Slavenka Drakulić: »Zaradi ljubezni počnemo nenavadne stvari in hitro izgubimo sebe.«

Intervju

7. 10. 2021, 09:52 | Scena

                            Slavenka Drakulić: »Zaradi ljubezni počnemo nenavadne stvari in hitro izgubimo sebe.« (foto: Nina Pernat) Nina Pernat

S Slavenko Drakulić, mednarodno delujočo novinarko in pisateljico, ki je svojo prepoznavnost zgradila najprej v tujini in šele nato na Hrvaškem, smo se pogovarjali ob predstavitvi novega prevoda knjige Dora in Minotaver v Cankarjevem domu. Roman, ki je letos izšel pri založbi Beletrina, skozi glas izjemne fotografinje Dore Maar opisuje njeno turbulentno razmerje s slikarjem Pablom Picassom.

Kdo je Slavenka Drakulić?

To je zelo težko vprašanje, ki pa Slavenke Drakulić niti preveč ne zanima. Ne ukvarja se prav veliko sama s seboj, bolj jo zanimajo druge teme.

Zanimajo jo ženske?

Ne samo ženske. Ženske, politika, družba, najrazličnejši fenomeni, razvoj tehnologije, kako tehnologija vpliva na spremembe v kulturi, kaj se dogaja med ljudmi, v kulturi, v kateri otrok dobi telefon, ko začne hoditi v šolo, zanimajo me podnebne spremembe in še marsikaj. Vse me zanima.

Vse razen boksa.

Boks me ne zanima, šport me sploh ne zanima. Včasih pa se vseeno srečujem tudi z boksom: moj mož ga ima raje kot nogomet, čeprav ne gledam, opazim, da se na zaslonu dogaja nekaj strašnega, da se moški med seboj pretepajo, zdaj pa se med seboj pretepajo tudi ženske.

Kako ste včasih doživljali feminizem in kako ga doživljate zdaj, predvsem ko ga opazujete v naših državah?

Zanimivo vprašanje. Lani je pri založbi Fraktura znova izšla moja knjiga Smrtni grehi feminizma, ki je bila sploh prva knjiga o ženskah v vzhodni Evropi, v tej novi izdaji so dodali še kakih sto strani mojih kasnejših besedil o feminizmu, o pravicah žensk res pišem kontinuirano. Mlada dekleta, ki imajo mame, stare že toliko, kot je moja knjiga, ki je izšla leta 1984, so mi na predstavitvi rekle, pa saj o vseh teh temah, ki jih vi opisujete, se mi učimo v šoli, danes ni čisto nič drugače.

Se vam zdi, da so pravice vedno ogrožene? Po svoje se mi zdi, da se spet borimo za pravice, ki si jih je vaša generacija že izborila, drži?

Mislili smo si, da bo skozi zgodovino bolje. Toliko let se že ukvarjam s tem, že več kot 40 let, teme in problemi, ki ostajajo, pa so ves čas isti. Res je, da smo v socializmu dobili te pravice, socializem je bil za ženske zelo emancipacijski – takrat je bil prostor, da se človek bori s patriarhalnimi vprašanji in s tem smo se seveda takrat ukvarjale ženske. Takrat me je najbolj zanimalo nasilje nad otroki in vzgoja v šolah, o tem sem veliko pisala. Hecno je, da so mladi prepričani, da jim pravice, ki smo jih dosegli, pripadajo, da je to dokončno, za vedno. Vendar je daleč od tega, vsaka oblast vedno lahko poskuša te pravice odtujiti, jih odvzeti, še posebej v vzhodni Evropi, pa naj bo zaradi nacionalizma, demografskih razlogov ali religioznih vzgibov. Govorim predvsem o pravici do splava – za ženske je to ključna pravica, ker gre za odločanje o lastnem telesu. Ko je ta pravica enkrat kratena, je nevarno – ženske so se dolgo borile za to pravico.

V romanu Dora in Minotaver zapišete Picassove besede, da ženska, ki ni mama, ni ženska v pravem pomenu.

Gre za klasičen patriarhalni stavek, ki je povsem pričakovan za čas njegovega življenja. Picasso je bil namreč rojen leta 1881, torej v 19. stoletju. Seveda nekateri še danes tako mislijo, vendar nekdaj je takšna miselnost prevladovala, danes ne. Pa tudi če, ženske imajo svoje pravice in načine, da se zanje borijo.

Kako ste se kot ženska oddaljili od osebnih izpovedi žensk, ki jih opisujete v svojih knjigah – Mileve, Fride, Dore? Kako se je umaknila Slavenka, ki je gotovo njihov svet, situacije, v katerih so se znašle, doživljala na drugačen način, njene misli in občutki so bili drugačni, mar ne?

Da, ampak moje misli so v primerjavi z njihovimi povsem nezanimive. Ko se človek ukvarja s takšnimi vsebinami oziroma se posveti določeni temi, pristopi resno, prouči obilo literature in se v celoti vživi v dogajanje. Moj prvenstveni cilj je vedno razumeti osebo, o kateri pišem in potem to približati bralcem in bralkam. Da tudi oni razumejo, zakaj je na primer Dora ravnala tako, kot je. Prednost je gotovo ta, da so okviri znani, vendar je treba iti dlje, odgovore na ključna vprašanja – Zakaj je Dora opustila fotografijo, ki je bila tako rekoč njeno življenje – je treba v svetu literature iskati na ravni odnosov, čustev. Je to zato, ker to ni bilo značilno za ženske v tistem času, ker umetniška fotografija ni bila toliko razširjena ali obstaja drug razlog.

Podobno se je zgodilo pri Marii Callas, svetovno znani sopranistki, ki je zaradi ljubezni do Onassisa opustila najlepši del sebe – petje, opero.

Morda je to celo generacijski problem. Ko se zaljubiš do te mere in misliš, da lahko spreminjaš stvari. Zaradi ljubezni počnemo nenavadne stvari in hitro izgubimo sebe. V primeru Marie Callas je bilo pravzaprav ravno obratno – ona je bila genijka, ne njen partner. Je pa bila res ljubezen za njeno genialnost pogubna.

Ne moremo trditi, da je družba ženske, umetnice, v času nadrealizma povsem zanemarjala. Da, doživljali so jih predvsem kot muze – Gali je bila Dalijeva muza, Dora Picassova – a so se omenjene ženske takrat začele tudi izrazito emancipirati in se uveljavljati kot umetnice. Dora je že pred Picassom fotografirala, imela svoje razstave, ni bil on tisti, preko katerega bi začela tlakovati svoje umetniško ime. Picassa je močno spoštovala, videla ga je kot guruja in njegovo nasprotovanje, celo zaničevanje fotografije jo je posledično odvrnilo od nje. Zanjo je bil tako pomemben, da je zavrgla to, kar ji je največ pomenilo.

Ne moremo sicer krivde pripisati naši družbi, odvisno je seveda tudi od osebnosti posameznika.

Pač pa lahko povezavo med tremi ženskami, ki ste jim dali glavne vloge v romanu, povežemo z odnosom do očeta.

Zanimivo je, kako pomembno vlogo je pri vseh teh ženskah – Fridi, Dori, Milevi – imela persona očeta. Dori je predstavil fotografijo, ji kupil prvi fotoaparat in prav ta podpora je bila ključna stvar, da se je razvijala kot umetnica. Mamina podpora je bila v tistem času skorajda brezpredmetna, ni nosila takšne teže.

Zanimiv preskok od očeta, ki te podpira in spodbuja, do partnerja, ki tvojo genialnost zaničuje.

Znova je odgovor osebnost.

Bi si želeli, da zgodba iz vaše knjige dobi tudi filmsko ali serijsko upodobitev?

Nihče me za zdaj še ni vprašal, sicer pa je odvisno od tega, kdo bi bil režiser, kako bi to naredil. Najverjetneje ne, več podobnih vsebin namreč že obstaja – serija o Einsteinu, o Fridi jih je precej, tudi film francoske produkcijske hiše o Dori obstaja. Vsaka umetnost biografijo interpretira na svoj način, ne vem, ali bi se režiser ravno odločil, da film posname ravno po moji interpretaciji, po mojem romanu.

Kot zanimivost, mlada avtorica iz Bostona je napisala knjigo o Milevi. Ta opisuje njeno življenje do srečanja z Einsteinom. Od življenja v Novem Sadu, osnovne šole do internata v Švici. V romanu mrgoli netočnosti, pa vendar je bilo zanimanje v ZDA tolikšno, da je bil preveden v številne jezike. Moja knjiga sicer prikazuje neki drugačen vidik, opisuje odnos, vendar naslov nosi tisto glavno sporočilnost – Albert Einstein in industrija reagira. Tako deluje.

Kaj bi danes svetovali mladim ženskam v zvezi s feminizmom?

Ne želim jih usmerjati. Morajo brati, gledati, spremljati različne vsebine, morajo se boriti. Bitka ni nikoli končana, saj so pravice lahko v vsakem trenutku odvzete, prikrajšane. Dojemanje pravic kot samoumevne je slabo. Sicer pa je tako, pravice se po državah zelo razlikujejo. Čeprav so ženske plače v primerjavi z moškimi na splošno nižje za okoli 16 odstotkov, za Slovenijo to ne velja, vsaj tako sem nedavno brala. Razlika v plačah med spoloma je v Sloveniji menda skoraj najnižja v Evropi. Ženske morajo obvarovati svoje osnovne pravice, kot je na primer pravica do splava, enakovredno plačo na enakem delovnem mestu in materinski dopust. Američanke si teh pravic še danes niso izborile. Odvisno sicer od države, na splošno še vedno nimajo naštetih pravic, pa vendar se ukvarjajo s politiko identitete. Pohvalno, a presenetljivo, da gre za višje potrebe, medtem ko osnovne pravice niso zadovoljene.

V enem izmed intervjujev ste dejali, da biografskih romanov ne boste več pisali, da je dovolj. Če bi zdaj izvedeli, da je imel Ivo Andrič skrivno ljubico in z njo otroka, da je ohranjena obsežna ljubezenska korespondenca, ki je ni še nihče bral, in bi vam nekdo prinesel vso to korespondenco, kaj bi naredili?

Verjetno nič. Odvisno od tega, kdo je ta ženska. Namen mojih knjig je bilo prikazati odnos, življenje z moškim genijem, zakaj v odnosu njegova načela prevladajo. In menim, da mi je to tudi uspelo.

Napisala: Eva Premk Bogataj