Petra Skrivarnik | 28. 11. 2023, 19:00

Najina zveza se bo končala zaradi božične okrasitve, ali zakaj si ne želim, da se začne krasiti že novembra

Osebni arhiv Petre Skrivarnik

Bliža se prva adventna nedelja in jaz še vedno nimam venčka. Moj dragi, po drugi strani, gleda okraske že od avgusta in me zadnje štiri tedne vsak dan spravlja ob živce s pošiljanjem takšnega in drugačnega okrasja v vse inboxe, ki jih premorem. Če se ne bo kak Grinch spomnil zapisati v ustavo, da je pravica do okraševanja mogoča le decembra, si bo morda že naslednje leto tudi moj dragi tako kot Plestenjak pel "za Božiiiiič bom sam"

Preden me okronate za sovražnico najbolj čarobnega praznika v letu, naj povem, da imam v resnici rada božič. A ne novembra. Še manj pa vse leto. Žal pa zaradi mojega dragega, ki je bil očitno v prejšnjem življenju Božiček (trebuh mu je ostal še do danes), nemalokrat trpim božično okrasje še mesece po tem, ko bi morali kraguljčki že zdavnaj počivati na podstrešju. 

Ko smo še živeli v bloku, je bilo naše stanovanje tisto, ki je imelo še avgusta na oknih nalepljene snežinke in snežake. Pa ne zato, ker bi bila tako lena in nevestna gospodinja, čeprav priznam, da je pomivanje oken takoj za likanjem v samem vrhu mojih najbolj osovraženih opravil, ampak zato, ker je bil zanje zadolžen moj dedc, ki jih je nalepil že novembra.

Profimedia

"Če si najino bivališče spremenil v Božičkov brlog, boš nalepke, eno za drugo tudi odstranil," sem vztrajala. Šlo mi je že pošteno na živce, ko so še poštarji in dostava komentirali: "Aaa, vem, to ste vi, ki imate snežinke na oknu."

A jaz sem trmasto vztrajala, da nalepk ne bom odstranila, saj je bil pogoj, da ji sploh lahko nalepi, to, da jih bo tudi odstranil. Po svečnici, ko normalni ljudje ponavadi dokončno pospravijo drevo in vse, kar spada zraven, je rekel, da bomo počakali še 14 dni. Do pravoslavne svečnice. Nato smo morali počakati še na kitajsko novo leto, marca je bil njegov argument, da bo maja zagotovo še sneg, zato bomo snežinke kar pustili, nato pa je začel celo podlo lobirati skupaj z otrokom. "Mamika, plosim, snezinke!"

Profimedia

Aja, dodala bi rada, da je moj dragi nalepil snežinke celo na okna svoje pisarne v službi. In tam so že sedem let. Sedem let! Da tega, kako z nalepkami Božička in Rudolfa polepi celo grelec za vodo in da jih je lepil na stikala za luči po celem bloku, sploh ne govorim. Ko sva še živela ločeno, mi je enkrat celo na skrivaj izmaknil ključe in mi, medtem ko sem bila v službi, okrasil garsonjero, pri čemer ni izpustil niti ogledala v kopalnici, stikal za luči, vitrine s pijačo in vrat. Božička je nalepil celo na kukalo.

Prepir zaradi božične okrasitve

Letos smo se odločili, da kupimo novo božično drevo in pripadajočo dekoracijo. Moj dragi že od septembra dela doktorat iz velikosti in odtenkov bunkic, ki jih bo nato s programersko natančnostjo razporedil po drevesu. Moja edina želja je bila, da bi tokrat kupili košat bor z videzom zasneženosti, pri bunkicah, lučkah in drugi božični dekoraciji pa dajem popolno svobodo njemu. A on je dal na mojo edino izbiro veto.

Profimedia

Komplicira, češ da njegove bunkice ne bodo prišle do izraza na tako košatem drevesu, pa tudi belina imitacije snega ne bo v lepem kontrastu z njegovimi okraski. (Dragi Božiček, ko sem prosila, da mi prineseš Davida Beckhama, sem želela njegovo telo, ne obsesivno-kompulzivne motnje.) In tako nekaj dni pred uradnim začetkom sezone še vedno nimamo drevesa in okraskov. Vem, ja, "first world problems". Morda podzavestno zamikam začetek okraševanja.

Ko se božiča nasitiš, še preden se začne

Lahko me označite za Grinchevo ženo, dolgočasno puščobo trdega srca, resnobno tečnobo, ki ne zna že oktobra uživati v zlatih girlandah in bleščicah, a mi je vseeno – na živce mi gre, da so v trgovinah že julija okraski in da se božično vzdušje začne ustvarjati že novembra. Ne, to ni podaljševanje čudovitega prazničnega vzdušja. To je zgolj in izključno spodbujanje potrošnje.

Profimedia

V naši družini se je vedno tradicionalno postavljalo drevesce na božični večer. Ko sem bila otrok, smo šli dopoldne v bližnji gozd in si izbrali smrečico, natrgali malo maha za jaslice in zvečer, medtem ko je mama filala piščanca in stokala, da se ji potica spet ni posrečila (čeprav je bila vrhunska), krasili drevo. To je bil dogodek, ki sem se ga veselila več dni. Še danes, ko praznujemo božič pri starših, krasimo drevo na božični večer. Ne konec novembra ali celo dan po dnevu mrtvih, da te potem na božični večer smrečica niti gane ne več, saj jo gledaš že skoraj dva meseca.

Zaradi otroka (in velikega otroka) pri nas doma sicer začnemo krasiti nekje v prvi polovici decembra, vse pred tem pa se mi zdi, oprosti, če sem te užalila, pretirano. Zakaj bi želeli, da se tako lep družinski praznik, kot je božič, razvodeni, samo zato, ker se nam zdi fino, da ga praznujemo že tri mesece v letu. Saj se tudi goveje juhe in pohanega v nedeljo ne bi tako veselili, če bi ju jedli vsak dan.

Novo na Metroplay: "Nujno se je bilo potrebno raziti, da sva se potem znova srečali." | Miša Molk in Ula Furlan