"Mami, zakaj si žalostna? Saj so že prišli gasilci in bodo rešili ljudi?"

Težko mi je, kot Korošici, pisati o tem, kaj se je konec tedna dogajalo po Sloveniji in v mojih, že tako odrezanih, od vseh pozabljenih koroških krajih. Pa ne samo zato, ker je voda pod sabo rušila mostove in kolesarske poti, in s tem tudi moje spomine. Pa ne samo zato, ker so ljudje, med njimi mnogo preprostih, ki že tako nimajo veliko, izgubili vse, kar so si prigarali. 

Hudo je, ker občutiš nemoč. Čeprav si izjemno hvaležen, ker so vsi tvoji na varnem in suhem, občutiš hkrati tudi občutek krivde. Počutiš se kot nekdo, ki je nepravično priviligiran. Nekdo, ki je lahko v tistem trenutku iz udobja domačega kavča zgolj pisal svojim sokrajanom in najdražjim, da naj se držijo. 

Nedolžni otroški komentar

Ko sem v petek v vrtcu prevzela sina, sem ga stiskala kot še nikoli, pri tem pa mislila na prestrašene malčke iz vrtca v Mengšu, ki so jih reševali gasilci. Med tem ko bodo mnogi spali v tujih posteljah, prestrašeni in brez najljubše igračke, bo njegova največja skrb te dni, da ni mogel na obisk.

"Mami, a zdaj pa gremo k babi in dedanu?"

"Ne, ljubček, danes pa ne moremo. V Slovenj Gradcu zelo močno dežuje in so poplave. Ceste so zaprte."

"Kaj pa, če gremo s čolnom?"

Nepokvarjen, otroško naivni komentar štiriletnika, ki je ob vsej tragediji, ki se je dogajala tam zunaj, zgolj skušal najti rešitev, da pride do svojih starih staršev. Tudi rokavčke bi posodil, da se ne bi preveč utrudili, če bo treba plavati. 

Zvečer je v televizijskem prispevku otrok iz vasi, kjer jim je poplavilo vse, prav tako nastalo situacijo prisrčno komentiral, da imajo zdaj pa tudi oni morje. V tej težki situaciji je iz vseh, pa tudi če le za nekaj sekund, izvabil nasmešek. Tako otroci vedno v vsaki stvari vidijo tudi lepo. In včasih s svojim nedolžnim pogledom vdahnejo upanje. Ko smo tisti večer pri poročilih spremljali poplavljena območja in sva oba s partnerjem komaj zadrževala solze, je otrok vprašal: "Mami, zakaj si žalostna. Saj so že prišli gasilci in bodo rešili ljudi?"

Otroci vedo, kdo so pravi junaki. Nepomembne so jim titule in zveneči laskavi nazivi. Odrasle pa je včasih treba spomniti. Upam, da do decembra, ko bodo gasilci tako kot vsako leto od vrat do vrat zbirali prispevke in prodajali koledarje, ne bomo že pozabili.

Tudi v meni so minuli vikend otroški komentarji, čeprav naivni, a tako iskreni in dobri, vzbudili upanje. Vem, da bo. Ljudje smo dobri. A še vedno se sprašujem, zakaj se nam mora zgoditi nekaj slabega, da pokažemo, kako dobri znamo biti v resnici. Zakaj se je morala v odrinjenih krajih, kot so Prevalje, Mežica, Nazarje, Mozirje zgoditi taka tragedija, da se sploh spomnimo, da obstajajo? Da se na Črno, to krasno olimpijsko vas, spomni samo takrat, ko je Zlata in Srebrna. In zdaj, ko je res črna. Se je zdaj končno pokazalo, da spodobna cestna povezava leta 2023 ni samo nekaj, pri čemer Korošci že leta trmasto vztrajajo, ampak higienski minimum?

Na veliko vprašanj ne bom dobila odgovora. A na eno ga imam. Ali nam bo skupaj uspelo? Vem, da bo. Na Koroškem so doma moji "potopani", pregovorno trmasti ljudje, ki bodo tako dolgo grizli, da bo. In tudi drugod. Hiše se bodo obnovile, mostovi in ceste se bodo zgradile. Sobe in solze se bodo posušile.

Zdaj je pomembno samo, da pomagamo, kolikor lahko. Da stopimo skupaj in se ne prepiramo, ali so bili bolj umazani levi ali desni čevlji. Da ne dajemo pozornosti sebičnim in narcisoidnim ljudem, ki nastalo situacijo zlorabljajo za širjenje svojih teorij zarote in z izprijenimi komentarji na družbenih omrežjih na najbolj omejen način iščejo potrditev. Zdaj je čas, da pokažemo, da smo Ljudje.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol