Sara Kern: Žalost potrebuje kontrast svetlobe

Zgodba Moje Vesne sledi desetletni Moji, ki živi v predmestju Melbourna z žalujočim očetom in nosečo dvajsetletno sestro Vesno. Z materino nenadno smrtjo se vsak sooča po svoje, nad njimi ves čas visi kup neizrečenih besed in neizraženih čustev. Kot je povedala režiserka, je film, tudi zaradi glavne igralke Loti Kovačič, poln svetlobe, kar se ji zdi nujen kontrast žalovanju.

Sara Kern je projekt razvijala postopoma. Ko je napisala prvi osnutek za scenarij za celovečerec, je prejela denar za razvoj scenarija, zato se je odločila, da posname kratko formo. Tako je lažje raziskala odnos med sestrama. Kratki film je bil nekakšen eksperiment, pri katerem so se ji odprli novi pogledi na scenarij. V tem filmu sta nastopili drugi igralki kot v celovečercu, saj mlajši lik Moja ni več starostno ustrezal zgodbi.

Mojo zdaj igra Loti Kovačič, slovenska Avstralka, ki govori tako slovensko kot angleško, kar je bil predpogoj za vlogo. "Res smo imeli veliko srečo, da smo jo našli, bila je prva, ki sem jo videla, in kar nisem mogla verjeti, da je prav ona tista prava. Začarala me je. Tudi med obema igralkama, njo in Mackenzie Mazur, je stekla kemija, začutila sem veliko topline in nežnosti," je za STA povedala režiserka.

Kot pravi, scenarij vedno prilagodi igralcem, ko jih izbere, to toliko bolj velja za neigralce. Režiserka in scenaristka teži k temu, da vse poteka čim bolj organsko. "Scenarij ni avtobiografski, še vseeno pa zelo veliko črpam iz svojega otroštva. Bila sem izrazito resen, tih otrok. Iskala sem deklico, ki ima to resnost. Toda Loti je hkrati prinesla nasmeh, zelo pozitivno energijo, ponovno sem šla čez scenarij in ga prilagodila," je povedala Sara Kern.

Spregovorila je tudi o delu z otroki: "To so delikatne stvari. Za otroka je že veliko to, da snema 25 dni. Zelo pomembno je, da se ustvari neko zaupanje med tabo, otrokom in starši. Veliko se pogovarjamo, o zgodbi, o scenah. Otrokom vedno rečem, da morajo takoj povedati, če se jim kaj ne zdi v redu, če jih kaj moti. Otrok mora imeti občutek varnosti."

Sogovornica pravi, da se metoda presenečenj, ki naj bi iz igralcev priklicala čim bolj pristen odziv, na dolgi rok ne obnese, hkrati se ji ne zdi etična in poštena. Veliko bolj na mestu je, da se ponudi prostor za improvizacijo, za naraven potek dialoga, da se tudi kamera in osvetlitev prilagodita igralcu, skratka, na pol dokumentaristični pristop. Včasih je takšen način težji za profesionalne igralce, ki imajo svoje veščine in pristope k delu, a Gregor Baković v vlogi očeta se je prav zaradi svoje minimalistične, senzitivne igre odlično ujel z Loti.

Po kratkem filmu Srečno, Orlo! in Moji Vesni Saro Kern še naprej zanima perspektiva otroka

"Občutek imam, da s tem še nisem končala. Ko črpaš iz svojega življenja, moraš najti tisto, kar je v tebi najbolj živo. Gre za dolg proces in zdi se mi prav, da nadaljujem v tej smeri. Ne zato, ker bi mi bilo domače, ravno obratno," je povedala režiserka, ki zadnja leta živi v Avstraliji.

Prav zato je to vpela tudi v scenarij, predvsem migrantsko izkušnjo in kako se v tem kontekstu ukvarjaš s kompleksnimi rečmi, kot je žalovanje. Sari Kern se osebno in tudi v filmu zdi pomemben ocean, saj je hkrati fascinanten in strašljiv. Nosi tudi močno simbolno vlogo, ko veš, da so na drugi strani oceana tvoji ljudje.

Svetovna premiera na Berlinalu je bila uspešna, vladala je naklonjena atmosfera. Ker je film uvrščen v sekcijo za otroke nad 11 let, kar se je Sari Kern glede na zahtevnost filma zdelo nenavadno, a hkrati odlično, so po projekciji z vprašanji sodelovali tudi otroci.

"Vprašanja otrok so včasih bolj zanimiva, so konkretni, pogumni. Sicer mi je blizu, če pustim nekatera vprašanja odprta in odgovore prepustim gledalcem, v primeru otroškega občinstva pa to ni tako preprosto," je v smehu povedala režiserka. Pred njo je avstralska premiera filma v Melbournu, slovenska bo na portoroškem festivalu, nato upa na čim daljšo kinematografsko pot.

Pogovarjala se je Alenka Vesenjak

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del