Noah Charney | 21. 12. 2019, 06:00

Prosti čas po slovensko

Unsplash

V zadnji številki revije Esquire je novinar pisal o svoji navadi sproščanja po delu, ko si za ozadje na televiziji nastavi košar­karsko tekmo in se nato sprehaja skozi mobilnik, preklaplja med Twitterjem in zmenkarsko aplikacijo. Sam pri sebi sem takoj pomislil: "Ljubi bog, kako pomilovanja vredno je, da je večerna rutina tega uspešnega mladega pisca v tej dobi omejena na več zaslonov, da ni povsem posvečen ničemur in da dejansko ni povezan z resničnim svetom ali resničnimi ljudmi."

Zdi se mi, da je večerna rutina v večini prvega sveta podobna. To je eden od razlogov, zakaj sem hvaležen, da živim v tej naši deželi pod Alpami.

Ko razmišljam o prostočasnih dejavnostih v Sloveniji v primerjavi s tistimi doma v ZDA, me takoj prevzame udej­stvovanje v naravi. Slovenija ima enega od najlepših in raznolikih terenov na planetu, in če potrebujemo kak dokaz, da so Slovenci radi v naravi, se moramo samo zavedati tega, da imajo nekatere gore na svojem vrhu gostilne, do katerih je skoraj nemogoče priti z avtomobilom (gledam te, Slivnica, s tvojo gostilno in njeno izvrstno česnovo juho).

Strežejo planincem in ljudje planinarijo v tolikšnem številu, zlasti ob sončnih koncih tedna, da so gostilne lepo polne. To je ne­verjetno fino in Američani temu težko verjamejo – če se ne morejo pripeljati do vrat gostilne oziroma restavracije, je malo verjetno, da bi razmišljali o obedovanju v njej.

Prehranske navade se dramatično razlikujejo. Eno meni najljubših obvestil v Sloveniji in eno tistih, ki je za angleško govoreče tuj­ce najbolj presenetljivo, je tole: »malice od 9. do 13. ure«.

Malice je angleška beseda, sopomenka za zlo, tako da jo je zelo zabavno prebrati kot obvestilo restavracije ali gostilne. A idejo, da imaš obrok okrog 10. ali 11. ure, z vsem srcem odobravam. To je seveda ostanek iz socialističnega delovnega časa, ko se je začelo delati ob 6. uri, tako da se je zdelo primerno jesti ob 10. ali 11. uri, zlasti še, če si delal do 14. ure in če glavnega dnenega obroka nisi zaužil pred 15. uro.

Američani imajo običajno tri obroke na dan in ti so približno enako veliki, zajtrk pa velja za najpomembnejši v dnevu, kakor so ogla­ševale zdravstvene kampanje. Večerje so običajno obilnejše od kosila ali vsaj enako zajetne. Tudi tam so malice, toda samo v obliki nedeljskega branča, poznega zajtrka, ki je nastal iz potrebe ljudi po čim daljšem nedeljskem spanju kot nekakšen križanec med zaj­trkom in kosilom.

V poletnih mesecih so, kakor se spodobi, priljub­ljeni pikniki s peko na žaru. Toda njihove slovenske izvedbe se zelo razlikujejo od ameriških, ki so veliko manj predvidljivi. Američani običajno pripravijo hamburgerje in hot doge, morda zelnato in krompirjevo solato, vse drugo pa je le še stvar neomejene do­m­išljije.

Slovenski pikniki so bolj tipični, na njih lahko pričakuješ ne samo to, kaj bo ponujeno, ampak tudi, katere znamke bodo na voljo. Čevapčiči, pleskavice, ražnjiči (Ave, Anton, Z’Dežele …), ajvar, gorčica (Natureta, Zvijezda), brezalkoholna pijača (Cockta), pivo (Laško ali Union) in doma­če žganje za dobrodošlico.

Te piknike imam rad in v tem, da veš, kaj lahko pričakuješ, vidim določeno udobje. Vse je zelo okusno, četudi ni tako raznovrstno. To je morda ena od največjih razlik med ameriško in slovensko idejo preživljanja prostega časa.

Danes so stvari različne. Svet je manjši in ljudje so prevzeli ideje iz oddaljenih krajev, toda ko sem se preselil v Slovenijo, je bilo, kar se tiče domiselnosti na tem področju, vse veliko bolj omejeno in predvidevam, da se večina Slovencev še vedno giblje znotraj relativno udobnih meja vsega od malic do piknikov.

V socialističnih časih je imela večina ljudi zastonj (ali z velikim popustom) teden dni poletnih počitnic za praženje na morju in teden dni zimskih počitnic za smučanje v gorah. Ta navada se precej nadaljuje, s tem da je bila hrvaška obala s svojimi otoki dolgo najbolj priljubljena za preživljanje počit­nic.

Šele v zadnjih letih, ko je Hrvaška kot turistična dežela postala dražja, se več ljudi zaradi nižje cene odpravi v bolj oddal­jene kraje, na primer v Grčijo ali Turčijo. Toda ostal je slovenski platonski ideal poletnih počitnic: ležanje na plaži, jesti kala­mare in piti hrvaško pivo ali mišmaš (vino, pomešano s fanto). Šel sem na ene takšne počitnice in zame so bile z ameriškega zornega kota čudovito eksotične.

Ameriške počitnice so silno raznolike. Seveda obstaja sončenje z zabavnimi izleti na floridsko obalo pa vse do Deviških oto­kov, toda to je samo ena od brezštevilnih enako priljubljenih možnosti: obiski Evrope, popotovanja z različnimi prevoznimi sredstvi, obiski narodnih parkov ali mest in še več. Vsak dan enega človeka je eksotika drugega.

To je tisto, kar me tukaj zabava. Kar je tukaj normalno, je zame tako čudovito drugačno in čarobno. Zato mi kar postrezite 'malice'. Povabite me na klasični piknik z goro čevapčičev in ajvarja. Vzemite me s sabo v Dalmacijo na počitnice z ležanjem na plaži. Za tega Američana ni nič bolj eksotičnega kot to, kar je za Slovence običajno.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord