Kako sem dopolnila 40 let in preživela – modrosti za vse, ki se poslavljate od mladosti

Ko si star 20 let, se ti zdijo vsi nad 35 tik pred penzijo, menopavzo, operacijo umetnega kolka in naročnino na revijo Vzajemnost (gen Z-jevec, to je revija za ljudi v zrelem obdobju). No, ko si star 40, se ti meja dojemanja starosti pomakne na 98, saj želiš verjeti, da so štirideseta nova trideseta ali celo dvajseta. V svoji glavi se še vedno počutiš kot nekdo, ki je tri leta nazaj do petih zjutraj žural v študentskem domu, čeravno te telo tu in tam spomni, da jih nimaš več 19.

Ko srečaš v supermarketu najbolj postavnega in luštnega sošolca iz osnovne šole, kako plešast in s pivskim trebuhom potiska voziček, te kar malo razjezi, saj te je s svojo postarano figuro spomnil, da sta zdaj oba stara toliko, kot je bila v vajinih šolskih časih učiteljica slovenščine. In ko na družinskem srečanju opazuješ tete in strice s protezami in belimi lasmi, se spomniš, da si zdaj ti star toliko, kot so bili oni, ko si mislil, da so "fuuuul" stari. Zaveš se, da si letnik 84. In to ni bilo 16 let nazaj, kot vedno znova izračunajo tvoji možgani. To je bilo pred okroglimi štiridesetimi.

Čeravno se ne počutim drugače, kot sem se v 39. ali celo mladostnem 38. letu, sem še tri minute pred uro, ki je zapisana na mojem rojstnem listu, trdila, da sem še vedno 39. Na ta usodni dan mi je, zelo verjetno zaradi vsega vznemirjenja, sredi čela pognal mozolj. Ne navaden mozolj. Pravi krater. Pri dvajsetih in tridesetih bi v obupu takoj angažirala kozmetičarko in dermatologa, pri štiridesetih pa sem skoraj jokala od sreče, ker me je s svojim prihodom počastil ta znanilec mladosti. "Hvala, drage preaktivne lojnice, ki z mozoljem odvračate pozornost od gub," sem vzklikala v sebi. 

Ne bom zanikala, da sem v mislih trikrat preklela vsakega, ki me je vprašal, kako se počutim. Zdaj, ko sem 40. Ja, kako pa naj bi se počutila drugače kot tri dni nazaj, ko sem imela še rosnih 39? Vse je isto. Razen to, da zdaj sodim v drugo starostno kategorijo. Ne označim se več v okvirčku 35–39, ampak v 40–45 let. Zdaj lahko kupim kremo, na kateri z velikimi črkami nesramno piše 40+. 

Morda je kdo spregledal javno naznanilo na Facebooku (ja, staruhi še vedno uporabljamo ta kanal) in  pozabil, da sem se postarala, internet pa zagotovo ni. Instagram mi že dneve divje ponuja predloge "How to dress after 40", "Perfect haircut for mature women" in podobne boleče vsebine, ki namigujejo, da je čas, da skrajšam lase in dolžino krila. 

Priznam, da me je že pred zloglasno okroglo številko začela rahlo mučiti kriza srednjih let. Nisem si sicer omislila novih, bolj stoječih dojk in dvajsetletnega ljubimca, sem se pa začela resno spraševati o svojem poslanstvu na tem svetu. Štirideseta so leta, ko se zavedaš, da si morda že malce prestara, da postaneš astronavtka ali srčna kirurginja, še vedno pa imaš dovolj časa, da zamenjaš službo, poklic, partnerja in državo bivanja, če si to želiš. 

Še nikoli se nisem počutila bolj živo kot pri štiridesetih

To pa zato, ker me vsak dan nekaj spomni na to, da fizično obstajam. Ali je to začetek išiasa, močna zgaga ali neverjetna utrujenost po divji zabavi, ki je trajala do desetih zvečer. A zjutraj, ko poplaknem tableto za leno ščitnico, si vseeno rečem "Nisem švoh!" in se podam v nove zmage. Pri štiridesetih te morda res že kaj boli, a te po drugi strani tudi bôli za vedno več stvari. Vseeno ti je, da Branka iz računovodstva misli, da ne bi smela imeti rdeče barve las. Da se zdi sosedi tvoja kuhinja premalo čista in da se sodelavci pogovarjajo, kako si se spet zredila.

Še vedno si huda kot poper in si rada lepa, ampak za to nisi več pripravljena trpeti. Vseeno ti je, če bodo na bazenu morda opazili, da si pri britju spregledala eno dlako. Pa tudi svoje šlaufke in strije, zaradi katerih si se petnajst let nazaj še zavijala v brisačo, brez težav postaviš na ogled.

Končno znaš reči NE. Ali pa si vsaj blizu tega. Če te v petek zvečer povabijo v bližnji kafič, brez slabe vesti priznaš, da se ti ne da in bi raje gledala novo sezono serije The Crown. Tudi v službi si (nekoliko bolj) upaš postaviti zase, saj imaš dovolj izkušenj in znanja, da veš, koliko si vredna. Ne trudiš se več toliko ugajati vsem in ne čutiš potrebe, da si prijatelj z vsemi. Ne rabiš več 30 prijateljev iz študentskega doma, 20 s faksa, 15 iz službe in še vse ostalo … Hvaležna si za tiste redke, ki te sprejemajo točno tako, kot si, in so ostali kljub vsem obveznostim, ki  jih je v odraslih letih naložilo življenje.

In ja, ljudje pri štiridesetih v nasprotju s prepričanjem, ki si ga imel kot najstnik, še vedno seksajo. Pa ne samo to, ženske po raziskavah po 35+ celo začnemo najbolj uživati. Najbrž zato, ker se ne obremenjujemo več s tem, da moramo biti za ta dogodek sveže depilirane in spedenane kot tekmovalni pes za razstavo, poleg tega pa tudi ne čutimo več tistega pritiska kot pri dvajsetih, ko je bilo treba za novega fanta pripraviti v postelji cel spektaktel, nato pa po možnosti na koncu še odigrati veliki finale, da se revček ne bi počutil slabo. Čeprav bi se moral, glede na to, da je klitoris iskal med dimljami. Morda se bo slišalo klišejsko in znucano kot sklepi po štiridesetem, a pri štiridesetih se življenje v resnici šele začne. Ker pri teh letih počasi veš, kaj hočeš. In predvsem česa nočeš.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol