»Prostor se je v času izolacije zožil, vendar ne samo v smislu kvadrature bivanja, ampak tudi miselne kvadrature«

Kako preživljate te negotove čase?

Dobro. Navajena sem negotovih časov, saj je takšna narava mojega dela. Pomembno je, da negotovost ne vzbuja strahu in panike, pa se jo da obvladati. Negotovost pravzaprav stalno spremlja človeštvo. Vsaka zlata doba ima svoj konec, ki pa odpira pot novemu.

So ti časi za vas manj ali kaj bolj ustvarjalni?

Ustvarjalnost je precej neodvisna od zunanjih okoliščin. Večina idej pride popolnoma nenapovedano. Je pa res, da okoliščine vplivajo na pomen in vsebino idej. In kar vedno bolj manjka tem negotovim časom, je širina različnih pogledov, predvsem pa dopuščanje različnih mnenj. Postajamo družba neodgovornih moralistov.

To poletje ste ob rednih številkah revije Outsider izdali tudi posebno izdajo Med vrsticami: Pogovori o časopisih. K nastanku izdaje vas je spodbudil vznik pobud za posodobitev medijskega zakona. Kakšna je bila izkušnja priprave knjige?

Zelo lepa in intenzivna. Dobila sem vpogled v zgodovino časopisov skozi pripovedi ljudi, ki so bili zraven, pa tudi pogled iz tujine skozi pripovedi dopisnikov ter komentarje aktualnih tem o svobodi, cenzuri in položaju novinarstva. Spoznala sem, kako različni so lahko pristopi k novinarskemu delu. Zdaj še bolj cenim pokončno novinarsko držo in se še bolj zavedam medijske moči in odgovornosti, pa tudi vznemirljivosti, lepote in pasti tega poklica. Iskala sem, kaj je pri časopisih najpomembnejše, za kaj gre in kaj je zadaj.

Ste našli zadovoljiv odgovor?

Eden izmed mojih sogovornikov je bil Tadej Zupančič. Bil je tudi moj prvi bralec in kritik vseh intervjujev. Na moje iskanje mi je odgovoril s citatom C. P. Scotta, dolgoletnega lastnika in urednika Guardiana, ki je leta 1921, ob stoletnici takrat njegovega časopisa, zapisal, da je »glavno opravilo« časopisa natančno poročanje, kajti »komentar je brezplačen, dejstva pa so sveta«. To je dobro pravilo. Je pa bil Scott prepričan še o nečem drugem, namreč da bi moral vsak časopis imeti »svojo dušo«, sodelavce pa naj bi motiviral »skupni ideal«.

Pogovori med vrsticami je knjiga intervjujev. Kaj vas pri intervjujih prepriča?

Usmerjena vprašanja omogočajo jasne odgovore na izbrane teme, obenem pa razkrivajo tudi osebnosti sogovornikov. Ob pogovorih sem se umaknila v ozadje in zgolj usmerjala tok misli. Poleg zanimivih sogovornikov različnih pogledov sem imela srečo, da se je prav v tistem času zaradi epidemije v Ljubljano iz New Yorka preselil fotograf Carlos David, ki je naredil portrete. Tako pogovori dobijo še dodatno dimenzijo.

Kako vidite medijski prostor pri nas?

To je zelo zanimivo področje, ki pove veliko o naši družbi. Zrcali razporeditev družbene moči in vpliva. Mediji pogosto služijo kot orodje za usmerjanje javnega mnenja in uveljavljanje idej, ne vedno kot distancirani lovilci kar najbolj objektivne resnice. Veliko novinarjev ima zelo močna politična stališča, ki novinarsko poročanje izkrivijo v aktivizem. Nekateri dogodki dobijo prostor samo v enih medijih, nekateri samo v drugih, na ta način pa lahko dva človeka, ki se srečata na ulici, živita v povsem ločenih svetovih. Novinarji pogosto predstavijo zgolj en vidik zgodbe, še posebej ko ima potencial, da vzbudi navdušenje ali zgražanje, na primer nad določeno politično opcijo, namesto da bi temeljiteje preverili ozadja. Takšno novinarstvo je kot pisanje šokantnih novic – hitro pritegne in vzbudi močna čustva, nima pa spoznavnega učinka. Pogrešam več zbliževanja pogledov. Menim, da je zdaj v Sloveniji dober čas za medije, ki bi z bolj dialoško držo nagovorili tudi manj polarizirane, bolj iščoče bralce in presegali to vsiljeno levo-desno paradigmo.

Pri tem nimam v mislih sredinskih medijev, ker sredina potrebuje pola, da je lahko vmes. Zanima me pogled, ki ni definiran v obstoječih ideoloških okvirjih. Stališče, ki se postavi levo-desno  je sicer lažje, saj je zaradi vpetosti v kulturni boj ready-made, kot v intervjuju pojasnjuje Mojca Pišek. Omogoča pisanje, ki vnaprej lahko računa na privržence, ne odkriva pa ničesar novega. A tisto drugo, samosvoje stališče, je težje vzpostaviti in je mogoče samo v medijih, ki niso življenjsko odvisni od tega, kaj politiki počnejo s svojo politično močjo, ko se ta meša z gospodarsko.

Revijo Outsider sta z možem Matevžem Grando, prav tako arhitektom, začela izdajati pred petimi leti na Dunaju, kjer ste nekaj časa živeli zaradi vašega podiplomskega študija. Kako ste doživeli Dunaj, kaj vam je dalo bivanje tam?

Bivanje na Dunaju mi je dalo vpogled v bivanje v sodobnem mestu, kjer so dobra stanovanja z visokimi stropovi, prostranimi stopnišči in notranjimi atriji, grajena v karejih, dostopna veliki večini prebivalcev. Skoraj nihče ne potrebuje avtomobila, ker so vse lokacije odlično dostopne z javnim prometom. Dobro sem doživela urbani utrip umetniško izredno bogatega in multikulturnega mesta. Študij pa mi je dal dober vpogled v delovanje evropskih kulturnih institucij. Obiskala in preučila sem vse dunajske muzeje, galerije in javne zbirke, navezala stike z vodilnimi in spletla prijateljstva z mladimi kuratorji z vsega sveta, s katerimi sem študirala. Prav študij me je, poleg drugih okoliščin, spodbudil k zamisli o reviji Outsider. Prve skice naslovnic in ideje sem kazala svojim sošolcem in pozorno spremljala njihove odzive. Prve štiri številke revije so izšle tudi v nemščini, distribuirali pa smo jo denimo v knjigarni Walther König v MuseumsQuartierju.

Zakaj je revija izhajala tudi v nemščini? In zakaj ne več?

Prve številke so izšle v nemščini, ker sva takrat tam bivala in je bilo v tistem času to najino glavno kulturno okolje. Opazila sva, da je poznavanje slovenske kulturne in arhitekturne scene prek meja bistveno slabše, kot bi lahko bilo. Hotela sva slovenske presežke predstaviti tudi tuji publiki. Nemška edicija je navdušila kar lepo število bralcev. Vendar je bila produkcijsko izredno zahtevna, naša ekipa pa je bila sprva zelo majhna. Vodilo pri ustvarjanju je bilo, da revijo izdajamo samo, če bo finančno vzdržna, druge možnosti tudi nismo imeli. Zato sva se morala odločiti, v katero edicijo bomo usmerili svoje moči.

Kako bi opisali specifike svojega uredniškega pristopa in od kod izhajajo?

Verjetno se pri urejanju odraža, da poznam prav ves proces nastajanja revije, od tehničnega, produkcijskega, oblikovnega, vsebinskega do tržnega, saj sem bila pri reviji vpletena v vse faze. Razumem ustvarjalni proces nastajanja različnih žanrov in poskušam najti prave avtorje ter jim dati dovolj časa in čim bolj razumljive smernice. Posebej sem vesela piscev, ki znajo na kulturno dogajanje gledati samosvoje, četudi je za to treba nekaj poguma. Vsi člani našega uredništva so izjemni pisci, od katerih se ogromno naučim, naša srečanja pa so polna iskrivih pogovorov – o zgodovini in prihodnosti arhitekture, o delu, zakonodaji, problematiki urbanizma, o presežkih in priložnostih. Delo urednika se mi zdi v marsičem podobno delu kuratorja v sodobni galeriji, ki pozna dogajanje, izlušči bistvene teme ter jih z izborom del in avtorjev osvetljuje.

Kaj je specifičnega pri reviji Outsider?

Naša revija še vedno nastaja iz veselja in entuziazma, vodilo pa je vzbuditi kritičen odnos do prostora. To stališče omogoča svoboden in raznolik prostor pisanja. Sama v svetu vidim več vprašanj kot nedvoumnih odgovorov, tudi znotraj uredništva imamo zelo pogosto različna mnenja in to razumem kot prednost, ki vsebini da širino. Piscem zaupam, čeprav se ne strinjam vedno. Čeprav po dobrih petih letih nismo več čisti začetniki, vseeno poskušamo obdržati pogled, ki temelji na odkrivanju novega, na svežih pristopih in reinvenciji. Bližje nam je naivnost kot cinizem – čeprav je dobro vedeti, kdaj kateri pride prav. Ko spremljam debate na področju kulture, pa vidim, da je naše delo specifično tudi v tem, da smo eden redkih medijev, ki je v celoti neodvisen od financiranja z javnimi sredstvi. Rastemo od spodaj navzgor.

Zakaj so kulturne revije pomembne?

Če se navežem na eno izmed svojih sogovornic v knjigi Med vrsticami, Ireno Štaudohar: – Ko se dobri umetniki, kritiki, arhitekti in teoretiki zberejo skupaj, se lahko zgodi marsikaj. To je velika moč. Sama revijo razumem kot umetniško dejavnost. Ima vse prvine: obvladati moraš časnikarsko obrt, delo vključuje talent in navdih, in če je dobro narejeno, na nenavaden način precizno odseva resnico.

Zdaj, ko veliko več časa preživimo doma, spreminjamo odnos do prostora?

Glavna sprememba, ki jo opažam v času izolacije, je degradacija javnega prostora. Množica navijaških glasov je z družbenimi omrežji dobila megafone, pogosto pa se prav tam napajajo tudi mediji. A pri teh opažanjih je dobro imeti širšo perspektivo, zavedanje, da nismo popek sveta in da so svetovni problemi globlji in včasih zanimivejši od naših domačih. V intervjuju Zorana Baković komentira Kitajsko: za vse, kar vidimo v velikih mestih – futuristične nebotičnike, luksuzne hotele in restavracije ter prometne zanke – nekdo plača ogromno ceno. In da so ta nekdo kitajski otroci, za katere starši nimajo več časa. Na hrbtih teh otrok se lomita 20. in 21. stoletje, radikalna komunistična preteklost in vulgarna kapitalistična prihodnost Kitajske. Pandemija nas je izolirala, a mediji nam omogočajo perspektivo v svet. Najbolj problematično se mi zdi, da se je prostor v času izolacije zožil, vendar ne samo v smislu kvadrature bivanja, ampak tudi miselne kvadrature.

V arhitekturi vas zanimajo prenove starih objektov. Kaj vas pri tem še posebej zanima?

Če se navežem na časopise – z veseljem bi v življenje obudila kakšno zapuščeno staro mestno trafiko. To so mikro arhitekture z ogromnim potencialom za mesto, urbani utrip in skupnost, pa tudi del slovenske kulturne dediščine. Vse od Plečnikovih trafik do Maechtigovega kioska K67, ki je med drugim del stalne zbirke umetnosti 20. stoletja v newyorški Momi.

Sicer pa me pri obnovah starih objektov vseh meril zanima, kako objekt posodobiti, ne da bi zadušili originalno arhitekturno misel. Poseben izziv, ki bi se ga z veseljem lotila kot arhitektka, bi bila prenova katerega izmed gradov, ki čakajo na novo življenje …

Za Metropolitan napisala Neža Mrevlje

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord