Slavko Bobovnik: Upam, da bodo odšli nesposobni

Živimo v zanimivih časih, o tem se bomo najbrž vsi strinjali, ko tudi tisti, ki nismo obsedeni s politiko, lovimo informativne oddaje na domačih televizijskih kanalih in podobe, za kakršne si še pred kratkim nismo predstavljali, da so pri nas mogoče. Vodni top na ulicah Ljubljane in ograjena in z robokopi branjena parlament in vlada.

Slavko Bobovnik je zaščitni znak RTV Slovenija oziroma njegovih informativnih oddaj. Številni omenjajo brke, drugi njegovo ostrino (oziroma, kot je rekel neki smrkavec, to, da 'jebe ove ljude'), ki je enako ostra ne glede na to, kdo mu sedi nasproti. Pomaga tudi, da to počne z obrazom upokojenega bok­sarja, prepoznavnosti pa (rahlo) svojevrstna intonacija, ki jo sam pripisuje živ­ljenju na prepihu slovenskih dialektov in govoric.

Tako kot je na prepihu njegova oziroma naša RTV Slovenija. Najprej zaradi konkurence, ki je tukaj zaradi zaslužka in z njim gledanosti ter njej prilagojenih vsebin. Nacionalka naj bi vendarle držala neko raven, a če vztraja pri njej, resignirano ugotavlja naš gost, pade gledanost. Potem je tu politika, ki si jem­lje javno RTV-hišo kot svoj plen, in na koncu tempo, s katerim se današ­nji dogodki vrstijo in ki ga seveda občutimo tudi mi, ki se ukvarjamo z novinarskim delom pri revijah. Ko smo se pogovarjali z našim tokrat­nim intervjuvancem, se je moral zagovarjati pred svetom RTV zaradi poročanja s protestov v Mariboru in se voziti z Radelj v Ljubljano zaradi bedarij o denarju, ki naj bi ga novinarji dobili za spod­bujanje metanja kock. Kdo ve, kaj bo aktualno ob izidu tega intervjuja?

Ali to, da vas v ponedeljek zjutraj srečamo v Ljubljani, pomeni, da boste zvečer vodili Odmeve?

Ne, to žal ne pomeni tega. To pomeni, da imamo danes izredno sejo komisije za informativne programe in v petek izredno sejo komisije programskega sveta, ker da ne znamo poročati o protestih.

In to zaradi pobude osmih članov sveta RTV?

Ja, osmih članov, ki so prepričani, da v naših programih ne poročamo v skladu s kodeksom, da hujskamo in smo tendenciozni. Eden od njih je tej televiziji celo očital, da je vanjo prišel del od dveh milijonov, ki naj bi od nekod prišli za organizacijo protesta. To je seveda neumnost, ki jo človek tudi v Sloveniji izjemno redko sliši.

Tega preprosto ni mogoče jemati resno. Drugo je seveda pravica svetnikov, da se pogovarjajo o kakovosti našega dela. To je normalno. Tudi kakšno njihovo priporočilo brez težav sprejmem, vse dok­ler se nekdo konkretno ne vtika v moje delo oziroma mi hoče povedati, kako, kdo in kaj. Ampak upam, da bomo v petek trezno opravili z razpravo in da se bomo pogovarjali o tem, kako ta program napraviti boljši.

[img]../../../../media/cache/Photo/2013/01/18/01-bd12bobovnik-305_gallery_image.jpg[/img]

Sodijo po vašem mnenju med konkretno vtikanje navodila urednici tretjega programa Ljerki Bizilj, s kom naj opravi intervju?

Ja, mislim, da je s tem ta prag presežen. Uredniško politiko vodijo postavljeni in imenovani uredniki s sodelavci. Reči: pogovor s tem in s tem človekom bi pa res rad videl, seveda ni greh, pa če ga izrečete vi ali kdorkoli. Reči: pogovor s tem bi pa morali opraviti in ga predvajati ob tej in tej uri, zato da bi ta program bil tak in tak, je pa seveda vtikanje.

Od kod pa tistemu članu RTV podatek, da sta prišla iz tujine v Slovenijo dva milijona za organizacijo protestov?

Pojma nimam. Ni povedal. Upam, da bo možakar tako pameten, da se bo za to opravičil. Mislim, da si moji kolegi, tisti, ki so nastavljali glavo na teh demonstracijah, to zaslužijo.

Ampak zaradi teh absurdnosti boste vi dvakrat potovali iz Radelj v Ljub­ljano?

Ja, dvakrat po 288 kilometrov.

Se vam ne zdi zamalo?

Poglejte, sem predstavnik zaposlenih v tem programu. Ostajata mi dve možnosti: lahko rečem, da je to neumnost, s katero se ne bom pečal, in odstopim, odidem ... Lahko pa ostanem in nastavim hrbet zato, da kolegom zavarujem hrbet. In to bom storil. [Oba najspornejša sklepa so čez pet dni umaknili predlagatelji; za namige, da naj bi ljudje na RTV dobi-li denar, se je svetnik opravičil.]

Vrniva se k Odmevom. Ali ob tej uri, približno opoldne, že veste za glavno temo?

Ja, v tem času se ve za glavno temo. Žal se v zadnjem času vse prevečkrat, bolj kot včasih, dogaja, da se osrednje teme menjajo. Sogovornika ni ali odpove, ne uspe nam narediti uvodnih prispevkov, nimamo elementov za dober izziv, na na videz pomembni seji vlade ali parlamenta se ne zgodi nič posebnega itd. To je pri tem poslu največji vrag. Človek se do pol petih uči o raku na materničnem vratu, do sedmih, komu bi bilo najpametneje prodati največjo slovensko banko, in od sedmih do devetih zgodovino izraelsko-palestinskih odnosov. Vse manj časa ostaja za pripravo na pogovor, teme pa postajajo vedno zahtevnejše. Ali pa jaz postajam vedno starejši in potrebujem vedno več časa za pripravo.

Vi ste novinar, ampak tudi če bi bili povsem navaden državljan, imate na voljo tisoč virov. Povsod vam ponujajo dnevno dogajanje, ponekod slikovno, ponekod vsebinsko dobro, osvet­ljeno z različnih zornih kotov, in ko pridejo zvečer na vrsto Odmevi, vi že vse veste. [smeh] Lahko vam pojasnimo kakšen podatek, lahko osvetlimo kakšno ozadje, lahko postavimo dnevno dogajanje v kontekst dogajanja zadnjih dni in seveda dodamo to, kar se je novega zgodilo od osmih dalje. Ni več problem pomanjkanje informacij, problem postaja selekcija množice informacij. Tistih, ki so za gledalce pomembne in zanimive.

Kako prilagodljiva pa je RTV Slovenija? Koliko časa potrebuje za spremembo glavne teme?

Se je že zgodilo, da smo to storili dobesedno pet minut pred oddajo. Odstopi, interpelacije, obstrukcije, izidi volitev, pomori na ameriški šoli ... Če se prav spom­nim, so začele bombe na Kabul padati kakšno uro pred začetkom Dnevnika. To je takrat obrnilo kompleten Dnevnik. Se spomnite tiste potniške ladje v Barceloni, ko je s krova odplaknilo nekaj potnikov? Prvo sliko smo dobili med oddajo. Celo vrsto podobnih reči bi vam lahko
naštel. Včasih je razlog tudi na drugi strani, ker nekateri napovedani dogodki odpadejo in je treba poiskati nove.

Ali vas pri sestavljanju oddaje vodijo tudi denarne omejitve? Ali pri sestav­ljanju plana za oddajo preračunavate, koliko bo stal posamezen vklop, javljanje s terena ipd.?

To ni povsem moja naloga, je pa tudi to v glavah odgovornih. Res je, da je internet danes poceni in uporaben in da je klasičnih vklopov, tistih za – ne držite me zdaj za besedo – šesto ali tisoč frankov, razmeroma malo. Linije so poceni, naši avtomobili od Kopra do Ljubljane ne stanejo dosti, bolj gre za pameten izbor dogodkov. Materialov za informativni program ta hiša ne kupuje prav veliko, ho­norarjev sogovornikom ne plačujemo, morebiti komu potne stroške, je pa seveda pri tistem klasičnem poročanju s kak­šne konference, recimo s Cipra, treba konkretno plačati. Takrat imamo kalku­latorje v glavi.

»Sicer pa je preveč politike. Ne vem, ali res ne znamo poiskati drugih tem iz življenja,« ste rekli v nekem intervjuju. Spremljal sem Odmeve preteklega tedna in mislim, da sta bili dve tak­šni nepolitični temi: poboj na šoli in v vrtcu v ZDA ter zaključek Evropske prestolnice kulture v Mariboru. Domnevam, da je bila tista prva bolj gledana.

Konkretne gledanosti za omenjeni oddaji nisem preverjal, ampak takrat, ko sem to rekel, sem mislil na nekaj drugega. Vsi, ki so danes uredniki, v tej ali v konkuren­čni hiši, so rasli ob nastajanju slovenske države. Takrat je bila izjava obrambnega ministra ali predsednika vlade ali pod­sekretarja notranjega ministrstva res pomembnejša od tega, kar se dogaja v Ma­riboru, Novi Gorici ali v Novem mestu. Pomembnejša od tega, kaj misli litovski zunanji minister o Azerbajdžanu. Potem ko smo državo naredili, pa mnogokrat nismo znali oceniti, da je politika postala normalna, če je politika SPLOH lahko normalna. Zdaj je pa treba informativno oddajo sestaviti iz stvari, ki ljudi zanimajo in so zanje pomembne.

Tega pa mi velikokrat ne znamo narediti. Še vedno naredimo – zdaj si bom primer izmislil – štiri prispevke o poslovniku v državnem zboru, ki je izjemno nepomemben papir za večino Slovencev, ne znamo pa narediti ali spregledamo problem slabih plač v Ma­riboru, da se nekaj kuha v Gorenju, da zdravila dražijo posredniki, da bolniki z rakom vse dlje čakajo na operacije. Skratka, iz svojih ali vladnih pisarn ne vidimo življenja. Temelj novinarstva pa je vendarle biti prvi ali biti vsaj drugačen.

Se v slovenskem novinarstvu, če pustiva razvoj tehnike ob strani, ni veliko spremenilo?

Se je. Na Koroškem sem delal deset let brez stalnih obveznosti v Ljubljani. Mene v vseh teh letih enkrat samkrat ni bilo strah, da bom zamočil ekološko nesrečo, poplavo, požar ... karkoli. Med kolegi je takrat vladala neka osnovna cehovska solidarnost. Kolega s časopisa je točno vedel, meni mrtve ribe odplavajo, in ko odplavajo, ne morem nič več narediti o zastrupitvi Meže. Kaj naj kažem? Vodo? Dva tisoč rib je crknilo, kje so? Potem pa pridem spet v Slovenj Gradec in se pogovarjam s svojim naslednikom, ki pravi: »Pssst! Kolegica sedi v drugi pisarni.«

Ampak v tej drugi pisarni je sedela radijska kolegica, sodelavka tega istega RTV-ja, on je pa imel občutek, da ji nečesa ne sme povedati. Vem, kaj je konkurenca, vem, kaj je ekskluziva, vem, kaj pomeni biti prvi, vem pa tudi, kaj je kolegialnost. In tu se je obnašanje kolegov izjemno spremenilo. Se spomnite ob zadnjih volitvah tiste bitke, kdo bo sekundo prej kot drugi potisnil mikrofon pred usta kandidatov? Groteskno in smešno.

Ali nismo Slovenci že tudi sami zelo obsedeni s politiko in nekako priča­kujemo, da bo glavna novica posvečena njej?

Res je. Le še velike katastrofe imajo prednost. Pred mnogimi leti sem imel pisarno nad prostorom, kjer je vadila godba na pihala. Fantje so leta hodili k meni kadit in se šalit o puncah. Ko je punce zamenjala politika, sem jim pokazal vrata. Danes je še precej huje.

Politiki in politikom je ob asistenci medijev uspelo na leve in desne razdeliti vse: ekonomiste, pravnike, športnike, estradnike. Seveda ima vsaka medalja dve plati, a pri nas sta ti dve plati lahko samo leva ali desna, rdeča ali črna. Če ne misliš tako kot mi, si sov­ražnik. Dajte, no. Ta politika bi morala vleči voz naprej, ne pa ga potiskati levo ali desno. In tudi ko odpremo povsem konkreten problem, je odgovor velikokrat: krivi so oni od prej. Ko povprašamo o rešit­vah, je odgovor: mi bi tako, a nam oni ne pustijo. Ko si drznem reči, zakaj že niste, je odgovor spet: zato ker tudi oni niso.

Ste kdaj razmišljali, kaj se zgodi v glavi, recimo parlamentarca, ki ga štiri leta ali več dan za dnem pred vrati njegove pisarne čakajo televizijske kamere?

Ja, res se mnogi spremenijo, ko pridejo v parlament, nisem pa povsem prepričan, da se to zgodi zaradi kamer, ki jih tam čakajo. Zastavil bi malo drugače. Cela kopica politikov je oblastnikov, ki se nikoli v vseh svojih mandatih niso opravičili. Tudi kopica mojih kolegov je, ki mislijo, da imajo vedno prav. In potem si zastavim vprašanje, in zdaj prehajam na vašo temo: Kdaj človek postane nezmotljiv? Takrat ko postane član neke stranke, ko v imenu te stranke prestopi vrata parlamenta?

Kdaj postane novinar nezmotljiv? Ko začne plačo služiti pri nekem hudo politično usmerjenem časopisu ali ko mu prvič kateri od oblastnikov reče 'imate prav'? Smo pa tudi novinarji krivi za večvrednostni kompleks politikov. Karkoli že se zgodi v tej državi, smo pogosto najbolj srečni, če o tem lahko vprašamo ministra, če ga ni, predsednika stranke ali vsaj šefa poslanske skupine. In vprašanje se najpogosteje glasi: Kaj pa vi menite o tem in tem? Dajte, no. V tem vprašanju ni ne znanja, ne novinarske pronicljivosti, ne korajže. S takšnim vprašanjem preprosto nekomu nekam lezeš ali pa nisi sposoben osnovnega razmisleka.

Vam na uredniških sestankih servirajo gledanost? Se pogovarjate o njej?

Gledanost je pomemben sestavni del tega posla. Za nacionalno hišo ne sme biti edini element, je pa zagotovo med pomembnejšimi. Ne znam si predstavljati, da bi delal televizijo brez gledalcev. Mnogi v moji hiši so prepričani, da je naloga nacionalne RTV, da smo resni in da nas zato gleda manj ljudi. To je slab izgovor. Seveda je res, da bere Slovenske novice več ljudi kot Delo in Nedeljski dnevnik več kot Dnevnik. Ampak mi s to resnostjo in navajanjem velepomena nacionalnega medija mnogokrat opravičujemo dolgočasne prispevke.

Tudi najresnejše stvari se da narediti gledljive in zanimive. Govorim tako o minuto trajajočih prispevkih kot o dvournih oddajah. Skrivanje za tem, da smo nacionalni medij, da moramo vse stvari stehtati na gram, prinaša neko neinventivno, zaspano, nezanimivo novinarstvo. Sediš na neki seji, na nekem dogodku, in zakaj, za božjo voljo, ni kamera prižgana ves čas? Ne pa da, potem ko je dogodka konec, iščeš nekoga na hodniku, da nekaj pove. Tako si zamudil vsa vprašanja, medklice, vse živo dogajanje. Zakaj je treba snemalca prositi, da opravlja delo, za katero je plačan? Na stavkah smo se že na­učili, da imamo prižgan mikrofon, ker ljud­je vpijejo, skoraj povsod drugod delamo obnove nečesa, kar se je že zgodilo.

Pri Playboyu se nam še zgodi da kdo odkloni intervju. Kako je  s tem pri vas?

Tudi. Pravilo je zelo preprosto. Ko ljudem koristi, da pridejo v studio, vedno pridejo. Ko jim ne, in velikokrat jim ne, ne pridejo. Izgovorov je tisoč, pa zdaj ne mislim samo na politični vrh. Tudi zadnjega namestnika pomočnika podsekretarja ne moreš dobiti takrat, ko oblastem to ne paše. Suvereno povedo, da peljejo ženo v gledališče, da se služba konča ob treh, da so doma v Kopru itd. Kritični so petki, dnevi pred prazniki ali po praznikih. Predstavljajte si, kako je 2. januarja. En teden praznikov, nič dogodkov, ljudje so v drugih mislih in razmišljanjih, zvečer pa ZUJF. Bo kdo prišel? Res nikogar ni.

Ko sem razmišljal o intervjuju z vami, sem se bal, da bi lahko bili med tistimi, ki odklonijo. Prebral sem nam­reč, da neradi dajete intervjuje. Drži?

Ne vem, zakaj sem rekel ja. Mogoče zato, ker sem predvideval, da boste spraševali drugače kot kolegi in druge reči. O intervjujih pa: bom povedal s prispodobo. Zdi se mi, da je tistih tisoč ali deset tisoč vatov, ki svetijo name spodaj v studiu, popolnoma dovolj. Odrske luči, rdeče preproge, sprejeme, glamur in vse vrste pod­alpskega svetovljanstva brez težav prepuščam pametnejšim in lepšim. [smeh]

Pa tudi to se mi je zdelo, da skrbno pazite na svojo podobo resnega TV-voditelja.

Res mislim, da ljudem, ki delajo to, kar delam tudi sam, ni mesto na modnih revijah ali tekmovanjih za najboljši golaž. Televizija seveda je šov, tudi informativni program je šov, ampak – Nemci bi rekli 'nur biss hier', se pravi, samo do neke meje. Si pa seveda to mejo vsak postavi sam. Celo kopico Slovenk in Slovencev imate, ki so pred leti razkazovali zadnji delček svojega stanovanja ali telesa in ni bilo tistega, česar ne bi bili pripravljeni pokazati.

Danes se nekateri delajo, da tega ni bilo. Verjetno imajo več faz v življenju. A prihajajo mladi in veliko je med njimi takšnih, ki porabijo več časa za izbiro obleke za novoletni sprejem proizvajalca alkoholnih pijač kot za pripravo resnega TV-prispevka. Meni se zdi dvoje. Da ni nobene potrebe po mešanju službenega in zasebnega življenja in da je med kolegico, ki dobro vodi zabavno oddajo, in menoj vendarle nekaj razlike, tudi glede tega, kje in kako naj bi se pojavljala.

Na tak način, kot je razlika med vremenoslovci in vremenarji? Nekoč sem pokojnega Mirana Trontlja spravil v slabo voljo, ko sem ga poimenoval vremenar.

[smeh] Zna biti, čeprav bi veliko ljudi verjetno raje gledalo vremenarke kot vremenoslovce.

Vam gre na živce, da se vsak, ki ima pet minut časa, kot pravimo, loti kritiziranja televizije, predvsem nacionalne?

Na nogomet in javno RTV se spoznamo vsi. Sleherni državljan, ki daje mesečno po 12 evrov, ima pravico reči, ali za ta denar dobi to, kar je pričakoval, so oddaje po njegovem narejene dobro ali slabo,
so na sporedu ob pravem času in podobno. Hujši so ocenjevalci z namenom. Pred dvema letoma sem v dveh slovenskih ted­nikih, ki objavljata ocene programov slovenskih televizij, štel, kolikokrat so omenili RTV Slovenija. Od 49 ocen tistega leta jih je bilo 37 na račun TV Slovenija, ki jo po njihovem itak vsak dan gleda manj ljudi, 12 so si jih razdelile vse druge televizije, vključno s tujimi.

Mi smo, kot kaže, najpriročnejša televizija za ocenjevanje. Zmoti jih vse: kravata – 20 vrstic sem si prislužil zaradi barve kravate na dan, ko je umrl papež –, dekolte, način govora, izbira gostov, scena, luč … Največja potrata časa je brati tiste, ki pišejo v jasno politično orientiranih revijah. Tistim v maniri propadlih brezplačnikov pride prav vse: čiste izmiš­ljotine, sorodniki in znanci kritiziranega, njegove morebitne telesne hibe ... Najhujši so tisti, ki kritizirajo zaradi političnih raz­logov. Na tiste se sploh ne splača odzivati. Napišeš lahko sto ugovorov, odgovorov, objavljeni ne bodo nikjer in naslednja kri­tika ne bo zaradi tega nič drugačna.

Se vam zdi krivično, da tovrstnim kritikom ne morete vrniti?

Enkrat se me je lotil zdaj že pokojni Peter Božič - Voščenka. Iz tistega njegovega zapisa v časopisu se je videlo, da je prespal pol oddaje ali pa ga je zmotilo kaj drugega, da je ni videl. Peter je bil, kakršen je pač bil, eksploziven, jaz sem bil pa tudi mlajši in sem mu napisal odgovor v tem slogu, da je treba oddajo pogledati do konca, da bi našel tega in tega sogovornika. Skratka, malo sem se ponorčeval iz njega. Takrat se mi je to zdelo sila imenitno, naslednjih deset let mi je bilo pa žal. Človek je bil vendarle starejši, pisatelj, kulturnik ...

Danes je takšnih, ki so kilo­met­re pod Božičevim nivojem, precej. Nič jim ne pomagajo akademski nazivi. Njihova največkrat politična zaslepljenost je tolik­šna, da tudi otroške oddaje ne morejo realno oceniti. Oziroma bom drugače rekel: to so ljudje, ki jim je v nekem mandatu dovoljeno vse, vedo vse; v drugem se jim godi največja krivica pod soncem in svoje poceni usluge velikokrat ponujajo vsakemu, ki jih želi kupiti; in v naslednjem mandatu – če pridejo na oblast njihovi – spet vedo vse. Bi se vi lahko resno jezili na take ljudi? Se igralci jezijo na tiste, ki jim ne ploskajo? Pred časom sem delal ciklus pogovorov za Tednik.

Ko sem ga delal z bolnikom, zbolelim za aidsom, sem mu pomagal osedlati konja, ko sem ga delal z Ireno Avbljevo, sva zlagala padalo. Ko sem ga delal z Adriano Starino Kosem, sem ji sto metrov peljal voziček s palicami za golf in si prislužil zapis v Nedeljskem dnevniku: Ob vsaki zamenjavi oblasti je 'sluga' Bobovnik zraven. Pa kako naj hodim ob golfišču ob ženski, ki vlači tisti voziček? Saj bi ga peljal vsaki drugi, starejši ali mlajši. Sem pač dvesto kilometrov bliže Srednji Evropi kot samozvani kritiki.

S Petrom Božičem smo naredili intervju, ko je bil že zelo bolan, na onkologiji. Umrl je prav na dan, ko je izšel intervju.

Midva sva se srečala, prej sva se poznala samo po imenu, pred kakšnimi 30 leti, ko sem po Jadranu delal počitniške utrinke. Zajadram na otok Molat, s snemalcem stopiva z ladje z vso takratno silno opremo in gledava, kje je naše obljubljeno spremstvo. Stojiva na pomolu, nikjer nikogar, vas pa precej gor na hribu. Na obali bifejček, pa tudi pred njim ni bilo videti nikogar. Stopiva not in evo ti Petra. Dvajset let je hodil tja in so ga v krajevni skupnosti prosili naj počaka slovensko televizijo.

A poleti je žeja velika, pa se je spravil v gostilniško senco. [smeh] Takrat sva se spoznala in potem smo do vasi prišli hkrati z mrakom. Pa sonce julija zaide zelo pozno. Res sva se dobro poznala, ampak sva se kljub temu kdaj udarila. Si predstavljate njegovo reakcijo, ko sem dejal, da ne vem, kaj je zanimivega v tem, ko se 20 fantov podi za eno samo žogo? Posledice dela na televiziji niso vedno prijetne. Pred že precej leti me prosi kolegica, ali jo lahko spremim do doma.

U, hudiča, si mislim, pa vendarle vprašam: »Zakaj pa?« In mi pokaže z okna možakarja, ki stoji na nasprotnem pločniku in ki že 14 dni hodi za njo. Ali pa neka druga ko­legica, ki mi je pokazala grozilno pismo,
takšno, kot ga vidite v filmih, s črkami, izrezanimi iz časopisa. Ure se je nekdo trudil s tem pismom in verjamem, da ji je trepetalo srce, ko je šla po temnem stopnišču.

Pobrskal sem po dokumentaciji po najzanimivejših ocenah, mnenjih gledalcev. Neki bralec iz Kopra vas je zaradi pogovora s takratno ministrico Kresalovo ozmerjal z inkvizitorskim izganjalcem hudiča. Se spomnite?

Z gospo Kresalovo sem opravil verjet­no kakih deset pogovorov, tako da ne vem natančno, na katerega mislite, a ob koncu vsakega sva si normalno rekla nasvidenje. Mi pa tu in tam rečejo, da je moje spraševanje včasih na meji zasliševanja, in tudi sam to včasih kupim. Ko želijo ljudje kaj prikriti, ubirajo čuda načinov, in včasih ni druge kot to, da si vprašanja sledijo malo hitreje, malo bolj izostrena, malo bolj zbadljiva in vmes je tudi beseda 'ne, nimate prav'. Ampak ko kdo nekaj očitno prikriva ali, še huje, očitno laže, človeka odnese do meje še spodobnega ali še mogočega. Lahko je moja senca padla na drugo stran, da bi pa sam stopil čez mejo spodobnega, dopustnega, korektnega, pa ne verjamem.

Ampak saj zaradi te ostrine do ljudi na oblasti, politični ali katerikoli drugi, vas imajo ljudje radi?

Mogoče gledalci, sogovorniki zagotovo ne. [smeh]

Hočem vprašati, ali je ta ostrina del vašega značaja ali je televizijska, natrenirana?

Vam bom povedal dober primer. Pride eden sindikalnih funkcionarjev, da bi posneli pogovor, ki ni smel biti daljši od dveh minut. Opraviva ga dvakrat, pa je bil obakrat dolg štiri minute. In seveda možakarja prosim: »Dajte ...« Pa se odloči za odgovore kot: ja, ne, mogoče, bomo videli ... Tako sva se šla dve minuti. Jaz vprašanje, on ja. Jaz vprašanje, on ne. Jaz vprašanje, on mogoče ali bomo videli. Zbral sem dovolj znanja in poguma za toliko vprašanj, da je bilo za dve minuti, in se mu zahvalil. »No, vidiš, kam ste me prisilil,« je potem rekel ta moj sogovornik, »zdaj pa dajva zares.« »Midva sva zares naredila, ravnokar.« Skratka, 30 let sprašujem in mislim, da sem našel še kakšno orožje poleg ostrine, s katero lahko pridem do odgo­vora. Cilj je vedno: odgovor na vprašanje s čim manj farbanja gledalcev in mene. Ostrina pa ... ni natrenirana, pa tudi pretirano oster nisem.

Ste pa menda na intervju z novinarji Reporterja prišli z odvetnikom.

Ne, z Reporterjem je neka druga zgodba. Reporter je pisal o tem, da je bil moj sin v prejšnjem mandatu zaposlen v kabinetu enega od ministrov. Zahteval je odgovor, napisal sem ga v 15 ali 20 vrsticah. Odvetnik je pripisal, da želi objavo v celoti. Ampak ne moj odgovor ne odvetnikov pripis jih ni pripravil do tega, da bi ga objavili v celoti. Nič hudega. Moj sin zdaj dela v kabinetu drugega ministra druge politične opcije in sem zato bolj ali manj redno na programu Nedeljskega dnevnika.

Svoje družine 20 let ne v dobrem ne v slabem nisem mešal v ta posel. Če ste prebrali tisti Reporterjev članek, potem ste lahko videli, da naj bi jaz že pred 20 leti neki kolegici, s katero sva delala TVdnevnik, priskrbel službo na tem ministrstvu. Pa pojma nimam, kdo je bil takrat minister. Berite nekega starega Nedeljca: zdaj menda jaz sestavim vprašanja, sin jih nosi ministru in ta potem v studiu odgovarja. Bolani so nekateri kolegi, hudo bolani ali pa jih daje neizmerljiv strah pred gospodarji. To je delanje zgodb tam, kjer jih ni, z enim samim namenom, in to je diskreditacija.

Še ena reč je, ena taka vaša blagovna znamka. Melodija pri podajanju besedila. Tudi o tem sem našel nekaj, in sicer zapis na kulturniški strani Dela. Takole pravi ocenjevalka: »Tisto nedeljo se je Slavku Bobovniku pri branju besedil zelo mudilo, poudarki so bili praviloma na prvi besedi v povedi, če je bila ta predolga, še na zadnji ali predzadnji, takrat pač, ko mu je zmanjkalo sape in je bilo slišati, kot da jo poudarja v nekakšni brezzračni agoniji.« Kaj pravite?

[smeh] Ali se to nanaša na tisti nesrečni dan, ko so začele padati granate na Kabul?

Ne vem, je pa zapis res starejši.

Tisto nedeljo sva oba s kolegico ka­sirala. Ona, da se je ob tem žalostnem dogodku smejala in bila prijazna, jaz pa, da sem drvel po besedilu. Seveda se trudim govoriti normalno, ampak doma sem s Koroške oziroma iz Dravske doline, v gim­nazijo sem hodil na Ravne, študiral sem v Mariboru in delam v Ljubljani.

Dopuščam in verjamem, da se mi akcenti iz teh štirih območij mešajo, ampak sem prepričan tudi, da se ne mešajo tako zelo, da bi delali kakšno veliko škodo slovenskemu jeziku. Čeprav ... Pred časom mi je Tone Partljič povedal, kaj se mu je zgodilo, ko je kot šef bralne značke propagiral branje na neki šoli v Podravju. Pogovarjal se je z mladežjo od prvega pa, mislim da, do četrtega razreda pa jih je vprašal, kaj bi radi postali v življenju. In so odgovarjali, da piloti, gasilci itn., dokler se ne oglasi eden: »Jaz bi bil pa Bobovnik.« »Zakaj pa?« »Da bi ove ljude jebal.« Mali je to seveda slišal doma. [smeh] No, mimogrede, prav Partljič je povod za to izredno  sejo programskega sveta.

Kaj, on jo je sklical?

Ne, on je razlog zanjo. Tisti večer, ko so v Mariboru potekali protesti, se seveda ni trlo gostov. Nam se je Partljič, osem let po izstopu iz aktivne politike kot bivši šef pisateljskega društva in Štajerec po duši, zdel popolnoma primeren gost, in sicer kot človek, ki ni nikoli zapustil Maribora.

Pa saj ni povedal nič takega.

Tudi meni se zdi, da ne. Prav seciral sem njegov govor, od sekunde do sekunde. Povedal pa je nekaj, kar je že na meji literature. Rekel je: »Upam, da ne bo zapihal severni veter in to iskro odnesel še kam po Sloveniji.« Čez en teden smo imeli proteste povsod drugje. Seveda pa je mogoče z njegovimi argumenti polemizirati, to je povsem normalno.

Zaščitni znak RTV Slovenije je uravnoteženost. En desni, en levi. Ste zagovornik te politike?

Mogoče se bom zdaj ponovil s katerega od prejšnjih intervjujev. Si predstavljate, da mora režiser nogometno tekmo prenašati uravnoteženo? Vsaki ekipi posvetiti njenih 45 minut ne glede na to, kdo ima žogo, kdo daje gole in komu gledalci ploskajo. Pet minut eni, pet minut drugi ... Bi vi to gledali? Naloga televizije je seveda osvetliti neki problem s čim več zornih kotov, a pri nas, kjer imamo leve in desne pravnike, ekonomiste, športnike, estradnike … je to včasih res težko.

Ampak nekaj podobnega se je na RTV zgodilo Petru Vilfanu s prepovedjo komentiranja košarkarskih tekem.

Ja, ampak klasični komentarji so z ekrana izginili že mnogo prej, ko se je vrnil takratni odgovorni urednik iz Amerike in je rekel: »BBC ne komentira, pa tudi mi ne bomo.« In je bilo s komentarji na TV Slovenija konec pa mislim, da je šlo za leto 1996. Pozneje je sicer, se mi zdi, da direktor Možina, govoril o tem, da jih bo vrnil na ekran, a je ostalo pri starem: brez pomislekov komentiramo dogajanje v Zgornji Volti, Kamerunu ali Kostariki, domačega dogajanja pa niti slučajno.

Mogoče v času predvolilne kampanje obstajajo razlogi, da se kdo ne pojavlja na ekranu, v vsem preostalem času bi v košarki težko našel prostor za izražanje političnih stališč.

Boste rekli, da se motim, če rečem, da smo zaradi tega na zaslonih videli precej nekritičnih navijačev svoje politične opcije ali kar stranke?

Smo. Uravnoteženje se v nekem časovnem obdobju, recimo enega leta oziroma v konceptu petstotih oddajah, mora zgoditi, ne more se pa to dogajati vsak večer. Cela kopica mladih kolegov, ki se jim je to zalezlo nekam v dušo, gleda samo še na to. Ne, kaj parlament sprejema, ampak da bo mnenje o tem povedal en desni, en levi, en rdeči in en črni. To pa seveda ni dobro. Na vse se pač ne spoznamo vsi enako. Naloga televizije je vse, ne samo politično dogajanje osvetliti s čim več različnih zornih kotov.

Sem že rekel, ne? So seveda oddaje, v katerih je treba tehtati zaradi pravil, ki jih imamo v tej hiši. Volilne kampanje, recimo, tam se tehta do sekunde. Ne bom sodil o tem, ali je to prav, ampak tako je zapisano in potem je to treba spoštovati. V zadnji predsedniški kampanji smo se znašli s kumulativnim merjenjem porabljenega časa. Trije ste, oddaja je dolga 90 minut, gospodje, vsak bo dobil po 30 minut, kdaj, kje, zakaj in kako jih boste porabili, je pa vaša zadeva.

To se mi niti ni zdelo napačno.

Ampak ko imaš v enem krogu 12 ljudi, pa to ni več mogoče in tam prihaja do tega nesrečnega: »Porabili ste svojo mi­nuto ...« Ko človek ni več novinar, ampak kretničar. Hvala, izvolite, hvala, izvolite ...

Obstaja seznam ljudi, ki jih v oddajo ne smete povabiti oziroma ki jih raje ne povabite, da imate mir pred, recimo, programskim svetom?

Nikoli ni obstajal tak seznam ljudi. Če je, meni ni bil predstavljen pod nobeno direktorsko garnituro. Je pa seveda res, da si kateri od sogovornikov kdaj izmisli, da je na takšnem seznamu. Nekdo, ki ga pač pol leta zaradi različnih stvari ni, ki zaradi različnih sosledij dogodkov nekaj časa ni prišel na vrsto, pa bi rad. Tak seveda precej izjavi, da je na seznamu tistih, ki ne smejo komentirati.

Ampak spomnim se, da je bil Vlado Miheljak pogosto na RTV Slovenija, potem je prišla Janševa prva vlada in je izginil. Vrnil se je, če se ne motim, pa ne prav pogosto, šele proti koncu Pahorjevega mandata?

Gospod Miheljak naj bi v neki oddaji rekel, da do takrat in takrat, do zamenjave oblasti, do nekega dogodka ne bo več hodil na to televizijo. Mislim, da je bil gospod Miheljak tudi član programskega sveta, pa je odstopil in da se je zadeva rodila tam. Preprosto je rekel, da na tej televiziji nima kaj iskati. Je pa mogoče, da mu je kateri od mojih kolegov urednikov ta prostovoljni izstop podaljšal za kakšen mesec. Še kakšnega takšnega bi našli, ampak povem vam, da na televiziji nikoli ni bilo seznama prepovedanih gostov.

Se vam ne zdi, da je Janez Janša z agresivnostjo do medijev – tukaj mislim na vse, od govorjenja o labodjem spevu do Grimsovega zakona o RTV – dosegel svoje? Samocenzuro?

Najbolje boste to videli, če pobrskate po našem arhivu. Vtipkajte Bobovnik Janša pa ocenite, ali je bilo v najinih pogovorih kaj samocenzure.

Saj nisem mislil na vas. Denimo, ko je Pahor lansiral tezo o stricih iz ozadja, ki je seveda Janšev domislek, je dolgo nihče ni problematiziral.

Ne vem, ali sem čisto dojel vaše vprašanje, ampak v dveh od treh predvolilnih oddaj sem povpraševal po stricih, tetah in podobno. V zadnji oddaji pa tega nisem vprašal, ker je bilo vprašanje že malo zlajnano in ker se je natanko vedelo, kaj bi kandidata odgovorila in da imen ne bo. Gospod Janša je 20 in še kakšno leto na politični sceni. V tem času je zagotovo odkril vse šibke točke pri tistih 20 novinarjih, s katerimi se najpogosteje pogovarja na radiu, televiziji in v časopisih.

On je dovolj izkušen človek, da zna izkoristiti naše sub­jektivne pomanjkljivosti. Bi si pa drznil reči, da smo tudi mi, pa gledalci ali bralci, v tem času odkrili katero od njegovih šibkih točk. Pri pogovorih z državniki ne sme in ne more biti novinarjeva vnaprejšnja namera pribijanje ali ujčkanje sogovornikov. Za resne in pomembne stvari gre, v katerih je treba vprašati tudi za sogovornika neprijetne reči in njegova naloga je, da jih javnosti, ne novinarju, pojasni. Za pogovore med Janšo in Bobovnikom trdim, da so vedno bili in bodo, če še bodo, povsem normalni pogovori med politikom in novinarjem. Ne bom o drugih, ampak pri tem gospodu se me samocenzura še ni lotila.

Vesna Godina je ob mariborskih protestih kritizirala TV Slovenija – no, ne samo nje –, da ne premore več analitičnega novinarstva, da se v njenem poročanju zmeraj govori samo o posledicah in nikoli o vzrokih.

Se strinjam, nimam pa odgovora. Ni edini izgovor, ampak eno težavo res predstavljajo materialne razmere, v katerih ljudje delajo danes to, jutri ono. Ni denarja in časa, da bi si vzeli več kot pol dneva za neko temo. Gotovo veste, da je televizijsko novinarstvo v bistvu površno. Vse, kar človek ve, kar se je zgodilo, je treba strniti v dve minuti. Se strinjam, da gremo premalokrat v globino, a ko tu in tam poskusimo, nam prej omenjeni kritiki očitajo slabo gledanost in nezanimivost. A to nas ne bi smelo ustaviti. Javna RTV smo, ki to preprosto MORA početi. Tudi če del gledalcev ob tem preklopi. Veste, cela kopica ljudi zahteva od te televizije več kulture v programu. Takoj ko to uresničimo ...

Pade gledanost?

Da. Včasih se dogaja tudi na programskem svetu, da nekdo tišči kakšno stoletnico gimnazije v program, in če mu to uspe, če to naredimo, tudi on sam z veseljem preklopi in pogleda športno oddajo ali nadaljevanko. Ja, moramo delati kulturo, analitične vsebine pa gledalce moramo imeti.

Vaša delovna funkcije je novinar voditelj?

Tako.

Obenem ste pa predstavnik zaposlenih v svetu RTV?

Tisto je drugo, je voljena funkcija. Meni piše na pogodbi ... verjetno voditelj. Že dolgo je nisem pogledal. [smeh]

Uredniških ambicij niste nikoli imeli?

Na tem stolu, kjer sem zdaj, bom težko dočakal upokojitev, ker nam ljudem misli in jezik nekoliko počasneje tečejo, ko pridemo v leta. Kaj bom počel potem, mi sicer ni jasno, a se kot vrag križa izogibam urednikovanja. Če že moram, potem raje urednikujem sam sebi. Prehitro sodelavcem zamerim lenobo, nepripravljenost ali neznanje. Če je treba, raje prevzamem vso oddajo pa sam sebe sekiram, namesto da bi koga žrl, zakaj ne dela tako, kot bi se meni zdelo primerno.

Obeta se nam znižanje RTV-prispevka. Najdete v tem kaj racionalnega?

Reči, da bo ta hiša od jutri dobila deset odstotkov manj, pa tega ne utemeljiti na vsaj petih straneh, je malo čudno. Potem čez dva meseca povedati, da si zasluži samo pet odstotkov manj, pa spet brez prave utemeljitve, je prav tako čudno. Da pa ima ta hiša kakšno rezervo, pa tudi drži, ne vem pa, kolikšna je. Televizija je velik sistem, podoben pošti in železnici. Mnogo ljudi v tem sistemu dobro dela in želijo dobro delati. Žal je tudi nekaj ljudi, ki vedo, da lahko v tem sistemu delajo samo, če vse ostane tako, kot je.

Da imajo perspektivo samo, če se nič ne spremeni. In potem včasih človeku zmanjka volje, da bi te ljudi premaknil in kaj porinil naprej. Ko je nekdo zapisnikar na seji – to ponujam kot metaforo –, je njegov interes v tem, da je vsak dan tisoč sej. Ko jih ne bo, ne bo imel kaj početi. Za svoje prispevke ali oddaje bomo morali prevzeti osebno odgovornost. Seveda prisluhniti slehernemu, ki ima pametne predloge, a ne organizirati stotih sestankov, katerih edini namen je porazdelitev odgovornost. In ko jutri ugotovimo, da je bilo slabo, kdo je kriv? Nihče, saj smo vsi vedeli, kaj delamo. Pri pogovorih pa tako ali tako velja: če je bil dober, je bil zaradi dobrega sogovornika, če je bil slab je bil zaradi slabega spraševalca.

Ne verjamete v razmišljanja, da gre za namerno slabljenje javne RTV na račun nove televizije, Planet TV?

Razmerje med tema televizijama, javno in državno, je čudno in vredno razmisleka.

Predvsem pri novi televiziji ne gre za zasebno televizijo?

Ja, ampak ogledalo vsake TV-hiše je program. Saj ljudje niso tako zelo neumni, da bi gledali slabši program na konkurenci, našega pa ne. Pri nas pa včasih mislimo, da je bistvo te hiše nekje drugje. Uravnoteženje ... Ni, ne, naredimo dober program. Še ena neumna primerjava: ni ga lastnika gostilne, ki bi dobrega natakarja zamenjal s takim, ki bi polil pol pijače, preden bi jo prinesel do gosta, nekaterih reči pa sploh postreči ne bi hotel. Pri nas se tak­šne zamenjave žal včasih zgodijo. Pa ne v petem nadstropju, kjer je menza. Pomanjkanje objektivnih kriterijev, samozaverovanost, znanstva, prijateljstva, sorodstva, politika ... Zgodba Planet TV je zgodba dveh mandatov. V enem izmišljena, v drugem uresničena. Njihova gledanost kaže, da niso dobro premislili ne prvi ne drugi. Morebiti jim bo tuji večinski lastnik dal malo več vetra v jadra, še vedno pa ostaja vprašanja, ali je res nujno, da država soinvestira v komercialno televizijo v času, ko za šolstvo nima dovolj denarja.

A to ni (le) naš problem. Naš prob­lem je naš program in tu bomo bitko dobili ali izgubili. Tudi če ima kdo kakšne namene slabitve, dajmo se jim upreti z znanjem. Dovolj imamo še uporabne tehnike, da to lahko naredimo. Izgubljati čas in voljo v protestnih pismih nima smisla. Bodimo novinarji, delajmo dobro, delajmo analitično, to je orožje, s katerim lahko zmagamo, drugega ni. Da pa bo tudi teh pet odstotkov v teh napetih časih, ko so tudi prihodki od EPP ustrezno nižji, hudič za to hišo, pa poslovodstvu verjamem. Verjamem tudi, da nas prihodnje novo leto tukaj ne bo toliko, kot nas je zdaj. Upam pa, da bodo, če bo že kdo moral iti, odšli tisti, ki zaradi objektivnih ali subjektivnih razlogov ne morejo dobro delati. Da ne bodo ob nujnih socialnih korektivih obveljala neka druga merila. Televizija, ki ste jo omenili, nam je vzela pet, šest ljudi. Tudi če so bili povprečni, je to vrag za to hišo. Nekaj let so se učili in smo jih učili obrti, in ko so začeli sami striči, so šli drugam. Za več denarja. Tudi če bi nam pustili zaposliti nove, se človek temu delu ne more priučiti z danes na jutri.

So vam ponudili delo pri Planet TV?

Ne, niso. A nekaj ponudb je v minulih letih bilo. Nataša Pirc Musar, nekdanja kolegica, pravi, da sem premalo korajžen, da bi izstopil iz varnega zavetja javne RTV. Sam imam drugo razlago. Ta hiša je vendarle dovolj velika, da je mogoče znotraj nje najti oddaje ali pa načine novinarskega dela, ki niso vedno enaki. Ta hiša ponuja dovolj, če ima človek ambicijo biti novinar, če si ne želi ravno biti na naslovnicah vseh rumenih revij ali pa jutri zaslužiti pet tisoč evrov. Jaz ne znam oddaje začeti s pogrebom, jaz se ne znam dreti na vse grlo o imaginarnih davkoplačevalcih, ki da jih vsi gulijo, jaz ne znam nabijati samo ene politične opcije.

Prav tako kot RTV Slovenija ste ostali zvesti Koroški. Če se ne motim, se niste nikoli odselili?

[smeh] Zadnjič so kolegico ob pode­litvi nekih medalj spraševali, kaj je moja odlika, in je rekla, da je to kilometrina. Ja, se strinjam. Nihče jih v tej hiši zjutraj ne prevozi 144 kilometrov, preden pride v službo, čeprav je ona najbrž mislila na kakšno drugo kilometrino. Kakovost življenja tam gori pri nas je drugačna ali pa se mi je včasih zdela boljša kot tukaj v Ljub­ljani. Če bi me danes kdo vprašal, ali bi bil gori ali tukaj, bi se mogoče, naveličan kilometrov, vsaj zamislil.

V nekem intervjuju ste povedali, da se že vsa leta vozite od Radelj pa do Ljubljane dve uri in pol ne glede na to, da imate zdaj seveda boljši in hitrejši avtomobil. Preveril sem na Michelinovem vodniku in res, tam piše dve uri in 19 minut.

Nekdanji minister Rupel je vedno vprašal, ko je prišel v studio: »A vi se še vedno vozite? Vauuu!« In ko sem ga vprašal, kaj je narobe s tem, je povedal, da vidi, koliko časa to vzame, ker se zadnje čase sam vozi na skoraj pol bližjo Primorsko. Ampak to človek nekako kupi. Saj mi ni treba priti v Ljubljano 30-krat na mesec in zato lahko sprejmem tisto nočno vožnjo od enajstih do enih zjutraj. Čisto vseeno mi je, ali pridem domov ob četrt na dve ali ob pol dveh. Žena mi itak pove, kaj si misli o mojem nočnem razgrajanju, jaz ji to vrnem naslednje jutro, ko ona vstane. Vrag je ta jutranja vožnja, pri kateri si je treba vzeti še pol ure rezerve.

Ni več Trojan, je pa nesrečni BTC. Zadnjič sem bil v Moravcih in sem pomislil: u, madona, od tukaj je pa še dlje do Ljubljane kot iz Radelj. In se odpravim dve uri in pol prej v Ljubljano. Ura in 40 minut, in če bi normalno vozil, bi prišel v uri in pol, nam je pa še vedno ostal tisti nesrečni odsek od Arje vasi in naprej. Če samo pomislim, koliko variant avtoceste do Koroške je že bilo. Obljubljal jo je Drnovšek, Janša jo gradi še iz prejšnjega mandata, Pahor ni premaknil nič, ampak tudi če bi še dvakrat spremenili pokojninsko reformo pa bi moral delati še 20 let, te avtoceste ne bi dočakal.

Vsak večer po oddaji se odpeljete domov?

Skoraj, razen če udari kakšno hudo sneženje ali če se po oddaji s katerim od sogovornikov zaklepetam in se ta klepet hitro zavleče v uro, uro in pol dolg pogovor. Takrat v poznih urah potrkam pri otrocih in jih prosim, ali me hočejo prenočiti. Ampak če bi stanovali še pet kilometrov proti Domžalam, še tega ne bi naredil. Ko sem že v avtu, se mi ne zdi tako daleč do Radelj. [smeh]

Imel sem kar nekaj prijateljev s Koroške tukaj v Ljubljani, se pa zadnje čase bolj redko vidimo, ker so se skoraj vsi vrnili domov. Se tudi vam zdi, da ste Korošci bolj navezani na svojo pokrajino kot druga slovenska plemena?

Morebiti. Nekateri celo pravijo, da smo malo zadrti, čeprav sem sam mejna varianta, ker prihajam iz Dravske doline. Lepi so ti moji bregi in dobri ljudje so tam. Malo laže se diha, življenje je nekolikanj počasnejše ali pa se samo meni zdi, da je tako. Me pa čudijo ti vaši prijatelji. Ko mene kdo povpraša za službo na Koroškem, jim ne znam dati uporabnega nasveta. 

Besedilo: Tadej Golob

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ