"Tisti, ki PRVI postavi ceno, IZGUBI!" in ostale skrivnosti barantanja na vaših potovanjih!

V mnogih državah je barantanje neizogibno. V arabskem svetu je pogajanje o ceni razumljeno celo kot del transakcije. Za dogovarjanje o ceni si je treba vzeti čas - čas v smislu, da prodajalčeve ponudbe ne sprejmete takoj. Za cenejši nakup je včasih treba le nekaj stavkov. Le tako se doseže zgledna nakupna cena, ki ustreza tako prodajalcu kot kupcu. Sicer ni zmeraj nujno, da čas prinese rezultate. Zato je dobro uporabiti tudi drugačne pogajalske pristope.

Obstaja zlato pravilo: tisti, ki prvi postavi ceno, izgubi.

Za začetek pojdimo k osnovam.

Pogajanje vam močno olajšata nasmeh in znanje osnovnih fraz jezika države, po kateri potujete.

»Šokran« v arabščini pomeni hvala, »ne kadar« pomeniv turščini koliko stane, »qua dat« v vietnamščini predrago. Z znanjem lokalnega jezika boste srce prodajalca vsaj za malenkost zmehčali. Včasih je tudi pametno, da postavite svojo ponudbo mnogo nižje, kot ste v resnici pripravljeni plačati. To vam izboljša pogajalska izhodišča, prodajalcu pa da lažen občutek, da s seboj nimate veliko denarja. Tega v trgovini nikoli ne pokažite. Tudi kompliment o trgovini, prodajalcu in blagu ki se notri prodaja, včasih pomaga. S takšno pohvalo trgovcu izrazite spoštovanje.

Treba se je zavedati okvirjev, v katere je postavljena vrednost nekega predmeta, katerega cena je odvisna od pogajanj. Zmeraj obstajata dve mejni ceni, najvišja in najnižja, To sta ceni, za kateri vam prodajalec blaga ne bo želel prodati. To bo naredil iz preprostega razloga: če bo ponujena cena previsoka, se bo to križalo s prodajalčevimi moralnimi prepričanji, če pa bo ponujena cena prenizka, prodajalec ne bo ničesar zaslužil in blaga prav tako ne bo želel prodati. Običajno so barantanju namenjene cene postavljene od 70 % do 200 % nad običajno vrednostjo nekega izdelka. To pa zato, da če uspete znižati ceno za več polovico, se to sliši že veliko. A v resnici prodajalec še zmeraj zasluži. Nasvet ta tiste, ki vam do barantanja ni: prodajalcu enostavno predlagajte ceno, ki je 60 % - 70 % nižja od ponujene. Ko bo vaš predlog neizogibno zavrnjen, preprosto odkorakajte iz trgovine. Prav lahko se vam bo zgodilo, da bo stekel za vami in vašo ponudbo sprejel. Ob tem ne gre pozabiti na že v uvodu omenjeno zlato pravilo, da bo na zgubi tisti, ki bo prvi izrekel ceno. Če boste vi kot kupec postavili ceno, prodajalec izdelka ne bo prodal za nižji znesek od izrečene cene. Zato na začetku zmeraj počakajte, da vam prodajalec sam pove ceno.

Za najtrše prodajalce oziroma najbolj zahtevne pogajalce slovijo trgovci z bližnjega vzhoda. Tam je barantanje del kulture.

Prav nič nenavadnega ni, če v zlatem souku v Dubaju zagledate bogataša, ki svojim ženam kupuje zlato več ur. Večina njihovega časa sploh ni namenjena izbiranju in probam. To je čas pogajanja za več stvari hkrati. Zato še en nasvet: ko se znajdete v barantaški zagati in čutite, da prodajalec ne bo popustil, nižajte ceno s pomočjo drugega ali tretjega produkta. Po vsej verjetnosti boste zmagali.

Zato se odstopu od cene izogibajte. Zato še zadnji nasvet: barantajte le, če vas nekaj resnično zanima in dajte ponudbo le takrat, ko to resnično mislite. V kolikor pa vam je vse to pogajanje tako neprijetno, da se ga celo izogibate, pa raje obiščite trgovino s fiksnimi cenami. Te so se že začele pojavljati v vseh večjih turistično – barantaških krajih sveta. Obstaja pa še ena, ultimativna rešitev: prihranite svoj denar za konec potovanja. Na letališčih se za mnogo nižjo ceno da dobiti vse, kar se ponuja na »terenu«. Tak primer je na primer Zanzibar, kjer se na letališču vse blago, ki ga je moč videti na tržnicah ali pri uličnih prodajalcih, prodaja po dvakrat nižji ceni. V letališkem terminalu se vam ne bo treba pogajati. Če s tem blago izgubi nekaj simbolične ali bolje rečeno popotniško vrednost, pa presodite sami.