Vsi zdravniki ne spadajo v isti koš ali zakaj verjamem, da ni vse črno-belo

V zdravstvenem domu, kjer imam osebno zdravnico, je toplo in prijazno osebje, ki pogosto preskoči malico, da bi pacienti čim prej dobili obravnavo, že pred leti nalepilo na steno šaljiv, a kar malo boleč zapis: "Zaposleni v zdravstvu smo kot orkester na Titaniku. Mi bomo igrali do bridkega konca." Tako drugače od zapisov, ki zadnja leta krožijo po družbenih omrežjih in z vse sorte zmerljivkami napadajo tiste, ki v resnici pomagajo ljudem. Zapisov, ki delajo zdravnike brezsrčne in požrešne.

Pozabite na tajkune in koruptivne politike, največji problem v tej državi so zdravniki!

"Pazite se bogov v belem", "Požrešni morilci v belih haljah" in podobni facebook zapisi ter naslovi v medijih so krivi, da zdravnikom zaupa vse manj ljudi. Prevladujoče mnenje je malodane, da vas bo ubil prav vsak zdravnik, tudi če boste prišli k njemu samo zaradi glivic na nohtu. To pa zato, ker ta baraba požrešna popoldne služi še v privat ambulanti, čeprav že tako dobi najmanj 10 tisoč na mesec ...

Seveda obstajajo posamezniki, ki so šli medicino študirat iz napačnih razlogov in takim bi svetovala, naj raje, če je denar edino, kar jih v tem življenju veseli, popoldne injicirajo botoks v čela. Pet minut dela, 250 evrov in v najslabšem primeru malo preveč zamrznjen obraz stranke. A to ni večina zdravnikov. Niso vsi zdravniki divji megalomanski zaslužkarji.

Tako kot niso vsi nogometaši neumni, tako kot vsi kmetje ne smrdijo, tako kot vsi poslovneži ne kradejo, tako kot niso vsi župniki pedofili, tako kot niso vsi zaposleni v dobrodelnih ustanovah matere Tereze in tako kot vsi novinarji ne lažejo. Zakaj je treba zaradi peščice posameznikov popolnoma uničiti ugled stroke? Nehajmo že demonizirati zdravnike, saj ima lahko to zelo škodljive posledice. Lahko se zgodi, da bo sosedovega Jožeta postalo zdravnika tako strah, da bo svojo sladkorno raje zdravil pri mazaču z nihalom, mlada mamica pa bo svojemu dojenčku zbijala visoko vročino s koloidnim srebrom, saj je to gotovo bolje, kot da ga pediater zašuštra.

Ko gredo stvari predaleč ...

Lahko se zgodi, da nam bodo na koncu res vsi pobegnili čez mejo. Ker kdo pa si še želi delati v državi, kjer te ne spoštujejo, kjer si osovražen in kjer masa misli, da nimaš pravice izražati svojega nezadovoljstva s situacijo, samo zato, ker nekateri od tvojih kolegov bajno služijo. Še enkrat - zelo dobro se zavedam, da se med zdravniki skrivajo tudi izjemno arogantni, oholi, neempatični in požrešni posamezniki, ki uživajo ob polnjenju denarnice in ega. A to ni zapis o njih. To je zapis o moji zdravnici.

Njena čakalnica je vedno nabito polna. Nekateri pacienti jo nadirajo, ker jim komisija ni odobrila podaljšanja bolniške ... Drugi ji pametujejo, kako jih zdravi narobe, saj na Googlu piše drugače ... Potem so tu še taki, ki ji grozijo in jo zmerjajo, češ da nima pojma, ker že pol leta hodijo k njej in še vedno ni nič boljše (gospod, 150 kilogramov imate in dve škatli na dan skadite, kaj mislite?). Izgorela je in obupana.

Ker vidim njeno stisko, mi je vsakič, ko stopim v njeno ordinacijo, nerodno, da bi jo zadrževala ... Zdrdram: "Js sem prišla samo po tablete." In vedno mi reče: "Kam greste ... Usedite se ... Povejte mi malo, kako ste? Je nova služba manj stresna? Kako kaj spite? Boljše mi izgledate, ste se malo zredili?" Posluša me. In tudi sliši. In včasih goljufa sistem, da lahko tudi tistim bolnikom, ki niso ravno dva dni pred smrtjo, omogoči, da pridejo na pregled prej kot v letu dni. Ker niso smrtno bolni, a vseeno trpijo. 

Z mojo zdravnico naju druži tudi ista diagnoza – lena, propadajoča ščitnica. Ona zato edina razume, da se lahko počutim kot tri tedne crknjen konj, tudi če so izvidi v mejah normale. Ponavadi moj pregled izgleda tako, da najprej jamram jaz, nato pa še ona. In ko se počutim bolje, jo zanima, kaj počnem, da poskusi tudi ona.

Ne zavija z očmi, ko ji omenim, da se bolje počutim po jemanju vitaminov D in B12 in po akupunkturi. Povem ji, da je bila pri meni sprememba hrane ključna za boljše počutje, nič bele moke in mleka. Nato pa opazim obglodan sendvič z avtomata in čokoladico, ki je še niti odvila ni, in se spomnim, kako so prejle v čakalnici pacienti bentili, da imajo ti "bogovi v belem" spet malico. Vraga, pa tako božanstvo, kjer nimaš časa niti za spodobno malico. 

Moja zdravnica me kliče po imenu. Ko sem zaskrbljena, mi položi roko na ramo. Vidim jo, kako je utrujena in nazadnje mi je povedala, da ima še eno novo avtoimunsko bolezen. "To je vse od stresa ... Ko bom šla v penzijo, bo bolje," reče. Vraga, pa tako božanstvo, kjer življenje posvetiš zdravju drugih, za lastno pa zmanjka časa.

Moja zdravnica je zlata. A v zlatu se zagotovo ne koplje, čeprav mi je enkrat hvaležno pojasnila, da zdravniki v Srbiji, od koder prihaja, ne zaslužijo niti 500 evrov. In ni edina krasna predstavnica poklica, ki rešuje in zdravi. Poznam še zlato nevrologinjo, ki se mi je posvetila tako, da sem se po pregledu skoraj zjokala od sreče. Pa zdravnika, ki je naredil še gastroskopijo "skoraj prijetno" (čeprav še danes ne razumem, zakaj se je pogovarjal z mano, ko sem imela v ustih šlauf). Pa ginekologinjo, srčno in strokovno, ki se ji nobeno moje panično vprašanje med nosečnostjo ni zdelo neumno. Tu je še  otorinolaringolog, ki me je pobožal po laseh, ko mi je vlekel iz zlomljenega nosa tampon. Pa tirolog, ki je rekel, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da se ne bom počutila slabo. 

Dovolj zdravnikov sem v življenju in v zadnjem času obiskala, da vem, da je mnogo dobrih. Dovolj, da vem, da so Zdravniki. Da pa so tudi dr. med. spec., ki jim nikoli ne bo dovolj. Mogoče sem malo naivna ... A resno dvomim, da večina ljudi, ki so svoje življenje posvetili reševanju mojega, cele dneve razmišlja samo o tem, kako si bodo napolnili žepe in še malo podaljšali čakalne vrste. So pa lahko zelo priročen grešen kozel za tiste, ki bi morali sistemsko rešiti situacijo v zdravstvu. Ker moja in tvoja zdravnica imata s čakalnimi dobami ravno toliko skupnega kot prodajalka s cenami zelenjave.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol