Dr. Samo Rugelj: "Človek bistveno slabše funkcionira, če ima samo 2D-svet"

Intervju

29. 12. 2019, 05:50 | Scena | Vir: Playboy | Piše: Borut Omerzel
Samo Rugelj (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik

Iskren pogovor s farmacevtom, ki ima magisterij iz evropskega filma in doktorat iz knjigarstva. Za slovenski film in knjigo ter kulturo nasploh je naredil že toliko in to tako dobro, da mu lahko mirno rečemo tudi mecen.

Letnik 1966. Sin dr. Janeza Ruglja. Diplomiral iz farmacije, magistriral iz evropskega filma, doktoriral iz knjigarstva. Skupaj z ženo vodi podjetje UMco, ki grosistično prodaja promocijski tekstil in izdaja knjige. V slovensko knjižno zakladnico je s svojim neumornim delovanjem prispeval ogrom- no knjig s filmsko tematiko. Pa tudi veliko terapevtskih za boljše življenje ljudi, »ker takšne knjige preprosto moraš izdati«, o teku in še čem. UMco je dobil tudi štiri nagrade od šestih za najboljšo poslovno knjigo leta na Slovenskem knjižnem sejmu. Dve knjigi Marcela Štefančiča, jr., ki je dejansko hišni avtor založbe, sta prejeli Rožančevo nagrado. Knjiga njegovega očeta Pot samouresničevanja – biblija socialnoandragoške metode zdravljenja odvisnosti – ima posebno mesto na knjižnih policah njegove založbe.

Ta je od leta 2000 do 2013 pod njegovim urednikovanjem izdajala brezplačno filmsko revijo Premiera in od leta 2005 tudi pod budnim očesom njegove žene Renate še vedno izdaja izjemno brez­plačno revijo Bukla. Bil je prvi direktor ljubljanskega Koloseja in direktor 11. festivala slovenskega filma. Kot asistent je štiri leta predaval na Oddelku za bibliotekarstvo Filozofske fakultete v Ljubljani. Samo v zadnjem letu in pol so izšle tri njegove knjige: lani spomladi osebnoizpovedna knjiga Triglavske poti, ki je po Delaj, teci, živi in Ultrabluesu tudi nekakšen zaključek njegove tekaške trilogije, sledil je njegov romanes­kni prvenec Na dolge proge, ki je hibrid med avtobiografsko in napol literarizirano varianto, ter zatem še prava fikcija, roman Resnica ima tvoje oči. Njegova nadaljnja pisateljska pot torej očitno vodi od stvarne literature bolj proti fikciji. No, pri Cankarjevi založbi bo prav­kar izšla še knjiga Krčenje, ki zaključuje njegovo knjigotrško založniško trilogijo.

Je torej kritik, urednik, založnik, publicist ter avtor številnih knjig. Je tudi tekač in pešec (pohodnik), povrhu tega se je preizkusil tudi v ultramaratonu. Predvsem pa ga zaznamuje to, da vse, kar počne, počne z ljubeznijo in strastjo. Vse, kar začne, hoče dokončati. Njegovo osebno filozofijo po­nazarja tudi knjiga, ki jo bo UMco izdal konec oktobra. Gre za knjigo Tvegati lastno kožo (Skin in the Game) Nassima Nicholasa Taleba, ki »govori o tem, da moraš za to, kar verjameš, tvegati lastno kožo. Samo govorjenje ni važno, važno je, da za tistim, kar govoriš, dejansko stojiš.« Pri Playboyu pa nam je posebno všeč, da dr. Rugelj nikoli ne pozabi poudariti, kako pomembna je pri vseh njegovih uspehih njegova žene Renate.

Ta uvod o njem je sila kratek iz preprostega raz­loga, ker sem avtor tega intervjuja z dr. Samom Rugljem, živo enciklopedijo številnih področij, govoril več kot štiri ure in želim čim več prostora nameniti samemu pogovoru, pri tem pa globoko vzdihujem, ker ne morem objaviti vsega.

V Cobiss sem vnesel vaše ime in priimek, izpis omejil samo na knjige in dobil 71 zadetkov. V oči sta mi takoj padla dva podatka, ki sta si časovno 10 let narazen – iz leta 1989 tema za nagrado Krke pod naslovom Mehanizem in kinetika hidrolize modelne učinkovine z internega nosilca (Si02) in iz leta 1999 vaše magistrsko delo z naslovom Analiza položaja evropske filmske industrije in njene srednjeročne perspektive. Gre za dve povsem različni zadevi.

Leta 1989 sem se med študijem farmacije vključil v delo za Krkine nagrade. Saj diploma je bila tudi nekaj takega, iz bio­fizike. Moj mentor na Institutu Jožef Stefan je bil dr. Franci Demšar, uspešen fizik, zelo organiziran človek, pozneje je bil tudi minister.

Ste v farmaciji dolgo delali?

Štiri leta. Začel sem 1. oktobra 1992 kot pripravnik na Zavodu za farmacijo. Danes je to Agencija za zdravila. V laboratoriju sem šel skozi klasično uvajanje v delo in čez pol leta odšel na drug oddelek. Po letu dni mi je bilo dela v analizni farmacevtski kemiji dovolj in sem prestopil v Lek. Tja me je povabil tedanji direktor marketinga in prodaje Vojmir Urlep, ki je zdaj svetovalec v Šarčevi vladi. Tam sem do leta 1996 delal na oddelku poslovanja z državami v razvoju in se tako naučil komerciale svetovnega tipa. Skrbel sem za države vse od Irana do Indonezije, pro­dajal sem jim Lekove farmacevtske izdelke.

V te države ste najbrž pogosto potovali.

Sem. Živel oziroma spoznal sem vse to, o čemer morda kdo sanja – letel sem v poslovnem razredu, spal v pet­zvezdičnih hotelih, se dogovarjal za velike posle … Dejansko pa sploh ne gre za luksuz kot tak. Če na primer letiš v Indijo, moraš tam spati v dobrem hotelu, sicer te hrana uniči in potem si lahko samo v hotelski kopalnici. [smeh] Letelo pa se je tako, da sem šel zvečer iz Frankfurta, zjutraj so me z letališča odpeljali v hotel, kjer sem se stuširal in cel dan šibal na sestanke. V teh letih sem se seveda zelo zverziral in se naučil poslovne igre. A tudi tega sem se potem najedel in sem z letom 1997 prišel v to lastno podjetje, kjer sem še zdaj.

To je UMco, v katerem pa ste začeli s tekstilom, ne s filmi ali založništvom.

Tako je, začeli smo s tekstilom. Malček smo se s tem ukvarjali že, ko sem bil v Leku, posel pa živi še danes. Začelo se je anekdotično. Poleti smo v Ljubljani sedeli v lokalu in je prišel kolega, ki je štu­diral na Harvardu in je imel na sebi njihovo klasično univerzitetno majico. V ZDA je pač zelo popularno, da imaš majico svoje univerze. In je vprašal, zakaj pa jih tukaj ni. To je takoj dalo idejo in smo res začeli naj­prej delati majice za Univerzo v Ljubljani, z njenim logom. A v ZDA imajo poleg majic še ves drug merchandising in v kampusu imajo univerzitetne prodajalne, predvsem pa razna študentska tekmovanja, na katerih se merijo posamezne univerze. Te infra­strukture pač pri nas ni bilo, zato je bil že osnovni problem, kje majice sploh prodajati. Potem je padla ideja, da bi majice raje prodajali podjetjem. Bili smo nevedni, šele učili smo se, da na področju tekstila obstaja del, ki je namenjen striktno promociji podjetij in blagovnih znamk. V to smo počasi zlezli, v roke smo vzeli telefonski imenik in po abecedi klicali podjetja, ali jih zanima nakup naših majic. Potem je ta grosistični posel vpeljano tekel do leta 2008, ko je bila poraba marketinškega materi­ala pri nas na vrhuncu. V naslednjih dveh, treh letih je prodaja padla na tretjino, zato smo morali podjetje zelo zmanjšati. Tak tekstilni posel je ves čas zelo na prepihu, ker gre z odprtimi mejami pač za zelo konkurenčen izdelek. Pogosto pravim, da smo v dveh najslabših poslih na svetu, tekstilnem in založniškem, najslabših seveda v slovenskih okvirih.

Kdaj ste pa začeli izda­jati knjige?

Marca 2001. Prva je bila moja, Sobotne filmske zgodbe, kompilacija filmskih tekstov iz Sobotne priloge. Druga je izšla kmalu za njo, V isto reko ne moreš stopiti dvakrat, v kateri sem lepo anticipiral, kar se je zgodilo v naslednjih 20 letih s filmskimi franšizami. Sledil je prevod Rogerja Eberta z naslovom Ta veči bukvice od holivudarskih zguncarij, ki je sicer zelo smešna knjiga, a v založništvu smo bili neznani in je šla precej neopažena mimo. Nato se je pred poletjem tega leta javil Marcel Štefančič, jr., ki je že imel nekaj knjig, in dogovorila sva se za sodelovanje. On je bil že takrat glavni producent filmskih besedil na Slovenskem. Skoraj takoj nam je dal material za pripravo knjige z naslovom Umri na drugem mestu ravbarji, žandarji in drugi akcijski junaki 20. stoletja, potem pa smo jeseni 2001 izdali še njegovo Bushevo Ameriko in do danes še ogromno njegovih knjig.

Več kot 60. Dejansko je vaš hišni avtor.

Res je, največ njegovih knjig je izšlo pri nas, nekaj tudi drugod. V nas ima nekoga, ki se je v stanju hitro odzvati in realizirati njegove zamisli. Kakšno leto smo izdali tudi pet njegovih knjig.

Njegova knjiga Ivan Cankar, eseji o največjem, za katero je letos dobil Rožan­čevo nagrado, pa je gotovo uspešnica?

Ta knjiga je izšla kot del javno podprtega programa. Besedilo mi je Marcel dejansko oddal na dan, kot sva bila dogovorjena, 15. septembra 2018, in čez mesec dni smo knjigo izdali. Po eni strani je bilo to že čisto na koncu Cankarjevega leta, se je pa k sreči izkazalo, da je bil to več kot dober moment, mogoče celo naj­boljši. Knjiga je blazno hitro zaokrožila, dobila je tudi kar nekaj medijskega odziva in od 15. oktobra do konca leta se je zelo dobro prodajala. Bo pa zanimivo videti, kaj bo s to knjigo zdaj.

Nagrada skupaj z medij­sko pozornostjo gotovo vpliva na prodajo.

Res je. Leta 2014, ko je Marcel dobil prvo Rožančevo nagrado za knjigo Kdor prej umre, bo prej mrtev, se je to zelo poznalo pri prodaji. Imam tezo, zakaj. Marcel ima ogromno knjig in normalni bralci, kupci ne vedo, kaj naj kupijo. Tukaj pa je bil smerokaz – tole. In smo jih vsega skupaj prodali blizu 1000 izvodov, kar je za takšen žanr veliko.

Še pred zadnjo veliko finančno krizo se je z vami pogovarjal Zdenko Vrdlovec in rekli ste mu, da je šlo pri vašem izdajanju filmskih knjig bolj ali manj za prostovoljno delo in da ste s prihodki od knjig večinoma le pokrivali materialne stroške produkcije in stroške minimalnih honorarjev avtorjev.

Naša založba je nastala kot 'vikend dejavnost'. Do naše 50. knjige, Marcelove Na svoji zemlji leta 2005, ki je bila naša prva trdo vezana knjiga, nisem knjig nikoli delal med tednom, ampak sem tekste prebiral in se ubadal z oblikovalskim delom tako za zraven, poleg rednega dela.

Pomembna knjiga je gotovo tudi 1001 film.

Leta 2005 sva z ženo v Zagrebu našla hrvaški prevod te knjige in sva si rekla, ker smo takrat imeli revijo Premiera, no, sanjala sva, da bi to knjigo res lahko imeli tudi v slovenščini. In smo se je lotili in imeli tudi težave s prevodi, ker je šlo za klasično knjižno koprodukcijo. To pomeni, da smo morali poskrbeti za tekste, nato pa so se nekje na Daljnem vzhodu tiskali vsi prevodi hkrati, zato si se moral striktno držati rokov. To je bil velik projekt, mi pa še nismo imeli izkušenj in nas je to zelo pretreslo. Po eni strani bi takrat lahko kot založba tudi flopnili, a smo to nekako spe­ljali in leta 2006 knjigo dobili iz tiska. To je bila takrat za nas velika šola založništva.

Koliko izvodov ste natisnili?

1500. Knjiga se je hitro prodala.

Torej je bila uspešnica?

ako je. Padla je v prostor, ki je bil filmskim knjigam še naklonjen, saj takih dolgo ni bilo. Poleg tega smo Premiero tiskali vsaka dva tedna v nakladi 40.000 izvodov in to knjigo smo v njej dobro spromovirali. V naslednjih letih pa smo neka­tere enciklopedične megaprojekte izvedli v sodelovanju s Kinoteko. Naj­obsežnejša je bila Svetovna zgodovina filma leta 2009.

Še prej pa ste izdali dve pomembni deli, 2007. Knjigo o filmu in 2008. Razumeti film.

Takrat smo vsako leto naredili eno veliko knjigo. Leta 2007 smo izdali tudi našo najobsežnejšo slovensko knjigo do zdaj, Marcelov monumentalni Zadnji film, vzpon in propad novega Hollywooda v dveh delih. Tiskovka je bila za obe knjigi hkrati.

Potem je sledila velika finančna kriza, a vam je uspelo izdajanje knjig ohraniti.

Generalno je bilo moje stališče, da je to vseeno posel, ki ga znamo početi. Imaš neko obrtno znanje, izpopolnjeno skozi leta. Imeli smo svoje prostore, torej nismo bili obremenjeni z najemnino. V tistih letih krize je veliko naših kooperantov in pos­lovnih partnerjev pri tekstilu propadlo. A mi smo nekako skromno preživeli in smo še tukaj. [smeh]

Leta 2011 ste s Slovensko kinoteko izdali knjigo, ki je bila vaša velika želja – Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931–2010. Ta debeli špeh ste izdali že v finančni krizi.

Drži, ampak za to knjigo smo imeli financiranje zagotovljeno. To je bila že tretja filmografija. Prvo je izdala Kinoteka sama, od 1931 do 1993, potem so izdali krajše nadaljevanje, ki je obravnavalo samo sedem, osem let. Prva filmografija je bila kmalu razpro­dana, zato smo se odločili narediti integral. Kot neko nadaljevanje tega smo potem naredili Marcelovo 1991–2016, to je bil Slovenski film 2.0. Pa leta 2013 še Vrdlov­čevo Zgodovino filma na Slovenskem 1896–2012. Potem smo leta 2013 izdali še Maš­karado, ki je alternativna verzija, od kod je črpal slovenski film in od kod je plonkal. [sredi pogovora mi s polic nosi in kaže vse te debele knjige]

Kako ste vse to naredili v enem letu?

Za takšne knjige morata biti samo dva: avtor in založnik. Brez teh dveh pa ne gre. [smeh] Treba je biti norec. Pa zanimiva knjiga iz leta 2013 je tudi Slovenska literatura in film, ki je adaptacija doktorata Matevža Rudolfa.

Zdaj pa se v času vrniva nazaj, saj morava pojasniti, kdaj ste sploh začeli pisati.

Željo po pisanju, razvijanju zgodb sem imel že v devetdesetih letih, ko sem končeval študij.

Ste takrat sodelovali s svojim očetom?

Moj oče si je v okviru svojega terapevtskega programa za zdravljenje alkoholikov in drugih ljudi v stiski zamislil, da bi kot eno od terapevtskih sredstev v svoj sistem dodal tudi t. i. kreatoterapijo, torej analiziranje lastne osebnosti s pomočjo pisanja. To je zanimalo tudi mene. Takšnih projektov, s katerimi je želel človekovo pisanje in njegovo kreativnost izkoristiti za reševanje lastnih težav, se je oče kot nadgrad­nje biblioterapije, torej terapevtskega zdravljenja s pomočjo knjig, loteval že poprej, recimo z metodo dr. Petra Vasiljevića in njegovo ključno knjigo Revolucija v človeku (Revolucija u čovjeku), pri kate­ri si do samouvida prihajal s pisanjem dnevnika po posebnem konceptu. Pri tem sem sodeloval, delali smo po cele vikende. Leta 1989 je to nadgradil z že omenjeno kreato­terapijo, pri kateri je šlo za neke vrste zdravljenja s kreativnostjo. Moj oče je na JSKD apeliral, ali mu lahko pošljejo kakšnega pisatelja. V igri je bil Franci Božič, a je ta priporočil Branka Gradiš­nika, ki je dve leti pred tem magistriral iz kreativnega pisanja. Tako sta se pod njegovim vodstvom ustvarili dve skupini po približno 25 ljudi. V eni sem bil tudi sam. Delali smo po tedanji klasični metodi kreativnega pisanja in nekatere od zgodb so dosegle nivo objavljivosti in so izšle v pravih lite­rarnih revijah.

Vi ste za eno dobili nagrado.

Drži. Sobotna priloga Dela je imela natečaj in sem jim poslal eno zgodbo, ki je bila kot zmagovalna objavljena za novo leto. Potem sem bil še na tečaju pri Andreju Blatniku in sredi devetdesetih let sem hodil k Jovanu Jovanoviću, ki je bil kar znan filmski pedagog in je prek JSKD poučeval klasično hollywoodsko scenaris­tično metodo. To pomeni, da mora imeti vse, kar se zgodi, svoj vzrok, temelj. Tako sem bil s filmom že takrat v stiku, hkrati sem bil pa v službi v Leku. Ko pa sem se leta 1997 zaposlil v UMcu, se mi je odprla možnost, oho, zdaj pa se lahko posvetim filmu! Imel sem tudi že planiran magisterij na temo povezave znanosti in gospodarstva, a v trenutku, ko sem odšel iz Leka, je ta magisterij postal irelevanten in ga tudi ne bi mogel več na ta način narediti. In sem že dva dni po nastopu dela v UMcu začel razmišljati, kako bi ga zastavil druga­če. Januarja 1997, ko so bili moji prvi teksti objavljeni v Delu, pisal sem o povezavi med ekonomijo in filmom, sem pomisli, da bi lahko iz tega magistriral na ekonomiji.

Hm, s filmom na ekonomiji?

[smeh] Na ekonomskem faksu sem šel k enemu mentorju in mi je rekel, da je to sicer zanimivo, da pa ne bo šlo, ker da za to ne bom imel podatkov. So pa prav takrat, bilo je leta 1997, 1998, pred­vsem v Angliji izdali ene pet, šest knjig o ekonomiki filma. Pa sem šel v London, kjer je imel Britanski filmski inštitut krasno knjižnico, v kateri je bila dostopna vsa literatura, tudi najnovejša. In sem tam bral in si nabral dovolj materiala, da sem iz tega lahko naredil magisterij, ki pa je bil še vedno zelo nekonvencionalen. Dr. Bogo­mir Kovač, ki tam še zdaj predava, je bil pred­sednik komisije in je rekel – tudi moj oče je bil med publiko in je morda tudi zato imel malo tega nastopa ter je pokazal neko spoštovanje do očeta: »V tem magisteriju avtor na prvi strani še razlaga nekaj o eko­nomski teoriji, na drugi strani ga že odnese v film in čez 150 strani se v zak­ljučku znova vrne k ekonomski temi.« [smeh] Tako so mi dovolili magistrirati, najbrž zaradi eko­nomske analize teme, ki v slovenščini še ni bila tako obdelana. Po zagovoru magisterija mi je moj mentor dr. Maro Jaklič dejal, da je to šlo, na doktorat pa naj pozabim, ker ta pa mora biti nekaj bolj ekonomsko resnega in znanstvenega.

Kaj je pa rekel vaš oče?

Oče je bil zadovoljen. Temu ni dajal kakšne posebne pozornosti. On je bil vendarle človek drugega časa in ta prejšnji čas je bil tak, da si v neki smeri začel in si v njej delal, nisi preskakoval. Že to, ko sem odšel iz Leka, iz tako znane firme, v svojo firmo brez jasne prihodnosti, je bilo za celotno sorodstvo, z njim vred, velik šok. Poleg tega se je takrat lomilo še nekaj. Moj oče in mama sta bila oba v javni službi. Mama je bila v isti službi od prvega do zadnjega dneva, oče pa je sicer imel evolucijo, da je šel na koncu v privatno dejav­nost, a bolj silom prilike. Tega on ni hotel, a je šel, da je lahko delal naprej. Meni pa je Lek dejansko omogočal vseživljenjsko kariero. Počasi rasteš in prideš na neko funkcijo. In temu sem se odpovedal. Pa še iz farmacije sem šel v nekakšen film. Očetu seveda ni bilo jasno, kam, če sploh kam, to pelje.

Točno deset let po magisteriju, leta 2009, vas je pripeljalo do doktorata.

Ta doktorat sem naredil na željo oziroma pobudo dr. Mihe Kovača, za redno profesuro je potreboval doktoranda. Prve tekste o založništvu sem imel v Sobotni prilogi že leta 1999. Pisal sem o založništvu, knjigah itn. Knjige so me od nekdaj drajvale. Tudi v Premieri smo imeli relativno močne knjižne rubrike. Potem pa smo začeli leta 2005 izdajati še Buklo. Tudi Zdravko Duša je imel tukaj nekaj zraven, kajti na enem od založniških kongresov je rekel, da imajo filmarji svojo revijo in bi jo lahko imeli tudi založniki. In potem smo jo mi začeli delati. Standar­dni format v Bukli je bil uvodnik. Na začet­ku se nisem hotel izpostavljati in sem druge založnike in urednike vabil, da so oni napi­sali kakšen uvodnik. Potem smo jih v kak­šnem letu izčrpali in sem jih začel pisati jaz in s tem tudi o založništvu. Tako sva prišla v stik tudi z dr. Kovačem. Prvo leto nisem kazal kakega večjega zanimanja za doktorat na bibliotekarstvu, poleg tega sem moral študij še sam financirati. Potem mi je dr. Kovač leta 2008, ko sva se sre­čevala na raznih dogodkih, to še enkrat predlagal in sem nekako privolil.

Takrat so bili vaši otroci še majhni.

So bili, ja. Dva v osnovni šoli, najmlajša hči v vrtcu. Malo sem se izgovarjal, da nimam časa. Presodilo je to, da mi je dr. Kovač rekel, da bom druge tekste lahko vedno pisal, doktorata pa ne moreš zmeraj narediti. Imel je prav. Poleg tega sem itak ves čas pisal in sem imel tovrstno kondicijo. Tako da sem ga lotil po knjižnem sejmu decembra 2008 še v šunku rastoče ekonomije in ga v manj kot enem letu že odnesel na faks. Sem pa res imel veliko dela že prej narejenega, poleg tega je dr. Kovač pri tem odigral svojo vlogo kot vrhunski mentor in motivator. Leta 2010 sem imel zagovor in potem je dokto­rat izšel še v knjižni obliki. Kolikor vem, za mano do sedaj še nihče drug ni doktoriral na založništvu. To pomeni, da bi bil on, če ne bi bilo mene, še zdaj izredni profesor. [smeh]

Kako pa je bilo z vašim direktorovanjem Koloseju?

To je bilo pa celo desetletje pred založniškim doktoratom. Kolosej se je od­prl 17. maja 2001, seme zanj pa je bilo po­sejano že prej. Leta 1997 sem začel pisati o filmu, leta 1998 pa so me angažirali, da sem postal pomočnik direktorja Ljub­ljanskih kinematografov, ki jih je Aktiva takrat že privatizirala. Kinematografi so imeli monopol na določenem geografskem območju. Znotraj Ljubljane so bili samo Ljubljanski kinematografi, v Mariboru Mariborski itd. Ljubljana je bila največji trg, imela je 10 dvoran plus Domžale. Delali so po neki inerciji, obnovili so ne­katere dvora­ne in hkrati gledali, kako bi posel razširili. Devetdeseta so bila tudi že v Evropi čas razvoja multipleksov, kinocentrov z večjim številom kinodvoran na eni lokaciji, kar se je v ZDA razvilo že prej. In tako so o tem razmišljali tudi pri nas in pri tem so hoteli imeti tudi človeka iz mlajše generacije. Tako sem bil do leta 2003 tudi sam del Kolosejeve zgodbe. Veliko članov prvotne ekipe, ki je tam operativno delala, sem tako ali drugače zaposlil in izobrazil. Ko se je naredila firma Kolosej kinematografi, sem bil njen prvi direktor.

Bili ste tudi direktor 11. festivala slove­nskega filma v Portorožu.

Ja, leta 2008.

Pa potem ste bili v. d. direktorja Slove­nskega filmskega sklada.

Leta 2011, pol leta, od januarja do julija.

Kaj pa v upravnem odboru?

V upravnem odboru Slovenskega filmskega sklada sem bil dve leti, pri­bližno od 2008 do 2010. Potem so na pre­lomu z 2010 na 2011 ta sklad razpustili in so potrebovali nekoga, ki bi ga vzpostavil na novo. Tedanja ministrica Širca in sekretar Pelko sta me poklicala, spomnim se, da sem bil na počitnicah v tujini, ali to sprejmem. Bil sem precej proti, uradniške funk­cije mi ne ležijo, a sta me nekako pre­pričala. Vse skupaj se je zelo hitro odvijalo, najbolj se spomnim maratonskih sej. Treba je bilo sprejeti kakšnih 15 aktov in pravilnikov, na osnovi katerih se bo potem delil denar filmskim ustvarjalcem za tisto in prihodnja leta. Že po dveh dneh sem ženi rekel, da komaj čakam, da odidem. To obdobje je bilo nekako podobno tiste- mu v Leku. Pač služba, ki me ni zanimala. Razmere tam so bile res grozne, tako zaradi tega, ker sem prišel tja iz zasebnega svobodnega okolja, kot zaradi delovnega vzdušja in napačnih ljudi na napačnih mestih, od Kadunca naprej in neskončnih riba­rij pri sprejemanju pravilnikov, kaj vse je in kaj ni upravičeno do sofinanciranja. Ena od dolžnosti v. d. pa je bil tudi razpis za pravega direktorja. Ti, ki so bili takrat v to vključeni, so mislili, da se bom jaz, ki sem bil v. d., prijavil za direktorja. A sem že takoj rekel ministrici, naj name ne raču­na in da me po razpisu ne bo več zraven. Niso mi verjeli, in ko je šel razpis ven, je bila samo ena prijava, saj so vsi mislili, da se bom prijavil, zato se drugi niso. Ker je nekako naravno, da tisti, ki začne institucijo voditi, iz v. d postane direktor in ima potem mandat. Tako se je potem razpis ponovil in se je prijavilo sedem ljudi in so sprejeli Jožka Rutarja. Naredila sva primopredajo, šla na čevape in adijo.

Ste videli letošnjega velikega zmagovalca Festivala slovenskega filma, Zgodbe iz kostanjevih gozdov, ki je prejel kar 11 vesen?

Ne, ne še. Nisem šel v Portorož, ker je bilo rečeno, da bodo zmagovalci v naslednjem tednu prikazani v Komuni. Ta film pa so nato umaknili s programa, ker bo na tekmovalnem sporedu Liffa.

Pravijo, da je pomembna prelomnica.

Na podelitvah sem videl ogromno insertov in ta film zgleda res nekaj zelo posebnega. Glede na to, da je dobil toliko nagrad … Postavljam se v glavo Roka Bič­ka, ki je bil frontman letošnje žirije. On se je zavedal tega: filmu bomo dali vse nagrade, zdaj bo pa še neposreden TV-prenos podelitve. A veste, kaj je to? To pomeni, da bo ves čas v ospredju samo en film. In on je to vedel. In kljub temu se je žirija odločila za to. To pomeni, da je film res nekaj posebnega. Verjamem, da lahko kljub tej veliki posebnosti nagovori širši krog ljudi. Ker je tako drugačen. Ker že to te pritegne. Ne bo kak velik hit, a lahko naredi več kot ostali letošnji filmi, ki so posneti bistveno bolj mainstream. Pa vedeti mora­te, da so bili na festivalu trije stari mački – Kozole, Košak, Pevec. Pa še Korporacija, ki jo je posnel Matjaž Nahtigal. Pevec, recimo, je šel na zicer zadevo. V glavni vlogi ima Škofa, ki je ravno dobil Borštnikov prstan, kot glavno žensko vlogo pa Katarino Čas, slovensko hollywoodsko zvezdo. Pa niso dobili nič, stara garda je odšla domov s povešenimi nosovi. Res pa sta Gorazd Božič in njegova producentka Marina Gumzi delala Zgodbe iz kostanjevih gozdov sedem let. Pestovala sta ga kot otroka. Z razpoložljivim budžetom sta ustvarila nekaj takega, da bo spet minilo nekaj let, preden bomo spet deležni česa podobnega. Po moje je to nekaj takšnega, kot je bil Bičkov Razredni sovražnik leta 2013. Neko takšno presenečenje. Tega se nadejam.

Pa bo zdaj Gregor Božič prosperiral?

Če bi imeli v Sloveniji normalen filmski sistem, bi zdaj dobil karto bianco, snemaj, kar hočeš. Pa se to ne bo zgodilo.

Vrniva se k založništvu. Tukaj na mizi vidim vašo najnovejšo knjigo Krčenje.

Tale je, ja. Izšla je konec oktobra v zbirki Cankarjeve založbe Bralna znamenja, katere urednik je dr. Andrej Blatnik. Z njo se zame knjižno nekako končuje tudi moja založniška tematika. O tem sem na­pisal vse, kar sem imel povedati. Kar se tiče krčenja na področju založništva, so eksaktne statistične številke od leta 2008 tudi zdaj nejasne, ampak ocena je, da se je obseg prometa s knjigami zmanjšal za polo­vico, kar je šlo zelo na račun višje­cenovnih izdaj, na drugi strani pa se je zmanjšalo tudi absolutno število prodanih knjig. Ocenjuje se, da se zdaj proda okrog štiri milijone knjig plus milijon učbenikov. Torej pet milijonov tega, kar se smatra kot knjige. V desetih letih znaša padec prodaje vsaj milijon, lahko tudi milijon in pol knjig. Poleg tega se je zmanjšala tudi vrednost kupljene knjige. Zelo malo je še knjigarn, predvsem so to knjigarne Mladinske knji­ge, ki imajo takšne kupce, ki so pripravljeni kupiti knjige, dražje od 25 evrov.

Na primer?

Na primer letos Bronja Žakelj, katere knjiga stane 24 evrov, je pa imela velik marketinški push. Tudi Harari pri Mladinski knjigi stane nad 30 evrov, pa se izvrstno prodaja. Ampak pri masovni prodaji, kakršno ima recimo založba Učila, se prodajajo večinoma broširane knjige do 15 evrov. In te se lahko prodajajo tudi v več tisoč izvodih, in to predvsem na neknjigarniških pozicijah. Leta 2008 so bile knjigarne bistveno pomembnejše mesto za prodajo knjige, kot so zdaj. Zdaj se zelo povečuje število prodanih knjig na neknjigarniških površinah, na bencinskih črpalkah, v veletrgovinah, tam pa je nabor knjig omejen. Tam se prodajajo samo ne­katere uspešnice, nizkocenovne otroške knjige ipd. Prodaja celovitejšega knjižnega programa, ki je na voljo zgolj in samo v knjigarnah, pa je zelo upadla.

Pred desetimi leti, leta 2009, je skrb za slovenske knjige in založništvo prevzela Javna agencija za knjigo (JAK). Zdaj JAK vodi Renata Zamida in menim, da dela vrhunsko. A hkrati menim, da se slovenska politika sploh ne zaveda, kaj se dogaja s slovenskim jezikom, s slovensko knjigo, in da tudi nič ne ukrene.

Temu stališču se lahko samo pri­družim. Kar pa se JAK tiče, je neke za­deve, ki so bile prej vodene bolj shematsko, ustrezno usmeril. Bolj nas je popredal­čkal in v nekem smislu malo bolj strukturiral.

A generalnih projektov, ki bi koristili panogi kot celoti, kar je ključno, prejšnjima dvema direktorjema ni uspelo realizirati. Leta 2014 smo že imeli prvo raziskavo Knjižna kultura in nakupovanje knjig in smo v njej jasno povedali, kaj nam manjka. To je bilo leta 2014, ko je bilo založništvo že globoko v krizi, a v petih letih dejansko ni bilo nič narejenega! Lani je bila Zamida prvo leto direktorica in je pač izhajala iz tega, kar je naredil že njen predhodnik, recimo pri budžetu. Zelo je sposobna, je pa tudi delovno zelo obremenjena. Slovenija bo leta 2021 in 2022 namreč prvič uradna gostja na knjižnih sejmih v Bologni in Frankfurtu, tako da mora veliko med­narodno sodelovati, na drugi strani pa se sooča s tem, da je slovensko založništvo v precejšnjem zastoju. Je pa ona oseba, ki dejansko posluša in poskuša nekaj nare­diti ter je zelo odzivna. Na moj predlog objave posebne priloge o knjigah se je angažirano odzvala. Že dolgo sem raz­mišljal (in prejšnjima direktorjema tudi ponujal idejo), da bi v Delu pripravili po­sebno prilogo o knjigah, ona pa je razmiš­ljala še širše in rekla, če že gremo, gremo nacionalno. Tudi na Štajersko in Primorsko. Pokazala je veliko ambicijo. Tako bo po njeni zaslugi kot sad mojega dolgoletnega prizadevanja 26. oktobra kot priloga Dela, Večera in Primorskih novic v nakladi 70.000 tisoč izvodov izšla posebna številka Bukle, ki bo posvečena knjigam slovenskih avtorjev, ki so zaznamovale zadnje leto. To se mi zdi več kot odličen primer uspešnega sodelovanja med javno in zasebno sfero.

UMco se je kot založba pridružil platformi za izposojo in prodajo e-knjig Biblos. Kako kot založnik tako knjig kot revij ter tudi kot avtor vidite digitalizacijo?

Ko govorimo o prihodnosti konzumacije vsebin, je zelo odvisno od tega, kako bodo v zvezi s tem izvajane splošne družbene strategije. Tako EU kot naš šolski sistem nekako forsirata to digitalno konzumacijo, ki meni osebno ni preveč blizu. Že v osnovni šoli imamo kar veliko tega digitalnega branja.

A pred tem na primer opozarja knjiga Plitvine.

Drži, v Plitvinah, ki so iz leta 2010, ne 2018 ali 2019, je že jasno, da je digitalno branje manj kakovostno, manj zapomljivo. Zdaj pri tovrstnih raziskavah sodeluje tudi dr. Kovač. Do zdaj so ugotovili in potrdili tudi z meta raziskavami, da je digitalno branje de facto slabo. Imam še eno svojo čisto simpl tezo glede digitalnega in fizičnega branja. Mi smo taktilna fizična bitja, in ko imam knjigo v roki, jo tudi fizično dojemam kot 3D-objekt in tudi zato po knjigi laže skačem naprej in nazaj. Zato je stimulirati digitalno branje nesmiselno.

Ali bi lahko rekla, glede na spoznanja nevroznanstvenikov in tudi bibliotekarjev, ki to proučujejo, da če hočeš iti v globine, vzemi v roke tiskano knjigo, revijo ali časopis?

Absolutno. Sam v e-obliki pre­berem kakšen članek, ni pa šans, da bi bral knjigo v e-obliki. Tudi zaradi vpliva na oči. Nedavno mi je dr. Kovač pravil, kako zelo se kratkovidnost povečuje pri mulariji. Tako so na Kitajskem, kjer imajo nadzorne sisteme zelo razdelane in prek aplikacij kontrolirajo vse, tudi način posameznikovega življenja, v zadnjem času šli pri digitalnem branju v to, da takrat, ko ugotovijo, da mulc, ki je star manj kot določeno šte­vilo let, gleda v telefon več od dovoljenega časa, staršem pošljejo kar kazen. Izraču­nali so namreč, da bo stalno gledanje v ekran telefona ali tablice toliko in toliko let pri tolikšni masi ljudi povzročilo tako veliko stopnjo kratkovidnosti, da raje preventivno kaznujejo in s tem otroke oziroma njihove starše odvračajo od pretiranega buljenja v ekrane. Ne prepovedujejo upo­rabe, ampak jo omejujejo. In o tem je treba razmišljati. Kratkovidnost pa je samo ena od stvari, drugo je pomnjenje in razumevanje. Je pa dejstvo, da če že v šolskem sistemu odvračaš mularijo od uporabe tiskovine, jih boš pozneje kot odrasle težko dobil nazaj.

Se pravi, da mi zaostajamo?

Saj prav o tem sva imela z Mihom debato. On pravi, da to ni stvar Slovenije kot take, ampak kratkovidnosti politik EU. Oni nekako spodbujajo, pospe­šujejo uporabo digitalnih gradiv, a z analizami je dokazano, da to ni dobro! Sploh pa ne v prvi triletki šoloobveznih otrok. Zdaj je pri Mladinski knjigi izšla knjiga Sužnji zaslona. V njej avtor začne s kla­sičnim poglavjem, kako je Steve Jobs promoviral svoje produkte, hkrati pa jih svoji mulariji doma ni dovolil uporabljati. Pa ne navaja samo Jobsa, ampak tudi veliko lastnikov tehnoloških podjetij. Oni so svojim otrokom do določenega leta prepovedali uporabo teh elektronskih naprav. Kajti na nevroplastičen razvoj možganov zelo vpliva taktilnost, in če tega ni oziroma je tega premalo, bistveno slabše funkcioniraš, če imaš samo 2D-svet.

Kaj pa menite o samem Biblosu?

To je platforma za izposojo in nakup elektronskih knjig in tudi nekaj naših knjig je izšlo v njegovem okviru. Knjižnice z njim uporabnikom omogočajo izposojo, ne da bi človek prišel fizično k njim. Ali je to dobro ali ne, ne vem toč­no, to bo pokazal čas. Knjižnice na to gle­dajo tako, da s tem dosežejo določene ljudi, ki bi jih sicer izgubili. V osnovi so se distribucije e-vsebin, če govorimo o ZDA, razvile za ameriški trg, za ameriško populacijo. Tam je tradicija naročanja po pošti dolgoletna. Znana firma Sears je imela že pred več kot 100 leti kataloge, s kate­rimi so jamčili cene izdel­kov, ki jih niso nujno pro­izvajali, samo distribuirali so jih kjerkoli po ZDA. Kindle in podobni izdelki pašejo točno v to menta­liteto in tudi geografijo ZDA. Ampak to je bilo prvenstveno mišljeno za nakup knjige, ne toliko za izposojo, in dejansko je bil to podaljšek klasične prodaje knjig. Pri nas in tudi marsikje v Evropi so to digitalizacijo razumeli kot nekaj, kar je treba omogočiti bralcu, da ima tudi to možnost. Tako imamo zdaj problem. Če hočemo biti konkurenčni globalnim trendom, moramo omogočiti tudi to, da človek slovensko knjigo bere v e-obliki. Ker če ne bomo, bo imel tisti, ki bere z bralnikom, v njem samo angleške. Na drugi strani je pa tako, da če je mož­nost zastonjske izposoje, potem tega ljudje pač ne bodo kupovali. Tako imamo glavni problem, da so glavni kupci e-datotek, govorim o knjigah, knjižnice in ne posamezniki.

Nekaj besed morava nujno nameniti Bukli, saj je septembra izšla že jubilejna 150. številka. Upam sicer, da bralcem Playboya ni treba poudariti, kako velik pomen ima Bukla za slovensko založniško krajino. Ste pa nekje izjavili, da je glavni steber Bukle vaša žena.

Ja, ona, Renate. Ona je srce in duša Bukle. Brez nje ni več nobene števil­ke. Kar pa se tiče pomena Bukle, o tem sami zelo težko govorimo. Za ilustracijo pa naj povem, kar nama je nedavno sporočil Jiři Kočica, čigar prvenec Izvirnik je letos poleti izšel pri Mladinski knjigi in je bil kot avtor tudi na naslovnici Bukle. Mesec dni po objavi sva ga z Renate srečala in je rekel, da sicer spremlja Buklo in vse, da pa si ni nikoli mislil, da ima Bukla res tako velik doseg, saj so ga zaradi objave na naslovnici nagovarjali tudi bežni znanci. Sicer vidim glavni pomen Bukle v tem, da obvešča zelo širok krog ljudi. Če živiš v centru Ljubljane in imaš Konzorcij na dosegu roke, greš lahko vsake dva dni tja in pogledaš, katere novosti imajo, in so ti zadeve nekako jasne. Za tiste, ki nimajo te možnosti, pa ljudje na naši založbi, ki delamo te stvari že 20 let, lepo spakiramo, razporedimo in v Bukli predstavimo kar precej tega, kar je izšlo na novo, ter to dostavimo do najbližje knjigarne ali knjižnice, kjer je zastonj na voljo.

Bukla izhaja …

… zdaj samo še šestkrat na leto. Predvsem novembrska, ki ima včasih tudi 100 strani, je za nas največji zalogaj. Dobili jo boste v torek, 26. novembra, na 35. Slovenskem knjižnem sejmu, ko bodo ljudje prišli iz Linhartove dvorane s podelitve. To je zdaj tradicija že deset let.

Skoraj že tradicija pa se mi zdi, da v svoje lastne knjige vključujete tudi svojega očeta.

[smeh] Lepo ste se navezali, a temu ne bi mogel reči tradicija, prej hommage. Drži, v knjigi Delaj, teci, živi iz leta 2012 je očeta kar nekaj. Njegova celotna tekaška zgodba in pa to, kako je s tekom skušal reaktivirati ljudi. Tukaj se mi je zgodilo tudi to, da sem se po tem, ko je knjiga izšla in sem jo začel predstavljati ljudem, še spomnil kakšne zadeve in tako je čez pol leta izšla posodobljena izdaja. O očetu in o hribih sem pa dejansko pisal v Triglavskih poteh, tako s segmenti kot s celimi zgodbami, pa tudi v Ultrabluesu, ki sem ga leta 2014 napisal s tekaškima kompanjonoma Videmškom in X Gomba­čem, sem povedal nekaj stvari, povezanih z njim. Že dolgo imam idejo, da bi napisal njegovo biografijo, a žena pravi, da še ni pravi čas za to.

Saj jo ob vseh vaših obveznostih razumem, a sam dr. Janeza Ruglja in njegovo delo izjemno spoštujem in cenim, zato se mi zdi vsekakor potrebno, da jo napišete in tako morda odpravite kakšne stereotipe, ki so se o njem usidrali med ljudmi. Da se ve, kaj, zakaj in kako je deloval. Sam poznam nekaj ljudi, ki jim je dobesedno rešil življenje, s tem pa tudi njihovim najbližjim.

Dejstvo je, da je veliko ljudi prišlo k njemu kot po neko zadnje upanje, prej so že vse preizkusili. Njegova velika vrlina in tudi samega dela je bila tudi v tem, da je predvsem skrbel za to, da je njegov sistem približno 150 ljudi funkcioniral. Sistem pa je imel trdno postavljen. Ko si prišel vanj, je bilo zelo jasno, kaj bo treba početi in kako. Dobil si mentorja, ki je bil že daljši čas v programu in ki se je začel s tabo takoj ukvarjati. Seznanil te je z vsemi detajli, s katerimi bi sicer po nepotrebnem obremenjeval očeta, in takoj si se vključil v sistem skupin in klubov, ki so delovali tedensko, enkrat na mesec pa je bila alternativna terapevtska skupnost. Hkrati si moral takoj začeti teči. A teka oče ni uvedel zato, ker bi bil ravno tek sam po sebi tako pomemben, čeprav ima veliko dobrih lastnosti. Poanta je bila v tem, da se telesno revitaliziraš, poleg tega pa si se tako že v enem tednu začel razlikovati od okolice, predvsem od svoje prejšnje druščine, s čimer si se od nje nekako odcepil. Bivši prijatelji, ki so še vedno vegali po lokalih in pili naprej, so začu­deno gledali, pa kaj je s tem norcem, kar teči je začel. Tako si se lahko katapultiral v drug segment prebivalstva in se začel razlikovati. In kdor se je tega pozitivno navzel in ni imel težave s tem, da mogoče edini v vasi teče, potem pa je tudi z branjem in izobraževanjem usvojil vse osnovne prvine programa, ni imel velikih težav.

Je pa bil pogoj, da je treba delati v dvoje.

Jasno, osnova je bila to, da je oče vztrajal pri tem, da mora na program z zdravljencem hoditi nekdo, ki ima zanj več časa kot on, se pravi nekdo od bližnjih. Ni nujno, da je bila to žena, lahko so bili otroci, tudi prijatelji. Kajti po njegovih izkušnjah je izjemno težko urejati samskega človeka. Ker nima vsakodnevne interakcije z bližnjim sočlovekom.

A poseben pomen je vendarle imela žena, če jo je moški seveda imel.

Ravno zadnjič sem imel spet v roki prvo izdajo njegove Dolge poti, ki je izšla 8. marca 1977. Na dan žena. On je že v tej svoji prvi resni knjigi pred več kot 40 leti največjo težo za ves odnos dal v roke ženskam. Zato, ker je ženska tista, ki gre z alkoholikom oziroma kakršnim­koli odvisnežem vsak večer v isto posteljo, in ona odloča o tem, ali bo tega človeka sprejela. In ona je tudi edina, ki mu lahko da ultimat. In dostikrat je bil ultimat tisti, ki je človeka spremenil. Ker če je v odnosu še vedno obstajala primarna naklonjenost ali pa ljubezen, če odnos ni bil popolnoma zafuran, je bilo potem to pogosto relativno enostavno urediti. Recimo, dr. Perko kot nekakšen očetov naslednik je bil točno tak primer. Po svoji vojski sem namreč tri, štiri leta aktivno spremljal očetove skupine, bil sem dejansko njihov udeleženec. Nisem bil v terapiji, sem pa sodeloval pri vseh dejav­nostih. Nisem pisal dnevnika, na vse te sestanke sem pa hodil. In sem bil zraven takrat, ko je Perko prišel.

On je bil faliran študent in je igral v nekem orkestru, kjer so ga pili in ga je žingal naokoli. Potem mu je pa žena, Verena Perko, ki ima sedaj dva doktorata, dala ultimat: k Ruglju ali pa narazen. Imela sta relativno majhne otro­ke. On se je pokoril in se je hitro zrihtal. Diploma, magisterij, doktorat. Sploh ni bilo težav. Če pa je prišel človek, ki je hotel kaj po svoje … Kakšni so prišli in so modrovali, vprašanje je, ali bo to meni koristilo, jaz ne bi vsega tega, morda en del bi … Takšen pač ni sodil v ta sistem. Tisti, ki pa je prišel s pozitivnim odnosom, da mu bo pomagal, običajno ni imel težav.

Z leti se je to tako razširilo, da je ogromno ljudi prihajalo tudi, če niso imeli težav z odvisnostjo. Na primer, mlad par brez težav je prišel zgolj zato, ker sta si hotela izboljšati življenjski stil, spremeniti kake navade. Saj vse, kar je oče učil, je učil zdravega življenja. Brati, športati, družiti se, gojiti dobre odnose … Najti si nekaj, kar ti paše, da si v zanosnem stanju.

Kaj pa ekscesne izjave vašega očeta?

Seveda, če odštejmo njegove ekscesne izjave, ne more biti dvoma o ka­kovosti očetovega dela in tudi govorjenja. Poleg tega so številne skoraj ponarodele izjave novinarji tudi sprovocirali. Zanimiv primer je novinar Jure Aleksič z intervjujem za Mladino leta 2006, ki se še zdaj citira kot eden najbolj diskriminatornih očetovih intervjujev.

Jure je bil takrat na vrhuncu svoje Mladinine kariere, bil je izjemno talentiran in inteligenten novinar, oče pa je bil že bolj betežen, na pragu osem­desetih let. Na nekaj koncih ga je Jure sprovociral in našel neke paradokse oziroma nasprotja v tem, kar je govoril prej. Ta intervju je res neprimeren, še danes je na spletu, oče pa je bil že tako bolan, da je čez dve leti umrl.

Z Juretom sem se spo­znal kasneje in mi je dejal, da je šele potem prebral očetovo knjigo Pot samouresničevanja, in povedal tudi, da mu je v resnici žal, da je takrat tako zastavil tisti intervju, da zdaj čisto drugače razmišlja. Je pa oče res bil tak, da si ga lahko hitro sprovociral. Povsem drugače je funkcioniral, ko je bil še povsem pri močeh, še pri sedemdesetih je v medijih večkrat namenoma izpostavljal provokativne teme, pogosto zato, da je pritegnil pozornost in da so ljudje začeli o temi govoriti in razmišljati.

Tudi Marcel Štefančič, jr. je v recenziji knjige Poti samo­uresničevanja poudaril, da Rugelj želi, da se ga sliši, kaj govori. In zato je znal tudi provocirati, če je bilo treba. Od neke točke naprej pa ga je inteligenten novinar lahko spravil tudi v neke vrste kole­rično stanje in se je zaradi svojega značaja nad kako temo dejansko tako razjezil, da je preveč padel noter in je pre­več hotel za vsako ceno zagovarjati svoje mnenje in je potem prišlo ven veliko tak­šnega, kar je precej, sploh v današnjih ča­sih, politično in tudi človeško nekorektno. Je pa potem žal to pogosto tisto, kar ostane na površini, kar ostane ljudem v spominu. Ta globina, njegovo delo, doprinos pa …

Če danes vprašate kakšne psihiatre, se prej športa, branja in podobnih stvari ni nikoli promoviralo v procesu terapije. Zdaj je to normalen del večine terapij. Terapije s sedenjem in govorjenjem, kar je bilo standardno v časih, ko je oče začenjal, so passe. On je takrat vse popolnoma obrnil na glavo.

Torej je bil pred časom.

Ja. Na primer, izdali smo tudi štiri knjige Irvina D. Yaloma, najbolj znanega pisatelja med ameriškimi psihiatri. On je številka ena, še je živ, star je 88 let, torej približno letnik kot moj oče, in še danes dela nekaj ur na dan. Ko sem prebral njegovo življenjsko in strokovno pot, njegovo biografijo Kako sem postal, kar sem, ki smo jo izdali lani, sem videl, da je to neprimerljivo s tem, kar je naredil moj oče v socializmu.

Zagrabilo me je, da bi Yalomu na kratko opisal, kaj je moj oče ustvaril v socializmu kot en sam človek, ki mu niso dovolili zaposliti nobenega človeka, a ne bom s tem gnjavil 88 let starega človeka. Skratka, moj oče je imel samo tajnico, sam je vodil sistem s 150 ljudmi, ki jih je, kakor je vedel in znal, zdravil, in ta sistem 30 in več let do­polnjeval na podlagi nepsihiatričnih metod.

Eden njegovih ključnih avtorjev je bil Tho­mas Szasz, antipsihiater, ki je zanikal upo­rabo katerihkoli zdravil v psihiatriji. Veste, pri nas lahko psihiatri predpišejo več zdra­vil kot običajen zdravnik. Glejte, človek lahko ima zlom, mejno motnjo, osebnostne te­žave, ampak to se da dostikrat zelo preprosto rešiti. Naj se pri tem vrnem k očetu, ki je bil človek vasi, v slovenskih vaseh pa so pogosto bivali tudi vaški norčki, nepri­lagojenci s svojim razmišljanjem. Malo so bili čudni, ampak oni so živeli v tistem okolju in nihče ni razmišljal, da bi jih dal v zaprto bolnišni­co. In moj oče je bil pri­staš neuporabe zdra­vil in ni predpisoval antidepresivov. Pojdi v gozd, tam je antidepresiv, je govoril. Tudi zato smo mi po­tem izdali kar nekaj tovrstnih knjig. Na primer lani je izšla knjiga Narava zdravi in popravi. Takšne knjige preprosto moraš izdati, ker si prepojen s temi idejami.

Moj oče je imel svojo zgodbo po­stavljeno tako, da pet dni v tednu delaš, en dan greš v hribe, da se meditativno revi­taliziraš, nato pa en dan počivaš in si s svojimi. To je bila logika. On je bil zelo zraščen s tem, da mora biti človek ukoreninjen v poklicu, družini in okolju. To so najbolj bazične stvari. Nihče ne more reči, da ni dobro brati, da se ni dobro gibati. Pa sploh ni nujno teči. Zato sem tudi napisal Triglav­ske poti, s čimer sem od teka nisem ogradil, sem pa povedal, da ni tako zelo nujen, da lahko tudi hodiš.

A vi ste kar precej tekli. Svoj prvi maraton ste pretekli …

… pri 18 letih v Radencih.

Nagovoril vas je oče. Z vami je stavil za 100 mark, kateri od vaju bo prej v cilju.

Ja. [smeh] To je bilo pred 35 leti.

Pa je on to naredil zavestno, vas je hotel napeljati, da bi začeli teči maratone?

Pravim, da tega ni v redu naredil. Danes kot oče treh otrok tega ne odobravam. Jasno, dosegel je svoje, pretekel sem maraton. A zame je bila to negativna izkušnja in potem se maratona dolga leta nisem lotil in si tega tudi nisem upal. Imel sem nekakšen rešpekt in v glavi sem imel spomin, kako težko je to.

Se spomnite doseženega časa?

Ja, štiri ure in 58 minut. Veste, takrat ni bilo na voljo raznih pripravljalnih programov, kot so danes na spletu z vsemi navodili. Midva z očetom sva tako malo tekla čez Golovec, nisva pretekla več kot 20 kilometrov, pa še to v kombinaciji s hojo. In s takšno pripravo sem se pri 33. kilometru zaletel v zid in potem v kombinaciji hoje in teka nekako zlezel do konca. Foter je bil še osem minut počasnejši, tekel je 5:06. Da sem dokazal, kako neumno sem tekel, sem lani, leta 2018, maraton opravil, ne bom rekel pretekel, drugače. In sicer sem se toliko pripravil, da sem lahko tekel samo polovičko, torej sem odtekel prvih 21 kilometrov, potem sem pa naslednjih 21 večinoma hitro hodil – in sem prišel hitreje. Sicer le za nekaj minut kot pri 18 letih, a ni bilo zidu. Saj zaradi tega sem potem lani tudi napisal knjigo Triglavske poti. Z njo sem na neki način hotel pokazati, da lahko s hojo, sploh na daljše razdalje, prideš zelo daleč relativno hitro, poleg tega pa pripravam na to ne rabiš posvetiti ne vem koliko časa. Ker je to nekako najbolj v skladu s tem, kakršen naj bi bil človekov življenjski ritem.

K naslednjemu maratonu, vašemu drugemu po letu 1984, vas je pozvala, če lahko tako rečem, Murakamijeva knjiga O čem govorimo, ko govorimo o teku.

Svoj drugi maraton sem pretekel leta 2012. Takrat sem bil v nekakšni krizi srednjih let in tudi ves stres zaradi finančne krize je prispeval k temu, da nisem več kaj dosti športal, nato pa sem stvari spremenil in tako tudi prišel do svoje knjige Delaj, teci, živi. Začelo se je pa leta 2008, v času naj­večjega ekonomskega blagostanja, in sicer smo bili poleti družinsko v New Yorku. Na srečo je bil naš hotel zelo blizu knjigarne Barnes & Noble na 5. aveniji, kjer sem našel tudi tega Murakamija in ga začel takoj brati, toliko sem že bil fan teka. In sem si rekel, da nekaj takšnega bi pa lahko napisal tudi jaz. In sem se takrat poleti 2008 celo lotil pisanja nekih fragmentov, kar pa je ostalo za nekaj let v predalu.

Delaj, teci, živi je izšla leta 2012.

Zadeva se je zgodila takole. Pisati sem začel 1. januarja 2012. Takrat je imela Cankarjeva založba zbirko Hvalnice, v kateri so izšle samo tri knjige, in sicer Alojza Ihana, Brine Svit in Vinka Möderndorferja. Urednik Zdravko Duša je imel idejo, da bodo te knjige, portret avtorja in hvalnica neki temi, za osem evrov ob blagajni in da si jo kupiš za zraven. In sem ga poklical z idejo, da bi pa jaz lahko napisal hvalnico teku, kar ga je zainteresiralo. Lotil sem se pisanja in si zastavil, da izide avgusta ali na začetku septembra, ker je takrat vrhunec maratonske sezone.

K pisanju me je pa spodbudila aplikacija na ženinem ipodu, 16-tedenski program priprave na maraton. Zdelo se mi je nekako realno, da sem v stanju teči eno uro na dan in da tako v 16 tednih pridem do maratona. Iskal sem pravi maratonski dogodek v tistem času in sem izbral dunajskega sredi aprila. Imel sem sicer samo še 15 tednov, a sem si rekel, da nekako že bo. Potem sem si vse napol dnevniško zapisoval, pisal to, kar od mene zahteva program, pisal, kar sem realiziral, hkrati pa je celotna zgodba temeljila na mojih drugih zgodbah, ki so dejansko potrebovale neki okvir. Izkazalo se je za posrečeno zadevo, da imaš realne priprave, hkrati so pa vpletene vse te zgodbe, tudi v zvezi z mojim očetom. Mi smo pač bili neka familija, prepojena z rekreacijo, športom, tudi tekom. In tako je nastala knjiga, ki potem ni izšla pri Cankarjevi založbi, ampak pri našem UMcu.

Vaš oče bi letos praznoval 90 let. Kako je z njegovo knjižnico, ki jo je pustil vam in vas zadolžil, da jo v roku 10 let po njegovi smrti odprete za javnost? Se že lahko včlanim?

Lahko se včlanite. Na naši spletni strani bukla.si je spodaj desno razdelek Rugljeva knjižnica. Tam kliknete in sledite navodilom. Ko se včlanite, vas moram jaz odobriti. Potem dobite geslo, s katerim lahko presrfate knjižnico in pregledujete kaj je v njej. Okrog 7000 knjig. Fizično so knjige na lokaciji, kjer živim z družino, nekaj pa jih je tudi tukaj na sedežu podjetja. Izposoja pa je odvisna od tega, ali je posamezen naslov nadomestljiv. Dolo­čenih si ni mogoče izposoditi, jih morate priti pogledat na naš naslov. Vabljeni!



Borut Omerzel
Novinar, publicist in urednik slovenske izdaje Playboya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri