Saša Pavček: Počutim se zelo ženstveno, res pa je, da ženstvenost ni vedno osrečujoča

Slovenski film je ni maral, pravi naša intervjuvanka, igralka, pesnica, dramatičarka. In o tem, zakaj ne, ima tudi svojo razlago. Res je mnogi ne poznajo kot filmske igralke, a se bo to, upam, s filmom Kruha in iger spremenilo. V njem igra velenjsko gospodinjo, ki prijavi svojo družino na televizijski kviz in se tam zaplete z voditeljem, ki ga igra Jonas.

Oba sta fantastična v svoji ironični upodobitvi, Pavčkova kot 'ne posebej inteligentna provincialka, zaprta v svoj družinski krog, malo naivna in zato komična', kot je opisala svojo vlogo, in Jonas kot svoja lastna karikatura.

Škoda, da v Drami ne igrajo več Slike z usmrtitve, v kateri je igrala glavno vlogo. Škoda, ker je dobra predstava, in škoda, ker je v njej Saša Pavček dobila priložnost pokazati, kaj zmore v enem od ne tako pogostih gledaliških del, v katerih je nosilna vloga namenjena ženski. Zahtevna vloga že zaradi obsega, pa tudi zato, ker je velik del predstave odigrala skoraj gola.

Saša Pavček je Ljubljančanka z dolenjskimi in primorskimi koreninami, zaradi katerih ji je (domnevam) laže upodabljati vloge ljudi z obrobja, kot je recimo Lučana v monokomediji Bužec on, bušca jaz. Z več kot 400 uprizoritvami je najbrž dosegla kakšen slovenski rekord in zanjo dobila malo Prešernovo nagrado. Tudi sicer ji nagrad na manjka.

Že leta 1978 je dobila nagrado za najboljšo amatersko igralko Jugoslavije. Saša Pavček je, kot gotovo veste, hči Toneta Pavčka, lani umrlega pesnika. Pred kratkim je morala posredovati ob recitaciji njegove pesmi na shodu Civilne iniciative. Ker oče tega ne bi hotel, pravi.

Ko sva se dogovarjala za ta intervju, ste rekli, da marca ne bi imeli časa. Zaradi službenih obveznosti?

Ja. Prvega marca začnem z vajami za melodramo Eduarda de Filippa Filumena Marturano. Po tej drami je bil narejen slavni italijanski film oziroma romantična komedija Poroka po italijansko. V njej sta igrala Sophia Loren in Marcello Mastroianni. Delala bom v koprodukciji s koprskim gledališčem in z gledališčem v Novi Gorici in se bom vsak dan vozila. Zjutraj grem ob sedmih, pol osmih na pot, imam tam vaje in se popoldne po vaji vrnem domov, kjer imam zvečer v Drami predstave.Tako bo do konca aprila. Maja pa še ne vem, ampak naj bi igrala v filmu, pri katerem bomo vsi sodelovali zastonj, ker ni denarja za produkcijo.

Gre za kakšno dobrodelno akcijo?

Ne, tako pač je, ko mladi filmski režiserji nimajo druge možnosti, da bi posneli film, in ker vsi tako zelo verjamejo v sce­narij, sem rekla svoji prijateljici režiserki, da bom pomagala s svojim prispevkom.

Te dni pride v kina film Kruha in iger. Kakšen se vam zdi?

Videla sem ga zelo na hitro. Morala bi ga pogledati še enkrat, ker sem v stresu, ko prvič gledam svoje filme. Vedno samo primerjam, kaj od tistega, kar smo posneli, je v filmu, poleg tega se mi pa zdi, da igralec tako ali tako ni objektiven do svojega filma. Gledala sem ga doma, niti ne v kinu, in takrat samo preverjala, kaj so izbrali, kako teče zgodba. Všeč sta mi duhovitost filma in nevsiljiv razmislek o današnjem času. So mi pa rekli, da je bil odziv občinstva v Portorožu fantastičen, da so se ljudje smejali in da je bil izjemno lepo sprejet.

Dobil je nagrado občinstva …

Ja, in hvala bogu, da jo je dobil, ker je zaradi nje šel film na povečavo in v kinematografe, drugače bi bil pa samo televizijski film. Tega sem zelo vesela, najbolj zaradi mlade ekipe, mladega režiserja Klemena Dvornika, ki ima že do zdaj ogromen opus. Zelo veliko je delal na televiziji, dela na Akademiji – skratka, je zelo deloven fant z jasnimi cilji in vizijo, obenem pa zelo prijeten za delo. Sodeluje, nikoli ne izgubi živcev, obvlada tudi množične scene, obvlada televizijo in premore socialni čut.

V nekem intervjuju, ki ste ga dali po tem filmu, ste rekli, da je dobiti vlogo v slovenskem filmu kot zadeti na loteriji, pa še to, da imate radi slovenski film, on pa vas, kot kaže, malo manj. Zakaj?

Ko sem bila mlada, sem snemala s Klopčičem, Vukom Babićem, to so bili moji začetki, pa s Štiglicem. Potem je prišel Živojin Pavlović s filmom Na svidenje v naslednji vojni, ampak to so bile zelo majhne vloge. Nato sem snemala kar nekaj TV dram in s pokojnim Božom Šprajcem, film Odpadnik, v katerem sem igrala večjo vlogo, in pa Decembrski dež, ki je bila nadaljevanka o generaciji '68, o študentskih demonstracijah v tem letu. Tam sem imela ogromno snemalnih dni, spomnim se, da smo snemali vse leto in sem bila od tega že zelo izmučena, pa kdo ve kako dobra nadaljevanka ni nastala iz tistega.

No, in pri tistem filmu je prišlo do spora s producenti in nekaj igralcev, če se prav spomnim, nas ni dobilo izplačanih honorarjev. Hoteli smo, da nam jih izplačajo, preden gre film v distribucijo, in ker se to ni zgodilo, smo jih tožili. Čez nekaj dolgih let so nam dolg poravnali, medtem je devalvacija ves ta denar vzela. Načelno smo se borili, da mora biti igralec plačan za svoje delo. Menda, ker je bil to tudi televizijski film, sem prišla na seznam nezaželenih igralcev, ne vem pa, ali je to res.

Po tistem niste več dobivali vlog?

Ne, po tistem pa res ne več. Čez deset let sem igrala v nadaljevanki Peta hiša na levi, nato v nadaljevanki o Prešernu in v filmu Maje Weiss.

Se pravi, da ni šlo za to, da v slovenskem filmu pogosto zmanjka ženskih vlog? Milena Zupančič nam je v intervjuju pred leti rekla, da gre usoda slovenskih igralk v filmu nekako takole: ko si mlad, si ljubica oziroma kurbica, potem ni nič, dokler nisi za vloge starih mam ali tet in te vloge so praviloma majhne?

Mladi režiserji, ki prihajajo z AGRFT, imajo popolnoma nestereotipne ideje, kaj naj bi bil film. Vsi po vrsti so zelo duhoviti, zelo nadarjeni, odprti in ne glede na mladost premorejo zelo veliko znanja. Mladi režiserji te nove generacije so se začeli zanimati zame po filmu Lasje režiserke Barbare Zemljič. To je bil študentski kratki film, ki pa je bil nagrajen na festivalih. Tako da prihodnosti slovenskega filma ne vidim tako zelo črno, seveda če bo denar zanj, ki je pa res velik problem. V moji generaciji filmskih ustvarjalcev je recimo Slavko Hren prepoznavno ime pa še bi se dalo naštevati, ampak so šli na televizijo. Mnogi so čakali na svojo priložnost, ki je pa ni bilo, in so pristali pri tem, da bodo vse življenje snemali reklame, kar je po mojem zelo težko, grozno za ustvarjalca, ki se hoče izpovedati. Mlajši režiser me je prosil, da bi napisala scenarij po svoji drami Čisti vrelec ljubezni, in sem ga. Menda je bil celo izbran na razpisu, vendar je potem zmanj­kalo denarja za razvijanje tega projekta. Na željo drugega režiserja sem napisala TV-dramo po enodejanki Arija, ki je bila mednarodno nagrajena kot radijska igra, vendar ni prišlo do snemanja. Na srečo imam svoje delo, kajti če bi čakala na realizacijo scenarijev, mislim, da bi se mi zmešalo. Res.

V filmu Kruha in iger igrate gospodinjo, ki se ji ob televizijskem voditelju 'omrači um'. [smeh] Kako zahtevna je ta vloga?

Ne morem reči, da je zelo zahtevna, da je plafon, ki ga lahko dosežeš. To sploh ne. Pri tej vlogi se mi je zdelo pomembno to, da je čim bolj avtentična, na neki način čim bolj skromna. Zdelo bi se mi narobe, če bi hotela zdaj, ko sem dobila malo več­jo filmsko vlogo, pokazati vse, kar zmorem in znam. Izhajala sem pač iz vloge. To je ženska, ki ni posebno inteligentna, ki je provincialno zaprta v svoj družinski krog, malo naivna in je zato tudi komična. Tudi scenarij ni omogočal kakšnih njenih velikih spoznanj, prelomov, ker to v bistvu ni nosilna, ni glavna vloga. Kljub temu sem poskušala ujeti njen čustveni razpon.

V filmu govorite z velenjskim, se pravi s šaleškim dialektom. Ste se prvič srečali z njim?

Že v filmu Lasje sem govorila slovenjgraško, ta dialekt je lažji, ker je bolj staccato, posebno melodijo ima, medtem ko je velenjski nekje vmes. Poleg tega je v tem mestu veliko priseljencev in zato velenjščina ni tako izrazita. Dialekt smo imeli pos­net, ampak na filmu se potem marsikaj spremeni. Meni se je zdelo, da je v redu.

Meni tudi, zelo prepričljivo.

Dialekt da izrazito barvo in se mi zdi, da tudi zaradi njega ne moreš zelo zgrešiti karakterja. Če ga osvojiš, dobiš primarnost, jezik te zameji, da ne špricneš preko in čez, da ne narediš preveč. Pomembno se mi zdi, da igralec ne kaže svoje superiornosti: jaz pa vem, kaj bom zdaj … Postaviti se moraš v situacijo in si reči, samo to in nič več, ker ta oseba gleda na svet s svojimi omejenimi, rahlo zaplankanimi očmi. Bog ne daj, da bi kazala, da sem pametnejša od te osebe ali pa celo od scenarista in režiserja. Sem pa na snemanju zelo uživala, mogoče tudi zato, ker se je ekipa ob snemanju zabavala, kar je pa lahko zelo dvorezno. Če se na snemanju zelo smejijo, ker je pač nekaj zabavno, še ne pomeni, da bo tudi na filmu prepričljivo. Moraš paziti.

In če primerjava vlogo velenjske gospodinje iz filma Kruha in iger z vlogo slikarke Galactie v predstavi Slike z usmrtitve?

Najprej hvala za to vprašanje, ker je to vloga, ki mi je do zdaj največ ponujala. Že samo dramo je Barker napisal fantastično, tudi z literarnega gledišča je to umetnina, tako nekako kot bi igrala Ham­leta. Celo bolj se mi zdi logično napisana. Pri Hamletu je še poezija, a tudi Barker poetičnost jezika pripelje na avtentičen način. Brez dvoma je bilo Galactio igrati večji izziv in tudi težavnostna stopnja je neprimerno večja. Žal mi je samo, da ni več na repertoarju, ker se mi zdi, da to besedilo odlično ustreza aktualnemu odnosu umetnika do države, oziroma kaj umetnik pomeni občinstvu, kaj pomeni državi, kaj pomeni državno naročilo umetniku, kako je to lahko zmanipulirano in kako občinstvo, če je umetnina iskrena, prava, vedno zazna njeno veličino. Ona je imela srečo, da je bila slikarka, da je platno ostalo in ga niso uničili, zažgali, medtem ko smo igralci odvisni od enega samega večera in je potem konec.

Se vam ne zdi, da danes, ob delitvah na leve in desne, na naše in vaše, 'neustrezni' umetnik sploh ne bi dobil priložnost?

Ja, vprašanje, ali bi danes pustili ne­ustreznemu, da postavi oblasti zrcalo s takim slikarskim platnom, kot ga je ona naredila. Vprašanje tudi, ali bi bil danes še kdo sposoben naslikati tako realistično delo, kot ga je ona, sodobna likovna umet­nost temelji na ideji povedati svoje stališče z drugačnimi sredstvi. V igri rečejo, ta ženska genialno slika, a zakaj ne povzdiguje naše vojne zmage, ampak nas slika kot morilce? Naučiti jo moramo, da bo na naši strani in jo malo zapreti! Ne vem, ali se komu danes resnično ljubi ukvarjati se z umetniki. Zdi se mi, da je danes politikom najljubše, če so kar oni sami eksponati, največje zvezde našega časa. Umetniki smo lahko le predskupine pred njihovimi velikimi šovi, le okvir za njihove lastne avtoportrete.

Bral sem kritike in ocene predstave pa intervjuje, ki ste jih dali ob tej predstavi, in zanimivo – nihče ni omenjal, da velik del predstave odigrate skoraj povsem goli. Ne recite mi, da ne gre za poseben izziv?

Ja, to je zelo težek izziv, precej neprijeten. V gledališki karieri sem imela dve vlogi, ki sta od mene zahtevali goloto na odru. Ena je bila v Mein Kampfu prav tako zelo dobrega dramatika Georgeja Taborija, kjer je bila ta golota tudi utemeljena. Igram nedolžno Arijko, ki prihaja k Židu zato, da razpravljata o problemih religije. Ta deklica je simbol naravnosti, širine duha in svobode in se niti ne zaveda svoje golote. Ta golota ni bila seksualno poudarjena. In čeprav je bilo tako – to je bilo pred približno 20 leti –, je bil to šok za občinstvo. Vsaj zdi se mi, da je bil, ampak je bila drama zelo dobro sprejeta. Zlasti veliko žensk mi je reklo, da je bil to eden najlepših in najbolj poetičnih prizorov, kar so jih videle v gledališču. Moški mogoče to malo drugače sprejemajo, ampak nisem čutila, da bi se jim zdelo, da delamo nekaj provokativnega ali na silo šokantnega. Šokantno je bilo v drami to, da pozneje ta nedolžna deklica postane članica Hitlerjeve mladine! Pri slikarki Galactii je golota skoraj obrobnega pomena. Ona je inteligentna, svobodna ženska in ji je popolnoma vseeno, kako jo gledajo, hoče jih prepričati s svojo osebnostjo, ne s svojo zunanjostjo. Se pa moraš kot igralka navaditi na to, da ti ni nerodno, goloto sprejmeš kot del igralskega orodja, s katerim delaš.

Ko že omenjate to, da vam ne sme biti nerodno … Nekje sem prebral, da ste bili kot otrok izjemno sramežljivi, da zaradi tega niti k baletu niste hoteli hoditi?

Saj sem še zdaj zelo sramežljiva. Ampak v tem primeru ne gre niti za kakšen zaseben ekshibicionizem niti za to, da bi ti bilo popolnoma vseeno, kot ti je na kak­šnem morju, ko si kje na samem, ampak gre izključno za igralska sredstva, ki jih moraš znati uporabljati.

Malo sem brskal po arhivu in zasledil, da je bila prva slovenska in jugoslovanska predstava, v kateri je nastopila gola igralka, predstava Znamke, nakar še Emilija Dušana Jovanovića …

V kateri je nastopila Majda Kohek.

Takrat ste bili stari devet let. Se je pozneje na Akademiji kaj govorilo o tem?

Ne, to je bila nekako tabuizirana tema. Zdaj, kar spremljam produkcije na Akademiji, kjer jih sicer ne učim dramske igre, pač pa umetniško besedo, vidim, da študentje samoiniciativno uporabljajo goloto kot del izraznega sredstva. Zanimivo, da so prav tisti igralci in igralke, za katere bi rekel, da so najbolj zaprti, konservativni, za katere ne bi nikoli rekel, da si bodo upali uporabiti svoje golo telo kot izraz neke čistosti ali dokončnega razgaljanja duše in telesa, v tem izjemno suvereni in radikalni. Ne gledaš ga kot igralca, ki se je na odru slekel, pač pa kot dramski lik s strašno veliko močjo, notranjo močjo in sporočilom. Ne samo da so pri tem zelo sproščeni, ampak so tudi igralsko izjemno močni.

Ko sem se pogovarjal z Manco Košir, ki so ji menda ponudili vlogo prav v predstavi Znamke, nakar še Emilija, je rekla, da jo je odklonila, ker bi gledalci opazovali njeno oprsje, ne pa njene igre. Ta strah ne obstaja?

Obstaja. Vsak človek spontano pogleda, kakšen je ta goli človek, ali je debel, suh … Ampak se mi zdi, da ga že v nasled­njem hipu potegne moč igre. Če je igralec močen, potegne igralca z dogajanjem in s svojim sporočilom. Tako se mi vsaj zdi, lahko pa da imam na to drugačen, profesionalen pogled, ker imam kot igralka občutek, da se je slekel lik, ne jaz osebno kot Saša. Razgaljanje igralca na odru je daleč stran od kakršnegakoli razgaljanja striptizete ali fotomodela. Nočem dajati moralnih sodb in se v to ne vtikam, ampak golota na odru v igralskem prizoru je v neki funkciji in je vedno podrejena sporočilu, bistvu prizora.

Predstavo Znamka, nakar še Emilija so pred kratkim, pred dvema letoma, ponovno odigrali, ampak takrat je bila igralka oblečena. Kaj to pomeni? Da je sodobno gledališče bolj zadržano?

Mogoče je, da postaja bolj zadržano, mogoče golota ni danes več v isti funkciji, kot je bila takrat. Moj kolega Marko Mandič igra predstavo z naslovom Mandičstroj, v kateri občinstvu pove, v koliko predstavah je igral, in da je bil, če se ne motim, v dveh tretjinah gol na odru. To je tudi odvisno od vsakega posameznika, kako pristopa do vloge, kaj vidi v njej. Via negativa se sploh ukvarja s tem, da gre do dokončnega osebnega razgaljanja. Duše in hkrati telesa, ko ne skrivaš nič več in si tak, kot si. Vse je odvisno pravzaprav od namena, kaj želiš s predstavo povedati.

Slike z usmrtitve se poleg razmerja med državo in umetnikom ukvarja tudi z razmerjem med žensko in družbo. Je tudi to razmerje še aktualno?

Mislim, da je, patriarhalni vzorci se tako radi ponavljajo. Zgodba se odvija v Beneški republiki leta 1500 in nekaj, če se prav spomnim. O njej zelo grdo govorijo, ker je neporočena in ima nezakonske otroke. Barker je to pisal po modelu Artemisie Gentileschi, ki se je v tistem času borila, da je obstala kot slikarka, kot najstnica je doživela posilstvo, ga sama javno obsodila, bila zato dalj časa izobčena, neporočena, se potem poročila, ločila in imela nezakonske otroke. Vzel jo je kot primer ženske borke, ki je živela za umetnost in hkrati polno življenje ženske. Samo predstavljam si lahko, kakšno strašno moč je morala imeti kot umetnica in hkrati kot ženska, ker se je zoperstavila vsem pritiskom tistega časa. Tudi danes žal opažam, da mora ženska, če hoče biti spoštovana, pokazati veliko večjo moralno držo, tako v umetnosti kot nasploh. Bolj se mora potruditi v svojem poklicu, absolutno mora biti veliko bolj delovna od svojih kolegov. V mojem igralskem poklicu je pa še tako, da je vlog za ženske manj. V dramatiki in na filmu.

Pa še manjše so?

Manjše so in vedno so spremljevalke.

Torej: »Nimam hčerke, ki bi nasledila mojo ženskost, ne da bi vprašala, če ženskost osrečuje ...?« (pesem Nimam hčerke iz zbirke Obleci me v poljub Saše Pavček)

[smeh] To ste se pa zelo potrudili! Zmeraj gre za vprašanje definicije svojega spola. Sama se počutim zelo ženstveno, res pa je, da ženstvenost ni vedno osrečujoča. Morda prav zaradi tega, ker zahteva tako velik napor, da – pa ne da zmagaš, samo zato, da preživiš. Da dostojno in samospoštljivo preživiš. Imamo seveda ženske, ki se naslonijo, ki na neki način živijo parazitsko življenje v senci moškega, ampak mene ni to nikoli zanimalo. Vedno so me zanimale težje, avtonomne poti. Ne vem, ali je to moja usoda ali … Taka pač sem.

Podpisali ste peticijo proti ukinitvi ministrstva za kulturo. Zakaj?

Zato, ker se mi zdi, da ukinjanje ministrstva za kulturo na neki simbolni ravni ni dobro. Zdi se mi, da kaže na to, da smo družbi nepotrebni nebodigatreba, da politike kultura ne zanima prav preveč ali da je oblast strah pred svobodno mislečimi in močnimi intelektualci, pred močjo umetniške intuicije, pred izražanjem različnih stališč v umetnosti. Če gre res samo za združevanje ministrstev in manjšanje administrativnega aparata in s tem povečanje vložka v produkcijo, so moji zadržki neutemeljeni, bomo videli. Če gre pa za to, da je kultura pomaknjena vstran, proti temu odločno protestiram. Ampak ko ministrstvo enkrat ukineš, ga je veliko teže spet ponovno avtonomno vzpostaviti. Mislim, da smo se kot državotvorni narod vzpostavili zlasti skozi kulturo. Ko to ukinjaš, je kot bi na neki simbolni ravni ukinjal slovensko dušo, kot da bi rekel: »Saj to ni tako pomembno.« No, mogoče pa imam o tem romantične predstave.

Howard Barker, avtor drame Slike z usmrtitve, pravi, da družba na splošno nima nikakršnih obveznosti do umetnikov, jih poslušati in plačevati, da pa je res tudi obratno. Da tudi avtor nima nobenih dolžnosti do družbe, razen da odgovarja svoji domišljiji.

Sem prebrala to. On je zelo radikalen v svojih izjavah, zelo drzen in strašen kritik tako umetnikov kot države in sistema. Tak­šno je tudi to njegovo stališče, z njegove pozicije seveda popolnoma legitimno in se z njim celo strinjam: prvenstveno je umet­nik dolžan slediti le svojemu notranjemu glasu, ki mu narekuje popolno iskrenost. Na nivoju sodelovanja umetnika in države pa sama zagovarjam večje sožitje, več zaupljivega medsebojnega sodelovanja. Kultura dobi od države dva odstotka, umetnik je dvakratno obdavčen in ji povrne veliko večjo vsoto od tega, kar dobi. Nihče ni nikomur ničesar dolžen na silo, ampak lepo pa je, če vladata nekakšna medsebojna harmonija in pravičnost. Naj se kulturo neguje, saj daje družbi na svoj avtentičen način ravno tisto 'več'.

Ampak te harmonije v tej državi očit­no ni več. Ob tej peticiji se je po spletnih forumih zlil val žaljivk na račun brezdelnih umetnikov, ki da se obilno pasejo iz državnega korita. Kariero ste začeli kot samostojna kulturna delavka, kot se je temu takrat reklo?

Ja, kot samostojna kulturna delavka, brez porodniškega dopusta, sama sem plačevala prispevke in sem honorarno delala kot žival in plačevala in še plačujem visoke davke. Mislim, da nisem niti takrat zajedala državnega proračuna in da ga niti s svojim zdajšnjim delom ne. Za seboj imam več kot sto različnih dramskih vlog, na leto imam na repertoarju tudi več kot osem različnih predstav, svojemu poklicu se popolnoma posvečam in mislim, da občinstvu zelo veliko dajem in da tudi občinstvo to ceni. Krčenje programa, ukinjanje finančne podpore za ustvarjanje resnih in dobrih umetniških del se mi zdi kratkovidno. Kaj to pomeni? Da ne bomo več tiskali knjig oziroma bomo tiskali samo tiste, ki se prodajajo? Ali želimo Slovenci potemtakem živeti samo od kuharskih knjig? Samo od komercialnega gledališča? Sem za to, da obstaja komercialno gledališče, ki ga država ne subvencionira, ampak naj bo tudi repertoarno gledališče, ki goji klasiko, ki vzgaja od gimnazijcev naprej, jih uvede v fantastično zakladnico dramske klasike in novejših dramskih besedil, začenši s Shakespearjem in Molierjem, ki tudi zelo ostro prek komedije kritizira, recimo v Tartuffu, licemerstvo in dvojna merila. To in še marsikaj, kar pelje umetnost tudi dalje od klasike, moramo absolutno podpirati.

Vas je vox populi presenetil? Mene, priznam, je. Na teh forumih niti ni bilo več želje po ukinitvi 'sprevržene umetnosti', ampak kar po ukinitvi kulture počez.

Mene je predvsem zelo prizadel. Potem sem seveda tudi prebrala, koliko država prispeva za kulturo in kakšni so ti prispevki, in dejstvo, koliko denarja se vrača nazaj. Tak odziv se mi je zdel zelo krivičen in zdi se mi, da ljudje ne poznajo, konkret­no, mojega poklica. Kaj vse mora igralec narediti, da lahko zvečer stopi na oder. Morda ne poznajo izjemno napornega urnika, zelo težkih razmer, v katerih delamo in živimo. Dobro bi bilo, ko bi se ti ljudje, ki to pišejo, podpisovali z imeni in priimki in ne bi le sejali nestrpnosti, napadalnosti in s tem krojili tako imenovano javno mnenje v izkrivljeni podobi.

Ampak tudi v vaši dramski igri Čisti vrelec ljubezni je umetnik tak, kot ga slikajo ljudske množice: neuspešen, zapit, infantilen, impotenten ... [smeh] in če se ne motim, se ženska v tej igri odloči za kmeta?

[smeh] Hm ... Ja, pravzaprav on, ta slikar, ta Peter, ni bil čisti umetnik. On je bil nerealiziran zavožen tip, ki ni imel nobenega umetniškega potenciala, si ga je pa želel. Zato je izrabil tega fantka, ki je bil avtističen, njegove slike, da jih je promoviral kot svoje, razstavljal in doživel velik uspeh, sam je bil pa umetniško mrtev, votel in prazen človek. Čvrsto sem za to, da takim ljudem ne dajemo nikakršne podpore, naj jih država ne vzdržuje. Tistim, ki pa imajo kaj povedati, pa moramo to omogočiti.

Vlogo v predstavi Slike z usmrtitve ste pripravljali, ko vam je umiral oče?

Ja.

Niste mogli odkloniti ali niste želeli?

V času očetove bolezni sem imela sicer štiri premiere in je bila to moja stalna zelo velika dilema. Psihično in fizično sem bila zelo izčrpana. A ta vloga govori o tem, da ta ženska, slikarka, zdrži vse napore. In zato, ker hoče nekaj povedati, narediti in spremeniti, ima strašno veliko motivacijo. Tudi sama sem bila resnično motivirana, da sem tudi večkrat na dan med vajami ali ponoči po večerni vaji obiskovala očeta, se z njim pogovarjala in obenem kreirala nekaj, na kar bi, se mi je zdelo, bil tudi on ponosen, če bi lahko videl to vlogo. Pravzaprav mi ni žal, imela sem pa zelo veliko zaslombo v igralskem ansamblu, vsi so bili zelo kooperativni, hitro smo delali, zelo so bili pripravljeni pomagati, vaditi tudi pred predstavo, da smo ponovili tekst. Tudi režiserka, Avstralka Lindy Davies, ki ima zelo bogate igralske in režiserske izkušnje. Ona je nekakšen trener – sama sicer ne mara te besede coach – za velike filmske igralske zvezde.

Ko sva se srečali, sem ji povedala, v kakšnem težkem položaju sem, in mi je rekla, da si zlasti želi tega, da so igralci mirni. »Kadarkoli boš želela z vaje,« je rek­la, »samo povej, pa te bom spustila, in če želiš, da se dobiva v soboto ali v nedeljo, da bi vadili, samo povej. Hočem, da si mirna, da uživaš v svojem delu, da nisi pod pritiskom in da to delaš zato, ker bi rada naredila nekaj dobrega in ker se hočeš izraziti kot igralka. Zaupam ti,
videla sem tvoje vloge in vem, da si ti tega sposobna.« Bila sem popolnoma mirna, ker sem imela občutek, da sem na neki način varna. Ob tem sem imela pa nesrečo, da mi je pri generalki na hrbet padla kulisa in čez čas sploh nisem več mogla hoditi. Očitno imam močno voljo. Zdi se mi, da če bi odklonila to vlogo, ne bi nič pridobila. Ne vem, ali bi bilo kaj bolje, kvečjemu bi bilo slabše.

Kakšen oče je bil Tone?

Čudovit. Zelo zahteven, izjemno močnega temperamenta, sangvinično-koleričnega, z izjemno življenjsko energijo in nikoli se ni vdal v nobeni situaciji. Zelo ljubeč.

Pred kratkim ste morali protestirati zoper uporabo njegove pesmi na zborovanju civilne iniciative, ki se bori zoper sprejetje novega družinskega zakonika. Zakaj?

Če se le da, ne bi odgovarjala na ta vprašanja, ker se zelo pletejo naprej. Če zelo na kratko: oče je bil zagovornik  zakonika, in če bi njega vprašali, ali dovoli, da se ta pesem recitira ob tej priložnosti, bi rekel ne. O tem sem stoodstotno prepričana. Sem za to, da se njegova poezija čim bolj širi, in tudi sama naredim veliko za to, da se njegove pesmi ohranjajo in knjige tiskajo. Na vsako pismo odgovorim, pošiljam njegove knjige po Sloveniji in v tujino, sem za vsak kulturni dogodek, z veseljem obiskujem recitale njegovih pesmi po šolah in cerkvah. Zdi se mi pa grdo zlorabiti njegovo poezijo v politične in ideološke namene, ki jim oče ni pripadal. Ampak sem sprejela opravičilo civilne iniciative in sem to zgodbo s tem zaključila.

Samo še eno vprašanje imam na to temo, ampak bolj načelno. Poznate italijanski film Poštar, v katerem mlad poštar uporabi ljubezensko pismo Pabla Nerude, da bi si pridobil izvoljenko, in ko Neruda protestira, da je pesem njegova, mu reče, da poezija ni od tistega, ki jo je napisal, ampak od tistega, ki mu služi?

Zelo se spomnim tega filma, očeta, ki je sicer raje bral in poslušal klasiko, sem celo poslala v kino. Il Postino je eden mojih najljubših filmov tudi zaradi tega stavka. Toda v filmu ni šlo za politične opredelitve ali zlorabo pesnika. Pustimo tudi ob strani avtorske pravice, ki v tem primeru niso predmet pogovora. Poštarju je bila ta pesem metafora za ljubezen, z njo je hotel osvojiti srce Beatrice Russo. Šlo je za ljubezen, ki jo je poštar že sam imel v sebi, da jo najlepše izrazi z besedami Pabla Nerude. Mislim, da bi bil vsak pesnik še kako hvaležen, če se poezija za to uporablja. Tukaj je pa vendarle šlo za politični shod, kar je temeljna razlika.

Se vam zdi, da živimo v lepih časih? Lepših kot so bili ... tisti prej?

Ne, zdijo se mi grši. Zdijo se mi veliko bolj ostri, več je sovraštva med ljudmi, več je napetosti, sebičnosti, egocentrizma. Ampak mislim, da gre za prehoden čas in opažam v svoji okolici, da če lepo pristopiš k ljudem, znajo biti ljudje prijazni do tebe, in to iskreno prijazni. Sama sem se odločila, da ne bom javno nikogar učila ali kritizirala, kako in kaj bi kdo moral, ampak da bom začela pri sebi. Delujem na svojem skromnem nivoju. Recimo: moja poezija govori s stališča ženske, ki je zaljubljena, ki ljubi. To ni politično opredeljevanje, je pa delček k razumevanju sveta, da je ljubeč človek boljši človek, bolj ustvarjalen in da lahko več da, tudi več ustvari, da lahko da več tudi v gospodarskem ali produktivnem smislu. Prav tako, če se le da, pomagam kolegom ali kolegicam, da jim je lažje v poklicu. Zame je zelo veliko napravil Boris Cavazza. Ko je režiral monokomedijo Bužec on, bušca jaz, sva imela deset vaj, ampak mi je s temi vajami dal ogromno. Zato tudi sama, če vidim, da ljudje potrebujejo podporo, jim jo ponudim.

Se ne bojite, da bi vas ti isti izrinili iz gledališča?

[smeh] Pravzaprav se ne bojim ničesar. Lahko se zgodi, da dobim odpoved in da rečejo, da me ne potrebujejo več. Vedno je prisotno tveganje. V vsakem umet­niškem dejanju mora biti tveganje.

To temo sem odprl, ker se 20 let po ustanovitvi države že pojavljajo filmi, ki z nostalgijo obujajo spomine na one prej. Denimo Stanje šoka in tudi Kruha in iger, ki se dogaja v letu 1987. Ampak vas takrat ni bilo v tej državi?

1987? Ja, takrat sem študirala v Parizu, ampak sem na dva meseca hodila domov, tako da težko rečem, da nisem bila v tej državi.

Kako je bilo v Parizu? Tja ste šli na podiplomca?

Ja, bila sem štipendist francoske vlade. V Franciji sem občutila pritisk državnega administrativnega aparata na tujce, tako imenovane drugorazredne tujce, zdaj je zahvaljujoč Uniji in naši samostojni dr­žavi na srečo slika drugačna. Ne bi pa želela, da se kdaj in kjerkoli to ponovi. Ja, v Parizu sem študirala na dveh šolah. Ena je bila za gib, druga pa za dramsko igro – Ecole Florent. Pripravila sem recitale Kocbeka, Kravosa v francoščini. S svojim igralskim kolegom iz šole sem igrala v manjšem gledališču Pintarjevo igro Ljubimec. Bilo je zelo naporno. Spomnim se, da sem imela veliko nostalgijo po domu, da sem vse dneve garala, da sem imela nizko štipendijo, živela v vlažnem študentskem domu in bila lačna. Tega se spom­nim [smeh], ampak mi ni žal, ker ti vse to da neko širino. Bolje se počutim v kozmopolitskih mestih, kjer je sprejemanje različnih pogledov na svet, različnih kultur, tudi različnih jezikov nekaj povsem normalnega in se da lepo živeti v takem okolju. Mene je to zelo stimuliralo.

Vas je kdaj imelo, da bi tam ostali?

Imela sem tudi možnosti, da bi ostala, ampak si kot mati samohranilka tega nisem znala predstavljati. Še zdaj me kdaj tlači mora, da sem v neki podstrešni sobi, da nimam kaj jesti in nobenega varstva za otroka. Kljub redni službi v Drami in ob pomoči staršev pri varstvu sina mi je bilo kot materi samohranilki še vedno zelo težko.

Vas kot pesnico in igralko kdaj spravi v slabo voljo prekletstvo malega jezika, zaradi katerega je vaš doseg bolj omejen kot doseg kakšnega nemškega ali angleškega igralca?

Slovenščina je prekrasen jezik za to, kar želim povedati. To, da pišem v tem jeziku, je zame inspiracija, ker je to moj materni jezik in v tem najlaže najdem vse tančine. To je edini jezik, v katerem sem sposobna to početi. V tolažbo mi je mnenje nekega angleškega kolega, pisatelja,ki mi je rekel, da naj kar pišem še naprej v svojem jeziku, da bodo prej ali slej obstajali računalniki in umetna inteligenca, ki bodo tudi besedila iz mojega malega jezika lahko prevedli v vse svetovne jezike. In da se bodo vsi razumeli med seboj.Naj nič ne skrbim, ker pišem v jeziku dveh milijonov ljudi. Da on to spoštuje in se mu zdi še večja vrednota, kot če bi pisala v angleščini.Bila sem v Litvi in na Poljskem, pa so tam študentje po vsega treh letih študija simultano prevajali pogovor, kakršnega imava midva zdaj. V poljščino in v litovščino so tudi prevedli odlomke moje dramatike. Zdi se mi, da slovenščina še koga zanima, vprašanje pa je, koliko v res­nici še zanima nas.

Menda se vaša poezija prevaja v španščino?

Se prevaja oziroma mislim, da se je že prevedla. Dramska dela so pa že izšla v španščini.

In če se ne motim, ste nekoč od­igrali monokomedijo Bužec on, bušca jaz pred angleškim občinstvom?

Ja, v Oxfordu, kjer so gledalci dobili celoten tekst v angleščini in kratko vsebino, jaz sem igrala pa v primorščini.

So se smejali na istih mestih?

A veste, da so se. To je bilo zelo lepo doživetje.

In menda ste nastopili s to igro tudi v Clevelandu, kjer pa ni bilo tako zelo lepo?

Ja, v Clevelandu ni bilo tako zelo lepo. S Kreslinom sva bila zaradi letalske zamude pozna, občinstvo je sicer v slogu TV-šova ploskalo po vsaki daljši repliki, a očitno so bolj čakali na večerjo in jih je kultura zato malo manj zanimala.

Menda je bila predstava zanje tudi preveč provokativna?

Ja, zanje je bila Bužec on, bušca jaz absolutno preveč provokativna.

V kakšnem smislu?

Zato, ker v njej mož prevara ženo in ona moža. Zanimivo je bilo pa to, da je bilo v Clevelandu to preveč provokativno, sem pa v Chicagu s to isto predstavo nastopila v cerkvi, pa so jo v redu sprejeli. Ne vem zakaj.

Ta predstava je doživela več kot 400 uprizoritev. Jo še igrate?

Še, nazadnje sem jo igrala 8. februarja. Po tistem, ko je bila v Mladinski knjigi predstavitev Angelov [zadnje zbirke pesmi Toneta Pavčka], sem odhitela v Rogaško Slatino, kjer je bila fantastično sprejeta. »Joj, saj to je pa bolje kot stand up,« so rek­li. »Če bi mi vedeli, da je to pa nekaj čisto drugačnega ...«

Bral sem, da ste jo najprej hoteli uprizoriti s soigralcem, ampak da niste hoteli prevzeti tveganja. Česa ste se bali?

Bala sem se, da se bo kakšen moj kolega zelo namatral z vajami, da bova vadila, da te seveda ne bodo plačane, potem bo pa imel pet ponovitev za minimalen honorar, in tega rizika nisem hotela sprejeti. To je bilo pred 15 leti, ko so igralci še dobivali honorar za vaje. Danes večinoma ne več. Bala sem se, da bo neuspešno in sem si potem rekla, da lahko to tveganje nosim samo sama.

Aja, sam sem pa mislil, da niste hoteli prevzeti tveganja slabe igre koga drugega.

Ne, ne, oh, kje pa. Nobenega dvoma nisem imela, ker so moji kolegi v Drami, pa tudi tisti drugod, fantastični igralci. Oni bi bili že sposobni, ampak če bi bila predstava fiasko, bi se mi zdelo, da sem ga zvlekla v nekaj, iz tistega pa ni bilo nič.

Je lahko igralec dober ob slabih soigralcih?

Teže. [smeh] Bistvo igre je spontano pogovarjanje. Tako kot se zdaj midva pogovarjava. Jaz se koncentriram na vas, vas poslušam in vam spontano odgovarjam. To je bistvo igre in zelo preprosta zadeva.

Kljub naučenemu besedilu?

Da, slediti moraš mislim. Kaj on misli in kaj jaz mislim, ko odgovarjam. To je bistvo igre. In če je udeležen kdo, ki se energetsko zapre, te ne posluša, ampak gre po neki svoji avtomatični špuri, ne prideš do njega in je zelo težko igrati. Pa je lahko tehnično briljanten in za koga tudi fantastično odigra vlogo, ampak to ni tisto, kar me v gledališču zanima. Vedno je dihanje s soigralcem, dihanje z likom, ki ga igraš. To je zanimivo, to je fantastično.

Bužec on, bušča jaz je monokomedija in zanjo ste dobili nagrado Prešernovega sklada ...

Ja, pa še za vloge, odigrane v ljubljanski Drami. Za Čehova in za Calderona.

To, da dobi igralec nagrado za vlogo v komediji, se ne zgodi prav pogosto?

Ne, posebno srečo sem morala imeti pa drugih resnih vlog se mi je moralo nabrati v Drami v tem času, da so me nagradili za vlogo, ki je bila takrat res prepoznavna.

Pogledal sem seznam vaših nagrad. Tudi Borštnikova nagrada je za vlogo v komediji, in sicer v Tartuffu, potem dva naslova žlahtne komedijantke ... Vendar kariere niste začeli kot komedijantka?

Ne, na začetku sem igrala bolj ali manj tragične vloge. Veronika Deseniška je bila prva, potem sem dobila Severjevo nagrado za Uršulo v Strniševem Samo­rogu, ki je izrazito tragična vloga. Uršula napravi samomor, Antigona se obesi, Mary Stuart obglavijo ... Skratka, take bolj tragične vloge. Jaz sem bila vedno bolj resna ženska. [smeh] Me je pa vedno vlek­lo tudi v komedijo, ker se mi je zdelo, da premorem temperament, ki ga včasih te­žko izživim. Ta mediteranski temperament mojih primorskih korenin vsake toliko časa mora zadihati iz tega melanholično-depresivnega razpoloženja.

Ste vedeli, da premorete talent za komedijo?

Kadar sem dobre volje, vedno rada zabavam ljudi. V osnovni šoli sem oponašala profesorje, tudi v gimnaziji. Mogoče imam dva pola osebnosti. Enega izrazito introvertnega in resnega, melanholičnega, drugega pa komičnega, ki rad zabava. Boris Cavazza, s katerim sva se na gostovanjih rada večkrat skupaj smejala mojim domislicam, je rekel, ko je delal Bužec on, bušca jaz, da ni dvomil o mojem talentu za komedijo. Je pa res, da bi mi bilo žal, če bi morala vse živ­ljenje igrati samo komedije in bi me občinstvo sprejemalo kot komedijantko.

Je pa priprava komične vloge gotovo prav tako resno delo kot ustvarjanje tragedije?

SP: Ja, enako resno. Strašno disciplino zahteva. Edina razlika je, da ko igraš komedijo, ko jo pišeš, se zraven tudi zabavaš. Ko sem pisala Al' en al' dva, sem se ob tem zelo zabavala. Drugače je pa izhodišče isto. Prav tako iščeš avtentičnost, se sprašuješ, kaj se zgodi z likom, kakšna so njegova razmišljanja, kakšno je njegovo čustveno stanje, razčlenjuješ situacije, v katerih se znajde.

Milena Zupančič je nekoč potožila, da je v svetovni dramatiki precej manj vlog za ženske kot za moške, da bi si zaradi tega prav želela odigrati kakšno moško vlogo, in jo tudi je ...

Norca v Kralju Learu.

Ja. Ko sem brskal po dokumentaciji pri pripravah na ta intervju, sem pa nekje zasledil, da bi si želeli igrati Gertrudo, se pravi kraljico v Hamletu?

Ja, to sem si pa dolga leta želela odigrati. Pravzaprav, odkar sem igrala Ofelijo, ker se mi zdi Gertruda ena taka zmes materinskosti, strasti do novega moža, slabe vesti do starega. Zelo zanimiva vloga.

Čeprav ni prav velika?

Ne, ni velika vloga, je pa Hamlet straš­no dober tekst. Rada imam Shakespearja, Čehova, dramske pisce, kjer te že samo besedilo potegne s seboj, da uživaš.

Ali ne velja med igralci in režiserji rek, da ne moreš biti pametnejši od Shakespearja? Da se je treba teh vlog in iger lotiti zadržano, da se eksperimenti po navadi slabo končajo?

Vedno si lahko privoščiš eksperiment, če ne drugače, svoj notranji eksperiment, kaj boš z vlogo naredil. To je vse odvisno od tega, kaj tebi pomeni ta vloga, kaj v tebi asociira, kakšna emocionalna stanja sprošča. Sama sem zelo emocionalen človek in mi je zato pomembno, kaj se ob prebiranju zgane v meni. To iščem in tukaj je najbolj moje področje. Kako bom to perfektno odigrala v smislu forme, kakšne glasovne variacije bom uporabila, kako bo to delovalo na občinstvo, so zame bolj postranske stvari. Zanima me, kaj se zgodi v meni in kaj se v tistem hipu dogaja v liku. Res pa je, da so v dramatiki vloge s širokim razponom, močno figuro, z zasebnim in poklicnim življenjem, s spori bodisi s političnimi nasprotniki ali s prijatelji, to so na žalost vedno moške vloge. Fino bi bilo, če bi bili tudi v realnosti tako zelo ... nosilni. [smeh]

Na AGRFT predavate umetniško besedo. Kaj je to?

To je interpretacija proze in poezije. Recimo, delamo Prešerna, Kocbeka, Shakespearjeve sonete ... pa Ivana Cankarja, Cirila Kosmača, Erazma Rotterdamskega ... Kako igralec glasno, na pamet interpretira poezijo in prozo. To so zelo lepe produkcije. Nič spektakularnega se ne zgodi, ampak poslušati mladega igralca, ki na odru pet minut pripoveduje Sporočila iz sna in budnosti Lojzeta Kovačiča, ko samo stoji in pripoveduje, se mi zdi fascinantno, nekaj zelo lepega. Tudi to, kako pridejo z neko simpatijo ali antipatijo do, recimo, Cankarja ali Prešerna.

In jim potem to antipatijo izbijete iz glave?

Ne, nič jim ne izbijem, z njimi delam zelo nenasilno. Skušam jih samo navaditi na to, da se poglobijo v misli pisatelja in potem v njih odkrivajo svetove, ki so njihovi lastni. Da skozi besedo prehajajo do svojih notranjih svetov, ki jih kot igralci lahko izrazijo. In jim je blizu Cankar. Večkrat mi rečejo: »Cankar je pa meni d'best!« Ali pa pri Prešernu: »Kako je to lepo napisano!« Zdaj delamo na Sonetnem vencu, ki je kompliciran, precej kompliciran, in ko se poglobijo vanj, vidim, da jih ta nežna ljubezen, ki je stkana čez domovinsko in vse druge note, gane in jim nekaj pomeni. To se mi zdi čudovito.

To delo opravljate z veseljem?

Z velikim veseljem, čeprav sem zelo utrujena. Ure imam popoldne in sem večkrat zelo zmatrana od kakšne vaje, potem me čaka pa še predstava. Ampak zelo rada delam z njimi. To so mladi, talentirani ljudje, in če ne drugega, moram kakšno svojo izkušnjo dati naprej. Znanje je pa itak ... Še vedno znam premalo, nenehno se je treba izobraževati in brskati in se jim približati. Spoštujem jih, vsakega posameznika, jih opazujem v njihovih stiskah in evforijah in se mi zdi, da so ljudje, ki si zaslužijo veliko pozornosti. Upam, da je bodo deležni tudi naprej v poklicu.

Se vam zdijo te generacije, ki zdaj prihajajo na AGRFT, kaj drugačne od vaše?

So drugačne, ker pričakujejo, da več narediš za njih. Niso tako samoiniciativne, več pričakujejo, da jim bo prineseno, da bodo dosegli nekaj z manj truda. So pa kakšni letniki, ki so drugačni, strašno iščoči. Včasih pridejo in povedo: »Grem snemat reklamo in me ne bo na predavanju.« S tem se celo pohvalijo. V mojem času ne bi nikoli v življenju šla snemat rek­lame, če zaradi tega ne bi prišla na predavanje. Zdaj je to nekaj normalnega. Meni bi se zdelo sramotno oditi na snemanje reklame, če zaradi tega ne bi prišla na preda­vanje k profesorju Rudiju Kos­maču. Ne grem, bi rekla, bom raje tisti dan manj jedla. Zdaj je drugače, zdaj je to tudi afirmacija.

V Drami je zaposlen tudi Jurij Zrnec, prvo ime slovenske estrade. Pa s tem ne mislim nič slabega. Ali se vam zdi, da lahko tudi kot gledališki igralec doseže kaj velikega, ob tem ko ogromno dela tudi drugje?

Težko odgovarjam v njegovem imenu. On se kot dramski igralec, kot moj kolega zelo potrudi, je zelo srčen. Vsak mora pri sebi videti, koliko mu škodi bodisi pretirana komercializacija zunaj gledališča bodisi njegovo umetniško ustvarjanje zunaj gledališča. Pa je lahko vrhunsko umetniško ustvarjanje. Se mi zdi, da mora vsak pri sebi videti, ali je že prestopil tisto mejo, ko ni več stoodstoten. To je zelo težko reči za drugega. Vsak sam pri sebi čuti, kje je tista meja, že zaradi neke čistosti do tega poklica, profesionalnosti.

Manca Koširjeva, ki je na Fakulteti za družbene vede poučevala novinarstvo, zdaj že nekaj časa tega ne počne več, in sicer zato, ker je razočarano ugotovila, da je »vulgarno kapitalistični čas tako zmanjšal socialno senzibilnost, da se novinarstva ne razume več kot javno dobro«. Nobenih podobnih ugotovitev?

Verjamem v študente, moram verjeti. Mislim, da se prej ali slej pokaže, ali želi kdo narediti kaj na hitro, na kratek rok. Igralstvo je maraton. Saj je tudi igralstvo lahko kratko in nimam nič proti, če je tis­temu to v redu. Ampak kot Akademija, in tudi sama, se pa zelo potrudimo, da so pripravljeni na igralstvo, resno igralstvo. Ne pripravljam jih na to, kako se posname reklama. Če študent znanje, ki mu ga posredujem, uporabi za to, ko konča Akademijo, je pa njegova odločitev. Pripravljam jih na zelo resno, poglobljeno delo. V mojem konkretnem primeru je to recitiranje vrhunske literature. Da ima do tega stališče, odnos in veselje.

Pred kakšnim mesecem sem se pogovarjal z Vladom Novakom, ki igra v mariborski Drami, in me je zanimal obisk gledališča v teh kriznih časih. Menda je ljudi vedno več, ker – tako pravi Novak – očitno potrebujejo neki odvod. Kako je v ljubljanski Drami?

Publika hodi v gledališče, nimam občutka, da bi jih bilo kaj manj. Bi se kar strinjala z Vladom Novakom. Potrebuje odslikavo današnjega sveta, mogoče tudi upanje, neko radost v življenju. Mene ni strah, da bi gledališče propadlo, ker se mi zdi, da hodijo ljudje v gledališče zato, da slišijo dobro zgodbo, gledajo živega človeka na odru, ki v tistem trenutku nekaj doživlja, prav tako kot doživlja v tistem trenutku nekaj gledalec v dvorani. Teh stikov je vedno manj in so strašno dragoceni. Emocionalno si jih veliko bolj zapomnim. Čisto drugače bi recimo bilo, če bi midva ta intervju napravila po internetu. Več da. Pa bi bil mogoče intervju boljši, ampak je tako nedvomno toplejši in pristnejši. Nam pa res publika večkrat reče: »Dajte nam kaj veselega, mi smo že tako utrujeni od vsega, pa se radi pridemo malo sprostit.« To je po eni strani sicer res, po drugi strani pa plitka zabava, katere edini namen je sprostitev, večini ne zadošča. Ko gredo iz gledališča, ugotavljajo: »Saj smo se smejali, smo se sprostili, ampak to ni to.« Mislim, da je občinstvo zahtevno, in je prav, da je zahtevno. In da ga mi, ki ustvarjamo, nikakor ne smemo podcenjevati.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord