Vid Legradić: "Med potjo sem na Islandiji spoznal še svojo ženo, s katero sva se ustavila tudi na Zanzibarju!"

Zgodba o potovanju

9. 6. 2021, 13:10 | Scena
Vid Legradić: "Med potjo sem na Islandiji spoznal še svojo ženo, s katero sva se ustavila tudi na Zanzibarju!" (foto: Vid Legradić) Vid Legradić

Moje ime je Vid Legradić. Sem turistični vodnik, popotnik in pisatelj. Del svojih potovanj sem preko dnevnikov prelil v potopisni roman z imenom Zgodba o potovanju, ki je izšel leta 2019 pri založbi Primius. S knjigo sem želel bralcu približati svoje življenjske izkušnje s potovanj po svetu. 

Med potjo sem na Islandiji spoznal še svojo ženo. Med drugim sva se na svojih skupnih poteh ustavila tudi na Zanzibarju, kjer sem svoj roman tudi uredil in ga pripravil za izdajo.

Zaradi dostopnosti in romantične opevanosti je Zanzibar privlačen cilj tudi za Slovence, še posebej v zadnjem času. Zato vam želim v naslednjem zapisu približati svoj pogled na ta tropski otok.

Najina uvertura v Zanzibar

Na majhnem letališču sva pristala v poznih večernih urah. Taksi naju je skozi noč zapeljal na skrajno vzhodno stran otoka, v nekoliko odročno vasico Jambiani. Tam sva si rezervirala bungalov v namestitvi z imenom Coral Rock. Oskrbnik nama je dodelil bungalov z nedelujočim tušem, ki je bil za povrhu vsega še poln mravelj, a sva vseeno kar smrdeče zaljubljena v objemu zaspala. Zjutraj je osebje po burni debati naposled ugotovilo, da naju je nočni Masaj dal v napačno nedelujočo sobo. Ko smo zadeve uredili, sva se odpravila raziskovat utrip vasice Jambiani in predela, kjer sva bila nastanjena. Neskončne peščene plaže, kokosove palme in lahen vetrič iz Indijskega oceana.

Nekaj zanimivosti iz Zanzibarja

Na Zanzibarju se je odvijala najkrajša vojna v zgodovini človeštva.

Leta 1896 so tam Britanci prevzeli oblast. Od začetka ladijskega obstreljevanja glavnega mesta do predaje Sultana je minilo natanko 38 minut.

75 % sužnjev iz Afrike, ki je končalo na bombažnih plantažah v ZDA, je potovalo preko Zanzibarja. Suženjstvo je v 19. stoletju na Zanzibarju ukinil šele David Livingstone, ki je bil še marsikaj drugega kot le raziskovalec reke Nil. Jezik na Zanzibarju je svahilijščina. 'Jumbo' pomeni dober dan, 'asante sana' pa najlepša hvala. In še nekaj ... ali ste vedeli, da mango raste na drevesu kot naše jabolko ali hruška? Odraslo drevo lahko rodi več kot sto sadežev naenkrat. Na Zanzibarju naj bi stal najlepši drevored teh dreves na svetu.

Nekaj zgodovine

Državi na celini se je včasih reklo Tangaynika oziroma Tanganjika. Ko je leta decembra 1963 prišla odcepitev od Angležev, je Zanzibar razglasil svojo samostojnost, ki je trajala skoraj 4 mesece. V teh 4 mesecih je prišlo do revolucije, ki je Zanzibar popeljala v združitev v konfederacijo s Tanganjiko. Zanzibarci in Tanganičani so poimenovali svojo novo skupno državo Tanzanija - ime izhaja kombinacije treh besed Tanganika, Zanzibar in 'azania' kar v stari grščini pomenilo 'vzhodna obala Afrike'.

Plaže niso namenjene le plavanju

Kljub temu je otok znan po izredno lepih peščenih plažah in po turkiznem morju. Ta se, specifično za Zanzibar, ob oseki drastično umakne in naredi izjemno ogromen del plaže popolnoma suh. Dvakrat na dan se plaža na vzhodni obali otoka spremeni v neke vrste pustinjo. Med tem nekajurnim umikom morja domačinke (ženske) nabirajo posebne vrste alg, iz katerih se dela milo. Gojijo jih na posebnih obalnih poljih, ki so zakoličena s palicami, na katere navežejo algaste podtaknjence. Že bežen sprehod po takšni plaži je doživetje. Skupaj z barvasto oblečenimi domačinkami s škafi na glavi, pa podoba postane zelo estetska. Ko se s plimo dnevno pobiranje alg konča, nastopi čas za kopanje.

Dhow

Če je le možno, priporočam izlet s tradicionalnim plovilom srednjega vzhoda imenovanim Dhow.

Na Zanzibarju so te male enojamborne jadrnice v celoti narejene iz organskih materialov in mangovega lesa, ki je povezan v plavajoči skupek samo in izključno s kokosovimi vrvmi. Popolnoma brez vsakršnih škripcev te ladje dvignejo svoje jadro, ki je razpeto preko bambusove palice in v vetru jadrajo na turkiznih vodah koralnega grebena. Iz njih lahko skočite, snorkljate in se dotaknete koral.

Mesto Zanzibar

Glavno mesto istoimenskega otoka Zanzibar je po afriško kaotično. Promet, ljudje, hrup in nenavadna paleta vonjav. Navkljub temu mora vsak popotnik obiskati njegov stari, prvotni del z imenom Kamnito mesto. »Stone Town« je namreč v celoti zgrajen iz lomljenih koral na svetu.

Obsega skoraj 200 zgradb, na katerih so se ohranili vsakovrstni arhitekturni elementi. Zaradi tega je Stone Town leta 2000 pridobil status Unescove kulturne dediščine. Za boljše razumevanje tega zanimivega kraja priporočam najem vodnika. Najinemu je bilo ime Muhamed Amigo in skupaj smo se sprehodili čez tržnico, kjer sta predel za ribe in predel za meso presegala vse meje domišljije v smislu meja higienskih standardov, majhne uličice pa so nas pripeljale do hiše najbolj znanega Zanzibarčana, pevca Queenov Frediya Mercurija, ki se je tam rodil, odraščal in nato med krvavo revolucijo za priključitev k Tanganjiki z družino pobegnil v Veliko Britanijo.

Nekoč je bilo zaradi trgovine mesto Zanzibar najbogatejši kraj v Afriki in ni bilo videti nič slabše kot evropske prestolnice. Tam so se srečevali trgovci iz skoraj vsega sveta. S seboj je to prineslo izjemno kruto suženjstvo, katerega ogled muzeja zelo priporočam.

Plantaže začimb

Bolj romantičen del trgovine na Zanzibarju je bil in še je izvoz začimb. Zaradi tropskega podnebja tam rastejo cimet, poper, curry, muškatni oreh, vanilja, kardamom in še mnoge druge. Obisk dišečih plantaž prevzame vsakogar. Korenina cimeta diši popolnoma drugače od njegove skorje. Zanzibar je skupaj s Komorskimi otoki in Madagaskarjem dom drevesa Ylangylang, iz katerega se dela parfum Chanel no. 5? Prav neverjetno je, ko zdrobiš zeleno seme tega drevesa in zrak zadiši po tem parfumu. Pa sem mislil, da je ta parfum umeten …

Moj pogled

Domačini so lahko vsiljivi, saj brez sramu pristopijo k turistu in mu ponujajo raznorazne kupčije. Zanzibar kljub svoji idealizirani slavi v pesmih ni najbolj običajen dopustniški cilj. Elektrike velikokrat zmanjka, nevarnost rumene mrzlice je prisotna in sem ter tja je na otoku prisoten kriminal.

Namestitve za turiste so majhne, uličice pod kokosovimi palmami pa še zelo pristne in nepokvarjene. Domačini se vozijo večinoma z motorji. Za obiskovanje sosedov in za prebijanje iz enega konca vasi na drugega se običajno uporablja peščena plaža. To je središče skupnosti. Tudi midva sva se hitro naučila, da se je do bližnjega supermarketa najbolje sprehoditi kar po plaži. Zelo opevana in povsod oglaševana restavracija na skali sredi morja »The Rock Restaurant« je predraga za tisto kar ponuja. Zato je ne priporočam. Opazila sva, da so prodajalci bolj pogumni pri tistih turistih, ki so bolj bele poti, beri »ki so ravnokar prispeli«. Takoj, ko belci zagorimo, smo za prodajalce manj zanimivi. Vedo, da smo v nekaj dneh bivanja že spoznali njihove trike. In da smo se vživeli v njihov tropski raj.

Več o mojih aktivnostih, potovanjih in pisanju na povezavi: www.travid.si in pridruženih straneh. Roman se lahko naroči pri avtorju ali na: emka.si