24. 12. 2020, 12:36

Simon Krečič: ”Kreativni umetnik, ki je predan svojemu poklicu, ni nikoli brez dela.”

Simon Krečič

arhiv SNG Drama

S Simonom Krečičem, dirigentom in umetniškim direktorjem Opere SNG Maribor smo se pogovarjali o negotovi sezoni, ki jo otežuje epidemija covid-19 in o tem, kako kljub težavam skrbijo za svoje zvesto občinstvo. Izvedeli smo tudi, katere predstave bodo na spletu predvajali med božično-novoletnimi prazniki, pri čemer so pripravili posebno darilo za vse otroke, spletno premiero glasbeno plesne predstave Nanine pesmi.

Letošnjo sezono ste v Operi SNG Maribor uspešno začeli s premiero sodobne opere Marpurgi, ki jo je prav za obeležitev stoletnice prve operne produkcije v SNG Maribor napisala uveljavljena skladateljica Nina Šenk. Temu je sledilo ponovno zaprtje umetniških hiš in prestavitev načrtovanih premier. Kako potekajo priprave na naslednje predstave?

Priprave na naslednje predstave potekajo predvsem na individualni ravni in v manjših skupinah, saj bi bilo vadenje v večjih formacijah trenutno prenevarno. Vse vaje pa planiramo tako, da bomo ob ponovnem odprtju gledališč lahko izpeljali zastavljeni program in izvajali premiere, predstave in koncerte po bolj zgoščenem urniku.

Prvi val epidemije covid-19 nas je vse popolnoma presenetil in čez noč smo morali sprejeti precej drugačno življenje. Kako ste se v SNG Maribor pripravili na drugi val, ki je bil pričakovan? Kako skrbite za umetnike in ansamble, da jim zagotovite vsaj minimalne možnosti za delo?

Drugi val je bil napovedan in pričakovan, vendar smo vseeno mislili, da ne bo prišel tako hitro in tako intenzivno. Ko sedaj gledam nazaj, vidim, da smo imeli pravzaprav z Marpurgi veliko srečo, da smo jih izpeljali do konca. Umetniške ansamble poskušamo motivirati na različne načine. Organizirali smo snemanja opernih arij in komornih skupin, omogočene so individualne vaje v gledališču. Letos smo želeli posneti in predvajati tri praznične koncerte, a se je izkazalo, da snemanje celega orkestra letos ne bo mogoče. Sem pa vesel, da smo izpeljali vsaj snemanje zborovskega božičnega koncerta, ki bo na sporedu od 24. 12. dalje. Da bi se lahko držali vseh ukrepov, smo se domislili prav posebne postavitve zbora. Pevci so bili razporejeni po ložah in parterju stare dvorane, kamere pa so snemale iz odra proti dvorani. Tako smo dobili zelo poseben in posrečen pogled na dvorano, koncert pa tudi simbolično prikaže posebnost razmer, v katerih smo se znašli.

Za pevce in plesalce je obdobje brez vaj najbrž še posebej težko, je čutiti kaj malodušja, zlasti, ker ni jasnih napovedi, koliko časa bi epidemija še utegnila trajati?

Obdobje je seveda težko za vse. Vsi imamo razna nihanja, tudi obdobja malodušja in demotiviranosti. Ker pa je glasbeni poklic v veliki meri individualističen, smo glasbeniki tudi že od prej navajeni preživljati kar veliko časa sami s seboj. Sedaj je tega časa seveda več, a vendarle ne gre za povsem novo situacijo. Naši ansambli so se v zadnjih letih zelo pomladili in na vseh nivojih dvignili umetniško raven. K temu spada tudi vsakodnevna skrb za kondicijo, ki se neguje ne glede na to, ali imamo predstavo ali koncert, ali ne. Sicer pa redno komuniciramo s sodelavci, se obveščamo o situaciji in kratkoročnih planih ter se poskušamo bodriti in spodbujati, da bi čim bolj optimistično prebrodili to nenavadno obdobje.

Kaj za umetnika pomeni izguba sezone?

Nerad govorim o izgubi sezone. Vsakemu se zgodi, da v kakšnem obdobju ne more delati in ustvarjati tako in toliko, kot bi si želel. Zdaj smo sicer v to pahnjeni vsi, a moramo poskusiti tudi to obdobje vzeti za dobro. Tudi takšen čas je treba znati prebroditi, ga izkoristiti za izpopolnjevanje in napredovanje drugačne vrste. Kreativni umetnik, ki je predan svojemu poklicu, ni nikoli brez dela. Obdobja navideznega zatišja so ravno tako pomembna kot obdobja velike zasedenosti. Je čas iskanja novih poti, zastavljanja novih ciljev, pogledov v preteklost in prihodnost in s tem umetniške rasti in razvoja.

Mariborsko občinstvo je znano kot zvesto in predano, pa tudi številčno. Samo Opero letno obišče okoli 100.000 ljudi, znate privabiti tudi podmladek, letno si vaše predstave ogleda 5.000 do 6.000 mladih in kar 10.000 otrok. Kako zdaj skrbite za publiko oziroma ohranjate stik z njo?

Zelo si prizadevamo biti v stiku z našimi zvestimi obiskovalci. Tako smo zelo aktivni na družbenih omrežjih in YouTube kanalu, kjer objavljamo naše objave, obvestila in posnetke. Za naše najzvestejše pa smo letos pripravili še eno posebno darilo, ki smo ga prav danes dobili v roke. Izdali smo namreč dvojno zgoščenko, ki je sklepno dejanje praznovanja naše stoletnice. Prva zgoščenka prikazuje razvoj našega opernega ansambla skozi več kot 60 let - odkar obstajajo posnetki -, druga pa je prerez našega trenutnega aktivnega ansambla s svežimi studijskimi posnetki. Zgoščenko bo vsak naš abonent dobil kot božično darilo.

Že kmalu po drugem zaprtju ste izvedli projekt Glasbeni utrinki iz Kazinske dvorane, to so krajše skladbe, ki ste jih snemali v manjših skupinah in objavili na družbenih omrežjih in na vašem YouTube kanalu. Koliko pevcev je sodelovalo pri tem in koliko skladb ste posneli? Kakšen je odziv publike?

Posneli smo zelo veliko materiala in vključili v projekt velik del naših korpusov. Mislim, da je posnetkov čez 30, tako da smo ves mesec lahko vsak dan objavili nov posnetek, kar nekaj skupin in pevcev pa je tudi še na čakalni listi in bodo kmalu snemali, če nam razmere še nekaj časa ne bodo dopuščale normalnega delovanja. Odziv je bil zelo velik in pozitiven. Tako pri publiki kot pri izvajalcih. Na ta način smo namreč nekatere interprete spoznali v povsem drugačni luči, kot smo jih sicer navajeni. Formirale so se zelo pisane komorne skupine in izvedle zelo zanimive skladbe. Največji uspeh pa je doživel kvartet kontrabasov, ki je izvedel ljudsko “Nocoj, pa oh nocoj”.

Navada je, da umetniške hiše za božič in silvestrovo izvajajo praznične predstave. Kaj pa letos ponujate, ko je gledališče zaprto?

Ker ne moremo predstav izvajati v dvorani v živo, smo se preselili na splet. Na božični dan, 25. decembra, ob 11. uri, bomo na Facebook straneh SNG Maribor in Cankarjevega doma predvajali spletno premiero Naninih pesmi. To je gledališko plesna predstava, namenjena najmlajšemu občinstvu, temelji pa na pesmih, ki jih je Frane Milčinski Ježek napisal o svoji vnukinji Nani. Isti dan, ob 19. uri, bo na Facebook strani Opera in balet SNG Maribor božični koncert zbora, dan kasneje, 26. decembra, bomo ob 19. uri predvajali Božični gala baletni večer, na silvestrovo pa bo operni del prispeval posnetek naše uspešne predstave Netopir iz lanske sezone. K temu dodajamo še različna voščila in kratke filmčke, v katerih želimo predstaviti veliko pestrost in raznolikost naših sodelavcev.

Če se vrneva k operi Marpurgi, ki je nastala po istoimenskem romanu Zlate Vokač in je svojevrsten poklon Mariboru ob koncu petnajstega stoletja ter judovski skupnosti v njem. Delo je napisala Nina Šenk po naročilu SNG Maribor in s tem postala prva slovenska ženska operna skladateljica. Kako, da ste k sodelovanju povabili prav njo? Vas je pritegnil njen drzni, sodobni način skladanja, po katerem slovi?

Nino Šenk poznam že zelo dolgo in njeno delo intenzivno spremljam in izvajam že od njenih študentskih let dalje. Všeč mi je njena glasbena govorica, njena kreativnost in sodobnost. Je gostja najprestižnejših evropskih orkestrov in se je že dokazala na najzahtevnejši glasbeni sceni. Ker je prvič pisala opero, je bil to zanjo poseben izziv, zato je hitro sprejela moje povabilo in se z vso predanostjo lotila dela. Proces dela in predstava sta bila zelo lepa in uspešna, tako zanjo kot za nas, Nina pa je že dobila nova naročila za opere v tujini.

Ob tem, da ste umetniški vodja Opere, mnoge predstave tudi dirigirate. Že omenjeno opero Marpurgi, ki je posebna zato, ker je nova, in Carmino Burano, ki nastaja kot glasbeno plesni spektakel. Kakšni izzivi so to za dirigenta?

Dirigiranje v lastni hiši ni bila nikoli moja prioriteta in tudi sedaj ni. Trenutno smo se znašli v situaciji, ko je najemanje tujih gostujočih umetnikov težje kot običajno. Tako iz logističnega kot ekonomskega stališča. Zato v zadnjem obdobju dirigiram v hiši nekoliko več, kot bi v normalnih okoliščinah. Kar se pa projektov tiče, je vsak po svoje zanimiv in mi je drag. Marpurgi zato, ker je šlo za praizvedbo, Carmina Burana, ker jo bova naredila v sodelovanju z dragim kolegom in svetovno priznanim koreografom Edwardom Clugom. Na ta projekt bo treba verjetno še malo počakati, saj gre za velik umetniški korpus in morajo razmere to omogočati. Sicer pa je vsako dirigiranje izziv predvsem v tem, ker je treba vse izpeljati poleg vsega ostalega dela, ki ga je v operni hiši vedno ogromno.

Kako skrbite za dirigentsko kondicijo, če lahko tako rečemo, zdaj, ko nimate vaj?

Imel sem nekaj sreče, da sem bil tudi med epidemijo kar dirigentsko aktiven. Sezono sem začel že sredi poletja na Dunaju, pa na Madžarskem, imel sem koncert ob obletnici Huga Wolfa v Slovenj Gradcu in snemanja z RTV Simfoniki. Potem so prišli Marpurgi, vmes sem še enkrat vskočil v koncert Zagrebške filharmonije. Tudi takoj po novem letu bom gost RTV Simfonikov pri enem od “streaming” koncertov z manjšo zasedbo. Sicer pa dirigiranje ni le “mahanje”, kondicijo moram ohranjati na mnoge druge načine. Obdobja, ko nimam vaj, izkoriščam za študiranje novih del. Več kot imam časa, bolj se lahko poglobljeno posvetim študiju, tako da so takšna obdobja zelo potrebna in koristna.

Za Metropolitan napisala Lena Kreutz