Spoznajte sestri Zagorc, ki ju veseli prav posebna zvrst glasbe

Sta hodili v glasbeno šolo?

Saša: Sonja je začela pri petih letih igrati flavto, sprva blokflavto, nato še prečno, jaz pa pri sedmih letih klasično kitaro.

Kaj vaju je pripeljalo v glasbeno šolo?

Saša: Meni je Dedek Mraz prinesel kitaro.

Sonja: Meni pa so flavto kupili v Nemčiji.

Se je kdo v družini ukvarjal z glasbo?

Saša: Dedek je bil glasbenik, harmonikar. Štajerec iz Luč ob Savinji.

Sonja: Vse vikende je preigral, in to do smrti.

Sta bili živahni in so vaju z glasbeno šolo hoteli malo zaposliti?

Sonja: Ja, sva se kar potepali. Sicer pa sva se ukvarjali z vsemi stvarmi, od pletenja do košarke, čeprav sem majhna. Plesala in nastopala pa sem tudi že v osnovni šoli.

Saša: Bili sva kar aktivni, hodili sva na milijon krožkov, bili odličnjakinji in so naju zaposlili. Celo po Krki sem veslala.

Sta študirali v Ljubljani?

Saša: Še prej sva hodili na gimnazijo v Novem mestu, kamor sva se iz Kostanjevice na Krki vozili z avtobusom.

Sta si bili v podporo že od malih nog?

Sonja: Saša je tri leta starejša in mi je vedno bila za zgled. Tudi v gimnazijo me je uvedla. Ko pa sem prišla še jaz v Ljubljano študirat, sva takoj začeli živeti skupaj.

Saša, vas ni nikoli motilo, da se vas mlajša sestra drži?

Saša: Nikoli. Sva pa že kot majhni skupaj nastopali v kulturnih domovih in na šolskih proslavah. V našem kraju namreč ni bilo glasbene šole, zato naju je mami vozila v glasbeno šolo v Šentjernej.

Sta se tudi starša angažirala?

Sonja: Mama naju je trikrat na teden vozila v glasbeno šolo in čakala, da končava.

Ni klasična glasba precej daleč od heavymetalske glasbe?

Sonja: Klasika pomaga pri ustvarjanju pesmi. Glasbena šola k temu nekaj pripomore, imaš osnovo.

Saša: Klasična glasba pri skladanju precej pomaga.

Sami skladata?

Saša: Vse narediva sami, besedila in glasbo.

Čigava je ideja o skupini?

Saša: Že prej sem hotela zbrati punce in ustanoviti žensko skupino. Iskala sem punce, a sem imela težave z bobnarkami.

Ste že takoj hoteli sestaviti heavymetalsko skupino?

Saša: Ja, hard rok heavy metal bend. Sicer če poslušate našo glasbo, igramo precej trdi rok, melodičen, nismo ravno zagrizen metal. Stalno sva poslušali AC/DC in podobno. To nama je bilo všeč. Ampak sprva je bobne igrala druga bobnarka, ki se je ustrašila in pred koncertom ušla. Sicer smo jo našli, odigrali ta en koncert, a potem je bilo konec. Sonja pa je takrat prišla na vajo in poskusila igrati bobne.

Sonja: Že v srednji šoli sem želela igrati bobne, le da je takrat to bilo neizvedljivo, saj jih nisem imela. Je pa moj učitelj flavte učil tudi tolkala in so bobni bili v glasbeni sobi. Tam sem jih tudi po mojem prvič videla. Ko sem prišla k sestri na vajo, mi je nekdo pokazal en ritem, mislim, da smo že čez 15 minut skupaj igrali en komad.

Saša: Ko smo igrali ta komad, sem se obrnila nazaj in videla sestro, zdelo se mi je: "To je to!" Od takrat stalno vadimo.

Sonja, ste se potem učili igrati na bobne?

Sonja: Hodila sem na zasebne ure. Nisem pa še imela svojih bobnov.

Druga drugo spodbujata?

Sonja: Menim, da druga brez druge ne bi mogle narediti toliko stvari, ker če ima ena od naju slab dan, pokliče drugo. In poten jo druga potolaži. Druga drugo drživa gor. Včasih sva mislili, da potrebujeva milijon prijateljic, pa sva ugotovili, da jih sploh ne potrebujeva toliko. Seveda smo punce v skupini prijateljice. Zelo nam je pomembno, da se v bendu med sabo razumemo. Ne bi mogle biti skupaj le zaradi posla.

Saša: Precej težje je skupaj držati štiri ženske kot moške, ki se zmenijo, in je to to.

Sonja: Več se pogovarjamo, več vemo vsaka o vsaki. Pridemo na vajo in najprej vsaka pove, kaj je bilo, in šele potem gremo vadit. Moški pa po navadi zagrabijo vsak svoj instrument in začnejo igrati.

Ob glasbi imata še druge aktivnosti. Imata več vzporednih življenj?

Saša: Vzgoja je bila takšna, da je najprej bila šola in šele potem vse drugo. Oče je tudi elektroinženir, kot Sonja, mama pa je učiteljica.

Saša, kaj delate vi?

Saša: Sem inženirka arhitekture.

Kaj še sta ob šolanju počeli?

Sonja: Plešem od malih nog, 12 let sem hodila v Kazino, letos pa sem začela učiti v eni plesni šoli. Šele na začetku smo.

Saša: Že 15 let ob službi učim otroke igrati kitaro. Sicer pa se ukvarjam z grafičnim oblikovanjem. Delala sem tudi v projektivi, ampak sem potem ugotovila, da mi ustreza oblikovanje. Oblikuje vse, kar je potrebno za skupino. V skupini je najlažje, da na začetku delamo vse same.

Se dela ne branita?

Sonja: Tako sva trmasti, da kar si zamisliva, hočeva natančno to, in če bi nama nekdo drug nakazal, da nekaj narediva drugače, bi to težko sprejeli. Zato nama je lažje, da narediva sami.

Imate kakšno žensko skupino za vzor ali le lastno vizijo?

Saša: Z bendom imamo svoj cilj. Precej ženskih bendov mi je všeč, recimo Rok Goddess iz Londona, ampak naše glasbe ne znam primerjati z glasbo nobenega drugega benda.

Sonja: Pomembno nam je, da imamo optimistična besedila, ker se zavedamo, da bomo to pele vse življenje in težko bi bilo ves čas izvajati komade, v katerih pojem, kako sem žalostna.

Za žalost verjetno nimate časa, glede na to, da še možu pomagate pri izdelavi kitar. To drži?

Sonja: Ja, servisiram mu kitare. To, da počnem veliko stvari, me izpolnjuje. Glavni cilj mi je bil, da se ukvarjam s stvarmi, ki me zanimajo in polnijo. Če me ne, trpim. Nočem trpeti. Zdaj, ko vidim, da se je možno vsega naučiti, se tistega, kar me zanima, naučim. Za to mi je vzgled tudi mož, ki se ukvarja z milijonom stvari. Povedal je: "Če se je parketar naučil polagati laminat, pa ima triletno šolo, potem se bom tudi jaz." In se je lotil izdelave kitar.

Saša: Je doktor znanosti, dela na Inštitutu Jožefa Štefana. Pride iz službe in dela kitare.

Kaj pa družba, imata čas za druženje?

Sonja: Družba je večinoma glasbena, saj niti nimava časa, da bi se dobivali z družbo. Imamo nekaj prijateljev, s katerimi se dobimo, ampak raje jih povabiva na koncert in se tam družimo.

Saša: Družimo se tudi tukaj, kjer vadimo z glasbeniki v glasbenem mestu 'Detroit'. Zdi se mi, da se je tega imena domislil Buco, ki igra bobne pri skupini Sausagesis in je župan mesta 'Detroit'.

Si v 'Detroitu' med sabo delite to, kar delate?

Saša: Precej si pomagamo, vaje pa se slišijo skozi steno.

Sonja: Če kdo kaj potrebuje, takoj uredijo. Recimo obleke za zadnji spot nam je delala ena šivilja, ki zdaj tukaj odpira delavnico. Davor, mož, vsem popravlja kitare.

Saša: Enkrat je prišel glasbenik iz Brazilije, ki je isti dan imel koncert, a se mu je pokvarila kitara. Glasbeniki so mu priporočili Davorja, ki je urgentno 'priletel' in jo popravil, da je zvečer že igral na njej. Vsi si pomagamo.

Je res, da Peter Lovšin Pero vadi v vaših prostorih?

Saša: Peru smo s Pankrti le posojali prostor, da so vadili za velike koncerte in turnejo. Sonja je celo bobne posodila bobnarju.

Se Matej, Perov sin, tudi ukvarja z glasbo?

Saša: Matej, moj fant, je končal organizacijo dela v Kranju, malo igra kitaro, sicer pa vse bolj podpira, kar mi je všeč. Se pa ukvarja bolj z marketingom. Pri ženskih bendih veliko vlogo igrajo partnerji. Če partner ne podpira punce, ki igra v bendu, nima kaj. Tudi zaradi tega je kakšna šla iz benda, ker je tip bil ljubosumen. Nastopaš, greš na turnejo in te ni doma.

Pa fantje na koncertih dejansko letajo okoli vas?

Sonja: Letajo in pišejo na Facebook, ampak so prijazni. Odvisno je od tebe, kako se obnašaš. Na fakulteti sem imela 300 sošolcev, same fante. Ženske na moški fakulteti postanejo prej možače kot obratno. No, nisem možača, ampak se znam z njimi pogovarjati kot kolegica.

Tudi glede na to, da imata heavymetalski bend, še zdaleč nista možačasti, ali se motimo?

Saša: Zato je tudi na začetku pri metalcih kar težko. Nas niso takoj sprejeli, glede na to, da smo bile prve punce, ki smo začele kot vseženski bend igrati metal. Po forumih so bile kar kakšne pikre pripombe.

Sonja: Recimo naj gremo raje za štedilnik. Kar krute so bile. Med drugim tudi, da bodo pevko zažgali na grmadi in da delamo le z dekolteji in v vzorčastih nogavicah.

Na odru res zadošča dekolte?

Sonja: Potem bi lahko le stale. Ne vem, kdo bi plačal vstopnice, da pride le dekolte gledat. Zdaj pa vidimo, da je čedalje več ljudi na naših koncertih. Najbolj srečne smo, ko z odra vidimo ljudi, ki pojejo naše pesmi.

Saša: Tudi ne bi imele tako obiskanih koncertov. Veliko punc je na naših koncertih. Če nas imajo rade ženske, pomeni, da se lahko z nami poistovetijo.

Se vama ne zdi, da sta si kar precej zadali?

Sonja: To je prišlo sproti, skozi življenje.

Saša: Težja pot je, da počneš tisto, kar rad počneš. Na začetku so nam ogromno ponujali: "Ve samo igrajte, mi vam bomo posneli komade, igrali komade ..." Ne, bile smo trmaste in smo vse naredile same. Trajalo je več let, da smo same napisale prvi komad, vadile smo več let, da smo šle v studio posnet.

Si želite same utreti pot?

Sonja: Vemo, da je plošča večna in ne bi bila nanjo toliko ponosna, če bi vedela, da mi je nekdo drug posnel bobne, nekaj napisal, jaz pa sem lutka za na sliko. To me ne bi izpolnjevalo. Navsezadnje sva se čez življenje do zdaj pregrizli.

Kako starša gledata na vajin glasbeni izbor?

Sonja: Oba sprašujeta: "Kdaj te bo minilo? Še vedno vadite? Kaj pa na to reče Damjan?" Načeloma vse podpirata, ker sta potem, ko jima poveva o kakšnem uspehu, vesela. Sicer sta vedno bila bolj za te resne zadeve, kot sta fakulteta in služba.

Kako pa v službi gledajo na vajino glasbeno kariero?

Saša: Zamenjala sem dve službi, preden sem dobila takšno, da to razumejo. Moraš si najti ljudi in okolje, ki te podpira. Tu imava odlično okolje za vaje, ustvarjanje, družina je odlična, partnerski odnosi prav tako.

Sonja: Davor je z nami od začetkov naše skupine in je tudi naš producent. Vse ostane v družini. V resnici sem mu, ko sva se spoznala, dala telefonsko številko, ker je iskal zase prostor za vaje, me pa tudi. Takrat sem dala nekaj telefonskih številk, ker so vsi nekaj obljubljali, pozneje pa sem jih nekaj imela zapisanih pod 'ne dviguj', ker so me nadlegovali, on pa je 'zrihtal' prostor za vaje tudi nam. Bil je resen glede vsega.

Sonja, kako vas gledajo na Inštitutu Jožefa Stefana, kjer delate na projektih?

Sonja: Tam smo izolirani in nimam stikov z veliko ljudmi. Bolj vedo kakšni zunanji. Ti prepoznajo oba z možem, recimo ko sva skupaj delala na okoljsko-energetskem projektu. Zanimivo je bilo na zagovoru diplome, ker so profesorji pogooglali in videli, da imam bend. Zadnje vprašanje je bilo: "Povejte mi, kako to, glede na to, da študirate elektrotehniko, edini igrate neelektrični inštrument?" Rekla sem, da zato, ker nikoli nič ne 'crkne'.

Ste doma glavna električarka?

Sonja: Ne, Davor je. Ampak žarnice in varovalke znam zamenjati. Sicer pa elektroniko v kitarah 'rihtam' tudi jaz.

Vama vse, kar počneta, prav pride?

Sonja: Dolgo sem razmišljala, kako bom združila elektriko in glasbo, in sem jo v kitari.

Le težko zaplešete ob igranju bobnov?

Sonja: To pa je res. Zato sem začela poučevati ples, ker sem ves čas imela željo, da iz tega naredim še nekaj več.

Kako poteka organizacija življenja ob službi, hobijih in bendu?

Saša: Najboljša stvar po službi in vseh stvareh je, da prideš sem in zagrabiš kitaro ali bobne ter sprostiš stres ter vse, kar se je nabralo tisti dan.

Sonja: Potrebnega je veliko usklajevanja, tudi med nami štirimi.

Saša: Naša pevka je višja medicinska sestra na Golniku, dela tudi v nočnih in popoldanskih izmenah.

Sonja: Za vsako naslednjo vajo se dogovarjamo sproti, imamo na Facebooku skupinico, znotraj katere se pogovarjamo, kdaj imamo lahko vajo. Ko imamo slikanje, mora imeti čas še maskerka.

Kaj vam pomeni uspeh?

Saša: Da gremo vedno višje. Cilje si postavljamo sproti. Prvi cilj je bil, da igramo na velikem festivalu. Potem smo šli na metal kamp. Nato smo želele, da gremo na turnejo, pa smo šle v Rusijo. Potem je bil cilj, da izdamo ploščo. Tudi na Japonsko bi kdaj rade šle. V Osaki, v eni trgovini, že prodajajo naše plošče. Je pa dolgotrajen proces, preden jo bo kupil pravi Japonec.

Sonja: Mislim, da je naš največji cilj, da čim večje število ljudi pozna našo muziko, jo vzame za svojo.

Jemljeta zelo resno vse, kar je povezano z vajinim bendom?

Sonja: Koncertov ne želimo odpovedovati, smo zanesljive, ker bomo prišle, ne glede na vse. To je samo zato, ker smo to, kar počnemo, same izbrale. Če bi nam nekdo rekel, da nekaj moramo početi, ne vem, ali bi. Ne moreš biti dober v nečem, kar delaš na silo.

Saša: Tudi na vajah smo točne.

Kako to, da sta organizirali tudi večer vseženskih bendov?

Saša: V tujini smo dostikrat igrale na vseženskih večerih. In drugo leto bova okoli 8. marca to ponovili. Želimo pokazati, da znajo tudi ženske igrati.

Sonja: Kar veliko ženskih bendov sva našli. Le da je težko organizirati za nekoga, ki od daleč pride sem. Moraš mu omogočiti honorar, spanje ... Je tudi tveganje, ker ne veš, koliko ljudi bo prišlo na koncert.

Dobro predvidita, koliko ljudi bo prišlo na vajine nastope?

Saša: Ko se zmenim za koncert in vemo, da bo vse v redu, da bosta oprema in normalen honorar, potem nas ni strah.

Sonja: Mene ni nikoli strah, ker se potem lotimo tudi promoviranja. Ne pričakujemo le od organizatorja, da bo vse naredil. Saša prek Facebooka vabi ljudi na koncert. Sam lahko veliko narediš, da ljudje zvedo za koncert. Sploh pa gremo večinoma igrat tja, od koder nam je že kdo pisal: "Kdaj boste prišle sem?" Potem vemo, da jih bo nekaj.

Koliko je še dela z bendom, poleg vaj in nastopov?

Sonja: Cele dneve razmišljaš o tem, kako boš naslednjo stvar speljal, kako bo šla promocija, bo kdo prišel na koncert, usklajuješ vaje, ki so vsak teden. Z opremo mora biti vse v redu, moramo organizirati prevoze na nastope, odgovarjati na vprašanja za intervjuje ... Vedno je treba na nekaj misliti.

Napisala: Suzana Golubov
Fotografije: Goran Antley