Janja Zalar | 8. 10. 2022, 20:00
Polona Juh je iskreno spregovorila o sinu, stresu in o tem, da je včasih preveč čustvena
Igralka, ki z igro navdušuje v ljubljanski Drami, tudi v pogovoru na štiri oči zna s prezenco napolniti in prevzeti prostor. Priznala je, da v zasebnem življenju ni prostora za gledališko dramo, saj ga diktira enajstletni sin, ob boku pa mu stoji oče, igralec Sašo Tabaković.
S prvakinjo Drame Polono Juh smo govorili v dneh, ko je s predstavo Penelopiada nastopala na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank. Čeprav jo je skrbelo, kako bo potekala predstava, saj so se temperature v zadnjih dneh pošteno znižale, pa je priznala, da je igrati tam "poseben občutek, saj gre za Plečnikov ambient, ki z ahitekturo in svetlobo pričara prav posebno vzdušje". To pa je še toliko bolj magično, ker je nad gledalci odprto nebo.
Čeprav ima že skoraj 30 let igralskih izkušenj, je priznala, da je pred tako naporno predstavo vedno prisoten tudi stres. "Če nič drugega, je v predstavo vključena voda, v kateri ležim, zato je prisoten stres predvsem v smislu, kakšno bo vreme, če bo zunaj premrzlo in ali nam bo predstavo uspelo izpeljati." Gre za kompleksno besedilo, ki ga predvsem ni malo, zato so bile priprave obsežne, naporne, a kar je najpomembneje - prelepe. Kljub dvema koronsko obarvanima letoma ji igralske kondicije ne manjka.
"Na srečo ali pa na žalost sem taka, da ko je čas za predstavo, se 100-odstotno vržem na oder in ne razmišljam o kaj bi bilo, če bi bilo ali kaj ni bilo," je razložila.
Kljub napornim predstavam ji uspe, da se čez noč regenerira in zjutraj vstane ob sedmi uri, ko se s sinom, kot vse druge mame, pripravlja za odhod v šolo. "V mojem življenju ni dovoljeno, da bi gledališki stres prenašala v življenje mojega sina, to ne pride v poštev," pravi.
Enajstletni sin svoje mame še ni videl v predstavi. Ko je bil mlajši, je bil z njo na vaji za predstavo "Saloma" Oscarja Wilda, a se je zaradi tragičnosti drugega dela predstave sredi vaje spomnila, da morda ne bi bilo najbolje, če bi bil tudi na drugem delu v dvorani. Potem je počakal z dramaturginjo pri inspicientu, po vaji pa me je v garderobi vprašal: "Mama, a si ti nekaj kričala?"
Pomembno ji je, da sin vedno čuti varnost in stabilnost
Mama doma je nekaj drugega kot mama na odru. Sin Bela je videl vse predstave za otroke, kar je bilo mogoče. V resnici ves čas živi z gledališčem in umetnostjo, saj se veliko pogovarjajo, berejo ... včasih ga kaj zanima in vpraša. V tem trenutku pa ga ogled predstav, v katerih Polona igra, ne zanima.
Večina njenih vlog je takšnih, da sprva polnokrvna ženska doživi nek prelom oziroma tragedijo. "Mislim, da mu ni všeč, kadar sem v odrskih situacijah v pretirano žalostnem stanju. Otrok mora verjetno v staršu čutiti varnost in stabilnost, to pa moje vloge gotovo niso,“ je bila iskrena.
View this post on Instagram
Prepričana je, da bo že prišel čas, ko bo sin sam povedal, ali si bo želel ogledati kakšno predstavo. Čeprav sta oba njegova starša igralca, pa kot kaže trenutno, ne bo sledil njuni karierni poti. "Bila sem zadovoljna, ko je zadnjič rekel, da bi bil rad zdravnik. Sama se niti ne spomnim, koliko sem bila stara, ko sem šla prvič gledat starša, ki sta prav tako igralca. Vem, da sem z mamo in očetom kasneje tudi stala na odru, ampak onadva me kot otroka nista vodila v gledališče."
Kaj bi bila, če ne bi bila igralka?
Polona Juh je v mladosti dolgo časa plesala balet in bila prepričana, da bo balerina, čeprav se je kasneje izkazalo, da za vrhunsko balerino ni imela takšnih preddispozicij, kot bi si jih želela. Zato se je zadnji hip odločila za sprejemne izpite na AGRFT. In kaj bi bila, če ne bi bila kulturnica? "Ne vem, mogoče zdravnica. Velikokrat se sprašujem o smiselnosti svojega poklica. Glede na svet in človeško naravo, dvomim, da je poslanstvo mojega poklica dovolj za korenito spremembo."
Čeprav je bilo v času epidemije manj predstav pred občinstvom, pa to ne pomeni, da je lahko počivala, saj je bilo zato toliko več vaj. "V igralcu je pogojni refleks, da pojma 'biti z občinstvom' enostavno ne pozabi. Je pa res, da je bilo žalostno gledati, ko občinstvo v času korone ni imela dostopa do gledališča ali pa v zelo skromnem številu," je dejala. A ker jim drugega ni preostalo, so se igralci privadili tudi na spremenjene razmere.
"Človek je trpežno in prilagodljivo bitje, ustroj dela kar naprej, ne glede na to, ali gre za vojno stanje ali pa okoliščine, ki nam niso ljube. Takrat smo sprejeli dano situacijo. Ker gre za velik ansambel, smo morali s protikoronskimi ukrepi hoditi z roko v roki, da smo sploh lahko zdravi odigrali kakšno predstavo."
Zadnje čase govorimo, kot da je covid že za nami, pa ni. "V gledališču je precej podobno kot prej, saj se lahko zaradi enega samega igralca, ki zboli, poruši celoten sistem predstav za nadaljnjih štirinajst dni. Vendar je nujno, da tudi v takšnih okoliščinah vedno znova vstaneš."
Ker sva se dobili v kavarni Drame, sva spregovorili tudi o slabem stanju stavbe, v kateri sva se srečali. "Mislim, da smo res tik pred zdajci, da se obnova Drame začne. Nimamo več varnega delovnega okolja, kjer bi lahko normalno delali. Predstavljajte si, da prostorov, kjer vadimo, sploh ni mogoče prezračiti. Prav tako vadbenih prostorov ni dovolj. Na odru pa je od nas nekako pričakovano, da bo predstava ne le korektna, temveč presežna." je dejala. Zdi se, da je v Sloveniji pomemben le še šport. "Zaskrbljujoče. Namreč, propadajoče nacionalno gledališče."
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del
