"Mami, nehaj buljit v telefon!" (Ali kako sem brez telefona ugotovila, koliko časa imam v resnici)

Telefon se mi je pokvaril ravno v petek in moram priznati, da sem se v ponedeljek počutila, kot da sem imela podaljšan vikend. Nisem imela dostopa do službenih mejlov ter telefonskih od sodelavcev, zato je delo čudežno lahko počakalo. Tudi do TikToka in Instagrama ne. Aja, pa do spletne banke, kar se je izkazalo kot odličen spontani varčevalni načrt.

Ob izgubi telefona sem preprosto informirala svoje Facebook občinstvo, da sem do nadaljnjega dosegljiva samo prek sporočil in si vzela pravico, da me kličejo samo, če je res nujno. No, seveda sem v istem sporočilu za javnost napisala tudi poseben nagovor mami. Da naj ne skrbi, saj sem danes že toplo jedla, da imam pokrite ledvice in da rižev narastek ni isti kot njen, čeprav sem delala točno tako, kot je rekla. To so se mi zdela ključna sporočila za mojo ciljno publiko, preden sem se popolnoma prepustila detoksikaciji.

Kaj zares šteje? 

Po vikendu brez telefona sem dejansko dojela, koliko prostega časa sem iz čiste navade zapravila na tem piskajočem hudiču, in predvsem, koliko minut, ki mi jih nihče več ne bo vrnil, sem se ukvarjala z najbolj banalnimi stvarmi, kot je spremljanje ljudi, ki mi v resnici niso pomembni. Namesto da bi bila bolj prisotna v družbi ljudi, ki dejansko nekaj štejejo. 

Ljudje smo z uporabo pametnih telefonov res vedno bolj neumni. Najprej se s prijatelji in znanci tedne prek raznih Facebook skupin ali Instagram sporočil dogovarjamo za druženje, potem ko smo končno skupaj, večino časa buljimo v telefone. Buljimo, kaj dela nekdo, ki ga delno ali pa sploh ne poznamo, medtem ko so ob nas ljudje, s  katerimi bi se lahko spoznavali. Objavljamo utrinke iz svojega življenja in vsake tri minute štejemo všečke ter se sprašujemo, kako to, da nam oseba XY še vedno ni lajkala, nas ne mara več?

Medtem smo v družbi tistih, ki nas dejansko lajkajo. Tako v živo. Resda brez srčkov, GIF-ov, nalepk in vseh tistih emotikonov, ampak resnično. Barometer našega odnosa z drugimi niso več pristni odnosi v živo, ampak lajki, ki nam jih ta oseba nameni na družbenih omrežjih. Verjemite, vem za primere, ko se je zgodila huda zamera, ko oseba A osebi B dlje časa ni všečkala objave. Še večja zamera se je zgodila, ker je oseba A všečkala objavo osebi C.

Poleg nadvse produktivnega spremljanja influencerk, ljudi, ki so obiskovali isto šolo kot mi (a jih na hodniku niti pozdravili nismo, zdaj pa nas strašno zanima, kako se imajo na morju), sovaščanov, ki jih poznamo le na videz, zdaj pa čakamo, da objavijo story iz nove kuhinje, je tu še kopica življenjsko pomembnih novic, do katerih imamo zdaj dostop 24 ur na dan. Le kako smo lahko še pred nekaj leti mirno živeli brez celodnevnega dostopa do ključnih življenjskih informacij, kot so na primer "da je tekmovalka 13. sezone Kmetije dobila nenavaden izpuščaj", da "vinsko rdeča barva nohtov ni več tako zelo in kot krvavo rdeča" in da je v "Tadžikistanu na pohodu nov virus, zaradi katerega oboleli kihne trikrat bolj glasno"? 

Poleg tega nam telefon s spletno banko in poplavo spletnih trgovin omogoča, da kadarkoli kupimo stvari, ki jih ne potrebujemo. Influencerka je objavila kodo za lupilnik banan, in mi že obsedeno klikamo, dokler je še popust. In tako čisto preveč časa nakupujemo, zasledujemo in na koncu obupujemo. Utrujeni od nepomembnih stvari in razočarani, ker ima dan samo 24 ur.

Zato vam po vikend digitalnem detoksu, ko sem uspela prebrati knjigo, zgraditi prestolonasledniku hišo iz kartona in skoraj narediti rižev narastek, kot je mamin, svetujem samo eno ... Od vseh aplikacij, ki obstajajo, je najbolj uporabna tista, ki vam bo blokirala uporabo drugih aplikacij. Zato sem se odločila, da dam telefon vsaj en dan na teden offline, da dam na online življenje. 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord