Vinar Marjan Simčič: Eno je karakteristika letnika, drugo je kakovost. Kakovost je, to si zapomnite, merljiva

Vinarstvo je Marjana Simčiča, danes enega najpomembnejših slovenskih in svetovnih vinarjev, zagrabilo zelo kmalu. Ko je šel v kmetijsko srednjo šolo, se je zanjo trdno odločil, kajti vedel je, da si to želi. Tata ga ni forsiral, in če bi sam hotel, bi se še lahko šolal. A on je takrat čutil, da mora po srednji šoli začeti in zagrabiti. A še prej je moral na pripravništvo v vinsko klet v Brdih in potem še v JLA.

Po vojski je šel za nekajkrat po nekaj mesecev pogledat v Francijo in Italijo na izpolnjevanje. V Burgundiji se je učil o pridelovanju belih vin, v Bordeaux pa o rdečih. Tako je rosno mlad kot že peta generacija družine Simčič v Goriških brdih, kjer so ljudje lepo po človeško povezani med seboj in si pomagajo, poprijel za delo na posestvu, katerega začetki segajo v sredino 19. stoletja. Skupaj še z nekaterimi somišljeniki iz svoje generacije je konec osemdesetih let 20. stoletja uvedel novo filozofijo pridelave vina ne samo na Goriškem, ampak tudi v Sloveniji in širši regiji. Letos ima za seboj svojo trideseto trgatev, ki mu obeta še en velik letnik.

Na 22 hektarjih tradicionalno in po principih, prijaznih do narave, precizno na izbranih legah goji vinsko trto različnih sort in kirurško natančno prideluje suha vina, ki so narejena za največje gurmane in najtankočutnejše poznavalce ter so na vinskih kartah najprestižnejših restavracij po vsem svetu.

Njegova vina pri najbolj priznanih svetovnih vinskih kritikih prejemajo nad 90 točk in zanje mu na najbolj priznanih ocenjevanjih podeljujejo številna priznanja in nagrade, za katere domala ni več prostora na stenah 2000 kvadratnih metrov velike vinske kleti, ki je zgrajena pod družinsko hišo na Ceglem. V kleti ne manjka inovativnih tehnoloških prijemov in najnovejše mehanizacije, poleg lesenih in kovinskih sodov pa so tam tudi betonska in lesena jajca.

V njih pridela vina, ki so razvrščena v tri linije, klasično, Cru Selection in Opoko, in ima 17 etiket. Če kakšna letina zaradi vremena ni dovolj dobra, se lahko zgodi, da kakšno vino deklasira tudi z najvišje na klasično raven, pa četudi za tisto leto potem pri kakšni etiketi ostane brez najboljšega. Je pač perfekcionist, ki poudarja preciznost in še enkrat preciznost tako pri delu v vinogradu kot v kleti ter nato pri sami strežbi svojih vin. S takšnim pristopom mu je uspelo priti na sam svetovni vrh.

Za pogovor v Brdih sva bila dogovorjena za zadnjo sredo v septembru, a me je nekaj dni pred dogovorjenim dnem poklicala njegova žena Valerija, zvesta desna roka, in dejala, da bodo na dogovorjeni dan trgali rebulo, zato to ni pravi dan za intervju. Razumljivo. Čez nekaj dni je bila trgatev končana in s fotografom sva se zarana odpeljala na Ceglo.

Kakšen je letnik 2018?

Vreme je bilo v redu, zato je takšno tudi grozdje, količina tudi. Po dolgem času ni bilo ne pozebe, ne toče, ne bolezni, tako da je to velik letnik. Za končno oceno vina pa je treba seveda še počakati.

Vi ste predan biodinamik.

Odnos do narave je zelo pomemben in prisegam na tradicionalen odnos do dela. Kot že peta generacija delam v istih vinogradih, kot so moji predniki, in na tak način so me vzgojili. Industrijski način pridelave z veliko uporabo umetnih gnojil, herbicidov in pesticidov, ki se je pojavil v sedemdesetih in osemdesetih letih, se Brd, hvala bogu, ni na veliko dotaknil. Je pa to stvar odločitve.

Ker na to se gleda predvsem skozi prizmo ekonomike, ki je pri industrijski pridelavi glavni dejavnik. In pri tem je pomembno, da začne trta čim prej roditi in da čim več da. Za to pa mora biti čim več strojno obdelano, stroški na hektar morajo biti čim nižji in produkcija velika. Pri kakovostnem vinu je pa drugače. Najprej moraš imeti kakovostno grozdje. Skratka, kakovost je bistvena in odvisna že od samega načina dela. Pa od izbora vinske sorte za določeno lego, poznavanja mikrolokacije in zemlje na njej ter mikroklime.

V svojih vinogradih ste menda naredili tisoč analiz.

Drži. To sem generalno naredil v letih 2004 in 2005. Podatkov, ki sem jih potreboval, namreč ni bilo. Želel sem pridobiti podatke za točno določene lokacije svojih vinogradov.

Ste naredili vrtine?

Da, v globino do 10 metrov in na različnih višinah. Tako zdaj poznam sestavo tal pod mojimi vinogradi.

Koliko so stare vaše trte?

Različno. Najstarejše tudi 85, 65, 50 let. Ti vinogradi so bili torej zasajeni že pred mano. Če pa smo kaj zemlje dokupili, smo potem na novo zasadili. Pa tisto, kar nam je bilo prej odvzeto in smo dobili od sklada nazaj. Skratka, ta kmetija se je sestavljala skozi leta.

Zdaj imate 18 hektarjev.

In od letos še dodatne štiri, ki sem jih vzel v najem od svaka.

Koliko jih je bilo pa na samem začetku, v 19. stoletju?

Prva generacija, ko je bil gospodar Jozef Simčič, Jožef po naše, je imela samih vinogradov šest hektarjev. Potem je bil gospodar Anton in za njim Teodor, moj nono, ki je imel brata Nanda in Pavla. Poleg kmetije so imeli od leta 1843 tudi gostilno, o kateri v zgodovinskih knjigah piše, da je bila gurmanska in za katro je veljalo, da se je v njej vedno pilo dobro vino. Poleg gostilne so pozneje odprli še trgovino, na Dunaju pa so imeli vinotoč. Pavel je prevzel gostilno, Nando trgovino, Teodor pa je imel čez vinogradništvo. Delovali so pa skupaj kot družina.

Mi smo bilo vedno sojaki, svobodni kmetje. Na tem območju so bili tudi koloni in večji kmetje, dejansko že veleposestniki, ki so imeli poleg svoje kmetije v lasti tudi kmete kolone, ki so pridelovali za svoje gospodarje. A tudi pri kolonih ni šlo za pretirano izkoriščanje, saj so kmetje imeli svojo hišo. Kmet je tako del pridelka obdržal zase, določen del pa je moral oddati gospodarju.

Teodor edini od vaših sorodnikov ni šel s trebuhom za kruhom po svetu.

Tako je. Nando je šel v Italijo in je tam odprl trgovino. Pavel je šel v Kanado, kjer je kasneje imel svoje podjetje.

Katera oblast pa vam je odtujila večino zemlje?

Tista po drugi vojni, leta 1947.

In ste ostali samo s štirimi hektarji.

Vinograda. Imeli smo še nekaj breskev in njiv. Ker takrat je bilo to potrebno, saj v vinogradu več kot toliko nisi mogel pridelati grozdja, saj je bilo limitirano. Ali pa si šel v zadrugo. Moj nono in oče nista šla, na začetku sta ostala na svojem. Kasneje, ko je oče ostal sam moški na kmetiji, je bil za nekaj let primoran vstopiti kot kooperant tudi v zadrugo. Zato smo se morali malo bolj preusmeriti v sadjarstvo, ker se je to dalo hitreje tržiti. Sadje smo tako vozili nam najbliže na Reko, dlje pa v Ljubljano.

Kar daleč.

Ja, ker Brda so po drugi vojni ostala zaprt žep. Prej so bili trgi za prodajo sadja in vina Gorica, Trst, Videm in naprej, poleg tega pa so ljudje tja hodili v šole in na univerze. Pa železnica je bila. Poglejte, za tem hribom je Cormons, Krmin po slovensko, pet kilometrov daleč. V tistih časih, po prvi svetovni vojni, so z vlakom prodajali vino in sadje v Benetke in na Dunaj. Brda so absolutno gravitirala tja. Potem je meja po drugi svetovni vojni Brda naenkrat zaprla, sploh na začetku železne zavese. Mi in vsi drugi, ki smo bili dvolastniki, smo sicer lahko hodili delat čez, sicer je bila pa meja dokaj hermetično zapahnjena. Takrat je iz Brd odšlo ogromno ljudi, saj tukaj predvsem za mlade ni bilo prihodnosti.

Nova Gorica se je šele začela graditi in ni bila še nič, Ljubljana pa je bila logistično daleč. Ni bilo železnice, avtobusna povezava je bila slaba. Do Nove Gorice smo morali gor čez Vrhovje, nato na Plave in po soški dolini, kar je bilo 30 kilometrov daleč. Torej sta bili takrat za Brice prvi mesti Ljubljana in Reka. Tako da je bil tisti čas res najtežji. Obdobje, ko je na kmetiji delal moj oče, je bilo najslabše. Našo družino je reševalo to, da smo imeli vinograde tudi v Italiji, kjer smo prodajali tisto, kar smo tam pridelali. Pa v Ljubljano smo prodajali odprta vina. Jaz sem bil že tretja generacija, ki je vozila naše vino v iste gostilne ‒ na primer h Gorjancu in k Pečnikarju v Šentjakob. Takrat pa je tudi sistem že malo popuščal in smo se počasi preusmerjali iz sadjarstva v vinogradništvo.

Takrat ste vino začeli stekleničiti.

Moja prva polnitev je bila v letu 1988, še v Jugoslaviji. Tudi takrat ni bilo lahko, saj režim ni bil naklonjen ne malim vinogradnikom ne zasebnikom, tako da se je razcvet začel v devetdesetih letih.

Kaj vas je takrat, ko ste konec osemdesetih začeli stekleničiti, ločilo od številnih drugih proizvajalcev vin? Takrat, ko se je začela vzpostavljati slovenska scena zasebnih vinarjev.

Mene in še par kolegov iz Brd je od drugih ločil popolnoma drugačen pristop. Že takrat smo gledali na Zahod, ker so bili bolj razviti. Saj ne, da so bili tam kaj bolj pridni, so pa imeli boljše razmere, dostop do tehnologije, informacij, trgov. Saj vidite, tukaj smo oddaljeni 200 metrov od meje in na oni strani imamo vinograde, kamor smo hodili, in tako smo si tam ogledali, kako v naši panogi delajo sosedje.

Mladi Brici ste se povezali v združenje Brajda. Vi, Stojan Ščurek, Elvis Bužinel, Darjo Kren, Marko Skočaj - Dolfo in Dušan Kristančič. Nabavili ste celo skupno polnilnico. Kako je to funkcioniralo, koliko časa?

To je funkcioniralo kar nekaj let. Ni šlo samo za polnilnico, s povečevanjem proizvodnje je bilo treba zgraditi tudi primernejše kleti, vzpostaviti tehnologijo, saj smo prešli z odprtega na stekleničeno vino. Vsak od nas bi si lahko kupil polavtomatsko polnilnico, a bi ne imeli tako kakovostnega polnjenja, porabili pa bi isto denarja. Razmišljali smo zelo racionalno. Takrat je to stalo, kot bi danes 150 tisoč evrov, nas pa je bilo šest. Kaj pa je botrovalo temu, da smo prišli ob bok ali pa celo prehiteli nekatere naše kolege na drugi strani meje, ki so sigurno imeli prednost?

Tista želja, ko veš, da imaš znanje, izkušnje pri predelavi, da poznaš tradicijo, veš, da imaš odlično geografsko lego z ugodno klimo in vrhunsko zemljo, tvoje vino pa je na trgu manj vredno, ker si pač iz Jugoslavije. Potem to tli v tebi. Nisi pa imel možnosti prodajati ven. Jugoslavija ni bila zaprta za ljudi, ljudje so lahko potovali, zaprta je bila za posel. Vse je bilo kontrolirano, uvoz in izvoz.

Če si hotel uvoziti tehnologijo, ki je tukaj ni bilo, si za to potreboval dovoljenje. Rekli so, da gre za standarde, neke normative, ki jih določa Beograd. Ma to je bila ena kamuflaža, šlo je za politično odločitev, ali si dober za državo ali ne. In če nisi bil v državnih spregah, v kmetijstvu so bile to zadruge, si bil že nezaželen, bil si kot črna ovca.

Kako pa je bilo potem z vašo polnilnico?

Ja, še leta 1989 je nismo mogli pripeljati. Direktor carine nam je šel takrat res na roko. Spoštoval je naša vina in se poznal z nekaterimi od naših očetov. Polnilnica je bila takrat v skladu z najnovejšimi evropskimi standardi. V uradnem odgovoru pa je bilo zapisano, da ne izpolnjuje standardov. In vsi smo vedeli, koliko je ura. Na koncu se je ta ista polnilnica uvozila v Krško na ime neke zadruge, in sicer kot polnilnica za mleko.

Takrat za zadrugo nihče ni gledal ne standardov ne nič drugega. In tako je prišla v Ljubljano, kjer so jo ocarinili, nato pa nikoli ni šla v Krško. Mi pa smo jo kasneje od te zadruge odkupili skupaj z davkom in carino, torej je bilo vse legalno. Pomislite, samo naslov za uvoz je moral biti drug, sicer ne bi šlo skozi. Potem se pa spomnim špijonov, ki so jih imeli povsod. Prva polnitev je bila ravno tukaj pri nas, pa so od daleč špegali, kako da so pa oni dobili to polnilnico.

A vi se jim niste dali.

Tako je, mi se temu nismo vdali, sledili smo svoji viziji, šli smo naprej. In ključno je, da smo imeli sveže ideje. In predvsem, ko smo prišli na trg, je imelo naše vino drug standard. Vedeli smo, da se ne moremo tega iti napol. Prvič, kakovost smo dvignili in je bila očitna razlika v primerjavi z vini iz zadrug. Drugič, dizajn, oprema steklenic in kartonov so bili drugačni. Etikete smo tiskali v Italiji, od tam smo uvažali steklenice.

Skratka, ko smo z vinom prišli na trg, je bilo to nekaj drugačnega. Zelo abstraktno, alternativno. Če pogledate samo etiketo iz teh časov, sem se s črno-belo etiketo šel minimalizem [vstane in na mizo prinese dve steklenici iz tistega časa]. Prej so bile na etiketi hiše, grozd, trta ... Mi smo si dovolili biti drzni.

Prebral sem, da sta z Alešem Kristančičem iz Movie peljala v Francijo Staneta Kirna, takrat zelo znanega gostinca, Svetozarja Raspopovića iz Asa in še nekaj gostincev, da so videli, kako delajo v tujini, kakšne kozarce imajo, kako strežejo in dekantirajo vino ... Poleg tega sta z Alešem dala v Rogaško Slatino delati posebno serijo kozarcev.

To je bilo kmalu zatem, leta 1991, 1992. Z Alešem sva vedela, kako se strežejo taka vina, kako lahko vino še bolje pride do potrošnika, do pivca. Da sta za to pomembna tudi kozarec in način strežbe. Sploh za vina, ki smo jih začeli pridelovati. Da je treba določena vina dekantirati in da mora biti volumen kozarca večji. Tega pri nas ni bilo in to nas je močno motilo. Navsezadnje ti narediš vse, na koncu pa, če vino ni pravilno servirano in če je v nepravih kozarcih, tisti, ki to vino uživa, vsega tega lepega, kar ima vino v sebi, ne občuti.

Zato je zelo pomembno, da so vina primerno postrežena, tako glede temperature kot oblike kozarca. In seveda, da se vina pravilno hranijo. Te kulture za takšne detajle takrat v Sloveniji in tudi še prej v Jugoslaviji ni bilo. Tem stvarem niso posvečali pretirane pozornosti. Pomembno je bilo samo, ali je vino belo, rdeče, staro, mlado, suho, sladko. Tako smo bili zraven skrbi za razvoj svoje panoge primorani pomagati tudi gostinstvu.

Se pravi, pridobiti somišljenike, da je nivo lahko šel navzgor tudi v restavracijah. Tako smo te ljudi navdušili. Ni pa dovolj, da jim samo govoriš, sami se morajo prepričati. Oba gostinca sta kaj hitro svoje znanje prenesla svojim gostom. In vsakič ko greš na boljše, greš težko nazaj. Sčasoma so sami gostje, ko je na nekaterih lokacijah že bilo mogoče dobiti vino postreženo v pravih kozarcih, drugje dejali, da vina ne bodo več pili iz neprimernega kozarca.

Zato sta razvila svojo serijo kozarcev.

Tako je. Ker takrat ni bilo lahko kupiti vinskih kozarcev vodilnih firm Riedel, ki sem jih sam že imel doma, ali pa Spiegelau. Cena takrat ni bila takšna, da bi si jih gostilne lahko na veliko privoščile. V rogaški steklarski šoli smo poznali direktorja, ki je bil ljubitelj vina, in on je omogočil, da smo razvoj delno financirali mi, delno pa so oni to imeli za svoje šolanje.

Nastala je serija vinskih kozarcev Medana, ki je bila potem še 20 let ali več eden njihovih najuspešnejših prodajnih artiklov. Naredili smo šest ročno pihanih kristalnih kozarcev: za belo sveže vino, velikega za belo vino, za sveže rdeče in zrelo rdeče, za sladko vino in za penino. Riedlovih kozarcev seveda nismo kar skopirali, smo jih pa prilagodili in cena je bila v primerjavi z njimi ugodna. In potem so pri Riedlu seveda videli, kje se to dela, in Rogaška še danes dela za Riedel zahtevnejše stvari.

Ko že govoriva o dvigu gostinstva, ne morem mimo Ane Roš, ki je spomladi predala žezlo najboljše chefinje na svetu, nekako sočasno, 17. marca, pa je priznani italijanski somelje Luca Gardini v La Gazzetti dello Sport v kateri od leta 2012 objavlja lestvico najboljših vin na svetu, vaše vino rebulo Opoka 2016 razglasil za najboljše na svetu.

La Gazzetta dello Sport kot medij od njega odkupi prvo ekskluzivno objavo, še preden on to naslednji dan objavi na svoji spletni strani. La Gazzeta ima sicer dve njegovi objavi na leto, enkrat samo 50 italijanskih vin in enkrat 50 top svetovnih. Sicer pa Gardini to dela neodvisno s svojo ekipo.

Ob tem ste dejali, da ste »s tem vinom dokazali, da je lahko rebula, naša avtohtona sorta, tako dobra ali še boljša kot mednarodno uveljavljene, recimo chardonnay in sauvignon«, predvsem pa, da »rebula tako vrhunske rezultate daje samo tu, v Brdih, in nikjer drugje«.

Absolutno. Vse te lokalne sorte, kakor je rebula, ne dajejo rezultatov na drugih mikrolokacijah, saj so pomembni zemlja, konfiguracija in mikroklima. Se ne pustijo, če lahko tako rečem, nimajo teh karakteristik predvsem zato, ker se z njimi nihče ni ukvarjal v celotnem zgodovinskem razvoju. Ker trta, kakršna je nastala tukaj, je takšna ostala tudi danes. Vse druge sorte, te svetovne, ki jih poznamo, pa so v njihovi zgodovini klonirali, jih modificirali ter prilagajali za različna okolja.

Pa tudi za to, da dajo več sladkorja, več ekstrakta, grozd pomanjšajo ipd. Vse sorte, od primarnega chardonnaya in caberneta, se je v tej zgodovini spremenilo in zato tudi so prilagodljive. So poizkusili tudi z rebulo, da bi jo prilagodili, a so se zelo opekli. Predvsem so pričakovali kakovost, kot jo poznajo tukaj v Brdih, naj bo na slovenski ali italijanski strani, pa je niso dobili. Ker rebula ni niti za vsako lego v Brdih.

Ste rebulo poskusili drugje?

Pil sem rebulo, pridelano v Kaliforniji, Napa Valley in Sonoma Valley, ter tisto, pridelano v Toskani. V Sloveniji je lahko najdete še nekaj v Vipavski dolini in kakšna malenkost je je še na Krasu. V zadnjih letih to sorto zaradi vse večje popularnosti na trgu in zaradi njene izjemne kakovosti, kot jo poznajo iz Brd, na veliko sadijo v celotni italijanski vinorodni regiji Friuli [Furlaniji]. To je velik vinorodni okoliš z drugačno zemljo in klimo od naše. Tradicionalno se je ta sorta gojila na gričevnatem območju Brd tako na slovenski kot na italijanski strani in nekaj malega v Collio Orientali.

V ostalih vinorodnih okoliših, predvsem v ravninskih, rebula ne more nikoli dajati kakovosti, kakršno poznamo v Brdih. Te rigorozne, primarne sorte, kot je rebula, imajo zato drugje, na drugi zemlji, veliko bujnejšo rast. Tukaj pri nas pa se mora trta močno boriti, saj nima ne globoke rodovitne zemlje ne namakanja. Ima samo strmine in revno zemljo, po briško opoko, ki ji daje ta svojstveni pečat in to izjemno kakovost. Rodnost, ki jo trta doseže v ravninskih legah, 25 ton na hektar, je pri nas v Brdih bistveno nižja.

Kolikšna je pri vas?

Povprečna rodnost rebule je v Brdih nekje od 8 do 10 ton na hektar. Pri tej dobri rebuli iz starega vinograda, ki ga danes imenujemo Medana – Jama Cru, pridelamo največ štiri do pet ton na hektar. To da približno 3500 litrov vina letno. To so velike razlike. Kako naj ima potem tisto vino, katerega grozdje prihaja iz vinogradov z namakalnimi sistemi in uporabo umetnih gnojil in je povprečna pridelava 15 tisoč ali 18 tisoč litrov vina na hektar, enak okus kot naše vino? To je nemogoče. To je zelo podobno kakor pri kokoši na farmi, ki je pod lučjo, se ne premika, da ne bi porabila kakšne kalorije, pa vseskozi ima preveč hrane in pijače, je pod lučmi, uravnavajo ji temperaturo, in kokoši, ki se na kmetiji svobodno pase in jé žuželke, doda se ji samo malo zelenjave in še malo koruze.

Res pa potrebuje za želeni prirastek eno leto, prva pa mora to na primer ustvariti v enem mesecu. Posledično je razlika v kakovosti očitna. Zelo podobno je v vinogradu in tukaj se ni kaj slepiti in se ne da popolnoma nič prikriti. Lahko to skušaš z marketinškimi zgodbicami, samo na koncu je pivec tisti, ki odloči. S tem da izobraženi pivec to zna videti. Kdor pa vino samo pije, mu bo tisto drugo vino mogoče še všeč, ker je z vsemi dodatki bolj slastno, bolj aromatično. Samo kaj ima pa v sebi, je pa vprašanje za zdravje ...

Gardini vam je podelil 99 od 100 možnih točk. Po objavi ste rekli, da je vaš cilj zdaj doseči vseh 100 točk.

[smeh ] Vina so že dobila 100 točk, med njimi pa v vsej zgodovini ni veliko belih, to je treba vedeti. Stotice so po navadi rezervirane predvsem za najpomembnejše svetovne vinske regije z rdečimi vini in šampanjci. Jaz delam tako bela kot rdeča vina in sigurno smo bolj prepoznavni po belih. Vedno pa strmim k popolnemu vinu. Sem pa vedel, da bolj ko bojo moja vina precizna, bolj ko bojo ekstremna, bolj bom zanje potreboval zrel vinski trg.

Kako pa ste prišli do takšnega trga?

Tako, da sem se tega kaj kmalu zavedal in sem pričel obiskovati tuje trge, tudi v času, ko to še ni bilo nujno potrebno in bi lahko prodajal samo še v regiji ‒ Sloveniji, Hrvaški, Srbiji, Italiji in Avstriji. In da bo ta trg za višjo kakovost postal premajhen in da moram priti na trge, kjer imajo visoko razvito vinsko kulturo. V London, Francijo, Švico, Avstrijo, Nemčijo, zdaj v zadnjem času tudi v Skandinavijo. Pa na Japonsko, v ZDA, predvsem v New York in Kalifornijo.

Vaša vina imajo tudi v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami.

Ogromno je teh restavracij.

Katera od njih vam je pa najbolj pri srcu?

Ena je pa res. Že dolga leta je velik kupec naših vin kultni The Fat Duck v Angliji, malo ven iz Londona, ki ima tri Michelinove zvezdice. Lastnik je chef Heston Blumenthal. Drugo restavracijo, Dinner, ima v londonskem hotelu Mandarin Oriental Hyde Park, ki pa je trenutno zaradi junijskega požara zaprt, tretjo, prav tako Dinner, ima v Sydneyju. V vseh so naša vina že več kot 10 let in sem na njegovi vinski karti eden od zelo zastopanih. Eden od krožnikov, ki ga nikoli ne menjajo, je foie gras in zraven večkrat priporoči Leonarda. Seveda pa k drugim jedem priporoča tudi druga moja vina, predvsem iz linije Opoka, to so rebula, sauvignon blanc, chardonnay, pinot noir in merlot.

Tukaj moram v kontekstu vašega svetovnega uspeha navesti zanimivo izjavo. Lansko pomlad so vas obiskali iz priznanega hrvaškega spletnega portala Kult plave kamenice in za vas dejali, da ste »prvi in edini vinar s tega območja, ki ga lahko primerjajo z najboljšimi vinarji na svetu«, in dodali, da jim je Ivica Matošević, istrski vinar, dejal: »Ma to je povsem normalno, tako kot je on tudi povsem nor. Seveda v pozitivnem pomenu te besede. Morda nikoli nisem spoznal nobenega vinarja, ki je tako fanatičen glede svojega grozdja in svojih vin, kot je Marjan.« Zelo pogosto poudarjate preciznost in še enkrat preciznost, od trte do kleti in same postrežbe.

Tako je. Po eni strani moraš biti v idejah malo zasanjan in imeti malo filozofskega pristopa, po drugi strani pa to ni dovolj. Dodatno moraš biti precizen skoraj kot kirurg, da prideš do najboljšega. Gre za spletanje vsega skupaj, a pri meni v osnovi vsebuje tradicijo. Se pravi, da sem spoznal, kaj so tradicionalne metode. Potem pa je treba v detajle, ki jih moraš vse obvladati. In biti moraš v tajmingu, pravočasen, ko kaj potrebuje trta, ko kaj potrebuje vino. V vsem tem procesu je ogromno stvari, ki jih lahko zelo malo zgrešiš in na koncu še vedno bo. Manj pa ko stvari zgrešiš in natančneje ko jih narediš in bolj ob pravem času, bolj se lahko približaš popolnosti, o kateri govorim in ki jo svetovni kritiški kalibri prepoznajo.

Že jeseni in pozimi, ko delamo v vinogradu s komposti in zračimo zemljo, ter nato od spomladi dalje, ko začne trta odganjati, gremo od lege do lege. Za vsak letnik si vodim zapise padavin, sonca, načina dela, organoleptične opise letnika ... Moraš imeti primerjavo za nazaj. V petek [pogovarjala sva se tri dni pozneje, v ponedeljek] je bila moja 30. trgatev, za nazaj pa jih imam ogromno od mojega očeta. Moj tata je bil še leta 2016 skupaj z mano v vinogradu, skupaj pa sva delala 28 let.

Z vami je delal do zadnjega, kajne.

Do zadnjega. Vse do tri mesece pred smrtjo spomladi 2017 je bil zelo aktivno vpet v delo. Še februarja je rezal trte.

Koliko ste bili stari, ko vam je prepustil kmetijo?

Ko jo je prepisal name, sem jih imel 39. Takrat je veljalo še tisto, da si mlad prevzemnik. Ma meni jo je prepustil pri mojih dvajsetih! Prepustil mi je kreativnost, kar je najbolj ključno, da sem vino lahko delal po svoje. Pa prepustil mi je tudi, kako se reče, žiroračun. Ko dobiš tako odgovornost, si potem kot mlad nekako skoraj prisiljen, da ne zgrešiš. Sigurno mi je tata vse prepustil, ni se vmešaval. Lahko sva imela kakšne medgeneracijske debate, kakšni pogledi so morali biti drugačni, samo je na koncu vedno prepustil, ni me oviral.

No, brzdal me je gotovo toliko, kolikor je bilo to potrebno, saj ko si mlad, si lahko včasih pri kakšnih odločitvah prehiter. Poglejte, da mi je tistega leta dopustil narediti takšno črno-belo etiketo, kakršna je tukaj pred nama! So mu drugi tudi kaj rekli, kaj pa je to, to ni vino, to je abstrakcija. Samo ni se dal.

Bil je toliko inteligenten, da je to znal sprejeti in se je marsikaterim opazkam svojih kolegov in tudi mlajših samo nasmehnil. Verjel je vame. Jaz pa sem moral s takšnimi odločitvami malo hitreje dozoreti. Ko sem nekaj prevzel nase, sem vedel, da moram to speljati do konca. Ker drugače je vprašanje, ali bo še druga priložnost.

S sosedom Alešem Kristančičem se najbrž poznata od otroštva?

Ja, že od otroštva, sva prijatelja.

Je pa on bil prvi vinski zvezdnik Brd.

Seveda. On je dve leti starejši in tudi stekleničiti je začel prej, posledično je bil prej na trgu kot blagovna znamka. Kasneje sva si trg v Sloveniji nekako razdelila, v tujini pa sva večkrat nastopala tudi skupaj.

Pred leti sem ga na nekem večernem sprejemu, kjer so točili njegova vina, doživel kot pravega šovmena v dobrem pomenu te besede. Sočno je pripovedoval, da ga je bilo užitek poslušati.

Vem, vedno je izjemno zanimiv. Sploh takrat, ko je delo dopuščalo več časa, smo se intenzivneje družili. Veste, tukaj na Ceglem in v Medani smo ljudje med sabo zelo povezani, velikokrat smo sodelovali skupaj. A še vedno smo bili zdrava konkurenca, ki nas je gnala naprej … Tudi z mojim bratrancem Ščurkom, pa z Markom Skočajem. Poudarjam, da je to zdrava konkurenca, ne pa, da bi drugemu želeli slabo, prav nasprotno. Takrat smo imeli in imamo še danes v določenih državah skupne zastopnike. Ko si enkrat v elitnem butiku, postane svet majhen.

Danes zjutraj sva s fotografom prišla v Brda bolj zgodaj in sva se ustavila spodaj pri Bužinelu, da bi popila kavo, a so bili zaprti. Rekla sva, da sva sicer namenjena k vam, a da sva prezgodnja, pa nama je gospa naredila res odlični kavi, in to zastonj. Bilo je čutiti, da imate dobre odnose.

Kar se tiče tega, je pri nas v Brdih prevladala pozitivnost. Poglejte, Brda so danes zaradi nas vinarjev postala tudi zanimiva vinsko-turistična destinacija.

Blizu je čudovita Vila Vipolže.

Pa grad Gredič.

A z Gredičem sodelujete?

Lepo sodelujemo. Na začetku sem bil tudi partner. Najprej ga je italijanski sklad ponudil meni. Sklad ga je kupil od nekega Nemca, zaljubljenega v Brda, ki je Gredič kupil skoraj kot ruševino in mu obnovil samo streho, da stavba ne bi propadala. Skratka, prišli so z idejo, da me prepričajo, naj ga vzamem sam ali z Alešem, da ne bo prišel v roke komu, ki bi iz njega naredil samo vilo zase. Saj je stavba kot nalašč za butični hotel in restavracijo.

Takoj sem bil jasen, da me druge dejavnosti ne zanimajo, lahko pa pomagam. Pomagal sem poiskati investitorja, prejšnjega lastnika, ki je ta dvorec resnično kakovostno in z okusom uredil. Takrat je bil zraven še Tomaž Kavčič, da je poskrbel za zagon restavracije, jaz pa za klet in vinoteko. Mislim pa, da je Gredič zdaj zaživel na pravi način, ker je dobil domačega gospodarja, ki ima res smisel za to.

Tudi kuhinjo imajo odlično.

Ja, imajo vrhunskega mladega chefa, ki je bil prej zunaj po Michelinovih restavracijah. Celotna ekipa je prava in mislim, da je ta elitna gastronomska točka z lepo vinoteko in bogato vinsko karto ponos Brd.

V Vili Vipolže ste imeli pa mednarodno predstavitev rebule, poimenovano Brda, home of rebula, in prišli so tudi svetovno znani novinarji in someljeji.

To smo izvedli že drugo leto zapored. Gre za idejo, da vzpostavimo komunikacijo s strokovnimi mediji, novinarji in someljeji, da jim približamo zgodbo o rebuli. Lani je sama predstavitev temeljila bolj na zgodovini in tradiciji, letos bolj na večplastnosti sorte in vina, geografskem položaju in mikroklimi ter sestavi zemlje. Vse skupaj je pomemben pokazatelj, zakaj je briška rebula kot vino tako drugačna kot kje drugje.

Kako ste pridobili svetovno znana imena?

Z izvirnim in dovršenim projektom o rebuli, v katerem sodelujejo tako vinarji z slovenske kot italijanske strani Brd. Za najimenitnejše vinske kritike in pisce pa je bilo osebno poznanstvo in povabilo odločilno. Lahko se pohvalim, da smo jih navdušili že v drugo.

Kam pa vi hodite?

Najpomembnejši profesionalni sejem je v Düsseldorfu. Za nas je pomembna še Verona, kamor pride tudi ves vinski svet. Tam so sicer predvsem italijanska vina, a za nas je italijanski trg najpomembnejši. Zraven tega je ta trg, kar se tiče gastronomije, ogledalo za velik del sveta. Pomemben je tudi sejem v Bordeauxu, ki je vsaki dve leti, Vinexpo. To so trije sejmi za profesionalce. Pa zadnji dve leti hodim tudi na Kitajsko. Potem je še nekaj festivalov, kot je v Meranu, ki je bolj izbran, tja prideš samo s povabilom.

Ste v Meranu navzoči, dobite vabilo?

Ja, že 19 let od 22, kolikor festival obstaja.

Koliko je pa pomembna angleška revija Decanter?

Je prva po razširjenosti, saj pokriva Evropo in ostali svet, se pravi Avstralijo in Novo Zelandijo, Južno Afriko in Ameriko. Skratka, pokriva ves svet in mislim, da ima z največjo vidnostjo največji vpliv na končne potrošnike. Potem je še Wine Spectator, ki je v Ameriki sigurno prvi vinski medij, zelo ga upošteva tudi Azija, pa tudi Srednja in Južna Amerika. Ni pa tako močen, kot je Decanter, v Evropi. Ko sem že dejal v preteklosti, je Decanter absolutna referenca, je institucija, ki pri prodaji nekaj pomeni.

Na londonskem ocenjevanju Decanter World Wine Awards (DWWA) ste prvo nagrado dobili leta 2004, bron za Teodor rdeče reserve 1999 in srebro za sladko vino Leonardo 2000. Leta 2006 pa ste za sladkega Leonarda 2002 dobili zlato medaljo. In še veliko drugih ...

... pa za leto 2015 je Leonarda 2009 Steven Spurrier, eden svetovno najbolj znanih svetovnih kritikov, svetovna avtoriteta, izbral med najboljših pet vin v vsem letu, letos pa smo za Leonarda 2011 na DWWA prejeli zlato odličje. V januarski številki Decanterja pa je rebula Opoka 2013 pristala na 24. mestu med 75 'best buy' vini na svetu [Marjan Simčič pa med drugimi svetovnimi imeni zelo vidno piše na sami naslovnici].

Vrhunec pa je zagotovo rebula Opoka 2016, letos razglašena za najboljše vino na svetu. Kolikšna je njena cena?

Petdeset evrov.

Se jo sploh še da dobiti ali je 4000 steklenic razprodanih?

Razprodana bi lahko bila tudi desetkratna količina. Najprej sem to vino razdelil med naše zveste kupce. Se pravi vsakemu uvozniku količino glede na njegovo povpraševanje in tudi glede na njegovo prodajo tega vina v preteklosti ter seveda glede na prodajo tudi drugih naših vin. Eni so tako dobili 18 steklenic, drugi 600. Določeno količino sem pa zadržal doma. Nisem šel na to, kdo da več. Smo pa 300 steklenic prodali v enem dnevu prek mojega poslovnega partnerja in prijatelja Gašperja Čarmana na eVino.si, in sicer prvič po principu En Primeur. In tisti, ki so takrat vplačali, so dobili za 15 odstotkov boljšo ceno. To smo izvedli junija, ko vino še ni bilo na trgu.

Zlatega Leonarda se še dobi?

Kakšno steklenico še.

Mogoče pri vašem sinu, ki jih je od vas prejel 100 za 18. rojstni dan?

Tistega iz leta 1997. Tega jaz nimam več, on pa ima še kakšno stekleničko za prodat.

Je pa zelo lepo, da ste jih že takrat dali 100 na stran.

To je bila moja želja, da mu dam vino, ki bo po 18 letih v top kondiciji.

Pa je?

Je, je.

Imava pa tukaj na mizi poleg rebule še steklenico, na kateri je etiketa za tokaj, ki je za rebulo druga vinska sorta med belimi vini v Goriških brdih. Katero ime pa zdaj vi uporabljate zanj, potem ko sta se zaradi zahtev Madžarske, ki je vinsko sorto tokaj zaščitila kot vino s poreklom, morali odpovedati tako Slovenija kot Italija ter ga preimenovati. Briški vinogradniki ste mu najprej namesto prepovedanega imena dali ime točaj in nato sauvignonasse, nato pa ste ga leta 2013 preimenovali v jakot.

Uporabljam sauvignonasse. Veliko pa jih uporablja ime jakot, tudi Radikon na italijanski strani. A to je fantazijsko ime. Italijani pa imajo tudi friulano. Ta sorta ima tukaj tradicijo in je svojstvena ter na nasprotni legi, kakor je rebula. Tam, kjer je najboljša lega za rebulo, ni dobra za tokaj.

Ste z izgubo imena tokaj kaj izgubili?

Veliko. To sorto seveda imam. Zdaj imam samo tokaj za klasično, osnovno linijo, uporabljam pa ga tudi za zvrst Teodor, z novim projektom pa grem v eno resno vino. Od svaka sem namreč prevzel vinograd s 85 let starimi trtami tokaja in z letošnjim letnikom to vino že delam, tako da bom čez dve leti na trgu s svojim najvišjim razredom.

Po mnenju hrvaških okuševalcev se prav vaša bazna linija lahko primerja z osnovnimi vini klasičnih burgundskih hiš, kot sta Leroy in Leflaive, ter da to loči Simčiča od skoraj vseh slovenskih in hrvaških vinarjev ter tudi od velike večine severnoitalijanskih vinarjev.

To so zame ravno tako resna vina in tudi njih lahko prodajam na najimenitnejša mesta.

Kako pa iz leta v leto vzdržujete konstantnost?

To je tisto najtežje. Že mnogim je uspelo narediti eno veliko vino ali pa vsake toliko kakšno. Jaz imam 17 etiket in vsa med njimi so vsako leto na visokem nivoju in vmes ne izgubljajo stila, kontinuitete. Normalno je, da se lahko letnik z majhnimi detajli razlikuje, kar je tudi prav in je zaželeno, saj je to značilnost tistega letnika. Ni pa zaželeno, da spreminjaš stil, predvsem pa ne sme padati kakovost. Ker eno je karakteristika letnika, drugo je pa kakovost. Kakovost je, to si zapomnite, merljiva. Če je treba, vino tudi deklasiramo. Določenih vin kakšnega letnika tako nimamo v Opoki, ker smo ga iz nje deklasirali v selekcijo ali pa celo v klasično linijo, če je treba zaradi, na primer, vremenskih razmer tistega leta.

Kako pa vi preganjate bolezni, kadar je, na primer, preveč moče?

Če v vinogradih nimaš intenzivne rasti, se pravi, če nimaš gnojenih vinogradov, ki veliko producirajo, so trte že zato odpornejše proti vsemu temu. In lupina je debelejša. Potem je odvisno od lege, ali voda odteka ali se zadržuje. Pa vinograde je treba ročno čistiti. Mi drugi grozd že takoj po cvetenju odstranimo, tako da se dva ne dotikata, si ne prekrivata svetlobe, zmanjšujeta zračnosti.

Vse to so preventivni ukrepi, ki jih moraš izvajati, ne glede na to, kakšno bo vreme. Tako da lahko računaš na to, da lahko pride v določeni fazi rasti tudi vreme, na katero ne moreš vplivati. Če pa pride toča ali ekstremno dolgo deževje, takrat pa ti niti te stvari ne pomagajo in veš, da tako kakovostno, kot imaš postavljene standarde, ne moreš narediti in takrat moraš pač deklasirati.

Moja glavna ideja, ki je tudi prinesla te uspehe, je, da narediš kakovostno vino, ki je avtentično, ne pa internacionalno poenotenega okusa. Vino, ki ima svoje lastne karakteristike grozdja, zemlje, mikroklime ter je zato drugačno od drugih vin. In to so tista vina, ki imajo velik pečat z avtorskim podpisom tistega, ki to celotno zgodbo kreira in vodi. To lahko narediš tudi s sortami, kot sta sivi pinot, chardonnay, ki jih poznajo po vsem svetu, denimo tudi z merlotom, da je torej drugačen od vseh ostalih merlotov na svetu, ker je pridelan v Brdih pri Marjanu Simčiču.

To lahko zagotoviš samo s primerno lego, tako da ničesar ne dodajaš, ne uporabljaš, denimo selekcioniranih kvasovk. Da je vse avtentično. V večjih sistemih pa se, na primer, obira s strojem, ki pri obiranju vse posesa, od zrelih, zelenih do gnilih jagod, tudi žuželke in še kaj, kar gre potem na predelavo in hlajenje, čiščenje z encimi, čistili, da se pobere stran. Toda pri tem gredo stran tudi naravne kvasovke.

Pri vas pa trgate ročno.

In ljudje to delajo z glavo. Pa pomembno je, da so vešči tega dela. Letos je bila zelo dobra letina, pride pa leto, ko moramo od grozda zavreči tudi večino jagod ali pa celo vse, če je bil poškodovan od toče. Nekateri imajo selekcijske mize, ampak pred tem se grozdje že dotika v zabojih. Najboljša selekcija je zato takoj v vinogradu. Brez tega ni nič, treba je biti precizen v vsaki fazi, tudi na samem začetku.

Kaj pa žveplo, ki je konzervans in vino ščiti pred oksidacijo, mikrobi? Glede njegove uporabe se mnenja vinarjev razlikujejo. Kako in koliko ga uporabljate vi – med predelavo grozdja in pozneje v času zorenja vin?

Žveplo je edina stvar, ki ga je treba uporabljati pri vinu in ga prinese že grozdje samo. Tudi če ne dodaš nič, je po fermentaciji prisotno. Mi uporabljamo žveplo, močljivo ali v prahu, v vinogradih kot zaščito proti oidiumu, ki je poleg peronospore ključna bolezen v vinogradništvu. Uporabljali so ga že Rimljani in tudi vse generacij v naši družini. Žveplo se potem doda vinu, da ne oksidira, da se ne razvijejo kakšne bakterije.

Če bi, na primer, naredili bakteriološko analizo kakšnega vina, ki se deklarira kot vino brez dodanega žvepla, bi lahko ugotovili, da je veliko bolj sporno in tudi bolj zdravju škodljivo, kakor je vino, ki ima v sebi malo žvepla. Zakonodaja dovoljuje do 150 miligramov skupnega žvepla na liter, in če ga imaš od 30 do 50, to ne pomeni nič. Normalna vina na trgu ga imajo vsa prek 100, in če ti uspe s 30, se ti ves svet klanja, saj ni veliko vin s tako nizko vsebnostjo žvepla. Vedeti je treba, da obstajajo tudi drugi konzervansi, ki so lahko še veliko slabši od žvepla in jih uporabljajo v živilski industriji in tudi pri vinu.

Pomembni so higiena, čisti prostori, tajming, da pri vsem čim manj izgubljaš in da prideš s čim bolj čistim moštom do soda, da vre. Da imaš primerno temperaturo, da ni šokov. Vse to vpliva. Ko to imaš in obvladaš, potem ne potrebuješ skoraj nič. Mi damo vino šele malo pred stekleničenem proč od njegovih kvasovk, ker so te naravni konzervans vina.

Dokler so kvasovke žive, absorbirajo kisik. Če ga je preveč, je to smrt za vino, ker pride do oksidacije. In dokler imaš te kvasovke, ne potrebuješ drugih konzervansov. Moraš samo mešati, vino moraš vedno ohranjati v takšnem stanju, da se ne sesede in da spodaj ne nastane vinski kamen in se spodaj izolira. Da pač lebdi. Zato so zdaj tukaj od leta 2014 ta lesena, hrastova jajca in od leta 2015 betonska.

Torej je oblika soda pomembna?

Ja, pomembna je. Pa ne, da ti to naredi vino, se pa v jajcih zaradi gravitacije malo bolj samostojno vrti, ostalo pa moramo vse mešati.

Vino s podaljšano maceracijo ste delali že pred 15 leti, ko o teh vinih še niso govorili kot o oranžnih vinih.

Pred 16 leti, leta 2002. Prav imate, takrat takšnim vinom še niso rekli oranžna.

Kakšno pa imate mnenje o oranžnih vinih?

Spoštujem vsako dobro vino, oranžna mi samo terminološko niso všeč. Za mene je barva namreč jantarna in to bi bil zanje precej boljši termin. Oranžno so si pač izmislili Američani. Za mene je oranžen pomarančni sok. Tudi pri najbolj maceriranih vinih je njihova barva še vedno zelo drugačena od njegove barve. Sicer pa sam delam vina s podaljšano maceracijo, tako da seveda nimam nič proti njim. Mora pa biti tudi to vino v kozarcu čisto. Ni treba, da je briljantno. Lahko ima usedlino tudi v steklenici, zato se ga kasneje tudi dekantira. Ko se pije, so me vedno učili, se pa pije čisto vino.

Dejali ste: »Nočem pa se etablirati kot oranžar, biodinamik ali karkoli, ker še vedno delam klasična vina. Ko delam rebulo s podaljšano maceracijo, delam to zaradi kvalitete, ne pa ideje same. Zame je merilo samo kvaliteta.«

Absolutno. Ne maceriram zato, da bi se s tem kako etabliral, ampak to delam, ker vem, da bom vino s podaljšano maceracijo obogatil. Delal sem tudi s šestmesečno in sem videl, da je bilo to za moje grozdje preveč, in sem moral čakati veliko let, da se je to vino potem omehčalo. Tega pa časovno ne zdržiš, zato ker, prvič, ne moreš biti toliko let na trgu brez vina, drugič, kmetija ima svoje stroške in se mora vrteti. Mi imamo že tako nekje dva letnika in pol vseskozi na zalogi. In to je proces.

Določena rdeča vina pridejo na trg šele po petih letih, kakšna bela po dveh, pinot noir po dveh letih in pol, Opoka po treh letih in pol. Vse selekcije potrebujejo za to najmanj 18 do 30 mesecev. Se pravi, skoraj vse več kot dve leti. Samo klasična vina pridejo na trg po 10 mesecih, tako da je pri njih rotacija malo hitrejša. Tako počasnih obratov ni veliko, tudi v Franciji je to redko, morda imajo eno vino, ki ga držijo. Takšen počasen obrat je spet samo moja odločitev in izključno zaradi kakovosti, ker hočem, da ta vina dozorijo naravno brez vseh posegov in se potem sama stabilizirajo.

Zato je proces tako dolg. Pri marsičem lahko pohitiš z določenimi posegi in potem, če kaj štrli, vzameš ven in nato s čim dopolniš. Kot že rečeno, je to industrijski pristop k vinu, s čimer pa vino izgubi avtentičnost. Zato je moja največja skrb pridelati kakovostno grozdje, nato pa je treba vinu dati njegov čas in mu zagotoviti primeren ambient, kjer lahko zori. Boste videli, za ne veliko proizvodnjo imam 2000 kvadratnih metrov kleti. Še eno klet pa imam gor v Medani na domačiji, kjer zorijo steklenice.

Kaj pa prosti čas, ga kaj imate? Nogomet še kaj igrate?

Zelo zelo redko. Sem pa že trinajsto leto predsednik Nogometnega kluba Brda, ki je v drugi ligi. To mi je ventil, kontra ambient mojemu delu. Šport na splošno imam zelo rad. Nogomet sem nekoč aktivno igral, sin Leonardo pa ga je vse do letošnje pomladi pri 20 letih. A zaradi študija podjetništva in še dela doma ga je pustil.

Pa bo vinar?

Mislim, da ja. Je že kar malo vpet v to, saj naše življenje ni ločeno na privat in biznis, ampak je to povezano. Tako da je ves čas živel s tem. Pa seveda žena, ki je imela prej kot modna oblikovalka svojo kariero in jo je opustila. Del moje ekipe so še trije bratranci in pa svak. Sestra si vsako leto vzame dopust, da pride pomagat na trgatev. Mama je tudi še aktivna, ne več v vinogradu, a še vedno skuha za fante. Po očetovem slovesu sem zelo vesel, da sem v ekipo pridobil svaka, ki je tudi zelo izkušen vinogradnik. Zaupanje in pa predvsem etika sta pri tem našem vinu najpomembnejša.

Pri vseh delovnih procesih mora vsakdo sam nositi veliko odgovornost. Jaz vsem mojim močno zaupam, verjamem vanje in sem nekako povezan z vsemi njimi. Ker brez vse te povezanosti in harmonije tako uspešne, zelo kompleksne svetovne zgodbe, kot je zdaj, ne bi bilo. Zavedam se, da je zdaj, ko so postavili slovensko vino pred Toskano, Piemont, Burgundijo, Alzacijo, Bordeaux, to po eni strani lepo, po drugi pa je to velika odgovornost. Ogromno ljudi bi zdaj iskalo, če bi se dalo, dlako v jajcu. Sem pa s tem vinom vsem, ki so mogoče dvomili ali pa ne privoščili tako Sloveniji kakor meni, samo pokazal, da znamo. Zdaj je treba naprej.

Besedilo: Borut Omerzel
Foto: Igor Zaplatil