Od Picture Gray do MATCH!, od “fauš petja” do glasu, s katerim danes na odru končno “spraši svojo dušo”. Vse to (in še veliko več) je Mariborčanka Iva Flisar. Predstavljamo jo v zgodbi, ki jo je za Metropolitan zapisala Maja Mekina.
Nekateri ljudje pridejo v prostor glasno. Nekateri vstopijo tiho, potem pa šele čez čas ugotoviš, da imajo v sebi celo neurje. Iva Flisar spada med druge. Na prvi pogled morda nežna, zadržana, celo preskromna. Potem pa stopi na oder in se zgodi tisti čudni električni klik: nekaj, kar je bilo dolgo sivo, nenadoma eksplodira v barve.
Iva je kreativka, umetnica, glasbenica in trenutno najbolj aktivna kot pevka MATCH!. Po izobrazbi je diplomirana inženirka informatike in tehnologij komuniciranja, svoje življenje pa rada razdeli na dva dela: #humanjob in #artistjob.
Čez dan računalničarka in organizatorka informacijske dejavnosti na osnovni šoli, zvečer pa glas, telo, tekst, oder, vaje, disciplina, domišljija in vse tisto, kar se ne da stlačiti v navaden opis delovnega mesta. “Brez glasbe nočem živeti, brez možnosti izražanja sebe pa postanem apatičen robot,” pravi.
In pri Ivi se res zdi, da glasba ni hobi. Je ventil. Je zemljevid. Je način, kako človek ne razpade po šivih, ampak iz šivov naredi kostum za oder.
Pela je že kot otrok. Doma je imela radio na kasete z mikrofonom in pela pesmi Hajdi ter Backstreet Boys. Sama se danes temu smeji: “To je bilo takrat bolj podobno fauš petju oziroma dretju.” Ko so jo starši imeli dovolj, so jo poslali k sosedom, da je pela še njim.
Prvi odri so prišli s pevskim zborom, pozneje bendovski poskusi, prvi strahovi in prve solo izkušnje. “Prisotnega je bilo veliko strahu in negotovosti,” pravi. A prav ta strah je počasi postal gorivo. Danes oder zanjo ni več nekaj, pred čimer bi se skrila. Danes pravi: “Šele v zadnjih letih je oder postal moj dom. Prostor, kjer se lahko izrazim in kjer imam končno dovolj poguma, da sprašim svojo dušo.”
Njena glasbena pot ni bila ravna avtocesta z lepimi tablami in brez lukenj. Prvi resnejši bend so bili Pseudoti, rock-punk zasedba, s katero je dobila prve konkretne koncertne izkušnje, med drugim tudi v MC Pekarni. Takrat se je začela resneje ukvarjati s petjem in obiskovati ure solopetja. Sledila so leta iskanja. Bila je v zasedbi Memoria, sodelovala v akustičnem duu Iva & Bratko in v hardcore bendu
KRESHESH NEPITASH. Vmes pa odnosi, ovinki, vokalni eksperimenti in težave z glasilkami.
Potem je leta 2018 prišel projekt – Picture Gray. Ta ni bil samo bend. Bil je obdobje. Barva. Notranja soba. Siva pokrajina, v kateri se je Iva prvič resno umetniško soočila s sabo. “Picture Gray je bil moj prvi resni projekt oziroma bend, v katerem sem se od prestrašene mladostnice razvila v bolj resno mlado umetnico,” pravi. “Tukaj sem se prvič na umetniški način soočila s svojimi sencami.”
Ime “siva slika” je postalo del njene identitete. Ob tem je nastal tudi blog #viskanjusive. Siva pri Ivi ni bila praznina. Bila je prostor, kjer so se zbirali spomini, bolečina, notranji hrup in tista vprašanja, ki jih ne moreš utišati z eno kavo in stavkom “saj bo”.
V istem obdobju je prišla tudi pomembna lekcija o glasu. Zaradi intenzivnega čustvenega obdobja in vokalnega eksperimentiranja so se pojavile težave z glasilkami. Takrat je prvič zares začutila, kako zelo sta pri petju povezana telo in psiha. Glas ni samo tehnika. Glas je tudi vse, kar se ti zgodi, pa tega mogoče nikoli nisi znal povedati drugače.
Leta 2021 se je z avtorsko pesmijo Paranoia predstavila v oddaji Slovenija ima talent. To je bil njen prvi samostojni nastop na tako velikem odru. Izkušnja je bila pogumna, a tudi precej trezna lekcija o televizijskem svetu. Kot je zapisala sama: “V naslednjem krogu, kjer se je strokovna žirija le posvetovala med sabo, sem bila izločena. Tega niso snemali. So pa na avdiciji snemali, kot da sem šla naprej, potem pa so si očitno premislili. Šov biznis.”
Ampak tudi to ni bila pika. Bolj vejica. Talent ji je pokazal, da si upa stati sama. Hkrati pa je začutila, da petje na matrico ni isto kot petje z bendom za hrbtom. Samostojni oder je lahko preizkus. Bend pa je lahko dom. Ko se je leta 2024 zaključil Picture Gray, se ji je zdelo, kot da se je zaprlo pomembno poglavje. Začela se je bolj posvečati solo ustvarjanju in pisanju akustičnih pesmi. Decembra 2024 je z japonskim glasbenikom Katsuharujem izdala elektronsko pesem SOME-DAY, ki je nastala iz njene akustične pesmi #SongAboutHuggingX. Katsuharu jo je našel prek Instagrama še v času projekta Picture Gray.
In potem se je zgodil MATCH!. Konec leta 2024 jo je na Facebooku kontaktiral Mario March, kitarist in ustanovitelj benda, ker so iskali novega vokalista. Iva je ravno takrat pogrešala glasbeno ustvarjanje. Ko je poslušala njihove pesmi, je takoj začutila, da bi se njen glas lahko vklopil zraven. Šla je na poskusne vaje in zgodil se je klik. “Naše prvo srečanje sem pozneje primerjala z odličnim prvim zmenkom,” pravi.
“Takoj sem vedela, da smo pravi 'match'.”
MATCH! danes sestavljajo Iva Flisar na vokalu, Mario March na solo kitari, Tilen Bojnec na ritem kitari, Keca na bas kitari in Darko Senčar na bobnih. To ni samo bend okoli pevke. To je bendovska kemija, ki se je zgodila ob pravem času. Ona je prinesla glas, energijo, disciplino in tisto svojo čudno lepo mešanico ranljivosti in ognja. Oni so prinesli zid zvoka, riff, hrbtenico in novo družino.
Iva se v bendu vidi kot enakovreden član, a priznava, da je zagnana in da stvari rada vzame resno. “Glasba je velika strast, hkrati pa tudi delo,” pravi. “Včasih je treba stopiti tudi malo iz cone udobja, da vidiš, kaj vse je mogoče.” Z MATCH! je prvič nastopila na Festivalu Scena 2025. Skupaj so ustvarjali šele štiri mesece, a so bili dovolj uigrani, da so stopili pred občinstvo. Potem je prišel še koncert v MC Pekarni, zanjo skoraj domač teren. Tam je prej že nastopila s Pseudoti in Picture Gray, zdaj pa še z MATCH!. “Na odru sem res zelo uživala, zdelo se mi je, kot da sem se na ta trenutek pripravljala več let.”
In se je. Samo ne vedno na vajah. Pripravljala se je tudi skozi stiske, panične napade, izgorelost, psihoterapijo, tek, jogo, boks, pisanje in vse tiste dneve, ko človek ne živi ravno filmske zmage, ampak bolj tiho preživetje med hladno kavo in lastnimi mislimi. Iva o tem govori iskreno. Brez olepševanja.
Pove, da so bili panični napadi, anksioznost in depresija njena “sveta trojica”. Govori o “temni noči duše”, ki je trajala sedem let. O obdobjih, ko ni znala ustaviti joka. O občutku, da samo obstajaš. O tem, kako se je morala naučiti poslušati telo, prepoznavati misli in biti do sebe manj kruta. “Papir vse prenese in me vedno posluša,” pravi o pisanju. Petje pa je zanjo še močnejši ventil: “Ko pojem sama zase, imam pogosto občutek, kot da prevetrim svojo dušo. Po tem se počutim lažja in bolj sproščena.”
Zato njen trenutni MATCH! moment ni samo glasbena novica. Je osebni preboj. Ni “zdaj je vse rešeno”, ker življenje ni pravljica s punk frizuro. Je pa dokaz, da se lahko iz svojih razpok ne samo sestaviš, ampak tudi zadoniš.
Zdaj je tu AL!VE, nova pesem in videospot z MATCH!, prvi pravi video trenutek nove bendovske energije. Že pred izidom je Iva v svojem značilnem tonu zapisala, da ima “trilijon stvari za uredit”: promocijo z bandom, postaviti spletno stran, posneti pesem, hoditi v službo in opravljati še vse vmes. Ampak čez vse to je vseeno sijalo pričakovanje: “Supporterji boste lajkali, hejterji bodo pa hejtali. Tak to je.”
In če je Picture Gray nosil njeno sivo, notranjo pokrajino, se AL!VE sliši kot trenutek, ko se človek odloči, da ne bo več samo preživel, ampak tudi stal za sabo. Iva je ob pesmi zapisala stavek, ki se bere kot majhen manifest: “Upanje, da se posameznik opogumi in postavi zase. Za druge. Za pravico. Za to, kar je prav. Za to, kar sam čuti, da je prav.”
In mogoče je ravno to srce njene zgodbe. Ne gre samo za pesem, ne samo za bend in ne samo za oder. Gre za trenutek, ko se človek po vseh sivih letih vendarle postavi v svojo barvo. Ne zato, ker je vse lahko. Ampak zato, ker nekaj v njem ve, da mora.
Iva danes največje veselje najde v preprostih stvareh: jutranji kavi na balkonu, ptičjem petju, telesu, ki ji omogoča gibanje, in glasu, s katerim se lahko na vajah “pošteno zdere”. Veselijo jo domišljija, inspiracija in ljudje, ki jo sprejmejo “v vseh odtenkih črne in bele”. Mogoče je prav to njen najlepši preobrat. Ni pobegnila iz sive. Ni je izbrisala. Samo ni več ostala ujeta v njej.
