Slovenci o sebi radi rečemo, da se težko odpremo in da ne kažemo čustev, pa tudi, da vsak najprej poskrbi zase. A včasih nas najbolj iskreno razkrijejo čisto drobne stvari – geste, ki jih naredimo povsem spontano. Eksperiment na promenadi slovenskega mesta je pokazal, da o sebi ne mislimo prav: da smo povezani in odprti in da pomislimo na druge prej kot nase.
Majhen slovenski ritual, ki pove več, kot si mislimo: najprej tebi, potem sebi
Ora je izpeljala preprost družbeni eksperiment in preverila, ali smo Slovenci res tako zadržani, kot radi verjamemo o sebi – ter ali v vsakdanjih situacijah res najprej pomislimo nase in šele nato na druge.
Na promenadi slovenskega mesta je bila tako postavljena preprosta miza z osvežilno pijačo, kozarci in prigrizki. Mimoidoče so povabili, naj prisedejo, poklepetajo in si natočijo pijačo. Brez navodil, brez pravil, brez posebnih pričakovanj.
In skoraj vsi so naredili isto stvar. Ko so prijeli steklenico, niso najprej natočili sebi. Najprej so pogledali proti drugim za mizo: prijatelju, partnerju, neznancu ob sebi. Najprej so pijačo natočili drugim, šele potem sebi.
Morda je to na videz nepomembna poteza, ki pa v resnici pove ogromno. Takšno vedenje ni stvar bontona ali naučenega pravila. Gre za nekakšen tihi družbeni refleks – za občutek, da je pomembno, da se najprej poskrbi za ljudi okoli sebe.
Ko so sodelujoči pozneje videli posnetke svojega vedenja, so bili presenečeni. Marsikdo se ni niti zavedal, da je pijačo najprej natočil drugim, saj je očitno to tako naravno dejanje, zasidrano v naši mentaliteti.
Smo res tako hladni, kot mislimo?
Mogoče res nismo narod velikih gest. Verjetno ne bomo neznanca objeli po petih minutah pogovora ali na glas razlagali svojih čustev. A po drugi strani znamo pokazati bližino na drugačne načine. Pri nas se skrb pogosto skriva v drobnih ritualih, kot je, da nekomu pridržimo stol, da ga vprašamo, ali je že jedel, in da pri mizi najprej napolnimo kozarce drugih, šele nato svojega.
»Najprej ti« kot nekaj povsem naravnega
V času, ko nas okolica pogosto spodbuja k miselnosti ''najprej jaz'', je osvežujoče videti, da nekatere stvari še vedno delujejo drugače. Brez razmisleka, skoraj instinktivno so udeleženci mini eksperimenta najprej poskrbeli za drugega.
Morda prav zato takšni trenutki tako hitro ustvarijo občutek domačnosti – na pikniku, družinskem kosilu ali poletnem druženju s prijatelji. Ker nas spomnijo, da povezanost pogosto ni glasna, ampak je včasih dovolj že preprosta gesta za mizo.
