Režiserka Ivana Djilas: "Presežek je čudež, ki se zgodi v kontekstu časa in občinstva"

Se vaše delo začne, ko oddate sinova v vrtec ali začnete delati že navsezgodaj zjutraj?

Moja sezona se je letos končala malo prej, kot sem pričakovala, in se nam zdaj začenjajo priprave za počitnice. Gremo na hrvaški otok, kjer ni avtomobilov in mi sploh ni jasno, kako se bomo pakirali, da bomo s sabo lahko vzeli vse, kar bi radi.

Kdaj se vaše delo v resnici sploh povsem konča glede na status svobodne umetnice?

Oba z Boštjanom (op. glasbenik Boštjan Gombač) delava po projektih. To počneva že tako dolgo, da že veva, kako te stvari gredo. So obdobja premier in snemanja zgoščenk, ko je bolj intenzivno, in daljša obdobja priprav, ko ni tako intenzivno. Gre za način življenja, ko moraš vsak dan sproti sam sebi organizirati čas.

Tudi to, kdaj se tvoje delo konča, je stvar osebne organizacije, kar ni vedno enostavno. So obdobja, ko se dogaja drugo čez drugo, in zgodi se, da so obdobja, ko ni nič. Je pa tako, da se, če želiva imeti dopust, morava začeti dogovarjati že enkrat oktobra ali novembra za poletje. To je edina možnost, da smo vsi štirje skupaj. Gre pa za precej komplicirano organizacijo časa.

Je ta organizirani čas potem tudi kakovosten?

Svoboda ima svojo ceno. Po navadi je cena negotovost oziroma manj varnosti. To je način življenja, na katerega se navadiš. Včasih se mi zdi, da je kakovost v miru in varnosti, včasih pa, da je v novih stvareh in svobodi. Verjetno je resnica, da je potrebno oboje. Treba je biti precej pameten v enem in drugem načinu organizacije življenja, da narediš prostor za vse elemente.

Vam ljudje kdaj delajo krivico, ko menijo, da zaradi odločnosti in energičnosti težave rešujete z levo roko?

Ko ljudje pogledajo za nazaj in vidijo, kaj vse je narejeno, vedo, da to ni kar tako. Navsezadnje, zakaj pa bi vedeli in se vživljali v vsak zaplet. Ne živim v iluziji, da drugi ljudje nimajo zapletov in da vsaka pot nima po svoje težav ter da ni enostavna. Kdo pa vidi tiste mame, ki imajo minimalno plačo, ko speljejo življenje tako, da imajo dovolj denarja za ves mesec? Zakaj bi bila bolj vidna od njih?

Ker ste bolj izpostavljeni.

Ali ker malo več povem na glas.

Imate potrebo, da rečete bobu bob?

Menim, da sem takšen tip človeka. So tudi ljudje, ki jim je zelo pomembna njihova zasebnost ali se počutijo bolj varno, če jih ljudje vidijo na določen način in ne rinejo v njih. Razumem, zakaj se ljudje zaščitijo in tega ne počnejo. Moraš biti takšen tip ali imeti idejo, zakaj to počneš. Ne vem pa, ali gre ravno za odprtost.

Odprt si lahko z več zadržki, ali tudi do manjšega števila ljudi, ali na nekakšen določen način, ali potrebuješ več časa, da postaneš odprt. Tudi sama stvari, ki me najbolj bolijo in sem ob njih najbolj negotova, ne bom povedala na glas, dokler jih ne amortiziram in naredim nekakšne obrambe. To, da nekatere stvari, ki sem jih predelala, povem na glas, zveni odprto.

Se vam ne zdi, da ste v kolumnah jasni?

Ko pišem, poskušam razumeti neki paradoks ali fenomen. In sebe v danih družbenih okoliščinah. Osebo v krizi štiridesetih, ki živi v družbi, ki je v krizi dozorevanja. Ko se hecam, rečem, da imamo okrog štiridesetega leta vsi krizo. Konča se to, da se vse dogaja prvič in da usvajaš prostor ter greš na hrib, kje se ti, ko prideš na ta hrib, zdi, da si zmagal.

Ko pa prideš na vrh tega hriba, v resnici vidiš, da je hribov, kolikor hočeš, in da na nekatere ne boš nikoli prišel, da so nekateri višji, nekateri nižji, pač drugačni, in se potem, ko kar na vsem lepem vidiš sebe, kako si na tem velikem svetu majhen, začnejo krize.

Zaradi katerih izgine entuziazem?

Izgine čas. Dojameš, da vse stvari niso možne in da se nekatere stvari preprosto ne bodo nikoli zgodile. Vsaka pot, ki jo izbereš, zapre neke druge poti, le da dolgo tega ne razumeš, ker se ti še vedno zdi, da se lahko obrneš in greš po drugi poti, če si premisliš. Kar je, hvala bogu, normalno. Temu se reče mladost, ki je dandanes malo podaljšana. Potem pa prideš na točko, kjer vidiš, da vse stvari niso več možne.

Takrat se mi zdi, da se moj čas pokriva z družbenim, v katerem "Presežek je čudež, ki se zgodi v kontekstu časa in občinstva, politične situacije. Ni pa nujno, da je nekaj, kar je v nekem trenutku presežek, to tudi v drugem trenutku." smo vsi šokirani, da naša država in družba ne moreta vsega, in so se dogajale tudi nekatere stvari, ki niso pozitivne, ni le rast, in ni vse fenomenalno. Duhovito se mi zdi, kako sta se mi ti dve stvari pokrili.

Čas je za premislek o malem človeku v neki družbi in o mestu človeka v tej družbi. Da se hecam na račun lastnega življenja, pa je krivo to, da se lahko delam norca iz sebe, težko iz drugih ljudi. Žalim pa ne. Ko se ukvarjam s sabo, si lahko dovolim več, zato je potem tudi bolj zabavno. Ampak to je način pogovarjanja. Kot ko prideš na zabavo in začneš razlagati o sebi in se potem začne pogovor.

In vam tem za pogovore ne zmanjka?

Ko sem se začela ukvarjati s pisanjem kolumn, sem tudi začela iskati teme, o katerih se iz različnih razlogov ne govori ali so tabuizirane, malo umaknjene, ker trenutno niso in, pa se mi zdi, da se v njih veliko ljudi prepozna ali vsaj o tem razmišlja. Zdi se mi, da se tako začnem pogovarjati z ogromnim številom ljudi. Vsak lahko ima drugačno mnenje, kar navsezadnje ni pomembno, pomembno je, da se začnemo pogovarjati o marginalnih skupinah, življenjskih situacijah ali preprosto, da na neko stvar pogledamo malo drugače, iz drugega zornega kota.

Od kod vam potreba, da vse osmislite?

Menim, da vse to izhaja iz gledališča, ker je gledališka predstava zaključena misel. Mala, velika, pač zaključena misel in gledališka dramaturgija, ki sta se preselili v...

V življenje?

V pisanje, ker je življenje nevarno in ni zaključena misel. Življenje ni projekt, nevarno je, če ti posamezni deli življenja postanejo projekti, recimo otrok in materinstvo. Ampak ko želiš povedati neko misel, je dobro, da je misel zaključena. Da pač v tem trenutku zmoreš o določeni temi povedati toliko in ima rep, glavo, kontrapunkt ... Napisati tekst je precej podobno kot narediti predstavo s tem, da za tekst potrebuješ računalnik, za predstavo pa malo več ljudi in precej več denarja.

Kaj pa čas?

Za vse potrebujem neskončno časa. Obstajata dve vrsti ustvarjalcev: tisti, ki delajo intuitivno ter hitro, in drugi, ki delajo bolj analitično. Zagotovo bolj spadam med analitične ustvarjalce. Res pa je fenomen, kako nekateri ljudje ustvarjajo z lahkoto. To ne pomeni, da jim je talent padel z neba, temveč, da stvari, ki so se jih naučili, akumulirajo in iz njih prihajajo drugače v drugačni obliki.

Omenili ste, da je nevarno načrtovati v zasebnem življenju. Mar ni to človeško?

Umberto Eco pravi, da imamo radi sezname, ker se bojimo umreti. Ko delamo sezname, organiziramo kaos, to neskončnost in dajemo smisel svojemu času in bivanju, da s tem dobimo občutek, da lahko na življenje vplivamo. Vse, kar poskušamo organizirati, je naš poskus, da razumemo in osmislimo svoj čas in obstoj na tem svetu. Ta misel mi je zelo blizu. Rada imam sezname. Imam načrte A, B in C.

Kar več načrtov?

Z enim se ne počutim dovolj varno, imam še načrta B in C, a me življenje vseeno povozi, ne zgodijo se vse stvari po planih, pomagajo pa ti, da v ta trenutek življenja prineseš neke odločitve.

Ste 'ziherašica'?

Piflarka. Menim, da se stvari zgodijo, ko v njih vložiš neko energijo in trud. Ne trdim, da lahko dosežeš vse tako, kot si načrtoval, nekaj pa je tudi sreče in vplivov okolja ter vsega ostalega, ampak dokler sam ne daš česa od sebe in nečesa ne narediš, ne gre. Ne moreš kar sedeti in čakati, da se kar kaj zgodi. Sem pa včasih presenečena, kako se ne znam lotiti rešitve nekega problema, pa se problem reši sam.

Vas boli, ko vlagate, pa ni rezultata?

Če vlagaš energijo v nekaj in ni 22 28/2015 rezultata, ker ne dobiš nazaj, je problem. Energija ni neskončna kategorija. Nekako jo moraš vlagati in dobiti nazaj.

Glede na to, da se počasi približujete prelomnemu štiridesetemu ... kaj vas je življenje do zdaj naučilo?

To, da na nekakšen način postanemo to, kar smo, ker smo šli skozi neke stvari. Če bi šli skozi neke druge stvari, bi postali nekaj drugega, življenje te nauči vse.

Ste se za status svobodne umetnice odločili sami?

Zdelo se mi je, da je nujno, da imam v življenju iniciativo. To je način, kako lahko delaš svoje misli in ne delaš stvari, ki ti ne pašejo. Res pa je, da to ni povsem res, ker moraš zaslužiti denar, da preživiš. Ta svoboda ni neomejena, veliko stvari je, ki jih moraš sprejeti in požreti, da si v igri in živiš s preostalimi ljudmi.

Kako se soočate z lastnimi omejitvami, predsodki?

Rada imam šole in izobraževanje. Če si zadaješ težke naloge in nove žanre, se da veliko tega. Zdi se mi, da človek v nekem trenutku nekaj doseže, pride do nečesa in nekatere stvari zna, je pa še veliko vsega. Ne zdi se mi, da imamo neke meje, mogoče včasih nismo o nečem pomislili na drugačen način, ker nismo imeli priložnosti.

Se življenje in gledališče prepletata?

Razlika med zgodbo iz življenja ali iz gledališča je ta, da ima dobra gledališka zgodba vsaj dve resnici, ki sta v konfliktu in enakovredni. Ni nujno, da to velja za življenje ali da je v tem trenutku. V gledališču je predstavljena sublimirana resnica, košček nečesa, ki pove neko misel.

Delati predstavo je tako, da se odločiš za pogovor na določeno temo, ki ga poskušaš narediti v določenem žanru: komičnem, melodramatičnem, dramatičnem, pač v tistem, za katerega se odločiš, in v njem komuniciraš z ljudmi o neki temi. Ustvarjalci se dobimo na nekem mestu, da skupaj razmišljamo o določenih temah.

Ni treba, da se strinjamo in nam je vsem všeč, kako mislim ali kako misel estetsko podam. Kar je podobno občinstvu in ustvarjalcem, je to, da smo se usedli in pogovarjali o določeni temi. V tem smislu je ta misel sublimirana, preučena iz več virov na več načinov in podana skozi nekatere ustvarjalce.

Je režiser tisti, ki ima v predstavi glavno vlogo?

Predstave se razlikujejo, včasih je močen pisatelj. Ko delaš klasiko, se zgodi, da je močen kakšen igralec. V kakšni glasbeni predstavi je lahko glasba tista, ki nosi čustvo. Režiser pa je vrhovni organizator dogodka.

Se v predstavah ne dogaja v glavnem pod režiserjevo taktirko?

Ko veliko ljudi dela in misli nekaj skupaj, je včasih od zunaj težko videti tisto, kar bo občinstvo prebralo. Režiser je nekdo, ki se v tej situaciji poskuša ukvarjati s tem, kaj bo občinstvo dejansko razumelo, videlo in prebralo iz te situacije. Navidezno je videti, kot da je režiserjeva misel, včasih pa je le to, da sem skrbnik, da se stvari povežejo in povejo po vrsti.

Se vam ne zdi, da ste za enega ustvarjalca precej na trdih tleh?

To slišim večkrat. Je pa istočasno zelo lep občutek, ko se zapreš v gledališki prostor med vajami, kjer po navadi ni oken, in se skoncentriraš le na predstavo ter izklopiš zunanji svet in se zgodijo lepe stvari, za katere sploh ne veš, od kod pridejo.

Vprašam se: "Od kod meni ta misel, fina lucidnost, ideja, da se je pojavila na odru?" Želim povedati, da le z racionalnim pristopom ne gre, ker do nekaterih stvari ne prideš na silo. In če se ne zgodijo ti trenutki, ki bi jih skoraj dala v mistifikacijo gledališča, ko o njih realno razmišljam, potem gledališče ne bi bilo tako zabavno, temveč hladno.

Vseeno verjamem, da gre za kombinacijo obojega, kar pomeni, da moraš pripraviti dovolj materiala, da začne delati domišljija, in ustvariti dovolj pogojev, da se čarobnost začne dogajati.

Koliko vas v vsakdanjem življenju daje režiserski način delovanja?

To je Ivana. Si lahko popolnoma srečna oseba, če hodiš v službo in jo vsak dan sovražiš, ko ob šestih izklopiš? Po mojem smo ogromen del časa to, kar delamo. Ne verjamem, da si lahko na jutranji in večerni vaji ena oseba, vmes pa nekaj drugega.

Kateri trenutku pa so čarobni v družinskem življenju?

Čarobni trenutki so, ko se jih zaveš. Čarobni trenutki so lahko stalno, le da se ti tisti trenutek, ko se ustaviš in jih pogledaš in ti v glavi začne igrati glasba, zdi, da je življenje videti kot v filmu. Ni treba, da je to kaj posebnega, in tudi ta trenutek, ko se ga zaveš, ni nič drugačen kot tisti prejšnji, ki se ga nisi zavedal.

Se vam zdi težje 'režirati' predstave ali življenje?

Zagotovo se je težje boriti z življenjem, saj je v življenju tako, da se, ko je res naporno obdobje, ustavim in razmišljam: "Kje je zdaj premiera, da po njej lahko tri dni spim?" V življenju ni te zaključenosti. Naslednji dan vstaneš in greš naprej.

Ste tudi do svojih otrok, Rubena in Kolje, tako organizirano realni?

Ne mislim, da smo kot starši lahko nekaj drugega, kot smo dejansko. Dandanes so moderni koncepti starševstva, da se opredeliš, katere vrste starš si. Ali si tiste vrste, ki bolj zahteva, ali tiste, ki bolj pusti. Meni se zdi, da so otroci otroci in naj bodo otroci, kolikor so lahko. Kar pa je treba narediti, je treba. Zdravstvene in preostale težave je treba reševati, tu nimaš izbire.

Ste s prihodom otrok morali življenje temeljito reorganizirati, da vse speljete?

Naenkrat nimamo več dveh kolon na koledarju, ampak štiri kolone, kdo kam gre in kdo ima katere obveznosti. Naenkrat so kar štirje zobozdravniki, kar je kar razlika.

Še vedno živite v svoji hiši ali ste jo prodali?

Še vedno živimo v njej.

Je življenje v hiši za družino z malima otrokoma idealno?

Ni idealno, saj je s hišo samo po sebi veliko dela, in če jo želiš vzdrževati, moraš služiti ogromno denarja. Super je imeti svoj prostor, ampak če je cena tega, da te nikoli ni v tem prostoru, potem to nima smisla. Bolje je imeti manj prostora in starše. Obstaja nova miselnost, ko pomisliš, kaj v življenju nujno potrebuješ, koliko stvari, denarja zares potrebuješ in kaj ti je bolj vredno: tvoj čas ali materialne stvari, ki si jih lahko privoščiš z denarjem, ki ga zaslužiš.

Da pa ta denar zaslužiš, zapravljaš svoj čas. Na Nizozemskem imajo recimo že dolga leta sistem, v katerem se partnerja lahko odločita, da oba delata en dan manj v tednu. Na račun tega je več ljudi zaposlenih, ki sicer zaslužijo manj denarja, imajo pa več časa za družino. Zanimivo je tudi to, da ko imaš več časa, lahko ta čas uporabiš za to, da si recimo skuhaš hrano in ne kupuješ gotove hrane ter te življenje manj stane.

Kakšne cilje imate ob približevanju svojem štiridesetemu letu?

V mojem sanjskem življenju bi morala delati manj projektov, tudi če to pomeni, da živim z malo manj denarja, da bi lahko izbirala, kaj mi je pomembnejše. Zraven pa je super odkrivati nekaj drugega, popolnoma novega, kot je recimo pisanje, kar mi je neskončno zanimivo. Ali študiranje in raziskovanje.

Se vam zdi, da vas vaša neposre­ dnost v kolumnah 'drago' stane?

Ne zdi se mi, da me veliko stane. Je pa neprijetno videti na spletu anonimne in grde komentarje od ljudi, ki so skriti. Po drugi strani pa se kar nekaj ljudi, ki me sreča ali pokliče po telefonu, z vsebino poistoveti. Zabavno mi je, kako ta direkten stil pisanja izziva čustva. Pravim, da v političnem časopisu pišem žanr melodrama.

Pripravila: Suzana Golubov

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord