Petra Skrivarnik | 2. 4. 2024, 20:00

Kako sem čakala na prvoaprilski nateg, ki ga ni in ni bilo

Profimedia

Za nami je še en prvi april. Dan, ko je tudi uradno dovoljeno in dopustno, da počnemo to, kar že tako ali tako počnemo vse dni v letu – lažemo. Ker živim s profesionalnim šaljivcem in nategunom, sem bila že od jutra psihično pripravljena na še en nateg, ki se bo zapisal v zgodovino in bo še leta zabaval vse, ki naju poznajo. A čakala sem zaman. Očitno strast na področju nategovanja z leti res umre.

Do zdaj je moj cimer na prvega aprila dan spretno nategnil že množico sodelavcev, sorodnikov in seveda tudi mene. Sama sem, kakopak, hvaležen material za nateg, saj sem ravno prav namedena in naivna, da me človek zlahka vrže na finto. 

Še živo se spominjam dneva pred dobrimi desetimi leti, ko še nisva živela skupaj in me je že zjutraj ves navdušen poklical, češ da mi je uredil avdicijo za sinhronizacijo risanke. Čeprav sem imela vročino in je bila himna moje noči Prisluhni školjki, te priložnosti nisem želela zamuditi. Ko sem se komaj privlekla na kraj dogodka in spraševala po tipu z imenom Uroš, ki naj bi me že nestrpno pričakoval, ni nihče vedel nič ne o Urošu ne o avdiciji. So me pa vprašali, ali vem, kateri dan je … Prvi ha-ha-april.

Naj dodam, da mojega življenjskega sopotnika seveda prav malo briga, če oseba zaradi njegovega nategunskega projekta trpi, odpove druge plane ali se, tako kot jaz, vleče na kraj zločina kot dijaki čez prehod za pešce, z vročino, podočnjaki in brbotajočim črevesjem. Tako si je recimo pred leti za prvega aprila nesramno privoščil tudi nekdanjega sodelavca na radiu, mladega makedonskega avdio producenta Darka, ki ga je ob štirih zjutraj klical, naj nujno pride že čez eno uro v službo, saj je jutranji producent zbolel. Darko, ki je spal ravno kakšno uro, saj je še ob pol treh zjutraj žuriral, je prišel v službo ves zaliman, dedec pa se je režal kot triletnik, ko sliši besedo "prdec". Pa še mnogo takih zgodb je bilo. A ne letos.

Letos sem na nateg čakala zaman. Kar je po svoje smešno. Ko me namreč vrže na finto, po navadi najprej znorim. Tokrat pa me je razjezil, ker me na finto ni vrgel. Najbrž bo res držalo, da ženske včasih same ne vemo, kaj bi v resnici sploh rade.

"A še toliko nisem več vredna po vseh teh letih, da bi se za mene malo potrudil in me nategnil?” Ok, to se je malo narobe slišalo, ampak, saj veste, kaj želim povedati. 

Se je pa zato že od jutra lagal moj petletnik. Najprej, ko je rekel, da ne ve, kje je moj telefon, nato, da ni pojedel še niti enega čokoladnega zajčka, da mu je ati obljubil 100 minut risanke in na koncu še, da je vzgojiteljica rekla, da vrtec odpade tudi v torek in sredo, ker bosta velikonočni torek in sreda. Dnevne klasike. Odličen povod, da sem začela razmišljati, kako v bistvu ljudje sploh ne potrebujemo uradnega dneva za laganje. Ker to tako ali tako neprestano počnemo. 

Največja laž je odgovor "okej" na vprašanje "kako si"

Bodimo iskreni in si priznajmo, da prav vsi, brez izjeme, v določenih okoliščinah lažemo. Po navadi zato, ker je tako lažje. Laž je, da je lažje. Štekate?  Recimo … "Ne, draga, seveda se ti nič ne pozna, ker vsak dan ob Netflixu zmažeš kozarec nutele."  "Da, dragi, seveda imaš občutno večji penis, kot ga je imel bivši." Ali pa zato, ker imamo od laži korist. Kot je recimo "O, gospa, ta rdeča obleka vam je pa kot ulita, nori bi bili, če je ne bi vzeli". Ker se laž bolje sliši. "Stara sem 39."

Najpogostejša in verjetno tudi največja od vseh laži pa je odgovor na vprašanje: kako si. Upam si trditi, da je v vsaj 90 % to vprašanje brezvezno mašilo in odgovor tistega, ki je vprašanje zastavil, iskreno niti ne zanima. In tako so odgovori vedno zelo podobni. V glavnem laž. Kar sicer morda ni vedno slabo. Samo predstavljajte si, kako bi bilo, če bi nam sosed, ki ga poznamo samo na videz, zjutraj v dvigalu na vprašanje "kako je", namesto s "super", odgovoril, da je sicer spočit, ker se je ravno vrnil z dopusta, a da bi šel tja raje z mlado sodelavko kot ženo, s katero tako že od februarja 2018 nista bila intimna in sumi, da ga vara z Zoranom iz tretjega štuka. Ali pa da bi znanka, ki jo naključno srečaš na ulici, namesto odgovora,  da je "okej", začela razlagati, kako jo že tri mesece mučijo vaginalne glivice.

V takih primerih malce po piarovsko prikrojena resnica oziroma neiskrenost morda niti ni tako zelo slaba. Je pa prav, da povemo resnico tistim, ki jih zanima, kako smo. In predvsem, da sami ne živimo v laži. Ne bo se spremenil. V službi te ne bodo začeli čez noč ceniti. Nisi v redu.

Ni nam treba nadeti si maske za vsakega. Ni nam treba prikrojiti resnice za vsakega. Včasih je resnica veliko lažja kot laž. Ker prinese olajšanje. 

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel