Raj, ki izginja: kaj se skriva za sanjskimi fotografijami Maldivov

Koralno bele plaže, turkizno morje in visoke kokosove palme so tudi v živo točno taki kot na vseh tistih fotografijah, ob katerih nam vsakič malo zastane dih. Sanjsko, rajsko, čudovito. Na leto privabijo več kot milijon turistov, ki obiščejo luksuzne resorte in uživajo v fantastičnih razgledih ter bogati podvodni flori in favni. 

Ne morem verjeti, da sem jih končno doživela v živo. Še manj, kaj sem tam dojela. 

Opozarjanje na težave 

Maldivi so s svojimi skoraj 1200 otoki najnižje ležeča država na svetu, saj v povprečju merijo le meter in pol nadmorske višine. Zaradi dvigovanja morske gladine, ki je posledica globalnega segrevanja, jim grozi “potop”, do katerega naj bi prišlo še v tem stoletju.

Na težave, s katerimi se Maldivi srečujejo, je najbolj glasno opozarjal prejšnji predsednik Mohamed Nasheed, ki je - da bi svetovno javnost in politiko opozoril na krizno stanje - priredil prvo podvodno vladno sejo. Bil je tudi pobudnik pogovorov o korenitejšem zmanjševanju emisij in eden prvih podpisnikov Kjotskega protokola.

V času njegovega predsednikovanja se je že dogovarjal za selitev maldivskih prebivalcev v Indijo, na Šrilanko in v Avstralijo. Za zmanjševanje emisij je prosil Kitajsko in ZDA, hkrati pa se trudil čimbolj ekološko delovati na Maldivih. 

Njegovi nasprotniki, z zdajšnjim predsednikom na čelu, so njegova dejanja označili za lažna, preračunljiva in politično obarvana. Trdijo, da Maldivi ne izginjajo, da se vodna gladina ne dviga in da so sprejeti vsi ukrepi, ki so potrebni, da  prebivalcem ne bi bilo potrebno bežati. Zanikajo tudi, da naj bi turizem močno vplival na slabšanje stanja otokov. 

Zato turizem še naprej cveti, opozorila lokalnih prebivalcev, ki izginjanje vidijo na lastne oči, pa vsakič znova naletijo na gluha ušesa. Da bi jih potolažili, ker v luksuznih resortih ne dobijo dela in utišali njihova opažanja o eroziji otokov, so jim dovolili odpreti lokalna gostišča. 

Razkošni in lokalni turizem 

Maldivi so bili od sedemdesetih let, ko so odprli prve resorte in sprejeli prve obiskovalce, znani predvsem po precej nedosegljivih luksuznih resortih, ki so zasedali celotne otoke ali otočke. Ti resorti so še vedno glavna izbira za večino turistov, ki se odpravijo na sanjske počitnice ali medene tedne. 

Več kot 130 maldivskim lastniškim resortom je skupno to, da zaposlujejo večinoma delavce iz Indije in Bangladeša, saj so ti cenejša delovna sila od lokalcev, ki se preživljajo predvsem z ribolovom. Skupno jim je tudi to, da pitno vodo pridobivajo z desolacijo morske vode, da gostom nudijo lasten “hišni” podvodni greben in da svojim gostom nudijo luksuzne storitve, ki nikakor niso ugodne. 

Leta 2009 je vlada izdala prva dovoljenja za turizem na lokalnih otokih. Odprla so se prva lokalna gostišča, ki so prebivalcem začela omogočati vir zaslužka, hkrati pa Maldive spremenila v destinacijo, ki jo lahko obiščejo tudi manj premožni gostje, pustolovci in raziskovalci. 

S povišano dostopnostjo za turiste in z novimi možnostmi za zaslužek lokalnega prebivalstva (poleg lokalnih sob, tudi vodne aktivnosti, lokali, spominki), se je število gostov povišalo, kar je pomenilo uspeh za maldivsko ekonomijo, ne pa tudi za ekologijo. 

Družbene in okoljske težave 

Hiter razvoj turizma je vplival tako na družbene kot fizično okoljske spremembe. Maldivi, izrazito muslimanska država (pogoj za državljanstvo je pripadnost islamski veri), so se začeli soočati z nespoštovanjem zakonov, ki v državi veljajo. Največji problem sta alkohol na otokih in nezakritost ženskih turistk. 

V resortih je alkohol dovoljen, prav tako se ženske lahko sprehajajo in kopajo v kopalkah. Na lokalnih otokih so za to ponekod uredili posebne predele, ki se imenujejo “bikini beach”. Po naši izkušnji, je takšna plaža postavljena za visokim zidom, sama plaža pa je polna kamenja in je precej neurejena. Takšne plaže pa na nekaterih lokalnih otokih sploh ni. Alkohol je absolutno prepovedan. 

Prebivalci otokov se srečujejo z dilemo: biti do turistov prizanesljiv in zaslužiti čimveč denarja ali slediti načelom svoje vere. 

Če so ti problemi rešljivi, je večja težava v propadanju okolja, h kateremu turizem precej pripomore. Eden od glavnih problemov je obalna erozija, ki se dogaja zaradi dvigovanja morske gladine in ropanja rastlin, ki so prst držala skupaj. 

Seljenje kokosovih palm na nove umetne otoke, ki jih gradijo tako, da načrpajo večje količine peska (ki ga dobijo v lagunah) in ga namečejo na kup, s čimer dobijo gole peščene otoke, vpliva na prvotne gostitelje teh visokih lepotic. Kokosove palme prodajajo lokalni prebivalci, ki tako na hitro dobro zaslužijo. Luknje, ki za njimi ostanejo, pa pripomorejo k eroziji otokov. 

Otokom je nevarno tudi zbiranje spominkov. Odnašanje ali prodajanje peska, školjk in koral je resno ogrozilo preživetje večih vrst morskih živali, hkrati pa tudi obstanek celotnih otokov. Enako potapljanje, vožnje s čolni in ribolov. 

Moja izkušnja

Za teden na Maldivih smo se odločili po 12-dnevnem popotovanju po Šrilanki. O Maldivih sem od nekdaj sanjala, saj so me že pred leti prepričale čudovite fotografije in odzivi tistih, ki so jih obiskali. 

Dolgo časa sem se odločala med različnimi otoki, razmišljala o resortih in lokalnih opcijah, ko sem se, predvsem zaradi dobrih priporočil slovenskih turistov, odločila za največji resort na Maldivih. Mislila sem si, da gremo na Maldive verjetno samo enkrat, zato sem si želela, da je naša izkušnja čim lepša in brez strahu pred strogimi lokalnimi zakoni. 

Resort je bil čudovit. Naš bungalov je stal 10 metrov od morja, vmes pa sta nas na lastni plaži razvajala dva ležalnika, velika senca in terasa. Zbujal nas je zvok petja številnih ptic, v nekaj korakih do morja, smo srečali nešteto rakcev, v morju pa morske pse, pisane ribice, ki so kar same hitele pozdravljati, in čudovit hišni koralni greben. Zares sanjsko. 

Ker je otok velik, smo se vsako jutri odpravili na raziskovanje po najdaljši peščeni plaži na Maldivih in uživali v igri barv, zvoku valov in srečanjih z živalmi. Otroka (na Maldive sem potovala s 6 in 2 leti starima otrokoma) sta vseh 7 dni noro uživala na pesku in v nizki topli vodi. 

Tudi hrana, večinoma lokalnega izvora, zelenjavo in sadje gojijo kar na otoku, je bila okusna, izlet, na katerem plavaš z največjo ribo na svetu - kitovcem, je bil čudovito organiziran.

Neskončno sem vesela, da smo lahko doživeli Maldive in izkušnje ne bi nikoli zamenjala za nič na svetu, a opazila sem tudi nekaj, česar nisem pričakovala. 

Stanje na Maldivih se čuti. Čuti se na glavnem letališču, na katerega priletiš. Čuti se v delavcih, ki se med seboj nič kaj diskretno kregajo. Celo pljuvajo, ko mislijo, da jih nihče ne vidi. Vidi se po odnosu do gostov, ki je zelo očitno neiskren in nastavljen tako, da bi zaslužili čim več. Čuti se v nespoštovanju narave na račun turizma. Čuti se v zraku in vodi. 

Morda je moja izkušnja taka, ker na zadeve kritično gledam, morda je moja izkušnja taka, ker sem izbrala ogromen resort, ki je obljubljal preveč.

Morda je moja izkušnja težko prenosljiva na katerokoli drugo izkušnjo. Jaz opazim ljudi, opazim majhne stvari, ki so večinoma očem skrite. Morda take zadeve celo iščem, ko se mi kaj zdi prepopolno. Morda. 

Morda pa tej prečudoviti državi vse skupaj zares polzi iz rok. Morda se, tako kot velik del sveta, oprijemajo za zadnje bilke, a si v slepoti po kopičenju bogastva, tega ne želijo priznati. Morda vsi mi v želji po življenjski izkušnji temu pripomoremo. Morda otoke v resnici potapljamo prav mi. Ne morda, zagotovo smo vsi del tega. 

Upam, da imajo prav tisti, ki trdijo, da so to lažne novice in da bo še vse v redu. Tam in drugje.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol