Sonja Munih: Življenje mi je naklonjeno in prijazno

S toplino in ponosom govori o svojih uporabnikih. Je ljubiteljica živali in narave. Človek z mnogo skritimi talenti in človeškimi vrlinami, ki jih tiho in skromno razdaja življenju in ljudem.

Pred kratkim ste praznovali okroglih 60 let. Ste zadovoljni s svojim življenjem?

Sonja: Življenje mi je naklonjeno in prijazno. Počnem stvari, ki me razveseljujejo in postavljajo pred izzive, obkrožajo me ljudje, ki jih imam rada, zdravje mi za zdaj služi. Sem v enem najboljših obdobij svojega življenja in sem zadovoljna, seveda.

Kakšno je bilo vaše otroštvo?

Sonja: Mama je bila učiteljica, oče pa ravnatelj osnovne šole v Ilirski Bistrici. Imela sem starejšega brata z Downovim sindromom in mislim, da me je prav odraščanje z njim oblikovalo tako, da sem doživljala drugačnost kot nekaj samoumevnega. Živeli smo v stanovanju v šoli, tako kot takrat številni učitelji.

Šola z dijaškim domom je bila v nekdanjem samostanu šolskih sester in naša okna so gledala na samostansko dvorišče. Ker smo bili otroci v tistih časih svobodni in se nismo vključevali v organizirane prostočasovne dejavnosti, smo se lahko igrali zunaj od jutra do večera. Otroštvo – tekanje za vozovi, naloženimi s senom, da smo se lahko usedli na štango zadaj in se malo peljali, bredenje po potokih, raziskovanje bližnjih travnikov in gozdov, šolskega podstrešja, ogromne vreče mleka v prahu v šolski kuhinjski shrambi, kjer smo se ga s prijatelji na skrivaj do sitega najedli, vedno razbita kolena, kdo si upa dati majskega hrošča v usta, učenje vožnje s kolesom na ogromnem moškem biciklu, ki nam ga je posodil kak dobrovoljen oče in pa – verska fanatičnost.

Večkrat sem namreč obiskovala nune v samostanu in njihov verski nauk me je popolnoma prevzel. Še zdaj imam nekje na podstrešju zvezek, v katerega sem risala boga z ogromno brado in okoli njega angele na oblakih in spodaj pisala: Boh ni navaden človek, angeli po nebu letajo in lepo pojejo in podobno. Versko navdušenje me je minilo nekega večera, ko sem šla v samostansko kapelo k šmarnicam, toda med mašo sem se nerodno spotaknila in padla na gumijasto Rdečo kapico, ki sem jo imela s sabo, da je glasno zacvilila. Takrat me je zgrabila koščena roka ene od redovnic in mi dala eno čez rit. Od globoke užaljenosti nisem dolgo prestopila samostanskega praga. Takrat sem imela kakšnih pet let.

Vaša starša sta bila prosvetna delavca. Koliko je to vplivalo na vašo odločitev za smer študija?

Sonja: Bolj kot vpliv staršev ali lastno hotenje me je k opravljanju tega poklica privedlo naključje. Starša sta si seveda želela, da bi v življenju opravljala kak splošno cenjen poklic, posebno mamina želja je bila, da bi postala zdravnica, toda moram priznati, da nisem bila kaj prida dijakinja in študentka. Po končani gimnaziji sem se vpisala na slavistiko na filozofsko fakulteto, potem sem neuspešno poskusila narediti sprejemni izpit na Likovni akademiji. Brez kakšnega temeljitejšega premisleka sem se potem vpisala na pedagoško akademijo, smer motnje vedenja in osebnosti, samo zato, ker se mi je zdelo nekako romantično postati podpornica in zaveznica manj prilagojenim.

Tik pred koncem študija so na OŠ v Ilirski Bistrici potrebovali učitelje v oddelkih podaljšanega bivanja in oče je rekel: Zdaj pa je dosti tega, pojdi delat! In sem šla. Po nekaj letih v podaljšanem bivanju sem pet let poučevala v takratnih oddelkih OŠ s prilagojenim programom.

V občini se je začela kazati velika potreba po organizirani skrbi za odrasle osebe z motnjami v razvoju, po ustanovitvi Delavnic pod posebnimi pogoji, ki so bile predhodnica današnjim varstveno delovnim centrom.

Ker ustreznih pogojev za ustanovitev delavnic ni bilo mogoče tako hitro urediti, se je Društvo Sožitje Ilirska Bistrica odločilo za izvedbo za tiste čase nenavadne in revolucionarne rešitve. Ustanovilo je klubsko dejavnost, ki je potekala vsakodnevno 7 ur po vzorcu delovanja delavnic, kar je pomenilo prevoz, topli obrok in zaposlitveni program, ki je ustrezal sposobnostim vključenih, promocijsko dejavnost in pa rekreacijski program v obliki piknikov, letovanj in športnih dejavnosti.

Spomladi 1989 so me obiskali nekateri starši mojih nekdanjih učencev in mi predlagali, da bi prevzela strokovno vodenje kluba v dotrajanih prostorih stavbe, kjer je bil včasih otroški vrtec in pozneje nekaj šolskih učilnic. Sprva nad predlogom nisem bila preveč navdušena, a sem začutila tudi izziv, da se lotim nečesa od samih temeljev dalje in – ne bom tajila – da se rešim okvirjev učnih načrtov in pisanja učnih priprav za kombinirane oddelke pozno v noč in jih zamenjam za bolj svobodne in ustvarjalne vsebine. In tako sem novo službo sprejela.

V januarju 1992 smo se preselili v prostore novozgrajenega Doma starejših občanov in postali njegova enota, z januarjem 2002 pa ena od enot Varstveno delovnega centra Koper, kar smo še zdaj.

Kako poteka vaš dan kot vodje enote in kakšna je vaša naloga?

Sonja: Srečna sem, da imam službo, kjer dan ni enak dnevu, kjer se dogaja vedno nekaj novega in drugačnega. Seveda so določene stvari ustaljene, vendar kako bo potekal dan, je odvisno od uporabnikov, njihovega trenutnega razpoloženja, želja in potreb.

Včasih dan preživim pretežno ob individualnih razgovorih z namenom osebnega načrtovanja in ob administrativnih zadevah, včasih v skupini z uporabniki predvsem ob pripravah na nastop gledališke skupine ali pripravah na kakšno drugo kulturno prireditev, včasih se v zaposlitvenih programih trudimo zasnovati nov izdelek ali ustreči željam naročnikov, sodelujem s starši in skrbniki, prostovoljci, obiskovalci, drugimi organizacijami in društvi v našem kraju ... običajno je povprečen delovni dan splet vsega naštetega.

Kdo so vaši uporabniki in kaj jim vaš center ponuja?

Sonja: Naši uporabniki so odrasli ljudje z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju in s kombiniranimi motnjami, ki živijo v občini Ilirska Bistrica. Enoto obiskuje 27 uporabnic in uporabnikov, ki prihajajo z različnih koncev naše občine.

V enoti organiziramo vrsto aktivnosti za pridobivanje novih znanj, spretnosti in veščin, kulturne dejavnosti, dejavnosti za krepitev moči, za socialno vključevanje, povezovanje, druženje in promocijo, razvedrilo, rekreacijo, šport. Vključujejo se v štiri delovne programe, šiviljsko, keramično, papirno in lesno delavnico, za tiste, ki pa tega ne želijo ali se v zaposlitve vključujejo minimalno, organiziramo druge, bolj sproščujoče aktivnosti.

Delovne vsebine in projekti se od centra do centra razlikujejo. Po čem se enota Ilirska Bistrica razlikuje od drugih?

Sonja: Vsebine projektov so seveda v veliki meri odvisne od možnosti, ki jih ponuja okolje, kjer je VDC, vsebina zaposlitve pod posebnimi pogoji pa od potreb, ki jih to izkazuje, ter od opremljenosti in zmožnosti posameznih delovnih programov.

Prav gotovo se naša enota od drugih razlikuje v prvi vrsti po prostorih, v katerih delujemo. Že 11 let smo namreč v arhitekturno posebnih, slikovitih in razgibanih prostorih, v katerih sta bila nekdaj gostinski lokal in disko. Res je, da zunanja in notranja podoba stavbe ne vpliva na vsebine dela, vendar se s svojo dinamičnostjo, barvitostjo in neobičajnostjo prav gotovo dotakne razpoloženja ljudi, ki vstopajo vanjo.

V bližnji okolici že od nekdaj nismo mogli pridobiti kakšnega ustreznega kooperantskega dela ali je bilo to le občasno, zato smo razvili lastno proizvodnjo izdelkov, ki poteka v šiviljski, keramični, papirni in lesni delavnici.

Izdelkov ne proizvajamo na zalogo, temveč predvsem po naročilu raznih ustanov in posameznikov. Gre za izdelke, ki jih je na trgu težje najti: razne maskote, scenski pripomočki, plašči in kučme za dedka Mraza, učila, imamo tudi izposojevalnico pustnih oblek, opravljamo manjša tapetniška dela in šiviljske storitve.

V papirnem programu izdelujemo ročno izdelan papir in izdelke iz njega, v keramičnem pa drobno keramiko, posode, lestence ... V lesnem programu smo začeli izdelovati kose pohištva iz palet s posebno končno barvno obdelavo, v zadnjem času pa se ukvarjamo z izdelavo pravega pohištva za opremo hiše. To nas postavlja pred res velik izziv, saj nihče od nas nima kakšnih posebnih mizarskih izkušenj in znanj, ta sproti iščemo in pridobivamo na internetu ali prosimo za pomoč mizarja iz okolice. Toda končni izdelek je po kakšnem popravilu navadno ustrezen, in to je glavno. Naročnica s potrpežljivostjo in uvidevnostjo podpira naša prizadevanja.

Ne morem trditi, da se po naštetem razlikujemo od drugih VDC-jev, saj številni, če ne vsi, izdelujejo unikatne izdelke, ki bi si zaslužili ustreznejše mesto in ceno na trgu, vsi so dejavni in kreativni na mnogo področjih, ravno pred kratkim smo si lahko ogledali predstave njihovih gledališč na festivalu Tantadruj v Ljubljani; naštela sem le nekatere pomembnejše aktivnosti, ki jih izvajamo pri nas.

Kje lahko kupimo vaše izdelke?

Sonja: Izdelke delamo predvsem po naročilu, nekaj pa jih imamo tudi v trgovini v enoti. Izdelki celotnega zavoda se najdejo na naši spletni strani, vendar nameravamo spletni katalog v bližnji prihodnosti posodobiti in dopolniti.

Ali uporabniki dobijo za svoje delo plačilo? Ali so zaposleni?

Sonja: Plačila za delo ne dobivajo, prejemajo pa mesečno nagrado, ki je odvisna od zneska, ki ga zaslužimo s prodajo izdelkov v tekočem mesecu, ko od njega odbijemo stroške materiala za delo. Ker storilnost ni visoka, prodaja pa je povečana le ob določenih obdobjih leta, je nagrada običajno zelo skromna.

Razen v posameznih primerih in poskusnih projektih se osebe z intelektualnim primanjkljajem ne zaposlujejo na trgu dela. Svojo pravico do dela uresničujejo predvsem v okviru socialno varstvenih storitev. Vendar vstopamo v čas sprememb, v proces deinstitucionalizacije, ki že premika in spreminja obstoječi način dela, ki bo ustvarila človeku primernejše in prijaznejše oblike življenja in omogočila vključevanje tudi oseb z motnjami v razvoju v vsa področja družbene dejavnosti.

Mislim, da moramo razmišljanje o namenu ustanov nasploh in potrebo po njihovih nujnih spremembah prepoznati in uvideti v prvi vrsti vsi, ki delamo v njih, predvsem tisti, ki smo tu tako dolgo in nas je institucija že popolnoma prežela. Ko se bo spremenil naš pogled, bomo našli poti za drugačen razvoj, poti in pristope.

Financira vas država, ne pokriva pa sredstev za nagrade uporabnikom, stroškov športnih in kulturnih dogodkov, izletov itd. Kako zagotovite ta sredstva?

Sonja: Za izvedbo nadstandardnih aktivnosti namenjamo del zaslužka od prodaje izdelkov, vsako leto pridobimo v ta namen nekaj sredstev iz občinskega proračuna, včasih dobimo kakšno denarno donacijo. Doslej je bilo teh sredstev vedno dovolj, da so pokrila stroške programov za dvig kakovosti življenja uporabnikov.

Bistriška enota VDC Koper je aktivno vključena v okolje, v katerem deluje. Leta 2008 ste celo dobili zlato občinsko priznanje. Kako vas in vaše uporabnike sprejema okolica, Bistričani?

Sonja: V vseh letih dela nismo še nikoli naleteli na kakršnekoli ovire ali nevšečnosti, ki bi nam jih povzročalo okolje. Nasprotno. Živimo s krajem in aktivno vstopamo predvsem v njegov kulturni utrip. Naše prireditve javnega značaja vedno napolnjujejo dvorane do zadnjega kotička, redno sodelujemo s šolami, v enoto prihaja vse več prostovoljcev, naša vrata so vedno odprta za vse in druga za nas tudi. Gotovo je podpora okolja in vključenost vanj prednost manjšega kraja, so pa tudi Bistričani odprti ljudje širokih src s posluhom za drugačnost.

S čim se ukvarjate v prostem času? Imate sina, ste pa tudi babica. Imate dva vnuka. Kakšen je vaš odnos?

Sonja: V želji po razvoju lesnega programa v enoti v zadnjih mesecih prosti čas preživim predvsem na YouTubu in se učim, kako narediti kakšne kose pohištva, trenutno me posebno zanimajo predali. V praksi žal ni tako enostavno, kot je videti na računalniku.

Srečna sem, da ima sin družino z razumevajočo sopotnico in dvema prekrasnima, bistrima fantoma, športnikoma, in da je uspešen v svojem poklicu. Živijo drugje in zaradi mnogo obveznosti se žal premalo srečujemo. Vnuka bosta kmalu prerasla otroška leta in zamudila bom marsikateri trenutek njunega odraščanja. Ko bom upokojena, bom imela gotovo več časa, toda dvomim, da bosta čez nekaj let hotela preživljati kaj dosti časa z mano, me peljati v disko, recimo.

Ste tudi slikarka. Naslikali ste križev pot v zlatih, optimističnih barvah in nekaj naslovnih slik pesniških zbirk pesnice Mande Carli - Goge, kjer je viden tudi vaš slog slikanja. Zelo čuteč, z globoko občutenim izrazom.

Sonja: Slikanje me res spremlja skozi vse življenje, vendar sem to svojo sposobnost posvetila predvsem praktičnim pripomočkom, ki sem jih potrebovala sama ali drugi. Poslikala sem verjetno kilometre kulis za razne predstave, ilustrirala sem kar nekaj delovnih zvezkov za pouk matematike v OŠ, oblikovala nešteto izdelkov v naših delovnih programih, vodila likovne delavnice v enoti, naredila številne karikature, s slikanjem za svojo dušo pa sem se ukvarjala premalo, da bi si zaslužila ime slikarka. Imela sem sicer nekaj samostojnih razstav in sodelovala na več skupinskih, toda tega je že davno.

Zdaj iz neke notranje potrebe ne slikam več. Tistih nekaj slik, kar sem jih naredila, pa ima res prepoznaven slog, mehkobo in prepletanje linij, ki opazovalca napolni z mirom in harmonijo. Tako so enkrat zapisali kritiki. Mislim, da bo omenjen križev pot v Harijah pri Ilirski Bistrici in nekaj naslovnic Goginih pesniških zbirk vse, kar bo ostalo za mano, kar se slikarstva tiče.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord