Poslovil se je Jože Hrovat, ki je igral tudi v legendarnem filmu To so gadi

In memoriam iz SNG Nova Gorica:

Z žalostjo sporočamo, da nas je zapustil Jože Hrovat, najstarejši med zaposlenimi v našem igralskem ansamblu, a vseeno do zadnjih izzivov v zavidljivo živahnem izrazu, zanesljiv kolega in vztrajen ustvarjalec, ki mu je bolezen, s katero se je dolga leta tiho boril, v veder humor vtisnila trpko noto razumevanja bivanja in minljivosti.

Jože Hrovat se je po študiju na AGRFT v Ljubljani zaposlil v novogoriškem gledališču in mu ostal zvest štiri desetletja. Nastopil je v več kot 100 uprizoritvah, v nekaterih igral tudi različne vloge. Med takšnimi sta bili zelo odmevni komorna igra Dva, v kateri se je levil skozi kar enajst vlog, in velika freska Medtem, nagrajena kot najboljša predstava Borštnikovega srečanja. Sooblikoval je še dve uprizoritvi, ki sta bili nagrajeni kot najboljši Borštnikovega srečanja, bil je Srčni fant v Ljudožercih in Brodin v Rdečih nosovih. Vključen je bil v še več izstopajočih ansambelskih uprizoritev, med njimi Mesec dni na kmetih, Cyrano de Bergerac, Krst pri Savici, Ljubezen dobrega moža, Tistega lepega dne, Kobilice ali Moj oče igra loto, Ondina in Macbeth. Za dramsko igro je prejel priznanje ZDUS za vlogi Jerneja v Vorancu in Guya Jonesa v Razglašenem zboru (1991) ter nagrado žlahtni komedijant za vlogo v skupini rokodelcev v Snu kresne noči na Dnevih komedije (2003). Posebej izstopajoče so bile tudi njegove kreacije v uprizoritvah Dolgega dne potovanje v noč (Edmund Tyrone), Ta nori dan (Figaro), Ni tako slabo kot zgleda (Gerald Allsop in George Hills), Glengarry Glen Ross (Dave Moss), Neskončni šteti dnevi (Ata), Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset (Monroe), Baron Münchhausen (Vojvoda) in nazadnje v Jakiš in Pupče (Stari Harupče).

Igral je v ameriškem celovečercu Železni križec, nemškem TV filmu Belo in črno kot dnevi in noči ter v slovenskih filmih, nadaljevankah in TV filmih Bele trave, To so gadi, Prva šolska naloga, Draga moja Iza, Dražgoška bitka, Nasvidenje v naslednji vojni, Dediščina, Rodna letina, P. S. – Prstan, Primož Trubar, Rudolf Maister, Očeta Vincenca smrt, Heretik, Sladke sanje.

Kot režiser je ustvaril vrsto odličnih ljubiteljskih predstav, največ v Prosvetnem društvu Štandrež.

Dragi Jože, s hvaležnostjo se bomo spominjali trenutkov, ko smo skupaj s tabo ustvarjali in živeli.

V nadaljevanju objavljamo tudi intervju, ki ga je z Jožetom Hrovatom ob nejgovi 40-letnici v novogoriškem gledališču, aprila 2019, opravila Martina Mrhar in je bil objavljen v gledališkem listu Barona Münchhausena.

Rad se ukvarjam z ljudmi, ki so drugačni, predvsem pa s komedijo

Letošnja sezona je vaša 40. v novogoriškem gledališču.

Najprej razčistiva z vikanjem. Sva dolgoletna kolega in sodelavca, v gledališču je navada, da se med seboj tikamo, ne glede na starost, delovni staž, delovno mesto, še posebej pa to velja za naš umetniški sektor.

Velja. Iz rodnega Kočevja si se v Ljubljano odpravil zaradi tečaja za radijskega napovedovalca in ko si že bil tam, si se podal še na sprejemni izpit na AGRFT.

Na akademijo sem se odpravil bolj po naključju, potem ko nisem opravil zaključnega izpita za spikerja na RTV, čeprav sem med več kot stotimi kandidati in več selekcijami edini prišel do zaključnega preverjanja. Na začetku nas je bilo res veliko, po uvodni selekciji je dva meseca trajal tečaj govornih vaj z Ajdo Kalanovo, v ožjem izboru nas je bilo dvanajst, nato sva bila izbrana dva, nazadnje sem ostal edini. Bil sem prepričan, da mi je uspelo, in začel sem se že dogovarjati z režiserji, a na zadnjem preverjanju se je komisija odločila, da imam preveč deški glas in da bi moral še kakšno leto počakati. Takrat so tudi na akademiji potekali sprejemni izpiti, pa sem šel še tja. In mi je uspelo.

Si se že prej ukvarjal z gledališčem?

Ja pa ne. Že kot predšolski otrok sem vsako nedeljo dopoldne poslušal otroške radijske igre, takrat televizije še ni bilo. S pomočjo mame sem po glasu spoznal večino slovenskih igralcev, Severja, Kralja, Aleksandra Valiča, Bibiča, Sotlarja, Ježka, pa Počkajevo, Potokarjevo, Kačičevo in druge, s katerimi sem kasneje tudi igral, v glavnem v filmih in TV nadaljevankah. Sotlar je bil moj »oče« najmanj trikrat, v nadaljevanki Primož Trubar sem igral z Bibičem, ki me je kot ravnatelj ljubljanske Drame tudi vabil k zaposlitvi ... Kot osnovnošolec sem te igralce videval na odru v Šeškovem domu, saj z mamo nisva zamudila nobene gledališke predstave, ki je prišla gostovat v Kočevje.

Sam sem prvič nastopil v gimnaziji, in sicer spet čisto po naključju. Profesorica francoščine je imela rada poezijo, bila je zadolžena tudi za šolske prireditve, in ko je nekoč iskala nekoga za recitiranje, so sošolci za hec predlagali mene, ker jih je zabavalo, kako ga serjem pri francoščini in ne znam dobro, gladko brati. Profesorica Francoza je s precejšnjo mero skepse rekla: pa naj poskusi. In takrat je v meni kliknilo in sem se vsem zadržkom navkljub vrgel v Prevertovo Barbaro. Moja recitacija je ljudem kar vzela dih in od takrat sem bil pečen na vseh proslavah. Mimogrede, to pesem sem recitiral tudi na sprejemnem izpitu na akademiji in glede na to, da sem bil sprejet, sem jo verjetno res znal dobro povedati.

Kdo so bili tvoji profesorji in kakšni so tvoji spomini na čas študija?

Moj glavni profesor za dramsko igro je bil režiser Miran Herzog. On je bil prvi, ki me je vpeljal v svet gledališča in naučil osnov dramske igre, bazične tehnike, ki je danes, žal, pri mladih igralcih ne zaznamo več. Pri tem mislim čisto osnovne stvari, kje je zgoraj levo, spodaj desno, s katero roko se pozdravljaš, kako se izogibaš pohištvu, kako pristopaš k stolu, kako se postaviš, da ne prekrivaš igralca, kdaj in kako moraš podpreti glavnega igralca, kakšne so geste glede na to, ali si v prvem planu ali drugem, tretjem ... Za umetniško besedo sem imel Rudija Kosmača, ki je bil perfekten za govor, imel je lep žameten glas in je bil sploh čudovit človek. Enkrat nas je profesor Jamnik na generalki za zaključno produkcijo vse v letniku jezno ocenil, da smo zanič in da ne bomo izdelali, pa je bil Rudi tako obupan, da smo mi njega tolažili ... No, naslednji dan smo vsi izdelali. Potem sem imel še Ano Mlakar za tehniko govora, Lojzko Žerdin za gib, Janka Modra za slovenščino in Mileta Koruna za režijo.

Na akademijo imam zelo lepe spomine, čeprav so bili začetki težki, saj sem prišel brez kakršnegakoli predznanja in med mojimi sorodniki tudi ni bilo nobenega, ki bi mi lahko pomagal (saj je na akademiji navadno pol študentov v sorodu s tem ali onim že uveljavljenim ustvarjalcem) ...

Že kot študent si dobil čudovito priložnost v filmu To so gadi (1977) Jožeta Bevca, enem najbolj priljubljenih slovenskih filmov, ki se je več kot desetletje ponašal z največjim številom gledalcev. Bil si Brane Štebe, ki »piše nov sonetni venec, k Prešernov ni dobr«. Dobre filme si radi večkrat pogledamo, si tega morda tudi ti kasneje še gledal?

Filme strašno rad gledam, a ne teh sodobnih računalniških o robotih in podobnem, teh sploh ne gledam. Sebe pa tudi ne gledam rad. Gade sem gledal ob premieri, tako kot seveda pogledam filme, ko so narejeni, že zato, da vidim, kje sem ga sračkal. Kasneje pa se ne gledam več, tudi Gadov nisem več gledal, saj bi videl le, kako so leta sfrčala mimo – videl bi sebe kot mladega fanta in kup mrličev.

Tvoj filmski debut se je zgodil že leto prej, v filmu Bele trave Boštjana Hladnika, socialni drami o dveh mladih zaljubljencih, ki si poskusita ustvariti skupno življenje. Kot Dane si bil v paru z Marino Urbanc, ki je pred tem že posnela film, kako si se pa ti znašel na prvem filmskem preizkusu?

Z Marino sva se dobro ujela, ona sicer ni bila šolana igralka. Naturščik je velikokrat le enkrat, dvakrat zanimiv, potem pa ne več, saj ne zna igrati drugega razen sebe, ne pozna transformacij.

Kot debutant na filmu si pač štorast, saj še ne znaš izkoristiti možnosti, ki jih kamera nudi. Pojma nisem imel, kaj pomeni, če se ti zenica malo razširi, kako se pokaže na velikem platnu, če samo trzneš z mišico, koliko se lahko izraziš že z najmanjšim premikom. Takrat smo zelo pazili, koliko filmskega traku se porabi. Velikokrat smo kaj posneli in nismo vedeli, ali je dobro ali ni. Sproti se je v Zagreb pošiljalo filme razvijat in včasih smo morali snemanje kakšnega prizora ponoviti, ko se je na razvitem filmu opazilo kaj, česar se med snemanjem ni ... Zdaj je seveda čisto drugače, snema se ves čas s tremi kamerami, režiser je z igralci samo na vaji, potem je v drugem prostoru ali v kombiju, kjer spremlja snemanje na velikem ekranu in opazi vsako napako. Zadnje čase sem sicer snemal le TV limonade.

Igral si tudi v ameriškem celovečercu Železni križec Sama Peckinpaha in nemško avstrijskem TV filmu Belo in črno kot dnevi in noči Wolfganga Petersena z Brunom Ganzem v glavni vlogi. So bile velike razlike med domačo in tujo produkcijo?

Velikih razlik ni bilo, edino da so Američani že takrat snemali s tremi kamerami in je bilo v ekipi cel kup ljudi. Spomnim se, da je bil na snemanju v bunkerju nekdo zadolžen samo za to, da je voda curljala s sten; enkrat je nekaj pozabil in se je režiser tako razjezil, da so ga v trenutku odpustili. Zame je bil to pravi šok: človek je prišel iz Amerike in zato, ker je nekaj pozabil, so ga kar odpustili.

Razlike pa so bile med pogoji za igralce, vsak ameriški zvezdnik je imel svoj »Wohnwagen«, prikolico, ko se je snemalo v studiju, pa svojo garderobo, v katero ni smel vstopiti kdorkoli. Imel sem srečo, da sem lahko obiskoval Maximiliana Schella, ki je v filmu igral eno od treh glavnih vlog. Do vseh ljudi je bil grozno siten, a mene je imel rad in sva igrala šah. V svoji garderobi je vedno imel kavo in druge pijače. Meni je bilo fino, da sem se lahko družil z njim. Bil mi je pa tudi malo hecen, spomnim se, kako je včasih vadil neke čudne grimase.

Kar zadeva spomine na snemanje, bi rad povedal še naslednjo prigodo: nekoč smo po končanem delu odšli v hotel Metropol; pa pripelje ogromna limuzina, ven stopi James Coburn z ogromno cigaro v ustih in mi reče: Ti, režiser pravi, da si dober, čestitam! Zame je bilo to neverjetno doživetje, kakršnega si danes ne moremo zamisliti, saj se takšnih produkcij pri nas ne snema več. Železni križec je bil največja in najpomembnejša tuja filmska produkcija, ki je bila posneta pri nas.

Ob snemanju Belo in črno kot dnevi in noči sem se srečal tudi z Brunom Ganzem, ki je pred kratkim umrl. Čeprav sva skupaj snemala samo eno sceno, mi je spomin na to dragocen.

Ko si zaključeval študij na AGRFT, sta novogoriško gledališče vodila direktor Sergij Pelhan in umetniški vodja Janez Povše. Na njuno povabilo si se konec leta 1978 zaposlil in tudi preselil v Novo Gorico. Čemu se je Dolenjec na Primorskem najbolj čudil, kaj se mu je zdelo imenitno?

Janez Povše je bil eden redkih, če ne edini umetniški vodja in režiser, ki je redno obiskoval akademijske produkcije ob zaključku vsakega semestra. Že v tretjem letniku me je povabil, da bi šel v Novo Gorico, a takrat temu nisem pripisoval večjega pomena. V četrtem mi je spet predlagal in odšel sem na pogovor z direktorjem Sergijem Pelhanom. Ko sem najprej videl malo komorno dvorano na sodišču, me je skoraj kap, potem me je peljal v Solkan in se mi je kar malo stožilo, a on mi je obljubil stanovanje in tudi – torej že leta 1978 – da bo v Novi Gorici zgrajeno novo gledališče!

Prva dva meseca sem živel v hotelu Sabotin. Tam so bile nastanjene tudi tri nočne delavke, zvečer smo se vsi odpravili vsak v svojo službo, ponoči smo pa skupaj žurali. Ja, kolegi so se hecali: v hotelu so en igralec in tri kurbe.

Sicer pa je bila Nova Gorica takrat čisto drugačna, za sodiščem je bilo še močvirje! Sabotin je bil gol, pot čez Rebrnice se je vlekla, kot da potuješ na konec sveta ... S starim fičkom sem potoval, takrat sem že bil z ženo Nado in malo pred začetkom angažmaja v Novi Gorici se mi je rodila hčerka.

Tvoji starejši kolegi v spominih na začetno obdobje delovanja profesionalne hiše večkrat omenjajo skupno garderobo v solkanski dvoranici ...

Čeprav sem bil najprej presenečen nad skromnimi prostorskimi razmerami, sem čez čas to garderobo vzljubil. V enem prostoru smo bili skupaj moški in ženske, vmes je bila samo zavesa. Kot začetnik si imel prostor za garderobo nadstropje nižje v prostoru za masko in frizure, ko si »napredoval«, si pridobil pravico biti v »veliki« garderobi.

Lahko rečemo, da vas je skupna garderoba pred predstavo dodatno povezala, uglasila ...

Ves čas smo bili skupaj, pred predstavo in po njej, še posebej, ko je bil kasneje v preddverju še bife. Atmosfera je bila čisto drugačna kot danes, ko so po koncu vaje ali predstave veliko igralcev takoj odpravi v Ljubljano, kjer imajo stalno bivališče.

Se ti zdi, da je bil ansambel takrat povezan tako, kot so bile včasih gledališke družine?

Ja, tudi v prostem času smo se družili, pazili na otroke drug drugemu in si pomagali, kadarkoli je kdo potreboval pomoč.

Tvoja prva predstava je bila Sapramiška, nato si igral v Veroniki Frančka Rudolfa, ki je bila kljub takrat zelo omejujočim tehničnim pogojem razkošen zgodovinski spektakel. Kakšni so tvoji spomini na prve predstave, ki si jih ustvarjal v takrat najmlajši slovenski profesionalni hiši?

Repertoar se mi je zdel zelo dober, bili so sami obetajoči naslovi, besedila eno boljše od drugega. Zasedeni smo bili zelo intenzivno, tudi v pet novih predstav na sezono. V prvi sezoni sem bil po omenjenih dveh nato hkrati v študiju za uprizoritev Kaj je resnica? in Miss Jenny Love, razmik med premierama je bil samo deset dni.

S predstavo Veronika smo se udeležili festivala v Palermu, gostovanje je bilo organizirano kot izlet oziroma ekskurzija, ustavili smo se v Firencah, Rimu, Neaplju, si ogledali na Siciliji Taormino in druge znamenitosti. Bilo je res prekrasno.

Po dveh sezonah si moral na služenje vojaškega roka v JLA ...

Vojaščina je bila zame eno najgrozovitejših obdobij. Bil sem star skoraj sedemindvajset, doma sem imel malo hčerko, žena je bila noseča, sin se je rodil februarja, jaz pa sem ga prvič videl šele, ko sem prišel konec leta domov.

Kje pa si služil vojsko?

V Surdolici v južni Srbiji blizu meje z Makedonijo in Bolgarijo. Mislim, da so me tja poslali iz političnih razlogov. Takrat sem bil namreč zaseden v Dražgoški bitki, ki naj bi bila velik filmski projekt, predvidenih sem imel 110 snemalnih dni. Dogovorjeno je bilo, da bom vojsko opravil v Bohinjski Beli v času snemanja filma, a ko se je snemanje prekinilo, so me kljub obljubam, da se bo nadaljevalo, poslali čisto na drug konec države.

Na koncu sedemdesetih in začetku osemdesetih se je novogoriški ansambel močno okrepil, režiser Dušan Mlakar, sicer član kolektivnega umetniškega vodstva, je postavil visoko profesionalne umetniške standarde dela. Z njim si največkrat sodeloval, tudi pri slavnih Rdečih nosovih, nagrajenih z Borštnikovo nagrado za najboljšo predstavo, a še prej v Cyranoju de Bergeracu kot Kristijan de Neuvillette, pa v drami Dolgega dne potovanje v noč, kjer si bil izvrsten Edmund Tyrone. Ti je bila kot mlademu igralcu pomembna kontinuiteta dela z režiserjem, ob katerem si lahko »zorel«?

Dušan Mlakar ni bil pomemben samo zame, on je bil pomemben tudi za druge v ansamblu, za Bineta Matoha, za Miro Lampe Vujičić... Pri njem nisi nikoli imel strahu, da te bo po premieri sram pokloniti se ali da bo predstava obvisela brez odmeva. Velik intelektualec je in ves posvečen gledališču. Je gledališčnik »stare šole«: razjezilo ga je, če je videl igralko s plastično nakupovalno vrečko, podobno kot se je verjetno Mariji Veri zdelo, da se mora v službo voziti s taksijem. Cenil je fino obnašanje.

Prvič sem z njim sodeloval že v prvi sezoni, pri predstavi Kaj je resnica?, in enako zanimivo mi je bilo tudi, ko sem po tridesetih letih spet igral v tej predstavi v njegovi režiji, drugo vlogo sicer ...

Veliko si igral tudi v predstavah, ki jih je režiral Dušan Jovanović, manj z režiserjem Miletom Korunom, a si morda z njim oblikoval zate bolj ključne vloge: Sin v Šest oseb išče avtorja, Srčev fant v Ljudožercih, ki so bili nagrajeni kot najboljša predstava na Borštnikovem srečanju, Jernej v Vorancu ... Igral si v odmevnih predstavah Janusza Kice, spomnimo se morda vsaj predstave Sen kresne noči, v katerem si za vlogo Lakote skupaj s kolegi prejeli nagrado žlahtni komedijanti festivala Dnevi komedije 2003, in Medtem, ki je bil tudi nagrajena z Borštnikovim grand prixom. Kaj ti je največ pomenilo v sodelovanju z režiserji, s katerimi si sooblikovali najbolj odmevne predstave?

Največ mi je pomenilo to, da so prišli na vaje pripravljeni, da so vedeli, kaj bodo naredili, da so imeli na začetku vaj predstavo v glavi zasnovano že precej natančno, tudi vizualno, in da jim je bilo jasno tudi, koliko sredstev bo zahtevala. Pri mladi generaciji se včasih zgodi, da se študij že nagiba h koncu, pa se še vedno ne morejo odločiti, kaj pravzaprav s tekstom in kakšni naj bodo kostumi ali scena. Mislim, da se jim dopušča preveč svobode. Seveda morajo tudi mladi delati, ampak gledališče ni socialna ustanova. Kdor je sposoben, bo uspel – to zveni kruto, ampak tako pač je.

Res, najbolj me jezi, če režiser reče: bomo iskali. Jaz mislim, da se v gledališču ne išče, lahko se seveda preveri različne zamisli in se jih spremeni, če ne funkcionirajo, ampak na vsako vajo naj bi prišel režiser z jasno vizijo, kaj želi. Prav zaradi tega imam včasih težave s sodelovanjem pri projektih, v katerih se preveč poudarja »raziskovanje«. Ko igralec ustvarja, potrebuje občutek svobode, a pri tem mora biti ustrezno podprt. Korun, na primer, je imel povsem jasno sliko v glavi, kaj želi narediti. Na vajah sem sicer imel ves čas občutek, da sem počel, kar sem si sam zamislil; a on je opazil vsak detajl, ki sem mu ga ponudil, ves čas si je zapisoval in potem, na primer čez teden dni, mi je rekel: vrni tisto, kar si naredil takrat, ko si ... Na koncu je iz igralca izvabil ali od njega sprejel natančno tisto, kar se je vključevalo v njegovo vizijo.

Med režiserji mlajše generacije je Jaša Jamnik tisti, s katerim si največkrat sodeloval, med drugim tudi pri izjemno uspešni črni komediji Ni tako slabo kot zgleda in brutalno cinični drami Glengarry Glen Ross, ki se je odlikovala z vrhunsko igro vseh sedmih mož ... Tudi priznanje ZDUS si prejel za že omenjeno vlogo Jerneja v poetični drami Voranc in vlogo Guya Jonesa v komediji Razglašeni zbor. Izjemno pretanjene figure si oblikoval v različnih žanrih – a se ti zdi, da pa se vendarle v katerem bolje počutiš oziroma da določene predstave raje igraš?

Najraje imam komedije in strašno strašno mi je žal, da jih ne igramo več toliko kot včasih. Naše gledališče je slovelo s predstavami, kakršna je bila, na primer, angleška bulvarka Kaj je videl batler ali slovenska komedija Tistega lepega dne. Zdi se mi, kot da so nam komedije danes odveč, a ne vem, zakaj, saj je dobro komedijo zelo težko narediti.

Z amaterji vedno uprizarjam komedije in ker je pri delu z njimi zelo pomemben tudi »foršpil«, opažam, kako mi ta žanr res leži in kako se v njem lahko sprosti fantazija do te mere, da lahko iz pitja čaja narediš pravo čarovnijo.

Rad igram tudi negativce, seveda če ponujajo možnost psihološke analize motivov oziroma razlogov za zla dejanja. Zanimivo je, če se lahko problemom negativnega lika ali posebneža tako približaš, da ga ljudje vzljubijo.

Igral pa sem cel kup klišejskih likov, zdravnikov, duhovnikov, tudi homoseksualcev, ampak raje imam nenavadne like, tudi hendikepirance, kot so bili v Ni tako slabo kot zgleda. Rad se ukvarjam z ljudmi, ki so drugačni, predvsem pa s komedijo.

Predstava Dva, v kateri sta z Veroniko Drolc odigrala vsak po več vlog, ona deset, ti enajst, je bila fascinantna spričo vajinih hitrih transformacij, »z nekaj spremembami v obleki in frizuri se v garderobi, gledalcem na očeh, dogajajo preobrazbe iz vloge v vlogo«. Pri vseh uprizoritvah, a pri nekaterih vendarle bolj, je igralec odvisen od soigralca – soigralke. S kom si najraje igral, najbolj občutil, da sta zares skupaj v gledališki iluziji?

Igralski partner je pri predstavi bistven. Mislim, da sva se z Janezom Starino vedno kar dobro ujela, velikokrat sva bila zasedena skupaj in sama sva se tudi odločila za predstavo izven programa Preizkuševalec. Sva tudi zasebno prijatelja. Dobra partnerica mi je bila vedno tudi Teja Glažar, natančna in zanesljiva. Velikokrat sem igral skupaj z Binetom in Miro.

Že vrsto let v prostem času sodeluješ z različnimi ljubiteljskimi skupinami, z njimi si kot mentor in režiser ustvaril veliko odličnih predstav. Kaj te pri delu z ljubitelji poleg priložnosti, da se ukvarjaš s komedijskim žanrom, še navdušuje?

Ja, pri delu z njimi uživam v komedijskem razpoloženju, si pa tudi ohranjam kondicijo, zlasti če nastopi kakšna kriza, kot se mi je zgodilo pred leti. Če se zgodi, da igralec nekaj mesecev ne stopi na oder, se potem prve predstave grozno boji. Je pa tudi režija sama po sebi mikavna, čeprav imaš ljubiteljske igralce.

Največ si delal s skupino v Štandrežu ...

Ja, pred tem pa še z eno zamejsko skupino, Oder 90. Vendar moraš tudi za delo z amaterji imeti dovolj časa. Letos mi ni uspelo, mogoče, ko bom šel v penzijo ...

Z velikim veseljem pa se iz gledališča umakneš na »svojo zemljo« v Goriška Brda, tam kar resno kmetuješ, kajne?

Odkar sem prišel na Primorsko, sem iskal kos zemlje. Zelo rad imam rastline, tudi živali, mirno bi lahko bil kmet.

Si doma s kmetije?

Ne, doma smo sicer imeli kokoši in zajce, živeli pa smo vedno ob vodi. Ko sem se rodil, smo živeli v hiši, ki je bila nekaj metrov od reke Rinže. Ko sem bil star osem let, smo se preselili v mesto v hišo, ki je imela eno steno v reki, tako da sem skozi okno lovil ribe. Enkrat je poplavilo in smo imeli v stanovanju dobrega pol metra vode in ribe ...

Ko sva z ženo šla prvič pogledat parcelo v Brda, ki smo jo potem kupili, sva bila precej skeptična, saj je bila vsa zaraščena ... Tri mesece smo samo žagali robido in akacije, potem je prišel bager ... Od 2004 sva vse vlagala v to, da imamo danes res lep kos zemlje, 370 trt, vse vrste sadnega drevja, češnje, jablane, breskve, marelice, mandarine, pomaranče ... Da pa to sadno drevje dobro obrodi, sem se sicer kot popoln laik lotil še čebelarstva. Sprva sem imel dve družini, danes pa jih imam že štirinajst! Fascinira me kar strašljiva organizacija v življenju čebel. V svojem kratkem, samo nekajtedenskem življenju ima vsaka svojo zadolžitev, bodisi v panju, bodisi v prostoru za bolne, poškodovane in nedejavne. Ko čebela opravi svojo funkcijo, jo ostale odstranijo, pa naj gre za trota ali za kraljico matico.

To je naš mali košček raja na zemlji – napor za telo, počitek za možgane.

V prostem času pa rad igram tudi karte, briškolo in tarok. Ob igranju kart me seveda najbolj zanima spoznavanje karakterjev ljudi. Pogosto si vzamem uro ali dve, da grem v klub upokojencev, kjer igram karte, ob tem slišim vse novice, predvsem pa spoznavam, kako karta, bodisi dobra, bodisi slaba, spremeni človeka. Vse te izkušnje potem skušam vnesti v like, ki jih igram na odru.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ