Kako je med virozo zame skrbel dragi (dobro, da sem še živa)

In tako sem, kot ponavadi naredimo mame, prehlad dala na pavzo, in se prelevila v dežurno negovalko, animatorko, kuharico in čistilko. In pomislila, če delam vse to, potem najbrž ne bo škodilo tudi, če še delam od doma.

Tako so tekli dnevi in jaz sem žonglirala med izvajanjem zvijač, da otrok pogoltne antibiotik, sestavljanjem lego kock, opravljanjem funkcije blazine, organiziranjem otrokove rojstnodnevne zabave, obiskom tašče, teambuildingom, urednikovanjem od doma, pripravo na predavanje in še čim. In seveda sem pri vsem tem že malo pozabila, da še vedno kašljam. Počutila se nisem prav slabo. Imela sem veliko energije in delovnega zagona, kar se najbrž zgodi, ko slalomiraš med različnimi projekti in dela adrenalin.

Nato pa je prišel dan, ko sem imela zadnjo pomembno stvar – predavanje na Dan PR, kjer sva nastopili skupaj s kolegico Anito. Glas se mi je na srečo že vrnil, dasiravno sem še vedno zvenela sila astmatično. Oddahnila sem si. Na odru me ni napadel kašelj, zvozili sva, čeravno se nisem dobro pripravila. Ko sem prišla domov, pa je adrenalin popustil. In takrat je z vso silovitostjo udarilo ven vse, kar sem dala na stop. Vročina, tresenje, potenje, kašelj in tako huda oslabelost, da sem komaj prišla do stranišča.

Kaj se zgodi, ko zboli mama?

Takrat sem se zavedala, da sem staknila hud mamitis. Bolezen mam. Tistih, ki dajemo sebe na zadnje mesto. Toliko časa rešujemo krizne situacije doma in v službi, da na koncu same postanemo krizna situacija. Seveda sem takoj ob naznanilu, da me je tokrat pa res zdelalo, dobila kupe komentarjev in nasvetov prijateljic in sodelavcev (v glavnem brez otrok). Takih, ki prehlad prebolijo v par dneh, saj ležijo, gledajo Netflix, pijejo čaje in kokošje juhice, ki jih zelo verjetno ne rabijo niti sami kuhati. "Veš, drugič se moraš pa bolje pozdravit!" A bejš ga srat! Kaj pa misliš, da se zgodi, ko zboli mama?

Nič se ne zgodi. Življenje teče dalje. Še vedno ostanejo kupi perila. Lačen otrok, ki ga je treba vsako jutro pripraviti za vrtec. Ali še huje, bolan otrok, ki ostane doma in kar naenkrat misli, da obstaja samo mama, čeprav je pri njegovem spočetju enakovredno sodeloval tudi oče. Samo mama je dobra, da da zdravilo. Samo mama lahko briše ritko. Samo mama lahko umije zobe. Z mamo bo sestavljal kocke in gradil bunker. Pa pravljico mora tudi mama prebrati. In ne samo ene. Kakih 37. Mama pa si samo želi, da bi bila za kak dan Trnuljčica. Da bi padla v globoko komo in si odpočila od vseh virusov. 

Kaj pa medtem dela oče?

Ne bi rada zvenela kot nehvaležnica, saj se moj dragi na svoj štorasti način trudi v času moje bolezni skrbeti zame in prestolonaslednika. A ljuba Marica, kako smotan zna biti pri tem. Ker je vajen, da vedno otroka peljem v vrtec jaz, je ob 7.48, ko bi moral biti otrok že v vrtcu, še sladko pančkal. 

"Takoj se zbudi in zrihtaj otroka, čez tri minute morata biti v vrtcu," sem jezno zahripala. "Eh, kar naj ostane doma, saj si tako ti doma," je lenobno odvrnil in se obrnil na drugi bok. "Spravi ga v vrtec, takoj zdaj, če ne ti bo žal, da si se rodil," sem živčno zagrozila. In je zaleglo. Revež se je ustrašil bolne tečnobe, ki bi se ji, milo rečeno, zmešalo, če bi ji vzel tistih osem ur brezskrbnega počitka pred Netflixom.

Tudi nekega pretiranega talenta za nego bolne osebe nima. Ko sem se tresla od vročine in se mi je zdelo, da mi bo pljuča ven vrglo, ko so me bolele kosti in mišice, za katere nisem vedela, da jih imam, sem ga prosila, naj prinese vse, kar obstaja, za lajšanje trpljenja. S poudarkom na vitaminih. Pričakovala sem praške, sirupe, tablete, limone, med, mandarine. On pa se vrne z gumijastimi bomboni. Češ, saj na vrečki piše, da imajo ogromno vitaminov. Pa kako ga Združenje farmacevtov še ni sprejelo v svojo sredino? Seveda sem pojedla vse, pri tako hudi virozi se le ni za zafrkavat. 

Pa da ne bom preveč jarmala. Lahko bi bilo še hujše. Lahko bi zbolel še on in bi morala med vsemi obveznostmi, ki sem jih imela, klicati še župnika, medtem ko bi se on med bolečim smrkanjem in temperaturo 37,2 že poslavljal od tega sveta.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol