitu, t.j. O zlohotni rozini, O majici velikanki, O svetlobi v predalu, O znaku brez črk in podobno. Pisatelj je najprej mislil, da bi bili vsi naslovi sestavljeni tako: O ... A se mu je zazdelo, da nekaterim besedilom ti naslovi ne pristajajo, da bi zganjal nasilje, če bi jih hotel postaviti v ta vzorec, in je potem pri nekaterih napravil drugače. Na koncu je bil zadovoljen, da ni vse mehansko.

V besedilih se pojavi prezebla potka, potujoče veslo in potujoče tabletke, devet parov nog, ki so se same odpravile na sprehod, potem so se po mestu sprehajale tudi hiše. Na vprašanje, če je to naključje ali si je v času pisanja želel potovanj, je Svetina v smehu odgovoril, da si potovanj želi ves čas: "Zgleda, da zato zelo rad druge pošiljam okrog po zgodbicah in pesmicah, da še oni vidijo kaj sveta. Ali pa da mi s teh potovanj prinesejo kako drobtinico."

Besedila so polna nonsensa, denimo ko se potka za šolarje zapne (po ilustraciji sodeč z zadrgo), ker jo je zeblo, ko na vstopnici sedeč žabji kralj verjame, da je sam kino predstava in čaka na poljub na koncu filma, ter ko čokolada poje vse, kar je na polici. Pisatelj meni, da tako zgleda otroški svet, če jim ga odrasli že zelo zgodaj ne razdelijo na kaj "je res" in na kaj "ni res".

"Mislim, da otroci nimajo težav z združevanjem fantastike in otipljive resničnosti. Tudi mislim, da nimajo težav, da tega, ko bo treba, ne bi ločili," pravi pisatelj. Ta svet absurda, nesmisla in domišljije, ki se ne drži vzpostavljenih pravil, pa lahko prinaša nekaj smeha ali razmisleka ali začudenja. Prinese lahko tudi "nekaj duhovne, pa če se prav na glas kdo smeje, tudi telesne telovadbe", je pripomnil pisatelj.

Besedila je z ilustracijami obogatil Igor Šinkovec

S katerim Svetina do tedaj še ni sodeloval pri knjigi. Ilustratorja ali ilustratorko običajno izbira skupaj z urednico ali ga predlaga ona. V tem primeru "je imela Gaja Kos odličen nos". Pisatelj bi eno samo ilustracijo iz knjige težko izbral, a se mu kar naprej pred oči kradeta zlobna rozina in plavalec, ki bo zaplaval po zraku.

Pri obrazložitvi nagrade Kristine Brenkove so zapisali, da se mojstrstvo ilustratorja Igorja Šinkovca kaže v tem, da je ilustracije izredno dobro uskladil z besedilom: oblike in barve nikjer ne prevladajo, temveč vedno domiselno sodelujejo s kratkimi zgodbami. Z rahlo nihajočo linijo, ki obkroža predmete in figure, je Šinkovec ustvaril enakomeren ritem. Taktu pa ne sledijo le risbe, ampak tudi inicialke.

Slikanica Timbuktu, Timbuktu je bila nominirana še za večernico 2020, letos pa je bil pisatelj nominiran tudi za Andersenovo nagrado, najvišje mednarodno priznanje na področju mladinske književnosti. Nagrado večernica je Svetina sicer že prejel leta 2013 in 2016, leta 2017 pa je za knjigo Molitvice s stopnic prejel Levstikovo nagrado.