Prvič mama pri 40: “Morda sem stara mama, ampak sem srečna stara mama!” (zapis nekdanje novinarke)

Deset dni pred rojstvom Mine sem dopolnila 40 let. Odšla sem k frizerju, da mi prekrije novih 20 sivih las, in ko sem tako sedela pod fenom, sem se zalotila, da se sprašujem, kot že mnogokrat v zadnjih mesecih, ali morda res nisem prestara, da postanem mama.

Slišala sem, da v bolnišnici že tiste, ki so v poznih dvajsetih noseče, kličejo stare mame. Jaz sem torej res bila popolnoma zunaj teh okvirjev. Ampak na srečo je nosečnost potekala relativno normalno in splačalo se je čakati vsa ta leta na tole malo čudo, ki sedaj spi v sobi, medtem ko jaz tole tipkam.

Danes ni v vrtcu, ker ima povišano temperaturo in potrebuje samo mamo. Stokrat na dan me pokliče mama, mama, mama, jaz pa cvetim. Dolgočasno, priznam, ampak meni je najlepše.

Nevarna droga je tole materinstvo. Zasvoji te do te mere, da sploh ni več povratka. Pa saj nikoli ne bi želela nazaj. Ni te sreče, ni tega potovanja, službe ali zabave, kot je občutek sreče, ki ga doživljam z mojo Mino vsak dan. Ona me najbolj utrudi in najbolj spočije. Popolna droga, vam povem.

Za menoj je dvajset let kariere. Od novinarstva, do marketinga in predavanj. Noseča sem postala, ko sem bila na vrhuncu kariere. Zdaj mi kariera ne pomeni niti približno več toliko. In kljub temu sem stokrat srečnejša, mirnejša in veliko pogosteje nasmejana, kot prej. Srečna sem, ko sem z drugimi ljudmi, ko sva z Mino sami, ko se objemava in imava radi. Denar človeka težko iskreno nasmeji.

Prepotovala sem pol sveta, a še nisem videla vsega, kar sem si želela. Mino sem rodila, ko sva v rokah še imela vozovnici za Južno Ameriko. Ki sta propadli, seveda. Z zadovoljstvom propadli. Ker sva leta upala, da nama bo Mina pokvarila kako potovanje.

Z nosečnostjo sva se trudila leta in solze žalosti točila v daljnih deželah, ko nama znova in znova ni uspelo. Problemi na žalost odletijo s tabo. Kamorkoli. Najbolj od vsega sem si želela, da bi denar porabila za otroško posteljo in voziček, namesto za letalsko vozovnico.

Zdaj že dve leti nisva nikamor potovala in nimam občutka, da karkoli zamujam. K temu je zagotovo prispevala tudi korona. Zdaj tako ali tako nihče ne potuje in to, da smo večino časa doma, je postalo popolnoma normalno.

Mogoče se nekomu zdi, da je nosečnost pri 40 pozna. Meni se ne. Zame je to bil ravno pravi trenutek. Pri 40 si bolj miren. Minila so nora dvajseta in adrenalinska trideseta, v glavi imaš razčiščeno, kaj si želiš v življenju, imaš neko kariero in streho nad glavo, prijatelji pa prav tako redko gredo ven, ker imajo tudi oni majhne otroke.

Nosečnost te na nek način ponovno pomladi, posebej če, tako kot jaz, pridobiš dodatnih 30 kilogramov in se ti izbrišejo vse gubice. Materinstvo te prisili, da ponovno najdeš otroka v sebi. Da se začneš igrati čajanke s plastičnimi kozarci, da hraniš plišastega medvedka in poslušaš ringa ringa raja.

Naše stanovanje izgleda kot otroški oddelek v velikem nakupovalnem centru, jaz pa sem kot prodajalka, ki stalno pospravlja nered, ki nastane, ko kupci zapustijo trgovino. Včasih na tleh pohodim piškot in ga zmečkam, včasih se samo sklonim in ga pojem, ker se spomnim, da še nisem nič jedla, ker sem njej pripravljala juho iz buč in korenja, ribo in blitvo v vodi, seveda vse iz babičinega vrta in kupljeno samo najbolj sveže preko vez. Ti, mama, ti pa lahko poješ tisti piškot s tal. Sicer je ostala njena juha od kosila, ampak komu se sedaj ljubi to segrevat in pripravljat...

Mogoče sem stara mama, ampak sem srečna stara mama.

Povzeto po zadovoljna.hr.

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec