Sicilija: Otok treh morij (foto)

Zahodni del Sicilije, za katerega domačini trdijo, da je najpristnejša regija njihovega od Slovenije le za ped večjega otoka, je poln očarljivih nasprotij in ekstremov. Iz pustega, zasičenega in mrča polnega Trapanija vodi tri kilometre dolga pot z gondolo (www.funiviaerice.it) visoko nad morsko gladino v fantastično strmo, spolzko in vetrovno vasico Erice, ki je bila pod punskim vplivom cvetoče srce otoške trgovine.

Srednjeveška vas, ki bolj sodi k Normanom v Anglijo kot pa na sicilijske griče, se kiti z arabskimi trdnjavami, nabito polnimi trgovinicami z lokalnim medom in vloženimi izdelki ter najboljšimi slaščičarnami na tem delu otoka.

V Salemiju, ki kot velika srednjeveška naselbina prav tako leži na vrhu petsto metrov visokega griča, je vroče že od začetka županskega mandata umetniškega kritika Vittoria Sgarbija. Pred nekaj leti je Sgarbi svetu ponudil na tisoče od potresa načetih in porušenih hiš v lasti občine po en evro, a pod pogojem, da jih novi lastnik v največ dveh letih obnovi po tradicionalnih metodah in vanje vloži še vsaj sto tisočakov. Povpraševanje z vsega sveta je desetkrat preseglo ponudbo – med njimi naj bi eno prišlo celo iz pisarne Billa Gatesa. A Sgarbiju podvig, da bi Salemi po nasvetu prijatelja, fotografa Oliviera Toscanija s svojo PR-medijsko mašinerijo spremenil v snobovsko Pantellerio, še ni uspel.

Vožnja po zahodu Sicilije je prijetna le po brezplačni in za čuda napol prazni avtocesti E90, ki Palermo povezuje z jugom. Sleherni odmik na stransko cesto pomeni, da boste vsaj enkrat na deset kilometrov v smrtni nevarnosti – prehitevanje v škarje in izsiljevanje prednosti so redne discipline sicilijanskih kamikaz.

Tudi urbani načrtovalci so se kruto pošalili z znaki za največjo dovoljeno širino avtomobila dva metra, ki vas hinavsko pospremijo v ozke ulice starega mesta, kjer obtičite v ovinku med dvema stavbama, med katerima je prostora vsaj 20 centimetrov manj.

In kljub vrhunski sveži domači hrani – vroč kruh iz pečice, namočen v oljčno olje, paradižnik, ki je sladek kot bombon, sveže sadje in zelenjava (koromač!) ter obilica omamno dišečih zelišč, ki dajejo hrani prav poseben ton – se na Siciliji na mizi kljub vsemu še vedno znajdejo nutella in grisini ter prav poseben zajtrk – brioš s sladoledom.

Filmska idila

Sever med ribiško vasjo Castellammare del Golfo in rtom Capo Lo Vito spominja na sicilijanski road movie skozi kalifornijski Big Sur in ameriško avtocesto številka ena. Tudi Tonnarra di Scopello, ena najpomembnejših sicilijanskih zgodovinskih posesti in hkrati tudi ena zadnjih še ohranjenih tradicionalnih predelovalnic tunov, spominja na Hearstov dvorec, skrit med mandlje, oleandre in oljke. Svoja vrata je kot obrat zaprla leta 1984 in sedanji lastniki skrbijo za posest tako, da izsiljujejo vsakogar, ki želi narediti še tako nedolžno fotografijo na njihovi posesti. Ljubitelji sedme umetnosti se srednjeveške palače zagotovo spomnijo iz prizorov filma Oceanovih dvanajst.

Vasica Scopello, ki leži malce višje, je pravi kraj za razvajanje brbončic s tradicionalnim kruhom pane cunzato, obogatenim z mocarelo, inčuni, paradižniki in origanom. S priročnim trgcem (pravo sicilijansko piazzo), na katerem stoji kavarnica in čudovito preurejen penzion, spominja Scopello na prizor iz poljubnega italijanskega filma iz petdesetih.

A morda najznamenitejši film o Siciliji so posneli čisto drugje – v majhni agrarni komuni na vrhu grička, ki jo je režiser Giuseppe Tornatore za vedno zapisal v naša srca z avtobiografskim filmom Cinema Paradiso. Nekaj podrobnosti o tej velikanski produkciji, ki mi jih je zaupal Tornatorejev pomočnik Pino.

Pino Calogiero Masaracchia, po poklicu avtoprevoznik, me je čakal pred društvom prijateljev albanskega heroja Skenderbega. Palazzo je bil namreč v času otomanskih napadov Skenderbergova postojanka. Albanci so bili v 15. stoletju največja skupina imigrantov na Siciliji in na tisoče današnjih prebivalcev tega dela otoka je njihovih potomcev.

Pino je leta 1988 pomagal Tornatoreju pri filmu Cinema Paradiso in mi ob kavi zaupal nekaj podrobnosti o tej veliki produkciji Franca Cristaldija: »Vse skupaj je stalo osem milijard lir (štiri milijone evrov). Snemali smo osem mesecev. Sredi trga smo postavili kuliso kina in jo potem tudi zažgali. Interjer smo snemali v naši cerkvi, kot statisti pa so nastopali kar vaščani, naturščiki. Tisti fantek Toto živi tu še danes. Za svoje delo sem zaslužil današnjih 25 jurjev, takrat pravo malo bogastvo.«

Ljubitelji Puzovega Botra prav tako ne smejo zamuditi vasice Corleone, o kateri bo tekla beseda v naslednjem poglavju, tu pa sta tudi Prizzi (iz Houstonove kriminalne komedije Čast Prizzijev) in vasica Mussomeli, katere ime ne nastopa v nobenem filmu, pač pa v velikem, dvomilijonskem resničnostnem šovu sredi srca Evrope.

Po sledi mafije

Corleone, mestece s komaj 12 tisoč prebivalci, je v zadnjem stoletju porajalo zavidanja vredno število mafijskih šefov. Corleonesi so vladali sicilijanski mafiji v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih in veljali za daleč najbolj neizprosne izmed vseh sto sicilijanskih klanov, kar jih je doživela Cosa Nostra.

Eden takih corleonskih mafijskih prvakov je bil Salvatore Toto Riina, ki so ga soborci klicali kar Beštija. Bil je najbolj zakrknjen tip mafijca – takšen, ki naroči, da človeka po hitrem postopku pospravijo, potem pa joka na njegovem grobu in na pamet zdeklamira srce parajoči žalni govor. Riina je v času, ko je bila varnost v Palermu podobna tisti v današnjem Kabulu, naročil umor Giovannija Falconeja in Paola Borsellina, prominentnih protimafijskih sodnikov, ki sta med veliko racijo sodila več kot 400 mafijskim članom in spravila organizacijo na kolena.

Bombe, ki jima jih je s pomočjo svojih agentov dal podtakniti, so bile tako močne, da so seizmologi na severu otoka med eksplozijo zabeležili celo manjši potresni sunek. Ko so po 40 letih skrivanja sredi aprila 2006 aretirali tudi šefa vseh mafijskih šefov Bernarda Provenzana, ki je bil po rodu kakopak iz Corleoneja, so po tem dogodku za spomin poimenovali mestno ulico.

Po sodnikih, danes velikih herojih Sicilije, pa so kmalu poimenovali mednarodno letališče v Palermu.

Danes je Cosa Nostra na Siciliji oslabljena in premore 'le' štiri tisoč polnopravnih članov, ki morajo za sprejem izpolniti stroga pravila – biti Sicilijanci brez sorodnikov na policiji ali sodstvu, priseči na kodeks molčanja (omerta) in kot finalno dejanje inavguracije ubiti človeka.

Ti obredi so bili od nekdaj zaviti v tako tančico skrivnosti, da je javnost izvedela zanje šele skozi pričevanja mafijskih skesancev (pentitov), ki so med drugim povedali tudi, koliko na Siciliji podjetja plačujejo mafiji za zaščito (pizzo) – od 200 evrov za manjšo kavarno pa vse do nekaj tisočakov za veleblagovnico ali hotel.

Več o mafiji lahko izveste na zanimivi mafijski turi skozi Corleone (www.visitcorleone.com) ali v novem Sgarbijevem Muzeju mafije v Salemiju (fondazionesgarbi.it).

Užitkarski trenutki Sicilijanski divji zahod ne ponuja veliko laskavega razkošja, a kljub temu v svojih nedrjih skriva dovolj čudovito neobrušenih diamantov. Verjetno najlepša plaža Italije Scala dei Turchi ('turške stopnice') je apnenčasta erodirana tvorba blizu doline templjev pri Agrigentu, za katero ve zelo malo ljudi.

Znana je postala šele po zgodbah najbolje prodajanega italijanskega pisatelja Camillerija o živahno temperamentnem komisarju, ljubitelju lepotic in gurmanu Salvu Montalbanu. Bele vijugaste krivine te čarobne plaže se pravljično spuščajo v zelenkasto modrino sredozemskega morja in zato je leta 2007 lokalna skupnost podala predlog za vključitev Scale v seznam Unescove svetovne dediščine.

Arabci, ki so v 9. stoletju osvajali Sicilijo, so spremenili Marsalo v živahno pristanišče na skrajnem zahodu otoka. Sladko istoimensko desertno vino s kontroliranim geografskim poreklom, ki izvira od tod, so v 18. stoletju po Evropi razširili Britanci. Njegove tri tople barve so poleg portovca, šerija in madejre sinonim za aperitive in gastronomske presežke po vsem svetu.

Če ne nameravate najeti razkošne vile z dostopom do morja (gosicily.com) in srkati požirkov sladkega vina iz najbolj znane vinske kleti (www.cantineflorio.it) ob sončnem zahodu, si lahko na tem delu otoka privoščite dva odlična hotela s petimi zvezdicami.

Prvi, Verdura Golf & Spa Resort (verduraresort.com), na 230 hektarjih ponuja skoraj dva kilometra zasebne plaže z golf igriščem in čudovit 60 metrov dolg bazen za užitkarsko namakanje, drugi pa se imenuje Giardino di Costanza (www.giardinodicostanza.it) in je prvi hotel verige Kempinski v Italiji, ki svoje mesto ponosno zaseda med 50 najboljšimi hoteli sveta po izboru hiše Condé Nast.

Za gurmane in jedce se bo našlo nekaj lokalnih specialitet – Couscous alla Trapanese, pasta con le sarde in caponata, sladko- kisla enolončnica iz jajčevcev, kuhana s kaprami in paradižnikovim pirejem, ki se jé hladna. Poizkusite jo v eni od številnih domačih restavracij, kjer z obilnim in okusnim obrokom dobite tudi – nasmeh.

TEKST & FOTO: Aleš Bravničar (www.bravnicar.com)

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ