Pogovor z Nušo Lesar: Čustev ne skriva

22. 4. 2017, 08:01 | Scena | Vir: Liza
Pogovor z Nušo Lesar: Čustev ne skriva (foto: Primož Predalič) Primož Predalič

Simpatična televizijska voditeljica Nuša Lesar se odlično znajde na različnih področjih, tako pred malimi zasloni kot v laboratoriju, zadnje čase pa poleg tega še na plesišču.

Tudi sama se vsakodnevno spopada s številnimi kritikami, sčasoma pa se je že navadila, da podrobnosti iz zasebnega življenja zanimajo tudi slovensko javnost. Včasih se je s tem težje sprijazniti, vendar pa se s težavami spopada z dobro voljo in veliko mero trme, ki jo vodi skozi življenje.

Čeprav se že vse od mladosti udejstvujete v svetu medijev, pa ste v študentskih letih zapluli v povsem drugačne vode. Zakaj ste se odločili za študij laboratorijske medicine?

Nuša: Že od nekdaj me zanimajo stvari, ki so ljudem tuje ali pa jim vzbujajo strah. Veliko ljudi čuti svojevrsten odpor do laboratorijev. Takšni poklici zato potrebujejo ljudi, ki znajo paciente pomiriti, in meni gre to kar precej dobro od rok. Zanimal me je svet, ki je vsem nam neviden, dokler ne vklopimo mikroskopa.

Ste v šoli sicer blesteli v kemiji?

Nuša: Ne, čeprav sem že v osnovni šoli vedela, da želim postati laborantka. Ko sem to zaupala tudi svoji učiteljici kemije, ta ni bila najbolj navdušena, saj je menila, da bo študij pretežak zame. 'Prosim? O, ne, ne bo!', je bil moj odziv.

Večkrat sem se spomnila na njene besede, dokler se nisem zavedla, da moram iti naprej in se ne ozirati na preteklost. Nikoli je po tem nisem več srečala, da bi slišala njen odziv. Zato pa sem naletela na enega izmed profesorjev, pri katerem sem čutila svojevrstno nezaupanje. Priznal mi je, da si ni mislil, da mi bo uspelo. Ne morem mu zameriti, saj nisem blestela v šoli. Bila sem zelo povprečna, nisem bila nezmotljiva. Velikokrat sem zaradi ocen tudi jokala. Kljub temu sem zelo trmasta oseba, sposobna velikih količin trdega dela, zato mi je tudi uspelo.

Torej je tudi trma pripomogla k temu, da ste se pridružili karavani oddaje Zvezde plešejo?

Nuša: Ljudje mi že vse življenje govorijo, da nisem za šport. Češ da sem lesena in netalentirana, zato sem si tudi sama to vbila v glavo. Ko so me povabili v oddajo Zvezde plešejo, sem dobila prve dobre odzive, ki so pričali o tem, da mi gre dobro od rok. Mislim, da mi uspeva predvsem, ker ples ne vključuje žoge.

Kaj pa številni očitki, ki ste jih deležni kot javna oseba? Ali vam še zlezejo pod kožo?

Nuša: V osnovi sem človek, ki ga kritika potisne nazaj, vendar ne ustavlja. Pa vendar sem se skozi življenje naučila, da je tudi očitke treba vzeti s pozitivne plati. Danes me številni s tem spodbudijo, da jim dokažem obratno, me pa tudi zaboli, kadar čutim, da ima oseba morda prav. Sem trmasta in znana po tem, da se bom trudila, ne glede na to, kako slabe možnosti imam.

Ste imeli zaradi študija kdaj težave v novinarskem poklicu? Ste bili deležni očitkov, ker niste obiskovali smeri novinarstva?

Nuša: Ja, včasih sem bila deležna tudi takšnih očitkov. Vendar pa so ljudje, s katerimi sem tesno sodelovala, menili, da je to velika prednost, in s tem se strinjam tudi sama. Študij novinarstva je zagotovo koristen, tako kot vse druge smeri.

Diplomirani novinarji so vredni vsega spoštovanja v novinarskem svetu, je pa resnica, da je novinarstvo dosti lažje priučljivo kot medicina. Ne moreš biti zdravnik, če prej ne obiskuješ medicine, medtem ko v novinarstvu ni tako. Veliko ljudi v naši pisarni ne izhaja iz novinarskih vod, saj so med študijem pridobivali širino na povsem drugih področjih, to pa koristno uporabljajo še danes.

Kaj pa kritike na plesnem parketu? Kaj o vaših nastopih menijo najbližji?

Nuša: Od soplesalca sem deležna številnih kritik, medtem ko so moji bližnji nad nastopi navdušeni. Z njimi si zato ne morem kaj dosti pomagati. (smeh) Andreju zaupam, saj ne dvomim o njegovi profesionalnosti, zato cenim njegovo mnenje. Težko je sicer ustreči vsem, jaz pa nisem plesalka, zato je v enem tednu težko zadovoljiti vse sodnike.

Kdaj je po vašem mnenju najtežje?

Nuša: Grozno je, ker se zaveš, da gre zares. Vsi naokrog ti govorijo, da se le sprosti in uživaj, kar pa praktično ni mogoče. Misliti moram na tako veliko stvari, da je to misija nemogoče. Med plesom mislim, kateri korak je naslednji, da ne smem pozabiti narediti špičke, potem pogledati v kamero, napeti nogi itd. Saj se spomnite, ko ste se učili voziti avto, najprej je bilo treba misliti na 1000 stvari, danes vam je vse že samoumevno.

Ali se tudi sicer radi zazibate v bokih? Kako pogosto si poiščete soplesalca na družabnih dogodkih?

Nuša: Uh, seveda, vendar mi to bolj škodi, saj se je izkazalo, da plešem povsem napačno. Ne znam ločiti zgornjega in spodnjega dela telesa, pri meni se giblje vse skupaj. To, kar plešemo na slavjih, je daleč od resničnosti, čeprav sem po navadi prva na plesišču.

Ste kdaj ob gledanju plesnih filmov vzdihovali nad predstavami likov?

Nuša: Nikoli si nisem predstavljala, da bom tudi sama zaplesala. Zdelo se mi je tako nedosegljivo, vendar sem vedno občudovala plesalce in plesalke. Jaz recimo še hoditi ne znam kot plesalke, zato sva z Andrejem morala začeti pri samih osnovah. 'Biti moraš bolj seksi pri hoji,' mi je ves čas očital, sama pa sem bila prepričana, da sem kar pošteno seksi. (smeh)

Katera vloga pa se vam zdi pisana na kožo? Morda lik Baby v Umazanem plesu?

Nuša: V Umazanem plesu oba igralca plešeta v paru, kar mojemu nekdanjemu partnerju nikoli ni bilo po godu, zato sem se na plesišču večinoma znašla sama. Občudovala sem Flashdance, saj je bilo še dokaj izvedljivo med poplesovanjem po dnevni sobi. Nisem bila navajena plesati v paru, s tem pa imam težave še danes.

Pri plesu običajno vajeti v roke prevzame plesni partner, vam to ne povzroča težav?

Nuša: Niti ne, saj se mu popolnoma prepustim, včasih mi Andrej še celo reče, da moram biti bolj suverena.

Kakšne pa so po vašem mnenju vzporednice med vodenjem oddaje in vrtenjem po plesnem parketu?

Nuša: Pri dunajskem valčku so bile še kako vidne, saj je tisti odnos, ki ga kažem v oddaji, prisoten tudi na plesnem parketu. Moraš biti resna in nedostopna, kljub temu pa lahko vložiš velik del sebe.

Kaj pa vas lahko hitro spravi ob živce?

Nuša: Mislim, da mi nič ne more zamajati tal pod nogami, mi pa gre na živce, če mi po koncu oddaje drugi očitajo, da me je nekaj spravilo iz tira. Ni mi všeč, kadar me označijo, da sem se izgubila, če sama nisem imela tega občutka. Velik kompliment zame bo, ko mi bo nekdo dejal, da sem bila pri plesu ves čas pri stvari, da se je videlo, da sem uživala.

Kaj pa morda pri vodenju informativne oddaje? Kaj vas lahko spravi v slabo voljo?

Nuša: Na živce mi grdo tehnične napake ali pa če se zavedam, da bi morali svoje delo opraviti bolje, vendar za to ni bilo časa. Kadar tehnika zataji, postanem besna, po vsem tem času pa sem se tudi že sprijaznila z vsemi temi situacijami. Včasih mi pri tem iz ust uide tudi kakšna kletvica, vendar se hitro lahko spravim k sebi.

Se po vsem tem času še vedno po končanem snemanju ogledate na malih zaslonih?

Nuša: Občasno, kadar se mi zdi, da nisem dobro vodila oddaje, še raje pa, kadar je bila ta zelo dobra. Te si najraje ogledam. Že od začetka se zavedam, da nisem pojedla vsega znanja na tem svetu in da vedno obstaja prostor za izobraževanje.

Prav zato si rada vzamem čas za oddaje, saj lahko realno precenim, kako sem izpeljala vodenje, vendar sem včasih to počela ob vsaki, danes pa ne več. Slabo vodenje ti zbije samozavest, zato se moram že pred tem prepričati, da gledam zato, da naslednjič ne bi ponovila napake. Naslednjič, ko se znajdem pred težavo, znam reagirati. Najlažje seveda iskati izgovore, priznam. Lažje je kriviti druge, vendar vidim, kadar sem tudi sama prispevala k temu, da oddaja ni bila tako dobra, kot bi lahko bila.

Kako pa na vas vpliva slab dan? Se to pozna tudi pred kamerami?

Nuša: Odvisno, zakaj je slab. Ko smo imeli družinske težave in ob ločitvi se mi je to poznalo tudi na kameri, kar so opazili tudi drugi. Pa vendar mi tega niso zamerili, saj je to dokaz, da sem tudi sama krvava pod kožo. To se ni poznalo tako, da bi bila površna, vendar le energijsko utrujena.

Če pa se po svetu dogajajo tragedije, se mi tudi zdi normalno, da ljudje začutijo, da se me je dotaknilo. Nisem robot, seveda imam tudi jaz čustva. Sama stavim na čustva, saj me stvari hitro spravijo v dobro ali slabo voljo. V tem se morda razlikujem od drugih, nekaterim je všeč, drugim ne, vendar taka sem.

Verjetno ni lahko, glede na to, da vas spremlja širna Slovenija.

Nuša: Na to sem se navadila, tako pač je. Načeloma nima težav govoriti o svojih čustvih, je pa res, da si želim zasebno življenje ohraniti zasebno, torej za družino in prijatelje.

Razumem, da ljudi zanima, kaj se javnim osebnostim dogaja v življenju, in tudi nimam težav tega povedati, ko sem na to psihično pripravljena in ko vem, da s tem ne bom prizadela ljudi, ki se jih to tiče. Vendar v trenutku, ko se ti te stvari dogajajo, potrebuješ mir, takrat je težko biti medijska osebnost. Boleče je, če nekdo v času najhujše bolečine dreza v osje gnezdo.

Nika Arsovski // Foto: Primož Predalič

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri