Slovenski pionirji glampinga: »Oblikujemo z mislijo na udobje in poudarjamo pristno izkušnjo narave.«

Z vztrajno vero vase in trdim delom jim je uspel prodor na tuje trge, zlasti v ZDA, kjer njihovi projekti stojijo v zvezni državi New York in v Michiganu. V Sloveniji so se že podpisali pod projekta Slana hiška v Kamp Korenu v Kobaridu in Gozdne vile na Bledu, izdelali so tudi posebno linijo hišk v Mariboru za Čokoladno vas. Ravno v času, ko je korona ustavila ves svet, se je njihovo poslovno sodelovanje z ZDA zelo razširilo, prihodnost pa kaže, da gre za Lushno pot samo še naprej in navzgor.

M: Kdaj je Lushna postal resen posel in na kakšni ideji temelji?

Jaka: Rekel bi, da smo resno začeli leta 2012, ko smo se spoznali. Naša ideja je bila, da ustanovimo podjetje, ki bi ponujalo razvoj glampinških destinacij. Sami nam­reč prihajamo z različnih področij dela, kar se nam je zdel enkraten paket, mešanica različnih znanj, idej in pogledov, s katerim lahko ustvarimo zgodbo, ki bo na koncu privlačna in uspešna. Tej viziji smo sledili in sčasoma sprejeli eno drznejših odločitev, da odpremo tudi svojo lastno proizvodnjo na Jesenicah. Sprva so bile to preprostejše strukture, ki smo jih nadgrajevali. Danes lahko že rečem, da gradimo manjše hiše, ampak naš ključni fokus so pravzaprav hiške za turizem.

M: Kako se je glampinški trg spremenil, razvil z časom?

Jaka: V Sloveniji velja prepričanje, da je glamping samo malo boljši šotor. No, mi v Lushni pa razumemo, da mora povezava z naravo seveda obstajati, vendar morata biti hkrati posebnost doživetja in kakovost bivanja na visokem nivoju. Od tod naša ideja, da vidimo glamping kot nekakšen hotel v naravi, s čimer omogočimo investitorjem, da lahko uporabljajo naše hiške v vseh štirih letnih časih, in tako je tudi destinacija tržno uspešnejša. Nas ne zanimajo nizko-, ampak visoko­kakovostne trajnostne strukture, ker menimo, da je to bolje za investitorje in celoten poslovni načrt.

Peter: Glamping je v bistvu neke vrste odziv na stanje družbe. Če pogledaš skozi zgodovino, lahko opaziš, da je potreba po povezavi z naravo prisotna že od časa industrijske revolucije, ko so bili ljudje najbolj odtujeni od nje. Tudi mi smo od začetka verjeli v to, da bo način, kako se družba razvija, prinašal še več te odtujenosti. Predvideli smo, da bo ta trend naraščal, in to se glampingu že počasi dogaja zadnjih 15, morda 20 let. Gre za ozko nišo, a smo se vseeno odločili, da skočimo na ta vlak, in izkazalo se je za pravilno odločitev, sploh zdaj v času korone.

M: Zakaj?

Peter: Korona je prinesla to, da se želimo bolj povezati med seboj in z naravo, zato se je glampinška ponudba, ponudba gostoljubja, razcvetela. Morda ne toliko v Evropi, kjer imajo različne države različne strategije soočanja s korono, v ZDA pa. Če si bil tam sposoben zagotoviti razdaljo, so bili glampingi lahko odprti. To je vse delovalo in cene so bile izjemno visoke zaradi povpraševanja, zato pravim, da je glamping odziv na stanje v družbi. Korona je samo poglobila težave, ki jih imamo že od prej.

Ignacio: Če se vrnem na začetek, je bila naša vizija leta 2012 pravzaprav ta, da spalnico prenesemo v naravo in jo povežemo z njo. Koncept glampinga se je različno razvijal v različnih državah, ampak vedno ima nekaj skupnega, mi pa smo želeli nekaj več, zato smo šli sčasoma v malce drugačno smer in se rahlo oddaljili od tega. Mi želimo več kot samo izkušnjo glamuroznega kampiranja.«

Peter: Pomembno je, da slediš lastni viziji, saj se trendi spreminjajo, trg prav tako. Vedno pravimo, da lahko res razviješ edinstveno identiteto le, če izhajaš iz svoje lastne. Imamo svoja pravila in teh se držimo tudi pri raz­voju destinacij. Destinacijo poskušamo narediti iz potencialov, ki jih ima, uravnotežimo potenciale in težave, da pridemo do nečesa, kar je všeč stranki. To je naš pristop. Naše ime Lushna izhaja iz slovenske besede, le prilagodili smo jo angleščini, tako da je ostalo edinstveno. Tako smo sledili svoji identiteti. To povemo tudi svojim investitorjem. Verjamem, da je gostoljubnost delitev vrednot in izkušenj. Če je WC umazan, to ni zato, ker ga je snažilka pozabila počistiti, ampak zato, ker ne spoštuješ svojih gostov. To je res preprosto.

Jaka: Še nekaj verjamemo: udobje imaš doma, ko pa nekam greš, mora biti to na neki način drugačno. Posebno. Oblikujemo okrog naravnih danosti in potencialov specifične lokacije in razmislimo, kako lahko ustvarimo nekaj posebnega. Glampingov je veliko, mislim pa, da ljudje iščejo nekaj drugačnega, zlasti še, če grejo nekam za štiri, pet dni. Takrat si želijo privoščiti, saj trdo delajo, zato bi tudi radi močno uživali.

Peter: Izkušnja ni nekaj materialnega, ni nekaj, kar oblikuješ, to je posledica nečesa, kar občutiš. Izziv za nas je, kako priti do tega. Če ne vneseš drugega okolja, ljudje ne bodo spremenili percepcije vsakodnevnega življenja, ostali bodo z isto izkušnjo, torej bodo mislili, da so doma. Torej moraš vzeti ljudem stvari, da si dajo priložnost in doživijo kaj novega. Nekaj podobnega, kot je nekoč počel Rikli na Bledu.

M: Je vaša hiška kot vaš otrok, za katerega ne nehate nikoli skrbeti?

Jaka: Delamo na ključ, poskrbimo za vse. Izdelamo, dostavimo in potem hišo na lokaciji tudi sestavimo. Menimo, da je to pomembno, saj želimo nadzorovati kakovost svojih končnih proizvodov. Naš poslovni model je torej tak, da poskrbimo za vse. To nam je uspelo narediti v Evropi in smo enako nameravali tudi v ZDA, potem pa je udarila korona in smo morali najti rešitve ‒ sposoben, lokalen tim, ki smo ga vpeljali in ga tudi nadzorujemo. To smo pravzaprav tudi predvidevali že prej.

Peter: Odgovornost je ključ, ne le do okolja, ampak tudi do strank. To je težko in menim, da smo tudi malo nori glede na velikost podjetja, ker gre za velik zalogaj. A če želimo doseči, kar smo si zastavili, je to edini način.«

Jaka: »Mogoče lahko rečem, da je naš poslovni model precej pogumen. Običajno takšna podjetja začenjajo na drugačen način in tudi mi smo najprej želeli proizvodnjo imeti drugje, potem pa smo se odločili, da moramo imeti nadzor nad kakovostjo, kar lahko dobro storimo le tu, v svoji lastni proizvodnji.

Peter: In še razvoj, ne le kontrola. Če nisi v stiku s težavami na različnih stopnjah proizvodnje, ne moreš izboljšati izdelka. To je odgovor, zakaj tega ne proizvajamo drugje. Ja, mogoče nekega dne, ko bo vse popolno, morda bomo takrat res to dali delati drugam, ampak za zdaj še ne. Morda pa bomo to lahko nekoč obravnali kot bolj standarden izdelek, kar lahko spremeni stvari.

Jaka: Naša proizvodnja je butična, zato nimamo distribucijske mreže. In želimo, da tako ostane. Nimamo sanj, da bomo čez dve leti proizvedli 5000 enot.

M: Kakšne sanje pa imate?

Peter: Pravzaprav so sanje, da bi strankam lahko ponudili vizijo, ki jo bodo izvedli in bo delovala. Vedno mislim, da če oblika ne deluje, potem jo je treba vreči proč. Neuporabna je. Oblikovati nekaj, kar res deluje, v drugačnih razmerah, torej ne le tu, ampak povsod po svetu, je velik izziv.

Jaka: Sanje so, da bi ustvarjali zares edinstvene sonaravne destinacije. Sanjamo, da bi delali projekte na fantastičnih lokacijah, tako da bi se stranke povezale z nami in razumele našo vizijo. Seveda potem ljudje pridejo k nam in rečejo, da pač želijo 10 enot, nič drugega, nobene storitve in svetovanja, in to naredimo, a sanje segajo više.

Ignacio: Stranke nam danes zaupajo, da naredimo vse, naslednji korak pa je, da zasnujemo celoten koncept, ki bo spremenil izkušnjo strankine stranke.

M: Zakaj več sodelujete z ZDA kot z Evropo?

Jaka: Z Američani hit­reje sklenemo posel kot z Evropejci. S Sun Communites, z enim največjih podjetij na svetu v tem segmentu, smo julija lani sklenili posel. V mesecu dni je bilo vse dogovorjeno in so začeli plačevati. Njihov CEO je ta projekt vzel skrajno osebno, saj verjame, da bi Američani morali imeti nekaj takega, takšne hiške. Videl jih je v EU in jih pokupil, da bi jih predstavil v ZDA, kot showroom, da se investitorji laže odločijo, kaj bodo kupili. To je raven, ki je popolnoma drugačna, a tudi mi smo kar nekaj časa trkali na ta vrata.

Ignacio: Če tukaj komu rečeš, da si že kdaj propadel, je to slaba stvar. V ZDA pa to jemljejo kot izkušnjo, po kateri ti ne bo več spodletelo. Če vzamem naše hiše, se človek vpraša, zakaj tega ne delajo v ZDA. Ali zato, ker je nemogoče in moraš biti nor, ali zato, ker je to prilož­nost za te, ki si upajo? Mi smo se odločili za slednje.

M: Prvi glamping ste vse­eno naredili v Sloveniji, v kampu Zaka na Bledu. Kako pa delujete na našem trgu?

Peter: Pristop je isti. Kot smo rekli, to je Evropa, Slovenija je v tem pogledu še precej počasna, konservativna. Tukaj so investitorji in odnosi do investiciji popolnoma drugačni.

Jaka: To je ta razlika med gradnjo nepremičnin in turistično infrastrukturo. V Sloveniji se veliko gradi, ampak ne gradi se turistične infrastrukture. Nam je bila Slovenija blizu, zato smo začeli tukaj. A dojeli smo, da gredo drugje, sploh v ZDA, stvari hitreje. Bolj razumejo koncept in ga želijo imeti. Razumejo, da morajo začeti zdaj, če želijo, da bo naslednje leto že na voljo, zato ne želijo izgubljati časa. Seveda, ko smo nekaj gradili tam, smo pridobivali reference, slovenski investitorji so nas kontaktirali, in danes smo zares veseli, da smo tudi v Sloveniji naredili nekaj čudovitih projektov. Slovenci smo številka 1 v Evropi v glampingu, imamo največ­je število glampingov na prebivalca, vprašanje pa je, kaj ti glampingi ponujajo.

Peter: Razlika v investitorski logiki je, da se v Sloveniji borimo še bolj kot na Hrvaškem. Količina nad kakovostjo, to je naš problem. Če je v ospredju količina, ne veš, kako boš ohranil izkuš­njo. No, vse­eno, žalosten sem, da se lokacije razvijajo po količini, ne po kako­vosti.

Ignacio: Včasih le nadgradijo, recimo, stanje tradicionalnega kampa. Struktura je pač kamp, potem pa dodajo hiške z nekaj dodatnimi privlačnimi lastnostmi. Ni pa to tisto, v kar verjamemo mi.

Peter: Saj pri nas sploh nimamo prave besede za industrijo gostoljubja, ki jo prav tako v Sloveniji želimo poriniti v ospredje. Zdaj se prodajajo objekti, ne izkušnje. V ZDA gremo na lokacijo, da jo razvijemo. To počnemo z investitorji, arhitekti, inženirji in vsemi drugimi vpletenimi. Po možnosti imamo s seboj še potencialno stranko. Torej res lahko delamo za njih. Tukaj pa največkrat ostanemo pri hiškah, čeprav je že pol izkušnje lahko razgled, ki ga imaš.

Jaka: Verjamemo, da narava ustvarja izkušnjo. Okolica deluje zate, a nekateri kraji so neuspešni, ker jo slabo predstavijo oziroma vključijo. Slovenija ima največ glampingov na število prebivalce v na svetu, a kaj, ko potem gledaš vse te ljudi, ki se sprehajajo mimo tebe, čeprav naj bi bil na intim­nem oddihu, mirnem, zasebnem prostoru. To je tista najpomembnejša stvar, izkušnja. In naša naloga je pravzaprav lahka – oblikovati z mislijo na udobje in poudariti pristno izkušnjo narave. Vsaka turistična destinacija mora imeti svoj značaj, mi ji ga samo pomagamo odkriti.

Pripravila: Katja Golob