Štiri dobre poslovne ideje, ki jih je rodila kriza: palačinke, burger in cvetličarna!

Od snemalca reklam do mojstra palačink

Aljaž Deu po izgubi zaposlitve ni okleval, ampak je takoj stopil v akcijo. Palačinke, o katerih je razmišljal že nekaj časa, so postale njegov biznis.

Kako ste prišli na idejo, da bi svoj posel začeli ravno s palačinkami?

Pred leti, ko smo na Hrvaško hodili na morje, so povsod pekli palačinke in vedno so bile pred stojnicami vrste. Razmišljal sem, zakaj tega ni v Ljubljani, saj so palačinke poznali tudi že v večini evropskih prestolnic. V francoski Bretaniji, od koder palačinke izvirajo, pa imajo celo lokale, ki se imenujejo 'la creperie' oziroma palačinkarne.

Kako ste se lotili posla?

Najprej sem dve leti samo gledal in razmišljal, kako bi bil to dober biznis. Nato pa so me 1. januarja 2009 v službi obvestili, da mi aprila poteče pogodba in da mi je ne bodo podaljšali, ker je posel snemanja reklam padel. Namesto odpravnine mi te štiri mesece ni bilo treba več hoditi v službo, plačo pa sem dobival. Že ko sem se peljal domov, sem vedel, kaj bom. Šel sem na internet in se začel aktivno ukvarjati s palačinkami. Iskal sem plošče za peko palačink, našel pa sem stroj za palačinke. Nato sem se s Kavarno Maček dogovoril, da pred njihovim lokalom postavim stojnico, za katero mi ni bilo treba plačevati ne najemnine ne elektrike, saj so v tem, da pri njih pečem palačinke, videli prednost lokala.

Glede na to, da ste bili edini 'palačinkar' v središču Ljubljane, je bila prodaja verjetno dobra.

Predvsem je bila to dobra lekcija, iz katere sem se veliko naučil. Postavil sem samo stroj in pričakoval, da bodo ljudje, ki nikoli v življenju niso videli stroja za palačinke, kar prihajali in kupovali, čeprav sploh nikjer ni pisalo, kaj prodajam. Ko začneš na neki lokaciji, ti tudi center Ljubljane nič ne pomaga, če ljudje niso navajeni. Treba je vztrajati, moraš imeti prepoznavno blagovno znamko, s katero nagovarjaš ljudi, jaz pa tega nisem imel. Delal sem po 14 ur na dan, z ženo sva ravno takrat dobila tretjega otroka, prodaja ni šla po pričakovanjih, tako da sem stojnico septembra umaknil.

Vendarle pa ideje niste povsem opustili?

Kljub vsemu se je za te palačinke nekako razvedelo. Imel sem srečo, da si je Zavarovalnica Triglav želela imeti palačinke na nekem svojem dogodku. Sestavil sem ponudbo za celodnevno peko palačink, ki so jo takoj sprejeli, jaz pa sem samo s tem poslom zaslužil toliko, kot ves mesec na stojnici. To mi je dalo nov zalet in naredil sem blagovno znamko Palačinkomat. Začeli smo na polno delati in takoj se je pokazala potreba po novih strojih. Moral sem kupiti še dva stroja, da sem lahko delal na isti dan na več lokacijah.

To pomeni tudi, da niste več delali sami. Kako ste uvedli nove zaposlene?

Stroj za palačinke ne deluje tako, da ga samo priklopiš, ampak je treba ves sistem odpeljati na določeno lokacijo ter sestaviti šank in stroj. Če najprej sam to delaš, delo zelo dobro poznaš in nekomu lahko veliko hitreje razložiš, ker točno veš, kaj je pomembno in kje lahko nastanejo težave. Zdaj imam ekipo študentov, ki super delajo.

V katero smer razvijate posel, kaj je vaš poslovni cilj?

Pred ljubljanskim Cityparkom sem postavil prvi Palačinkomat kiosk, kjer ponujamo sladke palačinke z različnimi namazi, posipi in sadjem, imamo pa tudi slano palačinko z namazom iz feta sira, kisle smetane in jogurta ter nadevano s šunko, olivami in paradižnikom. Idej je še veliko, ampak kiosk trenutno ne dovoljuje, da bi vzdrževali širšo ponudbo. Dobil sem tudi investitorja, ki je sicer moj prijatelj, se je pa sam ponudil, da bi investiral v moj posel. Zdaj izdelujeva poslovni načrt za nakup novih šestih kioskov, ki bi jih med poletno sezono postavili na Obali, potem bi pa te kioske preselili v nakupovalne centre po Sloveniji. Moj poslovni cilj v prihodnosti pa so palačinkarne, lokali, kjer bi za mizo stregli samo palačinke v vseh možnih različicah, slanih in sladkih.

Če bi lahko ponovno začeli od začetka, kaj bi naredil drugače?

Predvsem bi najprej oblikoval blagovno znamko in prodajno mesto ustrezno opremil. Drugo pa je, da bi moral na prvi lokaciji dlje vztrajati. Problem pri samozaposlenih je, da običajno nimajo veliko kapitala, zato veliko delajo sami, in to vse dneve. Seveda je dobro, da si vztrajen, vendar ne moreš prek svojih omejitev. V tem, da sem delal sam, pa zdaj vidim prednost, saj sem zelo dobro spoznal proces dela. Velika napaka je, če se podjetnik že v začetku postavi samo v vlogo menedžerja, ker ga to dodatno obremeni z večjimi stroški za zaposlene. Če sam spoznaš proces dela, ga tudi lažje optimiziraš, ker vanj vlagaš s svojimi lastnimi mišicami, vanj vlagaš svoje lastne ure in razmišljaš, kako boš sam sebi olajšal delo.

Kakšen je vaš recept za uspeh v poslu?

Pomembno je, da si zamisliš neki produkt, za katerega si prepričan, da bo uspešen. Tudi če imaš od svoje osebne javnosti, to so tvoji ožji sorodniki in prijatelji, negativen odziv, to sicer nekaj šteje, vendar ni nujno, da so oni tvoji ciljni kupci. Sam moraš stati za svojim produktom, ga zgraditi do konca, ga postaviti v neki poslovni model in narediti blagovno znamko, ki ga označuje. Za vsako stvar boš vedno dobil polovico pohval in polovico kritik.

Kakšna je razlika med službo in podjetništvom?

Pri samostojnih podjetnikih si pogosto mislimo, da imajo več prostega časa, kar pa je težko izmerljivo, ker se včasih dela 12 ur, tri dni zapored, potem pa tri dni nič. Bistveno je, da si prosti čas lahko sam odrejaš. Sicer pa osebno raje delam en teden na polno in potem nič, ker nisem rutinski človek.

Razlika je tudi v odgovornosti: zdaj morate skrbeti za razvoj, za zaposlene, za nabavo, v službi pa je nekdo drug poskrbel za to, da ste imeli delo, ki ste ga samo opravili.

V Sloveniji se bomo morali začeti zavedati, da mora biti vsako delo dobro opravljeno, ne samo menedžersko, tudi na primer zlaganje hrane na trgovske police. Vsi ljudje v procesu morajo biti dovzetni za to, da so del procesa, ki prinaša dobiček, ki njim prinaša plače. Mislim, da se danes ljudje tega premalo zavedajo.

Nikoli ni bil domači mojster za pomivanje oken

Andrej Božič je pred odprtjem podjetja SeaGlobe in internetne strani www. cistimo-okna.si vodil malo potovalno agencijo. Ko je prišla kriza, so majhne premagali veliki in Andrej je začel razmišljati o novem poslu.

Poslovna misel je šla v smeri: ''Kakšno storitev ljudje vedno potrebujejo in ali je taka, da je odvisna le od mene.'' S kolegi je dobil idejo o pomivanju oken.

Kako je danes s pomivanjem oken, ko dežuje in je zunaj turobno vreme? Se lahko okna dobro umijejo tudi v dežju?

V današnjih dneh nam vreme ni najbolj naklonjeno, saj se v dežju ali snegu oken ne da ravno najbolje pomivati. Umiti se jih že da, a jih sproti moči, poleg tega pa obstaja možnost, da 'zaliva' stanovanje ali hišo. Zato v preveč slabem vremenu tega niti ne počnemo.

Ali ljudje, kljub krizi, še vedno ne marajo sami pomivati oken?

V bistvu sem že dlje razmišljal, kakšno storitev ljudje vedno potrebujejo in ali je taka, da je odvisna le od mene. Pred pomivanjem oken sem namreč vodil svojo potovalno agencijo, a je kriza povzročila, da so se ljudje manj odločali za organizirane počitnice. Na tej točki seveda nisem mogel konkurirati večjim agencijam in sem lahko le preprodajal njihove aranžmaje, kar pa je povzročilo, da nisem imel več vpliva na kakovost izvedene storitve. Zato pomivanje oken. Predvsem se odločajo tisti, ki si želijo privarčevati čas, kar pa ne pomeni, da nismo cenovno ugodni.

Koliko časa približno vam vzame pomivanje oken v enem stanovanju in koliko v hiši? Delate sami ali imate sodelavce? Kako pa si krajšate čas med pomivanjem?

Letos smo se odločili, da je ekipa na terenu sestavljena iz treh čistilcev, kar pomeni, da za čiščenje oken v stanovanju porabimo približno pol ure, v hiši pa eno uro. Seveda govorimo o nekem povprečnem številu oken. Med pomivanjem se pogovarjamo ali pa si mrmramo zadnjo melodijo, slišano v avtu, in podobno.

Kaj je pomembno, da posel tudi v krizi zaživi in preživi?

Predvsem ideja, nato pa kakovost, cenovna ugodnost in seveda zanesljivost in predanost poslu. Prevečkrat se ljudje odločajo začeti posel v segmentu, ki je že nasičen.

Ali je splet prava izbira za oglaševanje?

Splet je super izbira, se je pa še vedno treba stalno ukvarjali z vsebinami. Spreminjanje, nadgradnja, obveščanje ...

Kako pa ste sploh dobili idejo? Tako radi pomivate okna? Ste bili že prej domači mojster za okna?

Haha. Prej obratno. Lani aprila sem pomival okna pri nas doma in moram reči, da sem trpel kot hudič. Trajalo je približno dve uri in pol, seveda s standard­nimi domačimi pripomočki (časopisni papir itd.). Konec maja so bila okna ravno takšna, kot aprila, ko sem jih pomival, zato sem jih še enkrat pomil. Spet s trpljenjem. Potem pa sem v začetku avgusta govoril s kolegom in rodila se je ideja, da s to storitvijo nastopim na trgu.

Ali ljudje po končanem delu plačajo še kakšen evro več, da vas malo nagradijo?

Običajno ne, se je pa že pripetilo, da smo dobili kaj napitnine.

Kdo pa so vaše tipične stranke? Družine, samski poslovneži ...?

Vsega po malo. Naše stranke so tako samski kot družine, pa tudi študentje so nas klicali. Smo zares cenovno ugodni in za ta denar kakovostni in hitri.

Kako pomembni pa so za vas novi socialni mediji – Facebook, Twitter ...? Se tudi tam oglašujete in pridobivate stranke? Ali pa je najboljša reklama še vedno tista, ki gre od ust do ust?

Zagotovo je najboljša reklama od ust do ust, je pa v današnjem času treba izkoristiti vse marketinške kanale, ki so na voljo. Na FB nas še ni, je pa stran v pripravi. Drugače pa si lahko stranke pogledajo našo ponudbo na www.cistimo-okna.si ter tudi izpolnijo obrazec za povpraševanje.

Ali zdaj, pred veliko nočjo, pričakujete večji naval strank? Ljudje si vendar za praznike želijo čisto stanovanje in predvsem okna, ki jih vidijo sosedje?

Zagotovo. V takih obdobjih običajno ljudje mrzlično pripravljajo dom za obiske. Upajmo samo, da nam bo vreme naklonjeno in bomo lahko delali na 'polno'.

Imate kaj konkurence?

Konkurenca je vedno, vendar se nanjo niti ne oziramo. Delamo po svojih najboljših močeh in stremimo k temu, da smo najboljši v tem, kar počnemo.

Si lahko s pomivanjem oken omogočite dostojno življenje?

Za zdaj se da, vidim pa potencial za dosti več kot samo to. A bo potrebnega še veliko dela, da to dosežemo.

Kaj svetujete mladim, ki ne najdejo službe, a imajo dobro idejo za posel? Kje naj se lotijo svoje ideje, da bo postala dober posel?

Najprej je treba idejo preizkusiti na potencialnih strankah. Če se izkaže, da 'pije vodo' oziroma obstaja potreba po storitvi/izdelku na trgu, pa akcija. Predlagam čim manj vložkov, oziroma če je možno, predlagam vlaganje denarja že iz samega posla, tako te ne zaboli preveč, če se izkaže, da ne bo šlo. Seveda pa delo, delo, delo in še enkrat delo. Stremljenje h kakovosti in še kaj bi se našlo. Nekega univerzalnega recepta, razen trdega dela, tako ali tako ni. Potrebne je le veliko inovativnosti in prilagajanja v plovbi med čermi današnjega poslovnega sveta.

Šopek je sestavni del vsakega darila

Nina Jerše je direktorica podjetja Nina & Valentin, ki se ukvarja z internetnim prodajanjem cvetja in drugih daril. Povsem preprosta ideja – človek bi rad nekoga razveselil, a nima časa, morda poguma ali pa gre za presenečenje – in lepo darilce tako naroči kar po elektronski pošti ali telefonu.

In direktorica je za Liso povedala, kako in zakaj je prišla na to dobro poslovno idejo.

Koliko dela imate danes, ko je 8. marec? So moški že odkrili, da imajo lažjo pot, da svoje žene in mame presenetijo s cvetjem?

Dan žena je eden izmed praznikov, ko se večina moških odpravi v cvetličarno oziroma ga naroči prek spleta. Naročil je veliko, iz Slovenije in tudi iz tujine. Moški pri naročilih prevladujejo, vendar jim ženske pridno sledijo. Prednost naročila prek spleta ni samo v prihranku časa in večji izbiri na enem mestu, ampak v samem presenečenju. Oseba, ki jo presenetimo, v prvem trenutku ne ve, od koga je cvetje oz. mogoče samo sluti, nato pa prebere priloženo sporočilo, ki velikokrat razkriva to, kar v živo običajno težko poveš.

Kako ste se sredi krize, kateri ni videti konca, odločili za razmeroma nov posel?

Iz treh razlogov. Prvi je bil ta, da sem izvedela, da bom čez leto dni zaradi reorganizacije poslovanja ostala brez službe, drugi pa, da sem z razmeroma nizkimi stroški in veliko vloženega truda lahko sama ustvarila spletno trgovino ter sklenila vse dogovore z dobavitelji. Ugotovila sem, da so v tujini spletne strani s cvetjem in darili zelo priljubljene, zato sem to obliko presenečanja želela približati tudi Slovencem. Zadnji razlog in zame najpomembnejši pa je ta, da se z vsakim nasmeškom na obrazu zadovoljnega obdarovanca in vsako besedo zahvale naročnika poplača tvoj trud.

Kaj je pomembno v krizi, da podjetje zaživi in preživi?

Najpomembnejši je dober in predvsem izvedljiv poslovni načrt. Sami moramo verjeti v storitev, ki jo ponujamo, ali v izdelke, ki jih prodajamo. O podjetju in prodajnih poteh moramo razmišljati ves čas. Poskrbeti moramo za oglaševanje, ki je lahko dobro, tudi če zanj ne namenimo veliko finančnih sredstev. Zavedati se moramo, da če želimo uspeti, moramo biti drugačni, fleksibilni, saj so danes edina stalnica spremembe, mi pa se moramo stalno prilagajati naročnikom. Ne smemo pozabiti, da so podjetja ljudje, ki ga predstavljajo. Opaziti moramo dobro delo zaposlenih in jih pohvaliti, poslušati in motivirati.

Ali je splet prava izbira za cvetličarno? Čigava je bila ideja?

Sedaj lahko že iz izkušenj povem, da je. Ljudem da izbiro in jim pomaga iz zagate, ko nimajo časa ali se v zadnjem trenutku spomnijo na darilo. V veliko pomoč pa je tujcem in Slovencem v tujini, ki želijo obdarovati nekoga v Sloveniji. Smo pa tudi že za različna podjetja urejali dostave v tujini. Sodelujem z zelo dobrimi cvetličarkami in cvetličarji. Velikokrat sem se pa tudi sama lotila izdelave naročenega šopka, ker mi je to v veliko veselje. Idejo za spletno cvetličarno sem dobila po naključju, ko sem za mami, ki živi v tujini, in je pri 50 letih opravila izpit za avto, prek spleta naročila šopek rož. Navdušena sem bila nad hitrim naročilom, dostavo ter nepozabnim vtisom, ki ga je pustil šopek. Počasi sem se lotila raziskave našega trga in tujih trgov, nato pa sem se resno začela dogovarjati z dobavitelji in ustvarjanjem spletne trgovine.

Ali ljudje še vedno radi podarjajo cvetje?

Seveda. Komu podarjajo, pa ni pravila. Tudi ženske moškim, in to z dostavo v pisarno. Ženske si zelo rade kupijo šopek cvetja za domov. Predvsem zdaj, ko je po nizki ceni dostopno na vsakem koraku. Moram poudariti, da s cvetjem nikdar ne boste zgrešili.

Kaj se bolje prodaja? Draga darila, kot je na primer steklenica vina Moët Rosé, ali navadni šopki ali plišasti medvedki?

Največje povpraševanje je še vedno po cvetju, v povprečju za 40 evrov. Dražja darila, kot so pijače, radi naročajo Slovenci, ki živijo v tujini, ali podjetja za svoje poslovne partnerje.

Kaj pa je vaš največji hit? Katera roža je zvezda?

Vrtnice in alstromerije so zagotovo najbolj priljubljene v tem obdobju, prav tako tulipani. Prevladujejo pa rožnate, vijoličaste in rdeče kombinacije.

Zanimiva je tudi vaša spletna stran, kjer imate polno nasvetov in pravil bontona, posebno rubriko: romantika za telebane. Ali vaše stranke to opazijo in pohvalijo?

Dobimo zelo veliko pohval zaradi same spletne strani, kako dobro in pregledno je narejena. Zelo radi si pogledajo vtise strank na prvi strani, ker jim je to dober znak zaupanja. Upam, da si pogledajo naše nasvete, saj so za marsikoga lahko koristni in preprečijo neprijetnosti.

Kako pomembni pa so za vas novi socialni mediji? Vidim, da ste zelo aktivni na Facebooku. Vam to prinese kaj novih strank?

V zadnjih mesecih smo bolj aktivni tudi na Facebooku, kar nam je prineslo tudi nova naročila. Občasno naredimo kakšno nagradno igro, ki pritegne. Večina naših strank so najprej kupci in šele nato prijatelji na Facebooku. Razmišljamo, da bi začeli aktivno deliti nasvete, povezane z romantiko, zmenki in poroko. Žal je večina mladih in tudi starejših precej neizkušenih na tem področju.

Koliko cvetja pa vi podarite na leto?

Mojo družino, prijatelje, sodelavce in znance sem do zdaj že 'okužila' s cvetjem. Šopek je sestavni del vsakega darila in seveda je tudi dobra promocija, ko prideš v prostor, poln ljudi. In tudi oni vedo, na koga se obrniti, ko potrebujejo lep šopek.

Kaj svetujete mladim, ki ne najdejo službe, a imajo dobro idejo za posel?

Najprej naj razmislijo, kako lahko iz svojega hobija naredijo posel, v katerem bodo uživali, če ga seveda imajo. Naj raziščejo tako naš trg kot tuje trge. Razmišljajo naj o prednostih, pomanjkljivostih, nevarnostih in priložnostih. Predvsem pa morajo vedeti, da uspeh zahteva voljo do dejanj, ki jo bodo morali najti, tudi ko bodo na dnu. Naj se vedno dodatno izobražujejo, iščejo prodajne kanale, se družijo in imajo vedno oči in ušesa na pecljih. Razmišljajo naj, kdo jim lahko pri zagonu pomaga in predvsem na koga se lahko zanesejo.

Če svojih hamburgerjev ne bi mogla jesti, jih tudi prodajati ne bi mogla

Til Pleterski in Klemen Ptičak, sicer oba diplomirana ekonomista, pod blagovno znamko Hood burger pečeta hamburgerje po lastni recepturi. Za uspeh v poslu stavita predvsem na kakovost, zato ju konkurenca ne skrbi.

Kako je nastala vajina podjetniška ideja?

Pravzaprav sva najprej začela s čisto drugačnim biznisom, z rezervacijami apartmajev prek spleta. Med malico sva se vedno pogovarjala o hrani, kaj bova danes kuhala oziroma jedla. Ugotovila sva, da pri nas sploh ni mogoče dobiti pravega hamburgerja. In sva ga začela sama razvijati. Najprej sva razvijala meso, kateri kosi gredo skupaj in v kakšnem razmerju, potem sva razvijala še kruh. Hamburgerje sva preizkušala enkrat na teden s svojima družinama in prijatelji, enkrat pri enem, drugič pri drugem. Po približno pol leta poskušanj in testiranj sva naredila takega, kot sva si ga zamislila. Nato sva prodajo avgusta testirala pred Sax pubom v Trnovem in zaradi zelo pozitivnega odziva kupcev sva se odločila, da začneva zares.

Eden izmed razlogov je bil tudi ta, da pravzaprav nisva videla možnosti, da najdeva primerno zaposlitev, poleg tega pa naju je zanimalo tudi podjetništvo. Spoznala sva, da za naju ne bo nihče poskrbel in da bova morala za svojo prihodnost sama nekaj narediti.

Kaj vaju je najbolj izučilo pri prvem poslu? Sta se posla s hamburgerji lotila kaj drugače?

S prvim biznisom sva začela preveč na široko, ker sva mislila, da bodo stvari tekle kar same od sebe. Zdaj pa sva šla bolj po korakih, čisto iz ničle. Izučilo naju je predvsem to, da je treba produkt najprej testirati. To svetujeva tudi vsem drugim, ne glede na to, katerega posla se lotevajo.

Ko imaš idejo v glavi, se ti zdi vse lahko uresničljivo. Ampak iz ideje narediti nekaj oprijemljivega je zelo težko in pogosto se stvari obrnejo drugače, kot predvidevaš, da se bodo.

Kaj loči hood burger od drugih hamburgerjev?

Ljudje mislijo, da je mleto meso, ki ga dobiš pri mesarju, narejeno iz ostankov. Midva sva se tega lotila čisto drugače. Poskusila sva posamezne kose mesa in preizkusila, kakšen imajo okus, teksturo, videz.

Preizkušala sva tudi kombinacije, kateri kosi grejo najbolje skupaj. S tem sva si zagotovila standard, ki sva si ga sama določila.

Tudi kruh sva testirala in ugotovila, da gre malo bolj sladek kruh boljše z govedino. Osnovni recept je sicer znan, po internetu in knjigah pa sva iskala informacije, kako ga posladiti brez sladkorja. Na koncu sva se odločila, da dodava krompir. Zdaj vse delava po lastnih recepturah in surovine, ki jih uporabljava, so zelo kakovostne, zato je tudi končni izdelek takšen.

Kako sta občutila razliko med testno in zaresno prodajo?

Pravzaprav je na sedanji lokaciji odziv kupcev še boljši, tako da včasih kar težko dohitevava povpraševanje.

Zadnje tri mesece sva bila v kiosku oba po 12 ur na dan, zatem pa sledi še pospravljanje, priprava in urejanje administracije, tako da sva delala praktično po 15 ur na dan. Zdaj sva si razdelila tako, da delava eden dopoldne, drugi popoldne. Tako lahko delava še druge stvari, ki spadajo zraven, sicer ostaneš na tej točki in se ne premakneš naprej.

Kako to, da sta se odločila za prodajo v kiosku, ne v lokalu?

Investicijsko je bil to bistveno manjši vložek kot v lokal. Kiosk sva iskala kar nekaj časa, na koncu pa sva našla to prikolico, ki sva jo prebarvala in označila z logotipom. Najprej sva jo najela, zdaj pa sva jo že odkupila.

Najemnina za lokal še ni tak problem, dražja je investicija v opremo. Če pa je oprema že v lokalu, je najemnina višja.

Kako sta izbrala lokacijo za kiosk?

Najprej sva kar nekaj časa iskala lokacije ob nakupovalnih centrih. Nad to možnostjo sva skoraj obupala in sva bila že blizu tega, da najameva lokal, nato pa sva le dobila prostor pri Intersparu na Viču.

Najprej sva si sicer zamislila, da bova v centru mesta postavila nepremičen objekt, vendar to ni mogoče, razen na tržnici, ki pa se za naju prezgodaj zapre, tako da sva tu kar zadovoljna.

Že so naju povabili na različne dogodke, vendar bova ostala kar na tej lokaciji, ker je lažje stranke zvabiti sem, kot da jih midva loviva okoli.

Na čem najbolj gradita prepoznavnost blagovne znamke?

Najpomembnejše je to, da je hrana kakovostna in da se dober glas širi od ust do ust.

Za zdaj nisva v marketing vložila niti evra, razen da sva dala natisniti letake, sicer pa oglašujeva samo po Facebooku.

Kaj je vajin poslovni cilj, morda veriga lokalov ali franšiza?

S tem se za zdaj še ne obremenjujeva, saj greva po korakih in naju pot sama vodi. Seveda obstaja želja, da se obstoječa lokacija nadgradi, vendar nima smisla nekaj prehitevati.

Ko se znajdeš v določeni situaciji, jo poskušaš rešiti in izkoristiti, kolikor se da. Če preskakuješ, ti stvari ostanejo za nazaj in jih moraš slej kot prej urediti.

Kaj vaju najbolj motivira pri poslu?

Mislim, da je kakovost bistvo vsega. Za zdaj je tako dober odziv in prodaja raste, da bi bila neumna, če bi karkoli spreminjala. Poleg tega pa, če midva tega ne bi mogla jesti, tudi prodajati ne mogla. Čeprav vse dneve delava hamburgerje, so nama tako dobri, da še vedno vsak dan jeva tukaj, zraven pa še kaj novega razvijeva. Dodana vrednost je v malenkostih, in te niso težava, ampak ti dajo še večje veselje.

Besedilo: Janja Štrumbelj in Tina Lucu

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ