Christie Hefner: Da, v cesarstvu so bile težave, ko sem postala predsednica

Poleti 1982 je odjeknila novica, da je 29-letna Christie Hefner, najstarejši otrok Hugha Hefnerja postavljena na čelo družbe Playboy Enterprises, takrat vredne 389 milijonov dolarjev, ki jo je ustanovil njen oče. Številni so začudeno privzdignili obrvi v dvomu, da je nova predsednica dorasla nalogi, poleg tega niso verjeli, da ji bo tedaj 56-letni Hef v resnici prepustil tolikšno moč.

Kot prepričana feministka je Christie Hefner želela, da družba in revija odražata družbene spremembe, pa je bilo videti, da sledi spopad civilizacij biblijskih razsežnosti, morda tudi izginotje Playboyevega cesarstva, kakršnega smo do takrat poznali.

Zdelo se je, kakor da ima vsakdo svoje stališče do nove šefinje: premlada, premalo izkušena, prelepa, preveč feministična, preveč konservativna, preveč zapeta …, poleg tega pa je prišla v podjetje, katerega finančni rezultati niti približno niso bili tako blesteči kot nekoč. Začela je z ostrimi rezi, varčevanjem, odpovedmi na vseh ravneh, zapiranjem podružnic ... Vzdržala je polnih 26 let kot očetova desna roka, dokler ni leta 2009 odšla in postala enako uspešna v neprofitnem sektorju.

Rodila se je leta 1952 v Čikagu kot eden od dveh otrok Hugha Marstona Hefnerja in Mildred Williams, ki sta bila v zvezi še iz študentskih dni. Starša sta se ločila, ko je bila stara samo štiri leta, njen brat David pa eno. Njena mati se je nato znova poročila in Christie je odraščala v premožnem čikaškem predmestju Wilmette, nekajkrat na leto pa je ponjo prišla limuzina in jo odpeljala na obisk k očetu v Playboyevo vilo.

Oče jo je okužil z mediji – po študiju na Brandeisu pri Bostonu je pisal kot svobodnjakinja za alternativni časopis Boston Phoenix, nato pa je z imenovanjem za predsednico družbe vstopila v Playboyev svet, dosegla uspeh navkljub vsem nasprotovanjem in še ustanovila nagrado za uveljavljanje prvega amandmaja ameriške ustave oziroma svobode mišljenja, poimenovano po svojem očetu. Blesti tudi v družbenim prizadevanjih, pomaga obolelim za aidsom, kmetovalcem, progresivnim politikom, zlasti ženskam …

Bila je poročena z odvetnikom in gradbenikom Williamom Marovitzem, od katerega se je ločila, ko je bil on obtožen, da je brez njene vednosti uporabil od nje pridobljene zaupne informacije za nakup delnic Playboya, glede česar se je na koncu pogodil s tožilcem. Zelo si je blizu z bratom in obema polbratoma, Cooperjem in Marstonom, ter tudi s Hefovo vdovo Crystal.

Dolga leta ste zavračali ponudbe, da napišete avtobiografijo, pa tudi kar nekaj povabil, da spregovorite v Playboyevem intervjuju.

Sem absolutno zasebna oseba. V knjigi ne bi delila intimnih stvari, naj bo to iz mojega delovnega razmerja z očetom ali iz svojega zasebnega življenja. Če bi privolila, da napišem spomine ali avtobiografijo, bi to postala prevara. Veliko preveč ljudi misli, da morajo napisati knjigo in da svet zanima njihovo življenje. Imela sem zelo prebrisanega agenta, ki mi je dejal: »Prav zato bi morali napisati knjigo – zato ker imate takšno stališče.« In sem si mislila: 'Dober poizkus, gospod, dober poizkus.'

Dober poizkus, toda ni mu uspelo. Tokrat pa ste vendarle pristali na intervju.

Ne bi pristala, če ne bi bilo to po smrti mojega očeta in če ne bi šlo za izkaz spoštovanja. Prav tako najbrž ne bi privolila, če me Cooper ne bi prosil. In prav tako ne bi privolila, če se ne bi prijetno počutila po predhodnem telefonskem pogovoru z vami.

Smrt Hugha Hefnerja je prinesla veliko odzivov z vsega sveta, od izrazov spoštovanja do kritik. Kako ste vi doživeli očetovo smrt?

Pri soočanju z žalostjo mi je posredno zelo pomagalo sodelovanje v pripravah na komemoracije v Los Angelesu in Čikagu, revija mi je ponudila, da napišem in memoriam, kar sem tudi naredila. Bili smo zasuti s sporočili sožalja in cvetjem, v nekem trenutku se je zdelo, da bi lahko odprli cvetličarno.

Kako pogosto ste videvali očeta v zadnjih letih?

Videvala sem ga enkrat na mesec, ko sem prišla v Los Angeles, zato niti še ne čutim, da ga ni, nenehno mislim, da se bova videla prihodnji mesec. S časom bo občutek izgube večji, zlasti pri stvareh, v katerih sva sodelovala. V veliko oporo mi je moški, s katerim se videvam.

V moj družini smo srečni, ker imamo pravzaprav tri družine: najprej sva tukaj brat David in jaz, nato oba mlajša polbrata Cooper in Marston iz očetovega drugega zakona ter nato še očetova soproga Crystal. Med nami je veliko ljubezni in zelo se medsebojno spoštujemo, se podpiramo, vsakdo pa gre seveda skozi svojo vrsto žalosti. Navsezadnje pa smo vsi izgubili istega človeka. To, da smo si blizu in da nam je mar drug za drugega, je velik plus, on pa je to vedel, dokler je bil živ.

Kakšne spremembe ste opazili pri očetu v zadnjih letih?

On ni bil človek, ki bi kaj obžaloval. Tudi ko se je vedel, kakor da kaj obžaluje, v tem ni bil ravno dober. Zato ni razmišljal o tem, kar je moral ali mogel narediti. Največja sprememba je bila v tem, da mu je postalo veliko laže izraziti to, kako pomembni so mu ljudje in koliko jih ljubi. Ne samo družino, ampak tudi druge, s katerimi si je bil blizu. Vedno je bil romantičen, a se je to običajno izražalo v njegovih ljubezenskih zvezah.

Njegova mehkejša plat se ni kaj dosti kazala v njegovih poslovnih odnosih. Ni bil človek, ki bi nekomu, ki je delal zanj, dejal 'odlično opravljeno' ali 'zelo cenim trud, ki si ga vložil'. Ne želim reči, da je nenadoma postal prijeten ali nežen, ker je bil vedno takšen. No, s staranjem je postajal nekoliko mehkejša verzija samega sebe. Morda je začel dojemati, kako pomembni so odnosi z ljudmi in kako jih je treba spoštovati in varovati, del tega pa je tudi to, da pokažeš, kaj ti takšni odnosi pomenijo.

Ali sta z Davidom, takrat oba majhna otroka, trpela zaradi ločitve vajinih staršev?

Iskreno povedano, nisva, ker sta najina starša že živela narazen, ko sem bila stara štiri leta, David pa je bil dojenček. Ločila sta se, ko sem bila stara sedem let. Vse bi bilo seveda drugače, če bi bila stara 13 let in če bi do takrat živeli skupaj. Pravzaprav nikoli nisem živela z očetom. Reči moram, da je bila moja mati neverjetna; vedno je poudarjala, da to, da njun zakon ni uspel, nima nič skupnega s tem, koliko naju je imel oče rad. Želela je, da je on del najinih življenj.

Moja mama je bila glede tega čudovita. Verjamem, da sem od nje dobila svoje najboljše lastnosti. Politično je bila zelo angažirana, skoraj na vseh volitvah je bila v volilnih komisijah Demokratske stranke in odkar vem zase, me je pri agitacijah vodila od vrat do vrat. Zato me je že zelo zgodaj začela zanimati politika. Bila je učiteljica angleščine in je požirala knjige. Od ranih nog me je vzgajala, da je vsaka knjiga in revija, naj bo v knjižnici ali doma, vredna branja. Vrhunsko kuha in tudi tega sem se naučila od nje.

Več avtorjev vas je opisalo kot otroka, ki ga je zapustil oče, prezaposlen z ustvarjanjem poslovnega cesarstva. Koliko ste pravzaprav bili del očetovega življenja?

Dokler sem odraščala, sem o njem razmišljala kot o priljubljenem stricu, o nekom, za kogar vem, da me ljubi in da bo vedno tukaj zame, ni pa bil nekdo, ki bi poznal moje prijatelje ali ki bi vedel, kaj me zanima. Videvala sem ga nekajkrat na leto, srečevali smo se ob rojstnih dnevih, za božič in podobno, v Playboy Mansionu s 74 sobami, kjer je živel od leta 1959 do sredine sedemdesetih, ko se je preselil v Playboy Mansion West v Los Angelesu.

Ti obiski so bili zabavni, saj so sanje vsakega otroka, da ima sobo samo za igranje. Kupoval je vse najnovejše igre in tam sem prvič videla Ponga, Pac-Mana, Frogerra, Donkey Konga. Pa v fliper mi ni mi bilo treba vstavljati kovancev. Vsaka igra je imela poleg tablo, na katero so se zapisovali najboljši rezultati in vsi so tekmovali med seboj. Mi smo se čudovito pogovarjali za večerjo, nato pa smo se igrali. Zelo rad je tekmoval.

V čem ste najbolj podobni Hefu?

Danes je drugače, kot je bilo pred 20 ali 40 leti, bi pa rekla, da je to moja tekmovalnost. moja skoraj neskončna želja, da sem v sem najboljša, kar sem lahko, pa naj gre za zavijanje daril ali razvijanje korporativne strategije. Zame ne obstaja 'to je dovolj dobro'. Obstaja samo posvečenost temu, da skušam biti najboljša.

Moja starša nista bila dolgo poročena, toda obstaja razlog, da sta se privlačila. Poleg progresivnih političnih pogledov imamo vsi isti črni smisel za humor. Z lahkoto sem dokončala veliko očetovih stavkov, vsak od nas pa je lahko vzel bilo kaj in to spremenil v šalo. Imam pa se tudi za zelo zvestega prijatelja.

Gotovo so bili tudi trenutki, ko ste si želeli biti več z njim.

Ko sem bila mlajša, sem mu teže oprostila kratkost obiskov, kot potem, ko sem odrasla. Pogovarjala sem se s prijatelji, ki so imeli takšne zahtevne odnose z enim ali drugim staršem. Edino, kar lahko rečem, je to, kar čutim: drug človek se ne bo spremenil, preprosto je takšen. Ko je kdo nagnjenj k maltretiranju ali je slab človek, moraš oditi. Če pa je najboljši človek, kar si ga lahko zamisliš, potem se moraš odločiti, koliko je v njem ali v njej tega, kar lahko ljubiš, in ne pričakuješ stvari, ki ti jih ni zmožen dati.

Kako ste se odzvali na očetovo zvezo z Barbi Benton, ki je trajala od leta 1969 do leta 1976? Ona je samo dve leti starejša od vas.

Spoznala sta se leta 1969 in spomnim se, da sem bila na poletnem kampu in sem brala o njegovem potovanju v Evropo, kjer je Barbi snemala film. Do nje sem bila malo sumničava in sem oklevala pri zbližanju z njo. Ne morem reči, da je bilo to zato, ker mi pri njej kaj posebno ne bi bilo všeč. Moj oče je bil zelo mladostnega duha, tako da odpor ni imel nič z njuno razliko v letih.

Se pa spomnim, da sem na isti način razmišljala takrat, ko se je moja mama začela sestajati s človekom, s katerim je zdaj že 40 let. Torej, skozi glavo mi je šlo, ali je ona dober človek in ali je to dobra zveza. Medtem pa sva z Barbi postali dobri prijateljici. Trajalo je deset let, a sem na koncu dojela, da je čudovito vplivala nanj. Pripravila ga je do tega, da potuje in si širi obzorja tako, kakor tega prej ni počel. Barbi sem velikokrat rekla, da je on v tej zvezi postal bogatejši in boljši človek.

Česa se najbolj spomnite iz odraščanja v čikaškem predmestju Wilmette?

Skozi srednjo šolo me je spremljala glasba šestdesetih. Spomnim se velike uokvirjene fotografije Ringa Starra, ki mi jo je podaril oče, kar je bilo lepo od njega, ker so Beatli obiskali Playboyevo vilo v Čikagu. Mislim, da so tudi prenočili, a nisem prepričana. Nekaj mi pravi, da je Bobbie Arnstein, očetov tajnik in dolgoletna desna roka, dejal očetu, da bi mi lahko podaril nekaj takšnega, ker sem bila najstnica, oni pa so vendarle bili Beatli. Nimam pojma, zakaj se je odločil za Ringa, Paul mi je bil vedno ljubši.

Bila sem ena tistih, ki so vedno dvignile roko, ko je učitelj postavil vprašanje. Šolo sem imela rada, tam sem dobila veliko prijateljev, zlasti med učenci, s katerimi sem igrala v šolskih predstavah. Začela sem v petem razredu, igrala v velikem številu predstav, od Trnuljčice prek Ionescovega Nosoroga do igre Noëla Cowarda, celo pela sem v operetah Gilberta in Sullivana. Sem pa bila dovolj pametna, da sem dojela, da nimam dovolj talenta, da bi z igro lahko naredila kariero.

No, znala sem si tudi nakopati težave. Nekoč smo brali Thoreaujev esej Državljanska nepokorščina. V tistem času dekleta niso smela hoditi v šolo v hlačah, vsi so vedeli, da je to neumno, toda pravilo se ni spremenilo. Zato sem rekla prijateljicam, bilo jih je osem, da če že beremo to delo, potem pridimo v šolo v hlačah. Dejala sem jim: »Kaj nam pa lahko naredijo?« Seveda sem končala pri ravnatelju. Z njim sem se nagovarjala, on pa mi je dejal: »Če ne bi imeli pravil o oblačenju, bi se učenci lahko pojavili tudi v kopalkah.« Odgovorila sem mu: »Res bi bilo zelo neudobno ves dan prebiti v šoli v kopalkah, zato ne verjamem, da bi morali biti zaradi tega zaskrbljeni.« Epilog je bil, da so v šolo poklicali mojo mamo, bilo pa mi je zelo ljubo, da je ona menila, da imam jaz prav.

Takrat vam je bilo ime Christie Gunn. Ali so vaši prijatelji vedeli, da je Hef vaš oče?

Šestnajsti rojstni dan sem praznovala v Playboyevi vili, tako da je to vedelo vsaj 14 mojih najbližjih prijateljic. Zaradi tega se me nihče ni izogibal ali pa se tega nisem zavedala.

Ste imeli veliko fantov?

Imeti fanta mi je bilo prepovedano do 16. leta, to je bilo pravilo mojega očima. Mati me je odpeljala po recept za kontracepcijske tablete, ko sem se vpisala na fakulteto. Z njo sem imela zelo odprt odnos. Na začetku je bilo nekaj fantov, s katerimi sem se nekajkrat dobila, nato pa sem hitro vstopila v prvo trajnejšo zvezo, ki je trajala vso srednjo šolo. Na študiju sem že prvo leto spoznala Paula, s katerim sem živela tri leta, bila sva par tudi v mojem zadnjem letu, četudi je on vpisal Georgetown Law.

Na Brandeisu ste diplomirali leta 1974, čez poletje ste delali na Playboyu in se nato preselil v Boston. Kakšni so bili vaši poslovni načrti?

Moj je načrt je bil vpisati se na diplomski študij prava in javnih politik na Yalu. Sanjala sem, da bom nekega dne prišla do vrhovnega sodišča ali senata. Del ločitvenega sporazuma je bil, da oče plača katerokoli univerzo, na katero se vpišem. Ni me zanimal Radcliffe, za katerega je navijala moja mama. Moj prijatelj, televizijski in filmski režiser Ed Zwick, je takrat hodil na Harward in mi je predlagal Brandeis, ki je bil zelo liberalen, imel je sijajne profesorje in študente in je blizu Bostona.

Tam sem uživala. Leto dni pred zadnjim študijskim letom sem spremenila priimek v Hefner, na diplomi sem želela imeti pravi priimek, do očima pa tudi nisem gojila kakšnih toplih občutkov. Ne glede na izzive, ki jih je v življenje prinašal znani priimek, se mi je to zdela to gotova pot spremembe. Zato sem odšla na sodišče in spremenila ime v Christie Ann Hefner.

Namesto da bi se takoj vpisali na diplomski študij, ste začeli pisati filmske kritike za alternativni časopis Boston Phoenix.

Leto dni sem želela delati kot novinarka, nato pa se odločiti za nadaljevanje študija. Rada sem imela novinarstvo in bila sem sprejeta na študij založništva na Radcliffu. V domišljiji sem se videla kot naslednja Ellen Goodman, kolumnistka, ki je o resnih in pomembnih temah pisala iz osebnega stališča. Ko sem očetu govorila o tem študiju, mi je predlagal, da bi bilo morda bolje, da odidem v Čikago in stažiram pri reviji ter delam z njegovimi uredniki in avtorji.

Pomislila sem, da bi se verjetno več naučila obdana z ljudmi, ki sodijo med najboljše v tem poslu. No, nisem pa nikoli čutila pritiska, da moram delati v podjetju ali ga prevzeti. Menim, da tudi moj oče ni pričakoval, da bom ostala, še zlasti pa ne, da bom nekega dne vodila podjetje. Takrat preprosto nisem čutila, da je moje življenje odločeno in več ne bom imela izbire.

Ko vam je oče ponudil vodenje družbe, ste morali soočiti tudi z njenimi finančnimi težavami. Večkrat je govoril, da je bilo tako, kakor da vas je poklical, da počistite hišo, potem ko je on imel odlično zabavo ...

Pravzaprav je to dejal meni, potem pa je to rekel tudi javno. Mislila sem, da je pohvalno, da je vsaj malo samokritičen. Da, v cesarstvu so bile težave, ko sem postala predsednica, pogosto sem se vprašala, kako sem lahko mislila, da sem dorasla nalogi, ker v tem zares ni bilo logike. Stara sem bila 29 let in nikoli nisem delala nič podobnega. Playboy je bil na borzi in nisem mogla pričakovati, da mi bodo oprostili začetniške napake.

No, ljudje včasih počnejo stvari, ki jih ne bi smeli početi, deloma zato, ker ne vedo, da jih ne bi smeli početi, in tako gredo naprej. Bila sem pod velikim stresom zaradi stanja družbe in odgovornosti, veliko časa sem preživela v skrbeh, ali se sploh lahko rešimo. Okoli sebe sem imela zaposlene, delničarje, poslovne partnerje, toda imela sem tudi očeta. V nekem trenutku mi je dejal: »Želim, da veš, da bolj mirno spim, ko vem, da si ti na tem položaju,« kar mi je bilo zelo ljubo.

Ali je bil vaš oče dober poslovnež?

Če bi želel biti, bi bil. Imel je inteligenco, ki mu je omogočala, da je zelo hitro našel rešitve v zelo zapletenih situacijah. Ni bil samo zelo kreativen, bil je tudi zelo analitičen in logičen. Po drugi strani pa je zavestno zaobšel posel, če se je odločil, da mu je nekaj drugega pomembnejše. S časom je postal vedno manj vključen v poslovni del, ker nikoli niti ni imel resničnih ambicij, da bi se s tem ukvarjal. Želel je biti glavni urednik in kreativec, predsednik družbe je postal samo zato, ker je revija, ki jo je ustanovil, dala cesarstvo.

Kako ste prenašali obtožbe glede nepotizma in članke, v katerih so vas imenovali Playboyeva princesa, namigujoč, da ste delo dobili samo zaradi družinskega nasledstva?

Nekaj let po tem, ko sem bila imenovana za predsednico, takrat pa smo bil na veliki prelomnici, sem sklenila, da me bodo ljudje sodili po tistem, kar sem naredila s priložnostjo, ki mi je bila ponujena. Sama sem to želela. Dejstvo, da nekateri ljudje niso nikoli šli prek tega, da sem priložnost dobila, ker sem bila hči ustanovitelja, mi ni bilo pomembno.

Ko ste vodili družbo, ni bilo veliko žensk na takšnem položaju. Koliko jih je bilo v Playboyu?

Spomnim se, da mi je podpredsednica Playboy Cluba ob imenovanju poslala čestitko 'Dobrodošla v klub.' Že takrat so številni višji uredniki, na primer urednica fotografije za zahodno obalo, urednica karikature, urednica člankov, bili ženske, pa tudi v raziskovalnem oddelku je bilo veliko žensk. Ko sem prišla v Playboy sredi sedemdesetih let, so morale ženske v revijah Time, Newsweek ter celo v New York Timesu vlagati sodne tožbe, da so lahko napredovale. V upravah jih praktično ni bilo. Pri nas ni veljalo njihovo pravilo, da so ženske tajnice, moški pa imajo v svojih rokah moč, bilo je veliko bolj večplastno. Ko sem odšla, so ženske zasedale več kot 40 odstotkov direktorskih položajev.

Srečevala sem se s seksizmom, toda ne v podjetju. Ko sem vodila Playboy, je bilo skoraj komično gledati, kako se razna podjetja, odvetniške hiše ali banke trudijo – ko so se prihajali dogovarjati o sodelovanju – prilagoditi našemu timu. Na vsak način so iskali katerokoli žensko, da se jim je pridružila pri pogajanjih, in pogosto so izbrali kakšno, katere imena niso poznali, tako da je samo sedela in bila tiho. Res je bilo smešno.

Po drugi stani pa, iskreno, ne poznam niti ene ženske, ki na kakšen način ne bi bila seksualno vznemirjana. Seksualno vznemirjanje je znak moči, tako da nisem več bila tarča, ko sem postala predsednica družbe. Toda ali sem prihajala v situacije, ko so moški mislili, da umiram od želje, da bi me poljubili in mi potisnejo jezik v grlo? Ali da so me pritisnili ob zid? Ali da so mi trkali na vrata hotelske sobe? Absolutno da.

Kako reagirate na obtožbe, da Playboy od ustanovitve prispeva h kulturi vznemirjanja in mačizma?

To je popolno nerazumevanje Playboya. V letih, ko sem delala tam, nismo nikoli imeli te težave. Nikoli nismo bili toženi. Playboy pa je zelo seksualizirano okolje zaradi tistega, kar ponuja. Vedno je bilo prisotno spoštovanje na vseh ravneh. Zaposlenih nismo preverjali s testi za droge ali z detektorji laži, naši modeli so enako spoštovani kot avtorji člankov ali katerikoli drug sodelavec. V vseh Playboyevih klubih je zajčicam na voljo ženska, ki jim priskoči na pomoč, kadarkoli je treba, imenujemo jih celo matere.

Kar se tiče obtožb zaradi naših fotografij, jih morate gledati kot neke vrste test, skoznje projicirate lastno psiho. Revija ni nikoli zastopala ničesar drugega kot moško-ženske odnose, polne spoštovanja. V člankih in intervjujih je to tako očitno, da bolj očitno ne more biti.

Spomnim se enega odgovora na vprašanje v Playboyevem svetniku iz zgodnjih osemdesetih, ki je bil za tisti čas senzacija: »Ona ima pravico reči ne, tudi ko so njene hlačke spuščene.« Zato ne vzdrži teza o nepovezljivosti feminizma in Playboya. Jaz sem samo ena od številnih feministk v Playboyu, iz raziskav med bralci pa vem, da tudi oni podpirajo cilje ženskega gibanja. Ne vidim, zakaj bi bila ideja promoviranja ženskega seksapila in lepote v nasprotju s tem.

Ni slučaj, da so področja, kjer so ženske pravice kratene, prav tista, kjer je kratena tudi seksualna svoboda. Playboy od vedno širi obzorja, seksualna revolucija pa je ženskam koristila toliko kot moškim, ker je podrla škodljivo mejo dobro dekle – slabo dekle. Poleg tega, če želite spremeniti stvari, potrebujete močne zaveznike. Za žensko vprašanje ni močnejšega zaveznika od revije za moške, ki deli vaša stališča.

Playboy je pomagal, da beseda feminist ni več tako odbojna mladim ženskam, ki so jo pogosto istovetile s sovraštvom do moških, na primer v nekaterih radikalnih oblikah, za katere je vsak heteroseksualni seks posilstvo. Takšna stališča ne pomagajo graditi mostov med spoloma pri reševanju različnih vprašanj – od definiranja spola do seksualnega vznemirjanja.

Vrniva se k vaši zgodbi. V januarju 2009 ste zapustili Playboy in se posvetili svojim drugim interesom, politiki, javnemu zdravju, korporativni etiki ... Kako je prišlo do te spremembe?

Takrat sem že nekaj let razmišljala o odhodu. Morala sem se odločiti, s čim se bom ukvarjala, in edino, o čemer sem bila prepričana, sta bila dolgoletno zanimanje za politiko in javno delovanje. V tistem času smo izvolili Baracka Obamo, za katerega sem delala že od njegove izvolitve v senat, ko je zelo malo ljudi verjelo, da lahko zmaga, jaz pa sem ga podpirala in mu pomagala na celotni poti do izvolitve. No, nisem se pa želela zaposliti v vladi in se tudi ne preseliti v Washington.

Moj tedanji mož William Marovitz mi je takrat dal odličen nasvet: »Ne misli, da moraš sprejeti vse, kar ti bo ponujeno, kakor da ne bo tudi drugih ponudb. Če malo počakaš, menim, da boš dobila priložnosti, kakršnih si ne moreš niti predstavljati, ker si o tebi nihče ne misli, da bi se ukvarjala s čim drugim razen s tistim, kar predsedniki družb počnejo v prostem času. Zdaj pa si svobodna za kakršnekoli ponudbe.«

Zavrnila sem veliko neprofitnih odborov, potem pa so me poklicali iz Canyon Rancha, v katerega odboru sedim. Nisem želela biti predsednica organizacije, sem pa začela delati z njimi, najprej kot svetovalka, potem pa tudi kot šefinja novega oddelka. Iz CNN-a so mi ponudili, da bi se ukvarjala s televizijo, in nekaj časa se zares tudi sem. Stvari so se preprosto sestavile, tako da sem pomislila, da lahko tako služim kot se ukvarjam s stvarmi, ki me zanimajo v politiki in neprofitnih organizacijah, hkrati pa imam tudi svoje življenje. Ko zdaj gledam z distance, me je delo predsednice družbe nenehno sililo k temu, da mislim na vse okoli sebe. Osvežilen je občutek ukvarjati se z resnimi stvarmi, povsem se jim posvetiti, hkrati pa vedeti, da vendarle ni vse odvisno od mojih odločitev. Ko me kaj preveč prevzame, dam kaj drugega na čakanje.

Kot nekdo, ki ga zanima politika in ki pozna politična področja vplivanja, ali ste optimistični glede prihodnosti ZDA?

Vedno sem optimistična, pa sem optimistična tudi glede naše politike, planeta, človeških odnosov, ekonomije. To ne pomeni, da nisem zaskrbljena. Ta vlada počne le malo stvari, s katerimi se strinjam. Bila sem dejavno vključena v napore za odpravo pooblaščenega položaja posameznikov ali strank tukaj v Illinoisu in globoko verjamem v zmanjšanje korupcijskih vplivov v politiki skozi neko obliko javnega financiranja in neodvisnega 'risanja' volilnih zemljevidov.

Zelo me zanima kalifornijski koncept odprtih predizborov. Enako sem potrta zaradi rezultata volitev – pa še na moj rojstni dan so padli –; vznemirja me to, da 90 milijonov ljudi s pravico do glasu ni glasovalo.

No, so stvari, ki budijo optimizem: tisoči odvetnikov so se pojavili na letališčih na prvo noč prepovedi potovanja iz muslimanskih dežel; večmilijonske donacije Zvezi za državljanske svoboščine in Načrtovanemu starševstvu; številni čudoviti ljudje so izbrani na položaje, kot je senatorka Amy Klobuchar iz Minnesote ...

Za zdaj še ne vidim kakšnega močnega predsedniškega kandidat za volitve leta 2020, toda nisem pretirano zaskrbljena, toliko pred volitvami nismo vedeli niti za Baracka, Billa Clintona ali Jimmyja Carterja.

Ko pogledate nazaj, ali ste si kdaj zaželeli, da bi se rodili kot kdo drug?

Ne. Prvič, to je življenje, ki ga poznate. Nikoli nisem bila nagnjena k razmišljanju o tem, česa nisem naredila. Še vedno me zanima, da se preizkusim na volitvah, in to bi najbrž že storila, če ne bi stopila na pot, po kateri hodim. Toda prav zagotovo nisem obremenjena s svojim življenjem – to je bilo prekrasno življenje.

Besedilo: Stephen Rebello 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord