Steven Spielberg: Verjamem, da ima vsak izmed nas grobo začrtan zemljevid svoje življenjske poti

Steven Spielberg je človek, ki je s svojimi filmi ustvaril najbolj ljubkega Nezemljana na zemeljski obli; obudil dinozavre; ustoličil Harrisona Forda kot akcijskega junaka; zaznamoval ameriško poletno sezono ‘75 z opustelimi plažami zaradi groze pred ubijalskim morskim psom; ki si je drznil dokončati film svojega največjega vzornika in z njim požeti sama priznanja; in ki je v času, ko je bila črno-bela tehnika snemanja že davno pozabljena in ko so zgodbe na temo holokavsta veljale za prepovedane, posnel tri ure dolg Schindlerjev seznam in z njim dokončno prepričal ameriško filmsko akademijo, da ga s sedmimi oskarji sprejme med svoje najljubše izbrance.

Vse to in še več je dosegel potem, ko je pred triintridesetimi leti obesil šolanje na klin in sklenil pogodbo s filmsko hišo Universal. Tej je do neke mere zvest še danes, čeprav ji je s svojo produkcijsko hišo DreamWorks povzročil veliko skrbi in odvzel dobršen kos filmske finančne pogače. Osvojil je oba vrhova filmskega ustvarjanja, tako komercialnega (v svoji, polna tri desetletja dolgi karieri je v blagajnah kinodvoran zbral zavidljivih 6,7 milijarde dolarjev) kot avtorskega (že s prvencem Dvoboj se je usedel v srca kritikov), in pri tem ostal brezpogojno zvest samemu sebi.

Avtor, ki zase trdi, da mu sodobne filmske zgodbe nekako niso blizu in da se veliko raje sprehodi ali v preteklost ali v prihodnost, je letos na zelo dobri poti, da daleč pred drugimi osvoji naslov najuspešnejšega podjetnika v filmski industriji: kot producent drugega dela Mož v črnem in kot režiser in finančni minister futurističnega trilerja Posebno poročilo si bo dodobra napolnil žepe.

Kar je konec koncev le ponovitev podobne zgodbe izpred nekaj let, ko so filmska platna zavzeli Možje v črnem (prvič) in dinozavri (drugič). Posebno poročilo ga je združilo z enim najuspešnejših igralcev hollywoodske mlajše generacije Tomom Cruisom; v filmu sta povedala zgodbo pripovednika in »vidca« Philipa K. Dicka o nenavadnem načinu iztrebljanja umora kot najgrozovitejšega pojava v človeški družbi. Na teh nekaj straneh je povedal marsikaj zanimivega o tem in še o marsičem drugem.

Preden se lotiva »resnih« stvari, vam moram čestitati za diplomo! Kako to, da ste se vendar odločili dokončati študij?

No ja, ni bilo tako težko. Manjkali sta mi skoraj dve leti, saj sem leta 1969 pustil kolidž zaradi pogodbe z Universalom. To, da sem opustil šolo, je najbolj prizadelo mojega očeta. Odločno zagovarja mnenje, da je treba dokončati, kar si začel. Nisem pričakoval, da me bo z leti to vedno bolj žrlo. Tudi otroci so me začeli zbadati, češ očka ni nikoli dokončal kolidža, čemu bi se potemtakem mi morali vpisati nanj.

In pred 18 meseci, ko je Jessica diplomirala na univerzi Brown, sem rekel Kate: »Grem nazaj v šolo.« Smejala se je; ni mi verjela, da mislim resno. Pripravili so mi razširjene izpite, da bi lahko po toliko letih pridobil diplomo. Priznam, da so mi nekateri moji filmi zelo pomagali pri določenih predmetih, pri drugih pa sem se moral zelo potruditi, trdo študirati in napisati celo referate.

Referate iz katerih predmetov?

Oh, iz biologije morja in paleontologije. In ne, pri slednjem mi Jurski park ni kaj prida pomagal!

Toda občutek, ko predložiš Schindlerjev seznam kot študijsko tezo svojim profesorjem, mora biti čudovit. Kakšno je bilo njihovo mnenje?

Tega nisem mogel storiti. Če bi kdo izmed rednih študentov naredil Schindlerjev seznam in ga predložil kot glavno temo za izpit, bi ga zagotovo opravil z visoko oceno. Z mano ni bilo tako. Najbrž so menili, in v tem so imeli prav, da bi bil moj študij potem prelahek. Nekateri profesorji so res predlagali, da bi svoje filme uporabil kot neke vrste referate, toda samo za izbirne predmete. Iz filma in elektronskih umetnosti sem diplomiral z B in A (enakovredno 4 in 5, op. prev.). Pri tem so upoštevali tudi nekatere stvari iz mojih filmov. Toda ocene iz angleškega jezika in zgodovine nimajo nobene zveze z mojimi filmi.

Zakaj vas ne privlačijo filmi, ki se dogajajo v sedanjosti?

No, nekaj sem jih naredil. E.T. – Vesoljčka in Bližnja srečanja tretje vrste, na primer. Vem, kam merite. Večina mojih filmov se dogaja v preteklosti ali v prihodnosti. Kaj pa vem, najbrž zato, ker v sedanjosti živim in sem srečen. Imam srečno življenje. V sedanjosti sem soprog in oče. Moja sedanjost je spremljanje novic, družina, vzgoja otrok, konjički. Najbrž zato, ker sem tako domač v sedanjosti, ne delam filmov o, na primer, Erin Brockovich.

Ne čutim potrebe povedati resnične zgodbe o tem, kar so Američani gledali na televiziji v oddajah 60 minut ali Dateline. To bi bil film o sodobnosti, kajne? Veliko ljubše so mi filmske zgodbe iz zgodovine ali prihodnosti. Včasih premišljujem, da bi poskusil narediti zgodbo iz preteklosti, ki se dogaja v prihodnosti. Če bi mi uspelo, bi bila to nova zvrst in bi se nato lahko kar upokojil. Tega pa še nisem pripravljen storiti.

Kako to, da je bil pred petindvajsetimi leti napisan tekst lahko navdih za Posebno poročilo, film, ki se dogaja štiriinpetdeset let v prihodnosti?

Za vse je kriv pisatelj Philip K. Dick. Ker ni nikoli razglabljal o sodobni resničnosti in ker je bil eden največjih futuristov vseh časov. Razmišljal je tako daleč naprej, da mu leto 2002 sploh ni padlo na pamet, marveč je segel daleč onstran njega. Njegove zgodbe se dotikajo naše temačne prihodnosti in mnoge izmed njih so najboljše futuristične zgodbe, kar mi jih je sploh uspelo prebrati.

Kako ste ugotovili, da je ta zgodba prava za film? Ko je že bila v obliki scenarija?

S Scottom Frankom, ki je napisal scenarij, sva ujela samo osnovno temo Dickove novele, njeno odskočno desko. V bistvu sva hotela posneti črno kriminalko, film o skrivnostnem umoru, ki v svoji klasični maniri ugotavlja, kdo ga je zagrešil. Rdeča nit Dickove zgodbe pa je »kdo ga bo zagrešil?«. Njena srž so vidci, ki vidijo v bližnji prihodnosti storjene umore – ne samomorov, ne posilstev, ne drugih hudih zločinov, temveč umore. »Predvidijo« jih lahko zgolj zato, ker vsak umor »vzvalovi« vesolje v prihodnosti, saj s tem, ko nasilno »vzame« življenje iz določene prihodnosti, kakršna bi morala biti, prekine pojavljanje te in drugih, nanjo navezujočih se prihodnosti. Zato se mora vse prestaviti, ponovno »nastaviti«, spremeniti obliko.

Uporabila sva idejo o policijskih enotah, združenih v organizaciji Predzločin, ki na osnovi videnj vidcev ugotavljajo, kje se bo zločin zgodil, in ga še pravočasno preprečijo. Stvar se zaplete, ko mora vodja Predzločina bežati pred učinkovitostjo lastnega sistema; vidci so namreč videli, da bo v prihodnjih šestintridesetih urah zagrešil umor. To je tista aroma, značilnost Dickove kratke zgodbe, ki je vzpodbudila nastajanje izvirnega scenarija za film in ki nama jo je, iskreno upam, uspelo ujeti s scenaristom.

Na kaj ste se opirali pri ustvarjanju sveta štiriinpetdeset let v prihodnosti?

Moj namen je, da gledalci ustvarijo svoj osebni odnos do dogajanja, ki jih mora prevzeti, kot da se dogaja zdaj, v tem letu. Nisem hotel slikati nedoločene prihodnosti, kakršno odseva Umetna inteligenca, kjer je vse skoraj magično. Posebno poročilo kaže drugačen svet, je realistična znanstvena fantastika. Tisto »fantastično« v njem so vidci, ki zaznajo umore največ tri dni vnaprej, vse drugo pa je policijska zgodba, napet lov detektivov na zločinca. Ta pa sploh ni tako drugačen od podobnih v današnjem času ali pred petdesetimi leti. Prihodnost sem skratka poskušal narediti malce dostopnejšo in zasnovano »bolj na trdnih tleh«.

Bi lahko našteli nekaj najboljših »iznajdb« iz prihodnosti, ki ste jih vpletli – ali pa tudi ne – v svoj film?

Ena najbolj domiselnih reči, ki pa je nisem uporabil v filmu, je bila »pametna« toaletna školjka, ki zna uporabniku povedati, kaj se »pretaka« skozenj, in mu tudi svetovati, kaj naj zaužije naslednji dan, da ne bo zbolel. Nekako nisem našel pravega prostora zanjo. Brata Farrelly (Butec in butec, Nori na Mary) bi jo najbrž takoj vtaknila v svoj film, v moje Poročilo pa nekako ni sodila.

Najboljše, kar je ta film dal, je prevozno-transportni sistem Mag-Lev. Zanika fosilna goriva in na osnovi magnetnega polja gradi dvižne sisteme, naprave in avtomobile, ki te s hitrostjo več kot 300 km/h prepeljejo od doma na delovno mesto. Vse skupaj je računalniško vodeno, zato ne more priti do »prometnih nesreč«. Stavbe same postanejo avtoceste, arhitektura v celoti je del transportnega sistema. Vozila so »prilepljena« na površino »ceste«, ki teče po navpični steni zgradbe in se kmalu zatem elegantno, kot idealno speljan ovinek dirkališča, zlije z vodoravno, zdajšnjim bolj podobno hitro cesto, da bi se hip zatem navpično dvignila ob drugi stavbi in ... že ste tam, v službi. O podobnih sistemih so mnogi futuristi že in še bodo mozgali.

Druga zagonetka, ki jih okupira, je izguba zasebnosti. Prepričani so, da nas bo prihodnost pripeljala do tega, da bodo vse naše pravice in ugodnosti, ki izhajajo iz zasebnosti, šle rakom žvižgat. V to nas bo nevede pripeljalo hotenje po interaktivnosti s televizijo. Ne le, da bomo vedno bolj odvisni od gledanja televizije, temveč bo televizija »gledala« nas in nas vabila, da aktivno sodelujemo pri tem. Zaradi tega ne bomo zgroženi, ampak nam bo to celo po volji. Če to povem drugače: Trumanov svet se bo uresničil veliko hitreje, kot si mislite.

Ste slutili, da bo film prišel v javnost v času, ko ameriški predsednik v svojem kabinetu nekoga pooblašča za »domovinsko varnost«?

Ja, ja, vem, kam merite. No, v »vojnem času«, v kakršnem smo se nekako znašli ta trenutek, je to najbrž potrebno. Rekel bi, da je to nujno zlo, breme osebne svobode, in samo upam lahko, da bomo potem, ko bomo obvladali »tisto«, proti čemur se borimo, lahko stopili nazaj v svobodo, kakršno smo imeli pred 11. septembrom. Pred tremi leti, ko sem se začel resno ukvarjati s scenarijem za film, pa so mi bile vse te stvari neznane in zagotovo so bile neznane tudi Philipu K. Dicku, ko je v petdesetih pisal to zgodbo.

Ali odobravate računalniški policijski nadzor, kakršnega je in ga bo še vpeljeval moderni policijski sistem?

Ja, strinjam se z njim. Ne odobravam pa rasnega razlikovanja. To me spominja na ... Naslednji korak rasnega razlikovanja so koncentracijska taborišča, podobna tistim za prebivalce japonskega rodu, ki jih ima na vesti Amerika z začetka 2. svetovne vojne, takoj po napadu na Pearl Harbor. Prisiljen pa sem odobravati določene metode, uporabo znanosti in strokovnega detektivskega znanja za zagotovitev varnosti vseh nas, za učinkovit nadzor naših meja. Prepričan sem, da je v tem času, v vojnem stanju, ki traja zdaj že več kot leto dni, to edini način. Marsikaj se je najbrž dogajalo že več let, pa nismo vedeli za to.

FBI ima zdaj dovoljenje za nadzor interneta, prej ga ni imel. Očitno imajo dovoljenje za marsikaj, kajne?

Res je, toda spet se moram kot oče in državljan te dežele strinjati s tem. Morda bodo tudi tako odkrili koga, ki želi usodno zamajati temelje naše varnosti. Ne morem pa se strinjati z napovedmi, da nič ne bo več tako, kot je bilo pred 11. septembrom. Ko bomo zavarovali svoje meje, ko bodo stvari v osnovi dosegle relativno stabilnost, ko bomo obvladali terorizem, bi si morali pridobiti nazaj vso osebno svobodo. Vprašati se moramo, koliko tega bomo (še) prenesli. In koliko je dovolj in preveč?

Najhujši kompromis, ki sem ga v svojem zasebnem življenju sprejel, je bila skupna telefonska linija s tremi sosedi, kar je dejansko pomenilo, da je vsa soseska »prisluškovala« našim telefonskim pogovorom. Dlje od tega edinega kompromisa ne nameravam stopiti. Nič drugače ni, če ne veš, da nekdo prisluškuje tvojim pogovorom, saj telefonskih dvojčkov ali trojčkov ni več in tega ne predvidevaš. Toliko huje je zdaj, ko te Veliki brat opazuje, nadzira tvoje življenje. Okej, ta trenutek opazuje, da bi zavaroval naša življenja. Kaj pa, če bo Veliki brat začel ali sploh ne bo prenehal opazovati zato, ker je (že) postal paranoičen?

Ali je imelo Posebno poročilo, poleg tega, da gre za brilijanten črni triler, namen biti neke vrste opozorilo?

Hvala za tole vprašanje. Saj je opozorilo, kajne? Opozorilo tiste vrste, kakršno je znanstvena fantastika od nekdaj rada uporabljala. Vedno je bila neke vrste prva stopnja alarma, vzpodbuda k razmišljanju, saj razumete, o stvareh, ki se bodo zgodile, o naši prihodnosti. Hm, pravijo, da je znanstvena fantastika iznašla Godzilo. Toda v resnici sta jo ustvarili atomski bombi nad Nagasakijem in Hirošimo in Godzila je samo japonski odgovor na to, kar se je zgodilo. Kar smo jim prizadejali mi.

Vedno je bila znanstvena fantastika tista, ki je z lahkoto prepričala občinstvo, da prisluhne opozorilom, ne da bi pri tem vzbujala občutek, da jim nekdo pridiga. Kajti vsi znanstvenofantastični filmi, ki sem jih gledal, sleherni izmed njih, ki je vreden svoje celuloidne teže, opozarja na stvari, ki se bodo na koncu tako ali drugače uresničile. Večina znanstvenofantastičnih zgodb nosi močna politična sporočila.

Ste v filmu upoštevali raziskave o ljudeh s telepatskimi sposobnostmi, ki jih policisti včasih pokličejo na pomoč pri, na primer, iskanju pogrešanih ljudi?

Pravzaprav ne. V glavnem smo poskušali upoštevati znanstveno realnost stvari, ki šele prihajajo. Če sem odkrit, prav dejstev in poročil o delu posameznikov s psihotelepatskimi sposobnosti pri policiji nismo proučevali.

Ali so tako imenovani vidci v vašem filmu drugo ime za svečenike, ki so prerokovali v Delfih? Ali ni njihova vloga v Predzločinu enaka vlogi delfskih prerokov, v katere so Grki brezmejno verjeli?

Ja, mislim, da to drži. In če pomislim malo dlje, so bili grški svečeniki tudi zelo dobri prodajalci. To pa je bistvena razlika med njimi in vidci, ki so najbolj nedolžni liki v vsej zgodbi. Nobene druge možnosti nimajo v svojem početju, njihov dar je posledica popolne odvisnosti njihovih bioloških staršev od futurističnega mamila z imenom Neuroin. Večina otrok uživalcev tega mamila je umrla. Peščica njih, ki so preživeli, pa ima ta izjemni dar videnja v prihodnosti storjenih najhujših zločinov. Vidci ali predvidci, če hočete, v resnici vidijo kdo, kdaj in kje bo storil skrajni zločin. V vsem tem pa je najbolj pretresljiva njihova nedolžnost. Da, so preroki, toda svojega preroštva se sploh ne zavedajo. Imajo svoje sanje kot vsak drug. Detektivi oddelka Predzločin pa sanje nekako prečistijo in jim poskušajo dati smisel. Na osnovi posameznih sledi v sanjah preprečijo umor, pogosto samo nekaj minut ali sekund, preden se zgodi.

Ali verjamete v usodo?

Hm, že od nekdaj sem verjel vanjo. Verjamem, da ima vsak izmed nas grobo začrtan zemljevid svoje življenjske poti, ki je vnaprej utrta. Hkrati pa verjamem v izbiro. Prepričan sem, da kljub temu, da je karta naših življenjskih poti vsekana v kamen, zapisana v zvezdah, če hočete, je v naših rokah njena zadnja, končna podoba. Od nas je odvisen njen cilj, pomen, barva. Naredimo ali vsaj vplivamo lahko torej na dovolj režiserskih sprememb, ki nam bodo prinesle srečo v življenju.

Mnogi kritiki trdijo, da so vaši filmi od devetdesetih naprej zaznamovani s »postschindlerjevo« temačnostjo. A to temačnost je mogoče zaslediti v vseh vaših filmih, mar ne?

Strinjam se s tem. Vsi moji filmi so nekako ali v nekaterih trenutkih temačni. Ne glede na to, ali mislimo na Žrelo ali na E.T. – Vesoljčka. Nekateri prizori v tretjem delu Indiane Jonesa so naravnost brutalno temačni.

Kako vas je Schindlerjev seznam spremenil v ustvarjalnem smislu?

To je najbolj pogumen film, kar sem jih in jih bom še naredil v življenju. Morda se sliši neverjetno, toda osvobodil me je v smislu, da sem si upal tvegati. Dosegel sem tolikšne komercialne uspehe, da se nisem bal narediti filma, ki bi bil finančno manj uspešen ali celo neuspešen. S Schindlerjevim seznamom sem bil, verjemite ali ne, pripravljen vse postaviti na kocko. In ta izkušnja me je naučila, da sem samo jaz tisti, ki mi brani eksperimentirati. Po Schindlerju sem v devetdesetih do zdaj, razen Jurskega parka, naredil marsikaj eksperimentalnega; vsi filmi od Amistada, Reševanja vojaka Ryana, Umetne inteligence in zdaj Posebnega sporočila so v nekem smislu eksperimenti.

Ste bili razočarani nad odzivom publike na Umetno inteligenco?

Odkrito rečeno, da. Kritiki so ga zelo dobro sprejeli in v tem pogledu sem bil prijetno presenečen. In zadovoljen, saj so ga večinoma dojeli v smislu, da so si ga »pustili blizu«. Ravno nasprotno se je zgodilo z gledalci. Zanimivo in nenavadno je, da so ga najbolj toplo sprejeli na Japonskem. Tam je, tako kot v ZDA, priigral 70 milijonov dolarjev, toda ne doma ne v Evropi ga niso sprejeli »za svojega«.

Ne nazadnje to velja tudi za vse filme Stanleyja Kubricka. Nekako sem si priznal, čeprav tega sploh ne obžalujem, da sem se celo preveč potrudil narediti »Kubrickov« film, kar mi je bil cilj, ko sem povzel njegovo vizijo. Mimogrede, Umetne inteligence ne bi naredil, če ne bi hotel povedati te zgodbe. Odločitev je bila samo moja in od nikogar drugega.

Kar je značilno za lik Toma Cruisa v Posebnem poročilu. Ali se John Anderton sploh lahko odloča sam ali ne?

Dejansko se sam ne more odločati, čeprav je vse res, kar sem povedal o usodi in možnosti vplivanja nanjo. Vsekakor bi naj hotel odločati, nekaj spremeniti. Poglejte, če bi v resnici mogli videti našo prihodnost in nam ne bi bilo všeč, kar vidimo, bi morali imeti možnost, da jo spremenimo. Toda ne glede na to, kako močno se jo trudimo spremeniti, smo morda ujeti v njej, kot, hm, v scenariju, ki ga je napisal nekdo drug. Hkrati pa sem globoko prepričan, da v krizni situaciji, v trenutku odločanja med življenjem in smrtjo, lahko premaknem vse sile narave in spremenim usodo tako, da si bom rešil življenje. Zelo rad bi bil prepričan tudi v to, da je ta možnost, ta moč dana vsem nam.

Ko ste postavili Toma v to vlogo, ste nekako igrali proti simbolu, se vam ne zdi?

Moja prva zapoved, ki sem jo dal Tomu kot režiser igralcu, je bila: »Nobenega smehljanja!« Mislim, da sem mu dejal nekako takole: »V tem filmu se boš smehljal samo trikrat. In ne vem še natanko, kateri so ti trije prizori. Odkrila jih bova skupaj. Bistvo tvojega lika si ti sam; si moški, ki nosi orjaško osebno breme. Utrpel si hudo osebno izgubo in v tvojem življenju ni ničesar, kar bi ti priklicalo smehljaj na ustnice.«

In kaj ste izvlekli iz Tomove osebnosti?

Njegovo pripravljenost za eksperimentiranje in naklonjenost k temu, da ga nekdo vodi. Tom ni imel nič proti, če sem mu rekel: »Poglejva, kako si predelal scenarij in kako si se naučil dialogov, ter poskusiva nekaj novega.« Navdušen je nad takim načinom dela; živi zanj. Ja, naravnost vzpodbujal me je, da bi skupaj raziskovala in poskusila narediti nekaj novega, nekaj, česar doslej še ni počel.

Z videoanimacijo ste si lahko doslej kar dosti pomagali, mar ne?

Videoanimacija je v bistvu vstavljanje najboljših zamisli v računalnik, ki jih obdela; to je oblikovanje prizorišča ter iskanje kotov snemanja z računalnikom. Ko oblikujem določen prizor, vprašam računalnik: Okej, tole bi rad posnel. Kam naj postavim kamero, da bi ujel vse te kote? Pa tudi: Kam naj postavim žerjav? Računalnik izračuna ne le njegovo postavitev, temveč tudi višino, do katere mora dvigniti kamero. Prav tako določi tip žerjava; če mora biti teleskopski, z določeno možnostjo širine snemanja, takšnega tudi zgradimo. Računalnik precej natančno pove, kako lahko določen zapleten prizor posnamem brez reza, z eno samo kamero.

Mislim, da oba govoriva o istem prizoru: ko mehanski, računalniško vodeni »pajki« vdrejo v sobo pod vrati in se razpršijo po vsem prostoru. Posnet je od zgoraj navzdol, iz zraka, v enem zamahu. Z njim sem prvič v celoti »ubogal« navodila računalnika v zvezi s scenskim delom. Položaj, nagib in gibanje kamere je omogočil oddelek za snemanje, ki je zgradil tirnice, žerjav, oder s kamero – vse tako, kot je izračunal računalnik.

In od zdaj naprej se bo veliki Spielberg pokoraval ukazom računalnika, kako posneti prizor?

To je bilo samo enkrat. Poslušal sem ga enkrat samkrat!

Ali boste te izkušnje zaupali gledalcem na DVD-ju? Zakaj pravzaprav, v nasprotju z drugimi režiserji, večkrat ne naredite DVD-komentarjev za svoje filme?

Sem zelo sebičen pripovednik. Tudi sam imam rad, da me pri gledanju filma na DVD-ju, čeprav ga gledam večkrat, nič ne moti v spremljanju zgodbe. Če bi, kot moji kolegi, razlagal gledalcu, kako sem pripravil igralce, da jočejo v Barvi škrlatni, zakaj v določenem prizoru mehanski morski pes v Žrelu ni deloval, bi s tem ne prispeval k večji napetosti. Vse te zanimivosti lahko gledalec izve iz dodatka Kako so posneli ta-ali-oni film, jih poveže s spominom nanj in se nauči veliko novega. Sovražim pa, verjemite mi, prekinjanje toka same zgodbe.

Toda na DVD-ju Laurenca Arabskega tankočutno pripovedujete, kako je zraven vas sedel režiser David Lean in vam podajal osebni komentar.

Toda ali nisem ob tem tudi pripomnil, da sem si velikokrat zaželel, naj utihne?! Bili so trenutki, ko sem molil, da bi mi David ne govoril o tem, kakšne volje je bil Anthony Quinn na snemanju določenega prizora, ali o (boljših) zamislih Petra O’Toola, o katerih sta se pričkala v nedogled. Morda sem bil približno eno uro res hvaležen za njegov tekoči komentar, potem pa sem globoko »padel« v film. David pa je še kar govoril in govoril in ni hotel nehati. Osredotočil sem se samo še na filmsko zgodbo in upal, da me ne bo vprašal, kaj je maloprej rekel. V tem je veličina Leanove nadarjenosti – prisilil me je, da sem raje gledal njegov film kot poslušal njega.

Kdo si je izmislil pajke v Posebnem poročilu?

Pajki so Cohenova ideja. Domislil se je pajkom podobnih mehanskih »vohljačev«, ki jih spustijo v domove ljudi v velikih stanovanjskih blokih, da kot predhodnica zavarujejo policiste pred nasilnimi odzivi razdraženih stanovalcev. Pajki se splazijo na vaše telo, vam skenirajo oči in vas s tem legitimirajo, identificirajo; prepričajo se, ali ste tisti, ki ga išče policija. Če se upirate, vas pičijo in prisilijo, da se uklonite identifikaciji; nato skenirajo vaše oči.

Zakaj družba, ki je del srečne in nekako bogatejše prihodnosti, trpi tak nasilen vdor v zasebnost?

No, mislim, da družba s tem ni ravno zadovoljna. Najbrž bi bil prepričljiv tudi kakšen prizor, v katerem bi ljudje segli po kladivu in potolkli nekaj deset pajkov, preden bi jih aretirali in tožili zaradi povzročene škode ali česa podobnega. V filmu ne gre toliko za to, da družba to prenaša, temveč bolj za to, kateri družbeni sloj mora to dopuščati. Štiriinpetdeset let v prihodnosti ni več srednjega razreda; tu je višji razred in ... Jaz ga imenujem razred, ki se bori za preživetje. Ta takšno ravnanje težko prenaša, nima pa nobene možnosti, da bi to ogrožanje osebne svobode preprečil.

Liki v vašem Posebnem poročilu so nekako Dickensovi liki …

Od nekdaj sem si želel narediti črno kriminalko, film v slogu »kdo-je-to-storil«, toda Posebno poročilo je bila, po letu 1971, ko sem režiral in napisal eno od Columbovih epizod Umor po pravilih, prva realna priložnost za to. Oboževal sem Hitchcockove skrivnostne zaplete v Možu, ki je preveč vedel in predvsem v Severu – severozahodu, in se spraševal, ali bi znal narediti resnično temačno različico slednjega. Ne morem pozabiti Caryja Granta, ujetega v mrežo spletk, ki jim ni videti konca. To vprašanje mi je več let poganjalo kri po žilah in mi burkalo domišljijo. V enaki meri sta name vplivala tudi Veliki sen Howarda Hawksa in Malteški sokol Johna Hustona.

Posebno poročilo je pravzaprav dediščina celotne zvrsti noir filma. Tudi na igralskem nivoju sem hotel doseči enak občutek kot Huston v Malteškem sokolu, ko odlični karakterni igralci s svojo igro podpirajo osrednji lik Humphreyja Bogarta; zahteval sem, da sleherni igralec v Posebnem poročilu podpira Toma Cruisa kot osrednjega karakternega igralca. Da bo vse skupaj zelo zanimivo, intrigantsko, morda ne toliko civilizirano kot domiselno in zbadljivo ... Skratka, hotel sem barvito paleto stranskih igralcev.

Bi sprejeli za žalitev ali priznanje, če bi dejal, da to »ni Spielbergov film«?

Najbrž bi to sprejel kot kompliment. Nekako sem utrujen od samega sebe, sebe sem se že malce naveličal. Bilo bi enako zabavno, če ne še bolj, če bi bilo Posebno poročilo film nekoga drugega, jaz pa bi čisto po naključju dal denar zanj. Nič ne bi imel proti temu.

Toda stopili ste na povsem drugo področje, kjer do zdaj še niste bili.

Res je, tu doslej še nisem bil. S tako zahtevno, pogumno snovjo se še nisem spopadel. Res je, da Vojaku Ryanu ne primanjkuje poguma in da je zajeten kos resnobnosti, čeprav drugačne, v Schindlerjevem seznamu. Tokrat pa gre za neko vrsto zabavne drznosti, s kakršno še nisem imel opravka. Vsa moja zabavna dela doslej so bolj bleščeča, bolj glamurozna; Posebnemu sporočilu sem se po najboljših močeh trudil to odvzeti in pri tem ne izgubiti zabavne plati.

Vse do filmov, ki ste jih ravno omenili, sta imela z Georgom Lucasom nekako paralelni karieri; zdaj se zdi, da sta ubrala različne poti.

Hm ... Na primer?

George ostaja zvest eni zgodbi in z računalniško grafiko nasičenim filmom. Vi pa ubirate čisto drugačne smeri.

Okej, priznam, da sem v svoji karieri veliko več eksperimentiral kot on. Hkrati pa tudi George ne počne nič takega, česar ne bi počel že Hitchcock. Veliki Alfred ni, na nek način, nikoli ničesar na novo izumljal. Zdi se, da je vse življenje delal en in isti film na tisoč načinov. George pa je eno in isto skrivnost povedal v različnih zgodbah, ki so se spreminjale, in spreminjale so se tudi osebe v njih. V Vojni zvezd je še najbliže Hitchcocku. Nekako vem, da se bo po tretji epizodi Vojne zvezd (ali šesti po vrsti) leta 2005 lotil eklekticizma. To mi je obljubil in ni razloga, da mu ne bi verjel. Začel bo delati drugačne filme. In presenetil bo veliko različnih ljudi.

Za večino filmskih ljubiteljev je največja želja, da bi vi režirali enega od delov Vojne zvezd.

Oh, saj sem ga prosil. Res sem ga. Pa mi ne dovoli. To sem si želel že pred petnajstimi leti, pa mi tudi tedaj ni dovolil. Zelo dobro ga razumem, zakaj. Vojna zvezd je njegov otrok. George je moj najboljši prijatelj in upam, da sem tudi jaz njegov, toda kljub temu sva tekmeca. Ta tekmovalnost je pomembna in celo nujna za brušenje hotenja po ustvarjanju zanimivih stvari. Ta odnos deluje v obe smeri. Poleg tega sem trdno prepričan, da je Vojna zvezd njegov privilegij, samo njemu lastno delo, ki nosi njegove prstne odtise. Hkrati se tudi on zaveda, da enako velja za moj Jurski park in Indiano Jonesa. Ja, George Vojne zvezd ni pripravljen deliti z nikomer!

Se boste res vrnili k Indiani Jonesu?

Indiana Jones je kot družina, ki mi je bila v osemdesetih vse. Družina, na katero imam prelepe spomine; tudi zaradi tega, ker sem med snemanjem drugega dela, Templja smrti, spoznal soprogo Kate Capshaw, s katero imava sedem otrok. Zatorej je vprašanje, kateri del mi je najljubši, povsem brez pomena. Osebno sem najbolj navezan nanj, čeprav pa mi, kar je neverjetno, kot ustvarjalcu najmanj pomeni. Tempelj smrti je rodil trajno ljubezensko razmerje in sožitje, ki ga ne bi zamenjal za nič na svetu. Morda sem se prav zaradi tega in spominov odločil za še eno nadaljevanje; združili bomo mojo nekdanjo družino, Georga (Lucasa) in Harrisona (Forda) in mene.

In Kate?

Oh, seveda, toda v cameo vlogi.

Mimogrede, njena hči Jessica je v Posebnem poročilu odlična.

Najlepša hvala. Gre za majhno vlogo, toda ... Saj veste, kako pravijo: Ni majhnih vlog, so samo majhni igralci. Bil sem ponosen, da jo je odigrala.

Kako bo s starostjo gospoda Jonesa oziroma Forda?

Oh, kar nekajkrat se bomo pošalili na račun njegovih let. Toda Harrison jih ne bo kazal; tekal bo, skakal, se pretepal. Morda bo večkrat potožil in si pogosteje hladil žgoče odrgnine. Če v prvem delu zabrusi prijateljici, da za njegovo počutje niso kriva leta, temveč kilometrina, bo morda tokrat moral priznati, da vendarle ni kriva kilometrina, temveč leta.

Nam lahko poveste kaj o vašem novem filmu z Leonardom DiCapriom?

Oh, njegov naslov je Ujemi me, če moreš (Catch Me If You Can), glavni vlogi pa sta odigrala Leonardo in Tom Hanks. Navdih zanj je resnična življenjska zgodba Franka Williama Abagnala, Jr., ki je zdaj približno mojih let, v mladosti, ko jih je imel šestnajst, sedemnajst in osemnajst, pa je zbežal od doma in postal eden najbolj iskanih prevarantov v tej deželi. Ponarejal je čeke in jih unovčeval; vse od štirih dolarjev pa do milijona; v vseh petdesetih zveznih in sedemindvajsetih tujih državah. FBI ga je lovil več let.

Gre za tipičen in zelo napet film o igri mačke z mišjo in obratno. Frank Abagnale je ne le unovčeval ponarejene čeke, tudi izdeloval jih je, in sicer tako popolne, da jih ni bilo mogoče ločiti od pravih. Poleg tega se je izdajal za zdravnika, gimnazijskega profesorja francoščine, odvetnika, pilota – vse v dveh letih in pol, preden so ga ujeli. Napisal je tudi avtobiografijo in moj film temelji na njej.

Kako se odločate, da posnamete film po zamislih ali scenarijih, ki se znajdejo na vaši mizi?

Pojma nimam. Začutim pač nagib, nekaj me pritegne ... Veste, zelo dobro vem, kdaj začutim potrebo, da moram na stranišče, pa tudi, kdaj se moram posvetiti določenemu filmu. Upam, da me prav razumete, saj občutka nista enaka, sta si pa precej podobna. Preprosto vem, kdaj je zamisel prava zame. Pravzaprav lahko za vsak film najdem vsaj petdeset razlogov, da ga ne naredim, toda če me nekaj močno »zadene«, če mi seže globoko v srce, potrebujem en sam razlog, da se odločim »za«.

Nedavno ste razmišljali o režiji tretjega dela Harryja Potterja. Še mislite na to?

Ni čisto tako. Mislim, da sem dokaj nedvoumno govoril o tem, da so mi ponudili režijo tretjega Harryja Potterja. In da bi morda rekel ja, če bi bila tretja knjiga Harryjeva prva pustolovščina. Pa še v tem primeru bi tehtal svojo odločitev. Takšen film sem že naredil in imenuje se E.T. Ja, tretja Harryjeva »skrivnost« se mi zdi najbolj mikavna, toda ker ni prva, ne morem pristati na to.

Kakšno prihodnost si želite za svoje otroke?

V prvi vrsti si želim, da bi živeli v svetu, ki ne pozna lakote in tiranije kakršnekoli vrste; v svetu, ki bi jim ponujal nešteto možnosti in bi hkrati podžigal samomotivacijo. V svetu, v katerem bi se ukvarjali z delom, ki bi jih preživljalo in zaradi katerega bi se vsako jutro zbudili in si rekli: »Lepo je živeti.«

Na srečo ta trenutek nihče od mojih otrok ne kaže namena, da bi sledil mojim stopinjam. Zanimajo jih druge stvari, kar se mi zdi precej trezen in zdrav odnos.

Imate kakšno posebno motivacijo, da zjutraj vstanete iz postelje?

Nič drugega kot budilko. Ko začne zvoniti, vstanem, pripravim zajtrk za otroke, jih vse po vrsti oblečem, naložim v avto in odpeljem v šolo. To je moja zadolžitev in po deveti zjutraj sem prost in se lahko odpravim delat. Do šeste zvečer pa moram biti doma. Tak je dogovor, ki sva ga sklenila z ženo. Kadar režiram, je stvar seveda drugačna. Takrat sem pokonci veliko prej kot otroci in običajno nisem doma.

Boste sploh našli čas za svoj avtobiografski projekt z naslovom I’ll be home?

Spielberg: Nekega dne zagotovo. Ne vem kdaj, nedvomno pa nekega dne. Tudi o pisanju spominov še ne razmišljam, saj sem zaenkrat še zelo aktiven v ustvarjanju filmov. Tole s pisanjem spominov me odbija tudi zato, ker sem prebral veliko spominov drugih, in vsi napovedujejo nekakšen konec, jaz pa v svojem razmišljanju še ne uporabljam te terminologije. Še vedno živim po poglavjih.

Ko končam film, končam eno poglavje. Ko diplomira eden od otrok, končam poglavje. Pisanje knjig prepuščam, hm, svoji soprogi. Avtobiografski film pa je, vsaj zame, zelo osebna stvar, in to me plaši. Z njim bom vsemu svetu razkril, kdo sem bil in kdo sem. Nisem se še pripravljen razgaliti v javnosti. Za zdaj sem prepričan, da je zame najpomembnejše, da še naprej delam, kar se delal doslej. Ljubim to in uživam v tem, zakaj bi torej nehal?

Prevod in priredba: Teja Bivic