Sebastian Cavazza v divjini z Branetom T. Červekom

Pred leti sva z Vincencem Lotosom Šparovcem, kolegom igralcem in prijateljem iz gimnazijskih dni, organizirala team building za sodelavce Mestnega gledališča ljubljanske- ga, začne pripoved Sebastian, in omenil mi je Notranjca Braneta T. Červeka, pri katerem je bil na usposabljanju za sloven- sko vojsko. Takoj sem zastrigel z ušesi, saj sem Braneta poznal iz pripovedovanj sosedov na Notranjskem, kjer imamo vikend in kjer sem z bratom dvojčkom v mladosti preživel veliko razposajenih dni. Takoj sem bil za to, da gremo k njemu! Bila je to nepopisna petdnevna izkušnja, zato sem bil zdaj, ko me je El Comandante poklical za novo avanturo, takoj za. Tokrat pa sva se s Sebastianom, skupaj s fotografom, veščim preživetja v naravi, odpravila v divjino v najbolj nemogočem možnem vremenu, povzame Brane.

Na poti proti Snežniku sva se vzpenjala in premagovala neštete vrhove Javorniškega gorovja. Pri tem sem naju namerno izpostavil pravemu preizkusu vzdržljivosti in volje. Sebastiana sem pod popolnim nad- zorom vodil do točke morebitnega zloma. Pri tem mi je pomagala prijateljica Narava z močnim deževjem v kombinaciji z naglim padcem temperature, ko je dež prehajal v sneg. Vedno sem izjemno zadovoljen, kadar mi na samem začetku učenja ljudi, kako preživeti v naravi, pomaga slabo vre- me, se je mojster preživetja kar raznežil in nadaljeval, da je moral Sebatian ne glede na nizko temperaturo, dež in pozneje tudi sneg med hojo spoznavati poznojesensko rast­linje, ki je še ostalo. Tako njegove razno­vrstne plodove, skrite rezerve, ki le- žijo pod nogami, preden jih snežna odeja dokon­čno ne pokrije in skrije. Ko sva se z El Comandantejem zgodaj zjutraj dobila na dogovorjenem mestu, sem se takoj spomnil, da od prejšnjega popoldneva nisem nič jedel in da bi mi med vožnjo do gozda vsaj kakšen rogljiček s kavo prišel zelo prav. Če lahko ... »Vse te čaka,« sem mu mirno odgovoril, pravi Brane,»le gledati bo treba, hrane bo dovolj. Ni pomembno, kam gledaš, temveč to, kaj vidiš.« In pojasni, da ljudje iz večjih mest potrebujejo nekaj časa, da se pre- klopijo pri zaznavanju oblik, barv, vonja in zvokov. Dokler se glava popolnoma ne očisti in se vanjo končno ne naseli mir – tišina, ki je v neurju neštetih reklamnih impulzov sodobnega civiliziranega sveta žal izgubila pomem­bnost v vseh nas.

»Glej po tleh,« sem mu rekel, »si že pozabil, kaj vse je užitnega pod tvojimi stopali?« Seveda sem večino koreninic in dru­gega rastja, ki smo ga žvečili pred petimi leti, že pozabil, pojasni Sebastian, pa vendar mi je v spominu ostalo kar nekaj rast­lin, za katere prej nisem vedel, da so užit­ne. »Daj, spomni me malo,« sem rekel Branetu. »Ogni se vsemu, kar spominja na peteršilj. Pa tudi vsako rastlino, ki ti bo pocedilamleček in ni figa, pusti pri miru, če ne bi rad videl dinozavrov in letečih čarovnic z Uršulo s Slivnice na čelu jate letečih bab na metlah,« sem se smejal, pravi Brane, indodal: »Seba, ne sanjaj o zrezkih! Najprej se boš spoznal s tisto hrano, po kateri hodiš in ti je na voljo takoj, brez večjega napora in časa, potrebnega za pripravo.« 

Nekje napol poti zagledam sirovke in Brane mi pove, da so odlične, ko jih s klobukom postaviš na žerjavico, da od sebe spustijo nekaj kapljic. Kasneje naletiva še na morje štorovk. Sem se že videl ob po­ jedini, Brane pa me zbode, ali ne bi raje pras­ca, če že morava kaj dati na ogenj. »Kaj, bova res lovila divjega prašiča? A si ga videl? Greva!« »Bodi tiho in mi sledi!« Brane gre naprej, meni pa ni nič jasno in grem za njim. Takrat s prstom pokažem na srnjačka in srno, ki sta stala slabih deset metrov stran in naju gledala povsem mirno, kot bi bila udomačena. Ustavila sva se in jim dala prednost pri izbiri smeri, da sta lahkoto odskakljala. Še malo sva hodila, se pomikala počasi in previdno. Brane mi reče: »Pripravi se, zdaj bo!« Neskončna tišina, tudi ropot dežnih kap­ljic je izginil, potem pa: »Tukaj je!« »Prasec?! Kje je merjasec?« zašepetam. »Tam!« »Kje?!« »Tam! Prašičji uhelj je!« »Aja, goba!«

Sebastian je res pričakoval samega merjasca, a sem mu hotel le pokazati gobo. Povabil sem ga: »Pridi, bova jedla.« Prašičji uhelj se namreč lahko jé takoj, surov, brez kakršnekoli priprave. Sebastianova napetost je med smehom kmalu izginila in zaužila sva poslastico, ki ima zelo veliko beljakovin, po hranljivosti se skoraj lahko kosa celo z govedino. Se pa to gobo zelo težko najde in tako lepega primerka oba že zelo dolgo nisva videla. Seveda sem se takoj z veseljem popasel, ker nisem vedel, kdaj bova naslednjič našla še kaj za pod zob, se smeji Sebastian. No, k sreči sva že imela štorovke. Dež je počasi prehajal v sneg, se spominja Brane, morala sva si čim prej poiskati primerno zatočišče in si čim prej postaviti streho nad glavo, zakuriti ogenj, se posušiti in pripraviti za nočitev. Ko sva našla primeren kraj, je Sebastian dobil svojo najtežjo nalogo: zanetiti ogenj, seveda brez novodobnih pripomočkov, sam pa sem medtem poskrbel za vse drugo in svojemu varovancu dejal: »Ne hiti, pripravi vse. Ko boš priprav­ljen, začni netititi. Ko boš zakuril ogenj, imam zate presenečenje!« Tokrat Sebastiana ni gnala le radovednost, ampak tudi čedalje slabše vremenske razmere in dejstvo, da bova morala tukaj tudi prespati ... sneženje pa se je iz minute v minuto stopnjevalo. Srobot nama je rešil mokro zagato, pravi Sebastian. Kot mulci smo ga kadili nekaj deset metrov od naše hiše, in ko so starši zaslišali naše kozlanje in videli naše zelene obraze, ko smo se vrnili, so skoraj počili od smeha. Tokrat pa sva ga zažgala zelo hitro, ampak še prej sva ga uporabila za netivo in sveder. Iz drugega kosa srobota sem naredil podstavek, v katerega potem povrtaš sveder, ki si ga vpel v tetivo loka, in tako dobiš tlečo moko. Srobot moraš seveda dobro oluščiti, da ni premoker. Ker sva se dobro pripravila na netenje ognja, mi je res­ nično uspelo v drugem poskusu. Ogenj je bil tako hitro zakurjen. Sebastian se je res izkazal kot star maček, ga pohvali Brane. To sem od njega tudi pričakoval, saj je že preživel usposab­ljanje pri meni, čeprav v povsem drugačnih vremenskih razmerah. Žar je hitro razpihal v ogenj in zdaj vsa bila na varni strani. Zdaj sem mu razkril presenečenje. »Čas je za kavo!«

Sebastianu so se oči zasvetile ob mislih na dišečo, toplo kavo ... »Ja, a jo imaš s seboj? A to dobijo vsi tvoji gostje v divjini?« »Ne, ti si prvi, ki sem mu jo ponudil.« »Ampak, to bi bilo goljufanje, če bi zdaj pila kakšno brazilsko!« »Ne, kavo si boš pripravil kar sam!« Branetovo presenečenje je bilo popolno. Iz nabranega želoda sva si naredila kavo, kakršno bi nama zavidalo pol trgovcev s praženim zlatom iz Trsta. Prvič smo jo pri Branetu na preživetju kuhali iz cikorije ter jo sladili s sladko koreninico, ki raste po vrbah žalujkah ob vodi. Ampak ta iz hrastovih plodov mi je veliko boljša, pa čeprav je sploh nisva sladila. Je pa treba želod zaradi velike vsebnosti taninov dobro sprati oziroma namočiti v vodi. Ker pa je res pošteno deževalo, je bil želod že spran. Pa še vode sva imela na pretek. No, v nastav­ljeni menažki se je še ni nabralo dovolj za kavo, da pa ne bi treba predolgo čakati, me je Brane spomnil na finto z majico, ki sem jo nato pridno vlekel po bližnji jasi in odcedil v lonec. Kava je bila kmalu kuhana. Medtem je sneženje podivjalo, zato naju je fotograf v strahu, da se ne bo mogel vrniti domov, zapustil. Midva pa sva si kmalu pripravila še okusno gobovo juho, skuhala sva jo v kondomu, in ob še eni kavi obujala spomine na tistih nepozabnih pet dni v Kočev­skem rogu. »Se spomniš, kako sem lepo odrl kačo?« ga vprašam in dodam: »Misliš, da najdeva kakšna gnezdo z belo­uškinimi jajci in si jih pripraviva za zajtrk?« In sva že v debati o kačah, ki jih Brane odlično pozna. Pozabil sem že, da gad in modras izležeta prave male ka­čice, ki so enako strupene kot odrasla kača, da strupenjače ne ležejo jajc kot na primer gož, belouška, smokulja ali kob­ ranka. Obnovila sva znanje o orientaciji v naravi brez kompasa in v oblačnem vremenu. O signalizaciji z ogledali ali s smernim kazalcem pri nesreči z avtom v divjini.

Priklical mi je v spomin izdelavo nosil iz avtomobilskega se­deža in varnostnih pasov. Ko sem opazil prve snežinke in mu navrgel, da naju bo čez noč zamedlo do pasu, mi je rekel, naj hitro skočim z baklo pogledat, kje je kak­šna poško­dovana smreka. »Zakaj?« vprašam. »Naredila si bova krplje,« se je nasmehnil. Hop, in že sem z vrhunsko Fiskarsovo sekirico in Gerberjevo mačeto nabral nekaj metrskih smrekovih vej, jih prinesel v bivak in tako sva si še pred spanjem za naslednji dan zagotovila nemoteno gibanje po snegu. Pogovarjala sva se pozno v noč. Tudi o Sebastianovi vlogi v novi različici filma o Vinnetouju v nemški produkciji, ki ga bomo kmalu videli. Kmalu sva podlegla popolni tišini in zaspala. Zbudila sva se v jutro, polno beline, snega je bilo za izvoz. Ah, Brane, stari moj! Občudujem tvoje znanje in skrb za ozaveščanje otrok in odraslih o pomembnosti skrbi za čiste vode in neokrnjeno naravo. Globoko spoštujem tvoje zavedanje o pomembnosti zapuščine in predajanja znanja, ki neminljivo vplivata na prihodnost naših otrok. El Comandante, hvala ti za še eno nepozabno izkušnjo!

TEKST Brane T. Červek & Sebastian Cavazza
FOTO Matjaž Žnidaršič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord