Predmeti, ki so spreminjali naš vsakdan (po izboru direktorice TMS Barbare Juršič)

Tudi Iskrin telefon ATA 11

1. 12. 2020, 14:13 | Scena
Barbara Juršič (foto: Jože Suhadolnik) Jože Suhadolnik

Barbara Juršič

ATA 11: Ko smo še poslušali drdranje številčnice …
Prvi model priljubljenega Fitipaldija, ETA 80, je imel sprva vrtljivo številčnico, kasnejši ETA 85 pa že tipke.
Slavček: Radijski sprejemnik Slavček je v domove prinašal novice in glasbo.
Pony: Na Ponyju so se naučile voziti kolo številne generacije, popularen je še danes.
Lokomotiva Elan: Igrala ELAN so otroke razgibala in jim burila domišljijo.
Robot Riko: Robot RIKO, ki so ga razvili na Institutu Jožef Stefan in izdelali v tovarni Riko, je prepričal tudi tuje kupce.

Dr. Barbara Juršič je direktorica Tehniškega muzeja Slovenije (TMS), katerega poslanstvo je predstavitev tehniške dediščine, ne samo praktične, materialne plati, temveč s širšega družbenega vidika. Pomembno je, da »slovensko znanje in razvoj tehnike umeščamo v določeno okolje in čas ter pokažemo, kako sta vplivala na znanost in kakšen napredek smo s tem dosegli.«

V pogovoru smo se z njo sprehodili po stalnih in občasnih zbirkah TMS in Muzeja pošte in telekomunikacij, ki deluje v okviru TMS. Pri tem je sogovornica izpostavila nekaj predmetov in podjetij, ki so pomembno zaznamovala razvoj tehnike v Sloveniji in hkrati njeno otroštvo in mladost, od prvih radijskih sprejemnikov, telefonskih aparatov z vrtljivo številčnico in še danes sijajnega kolesa Pony.

Od malega je bila namreč obkrožena s tehniko, saj je oče kot inženir delal v razvojnem oddelku v tovarni Iskra in je o svojem delu veliko pripovedoval doma, pa tudi sam izdelal kak aparat za domačo uporabo. Družina je bila tudi stalna obiskovalka Tehniškega muzeja Slovenije v Bistri, ogledali pa so si tudi nekaj tehniških muzejev po Evropi, najbolj jo je zaradi bogatosti zbirk in domišljene predstavitve navdušil dunajski. »V nemško govorečih deželah imajo nacionalne tehniške muzeje, tako kot pri nas, medtem ko v romanskih deželah ni tradicije prav tehniškega muzeja, na Portugalskem na primer imajo manjše muzeje, posvečene določenim področjem, v Italiji in Španiji imajo muzej znanosti in tehnologije,« je povedala.

Najzgodnejši spomini naše sogovornice so tako povezani z aparati in drugimi predmeti, ki so nam danes samoumevni, pred nekaj desetletji pa so z razvojem tehnike doživeli razcvet in so močno vplivali na udobje vsakdanjika.

Za predstavitev bogate zakladnice iz zbirk muzeja, katerega vodenje je prevzela letos spomladi, ravno ko je svet zajela pandemija, je izbrala nekaj predmetov, ki so »pomembni za našo tehniško dediščino in so zaznamovali čas po drugi svetovni vojni, ko je Slovenija, takrat v okviru Jugoslavije, začela pospešeno razvijati tehniške panoge, ki so povzročile pravi bum v gospodarstvu.« Sadovi tega razvoja, ki se je začel v 50. letih prejšnjega stoletja, so dodobra spremenili vsakdanjik in navade kasnejših generacij, česar se dobro spominja tudi naša sogovornica, ki je del tega razvoja spremljala iz prve roke. »Oče je nekoč izdelal enostaven gramofon, na katerem smo lahko poslušali le eno vinilno ploščo, potem pa se je pregrel in si moral čakati, da se je ohladil, preden si lahko predvajal drugo. Najraje sem poslušala Piko Nogavičko,« se nasmehne Barbara Juršič.

Prvi v vrsti tehničnih aparatov, ki se jih naša sogovornica spominja iz otroštva, danes pa imajo posebno muzejsko vrednost, je radijski sprejemnik Slavček. »To je aparat, ki je pomenil pomembno pridobitev za gospodinjstva, saj je omogočal, da smo dnevno poslušali novice in seveda glasbo. Najbolj nestrpno smo čakali priljubljeno glasbeno oddajo V nedeljo zvečer, ki jo je vodil legendarni Marjan Kralj.« Pri nas je serijsko proizvodnjo radijskih sprejemnikov začelo podjetje za elektroniko in avtomatiko Telekomunikacije Ljubljana, ustanovljeno leta 1951. Prav Slavček je bil prvi model, ki so ga ustvarili, v naslednjih letih so mu sledili Savica, Bistra, Kras, Vesna, Soča in mnogi drugi, ki so našo sogovornico navdušili tudi z lepimi imeni. Podjetje se je leta 1961 pridružilo Iskri Kranj, kjer so razvili tudi drug predmet, ki ga je med svoje najljubše iz zbirk muzeja uvrstila Barbara Juršič. Govorimo o avtomatskem telefonskem aparatu Iskra ATA 11, ki je bil v celoti zasnovan in izdelan v Iskri. Sogovornici pa pogled nanj še danes, »podobno kot magdalenice, vzbudi spomine na otroštvo, na vrtenje številčnice in drdrajoči zvok, ki je pri tem nastajal.«

Kot lahko izvemo v Muzeju pošte in telekomunikacij, ki spada pod TMS, so bile telefonija in telekomunikacije po drugi svetovni vojni pomemben del proizvodnega programa kranjske tovarne Iskra.

Prvi telefon, namenjen širši javnosti, je bil ATA 1 z vrtljivo številčnico, ki je bil zasnovan še v zagrebški tovarni Rade Končar. V Iskri so ga začeli serijsko proizvajati leta 1950, že šest let kasneje pa so na tržišče poslali model ATA 11. Bil je tako priljubljen, da so jih v začetku 60. let izdelali kar po 35.000 na leto. Imeli so ga tudi pri Juršičevih, vendar so ga kmalu zamenjali za novejši model, morda še bolj popularni ETA 85, bolj znan pod imenom Fitipaldi, pri katerem so snovalci vrtljivo številčnico zamenjali s tipkami. Takrat si najbrž nihče ni predstavljal, da bomo le nekaj desetletij kasneje telefonirali s pomočjo aparatov z zasloni, po katerih se sprehajaš le z dotikom prsta. »Generacije, rojene do osemdesetih let prejšnjega stoletja, se še spomnimo časov, ko gospodinjstva niso imela telefonov in je bilo treba iti telefonirat na pošto. Imeli smo priložnost spremljati razvoj telefonije od prvih okornih telefonskih aparatov do mobilne telefonije in pametnih telefonov, ki jih uporabljamo danes. V muzeju si prizadevamo, da bi ta razvoj, ki je nekaj edinstvenega in fascinantnega, lahko približali tudi generacijam otrok, rojenih v dobi visoke tehnologije, s tem pa tudi vzbujamo zanimanje za znanost in tehniko med mladimi, kar je eno od poslanstev našega muzeja.«

Od telefonov do igral

Od radijske in telefonske tehnike nas sogovornica pelje h gibanju na prostem za otroke, na igrala in kolo, ki jih je prav tako sama uporabljala v otroštvu. V muzeju namreč med drugim hranijo otroško igralo Elan lokomotiva, »ki ni služilo zgolj razgibavanju otrok, ampak je burilo tudi našo domišljijo. Lokomotiva z volanom, ki si ga lahko obračal, nas je peljala na potovanja po svetu, v dežele, o katerih smo lahko le sanjali. Eno tako igralo je bilo pred našim blokom, drugo pa v vrtcu,« je povedala Barbara Juršič in pojasnila, da je igralo zasnovala in izdelovala Tovarna Elan iz Begunj na Gorenjskem. Elanove kovinske izdelke v priljubljenih oblikah lokomotive, vagona in avtomobila lahko razdelimo na igrala, ki so omogočala predvsem domišljijska doživljanja, in zvirala, ki so služila predvsem telesnemu razgibavanju. V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja so jih postavljali na otroška igrišča in vrtce, kjer so jih malčki z veseljem uporabljali.

Ko so otroci prerasli vožnjo na Elanovi lokomotivi, je bil čas za učenje vožnje s kolesom. »Moje prvo kolo je bil seveda Pony, tako kot od večine vrstnikov, z očetom sva ga šla iskat v Kranj, ker ga v Ljubljani nikjer nisva dobila. Bil je srebrn, model maxi in vozila sem ga dolga leta, še v času študija. Pony, ki ga je izdelovala tovarna Rog iz Ljubljane, je bil sprva namenjen predvsem prevozu na delo.« Kasneje so ga dobesedno posvojile generacije otrok, popularen pa je ostal vse do danes. Tovarna Rog je najprej proizvajala klasična moška in ženska kolesa in leta 1963 postala največji proizvajalec koles v Jugoslaviji. Leto za tem so v tovarni zasnovali in izdelali Pony, posebno zložljivo kolo z majhnimi kolesi dimenzije 20 col, ki je kmalu postalo največja Rogova uspešnica. S tem tipom kolesa si je Rog utrl pot tudi na tuje trge in zanje razvil še več izvedb zložljivih okvirjev. Kot zanimivost velja omeniti, da so bile posamezne izvedenke Ponyjev za tuje trge opremljene tudi s prestavami v zadnjem pestu, razvili pa so tudi različice s prednjim in zadnjim vzmetenjem. Na domačem trgu sta prevladovali zlasti dve osnovni izvedenki, in sicer Pony 1 in Pony 2 brez prestav.

Industrijska robotika v Sloveniji

Slovenija ima bogato dediščino tudi na področju industrijske robotike, ki je na začetku 80. let prejšnjega stoletja doživela izjemen razcvet, o čemer priča občasna tematska razstava v TMS z naslovom Robot.si. Izmed predmetov s te razstave je Barbara Juršič izpostavila robota RIKO, ki je bil razvit v drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja na Institutu Jožef Stefan. Namenjen je bil varjenju in manipulaciji v kovinarski industriji, izdelali so ga v tovarni Riko in ga tam tudi preizkusili v lastni proizvodnji, kjer se je dobro izkazal. Z robotom so prepričali tudi tuje kupce, »po podpisu pogodbe o dobavi 200 robotov s Sovjetsko zvezo so začeli graditi proizvodno halo v Ribnici, a je sanjski posel po razpadu Sovjetske zveze propadel. V novo zgrajeni hali je z robotiko nadaljeval dr. Hubert Kosler in tu se je začelo sodelovanje z japonskim podjetjem Yaskawa, današnja tovarna v Kočevju pa je ena najmodernejših za razvoj in proizvodnjo robotov.«

V Tehniškem muzeju Slovenije so pripravili novo občasno tematsko razstavo Tehnika za šport. Odprtje razstave, ki se ukvarja s pomembnostjo gibanja za človeka, razvojem športnih pripomočkov in predstavlja presek slovenskih športnih proizvajalcev za aktivnosti na kopnem, v zraku in vodi, ter njihovih dosežkov bo potekalo na spletni strani in Facebook strani TMS v sredo, 2. decembra 2020, ob 12. uri. Zaradi epidemioloških razmer bodo v muzeju zaenkrat na omenjenem družbenem omrežju objavljali različne zanimivosti z razstave, prispevke športnikov, proizvajalcev športne opreme, vabljeni pa ste, da TMS pošljete svoje zgodbe v povezavi z objavljenimi predmeti. Predvidoma od marca naprej pa jo bodo obiskovalci in obiskovalke skladno z ukrepi lahko doživeli v živo.

Lena Kreutz