Tadeja Lampret: Všeč mi je, da se v New Yorku lahko izgubiš v množici, da nobenega ne zanima, kdo si

Kako so trenutno videti ameriške sanje?

Tadeja: Eni pravijo, da jih več ni, ker so ameriške sanje pomenile, da živiš dobro in tvoji otroci še bolje. Tega zdaj več ni. Ni več te socialne mobilnosti, o kateri se je govorilo, ko so v Ameriko prišli priseljenci, emigranti, ki so delali in si nekako pridobili določen status, potem pa so njihovi otroci šli v šolo in živeli še bolje.

Kakšne so te 'sanje' zdaj?

Tadeja: Zdaj so te sanje zelo okrnjene, ker imajo v Ameriki takšen problem, kot ga imajo povsod, saj je srednji razred bolj stisnjen. V Ameriki je glede zaposlovanja celotna situacija sicer malo boljša kot v Evropi, gospodarstvu gre bolje in stopnja nezaposlenosti je malo nižja. Ko je Bush namreč šel z oblasti in je prišel Obama, je bila nezaposlenost približno 10-odstotna, kar je za Ameriko grozno. In zdaj so padli na približno šest odstotkov, ampak seveda standard ni takšen, kot je bil nekoč. To prikazujejo različne raziskave, katerekoli številke vzamemo, ljudje živijo slabše, kot so živeli.

Drži, da si številni Američani želijo predsednika, ki ni prav nič politično korekten in diplomatski, temveč robusten, kot je republikanski kandidat Donald Trump?

Tadeja: Mogoče ga bodo tudi dobili. Treba pa je vedeti, da na strankarskih volitvah, se pravi na predvolitvah, voli zelo majhen del pripadnikov stranke. Videli bomo, kaj bo na splošnih volitvah. Tako Donald Trump kot Hillary Clinton imata ogromne odstotke nepriljubljenosti, izjemno visoke. Zadnjič sem gledala, da ima 68 odstotkov ljudi zelo negativno mnenje o Trumpu, prav tako o Hillary. Je pa Trump, ravno zaradi tega, ker ni več ameriških sanj in so mesta v srednjem in južnem delu Amerike propadla, saj so delovno silo poiskali na Kitajskem, ker je cenejša, za številne primeren. Ljudje, ki so prej živeli dobro, ki so imeli službe, hišo, avto, določen standard, zdaj pa so zelo padli in so brez služb, so zelo jezni. Te ljudi, ki so zelo jezni, nagovarja Trump. Oni nočejo več politikov, ki govorijo in ničesar ne naredijo ter so politično korektni. Njim je všeč, da Trump govori, kot govori, pove, česar drugi ne povedo. Pravijo, da pove to, kar oni mislijo. V tem so se našli: oni njega in on njih. Od tod ta njegov uspeh.

Ga sicer niso jemali resno?

Tadeja: Ko je poleti napovedal kandidaturo za predsednika, so vsi mislili, da bo to poletni šov, da bo kandidiral in bo potem malo na televiziji, kot je rad, pozneje pa se bo vse to izpelo, ker se jim je seveda zdelo jasno, da mu ne bo nič uspelo.

Pa ni tako?

Tadeja: Glede tega so vsi politični analitiki absolutno šokirani.

Kako to, da je Melania, ki je v glavnem v ozadju, dala intervjuje?

Tadeja: Še vedno je v ozadju. Za soprogo predsedniškega kandidata se zelo malo pojavlja. Dala je nekaj intervjujev, ker so se pojavila vprašanja, kje je, kaj je z njo. Dala je nekaj intervjujev, ne hodi pa z Donaldom naokoli na shode. Soproge drugih kandidatov so veliko bolj aktivne, stalno so na poti s svojimi soprogi.

Recimo soproga Bernija Sandersa je skoraj vodja njegove kampanje, že mesece in mesece je prisotna na vsakem shodu. So volilne spletke že prisotne?

Tadeja: So že v ozadju, predvsem pri republikancih, ker pač delajo vse, da Trump ne bi dobil nominacije. Tudi celoten vrh, elita stranke je prepričana, da bo splošne volitve izgubil. Vse skupaj je zelo zanimivo in nihče ne zna zares povedati, kaj bo, ker je toliko preobratov in šokov. Recimo Berni Sanders, predstavnik liberalcev, ki je, ko je napovedal kandidaturo, imel le tri odstotke, je bil popolnoma nepomemben. Prisotnih je bilo le šest novinarjev, mediji so ga povsem ignorirali. Zdaj je na svojih shodih v New Yorku nekajkrat zbral 30 tisoč ljudi, predvsem mladih. Sploh ga niso resno jemali, pa je ogrozil Clintonovo. In šok je, da je še vedno tukaj in je zbral toliko milijonov glasov. Hillary je mislila, da se bo zdaj že ukvarjala s splošnimi volitvami, s Trumpom, pa se mora z njim.

Odpira Sanders mladim oči?

Tadeja: Hillary je zelo nepriljubljena, ogromno ljudi je ne mara, kar je njena težava.

Mar ni bila kot soproga takratnega predsednika Billa Clintona priljubljena?

Tadeja: Predvsem takrat, ko je prišlo do afere Lewinsky, je bila zelo priljubljena. Prej pa ne, ker se je ljudem zdela hladna, ambiciozna in preračunljiva. Tudi to, da je toga, odkar se je pojavila. Sama je priznala, da ni naravni politik. Nima daru za politiko, kot ga ima Bill Clinton. Sicer je zelo študiozna, pripravljena, težko jo presenetiš s kakršnimkoli vprašanjem, nima pa tega talenta, kot ga ima Obama. Z govorom ne more nikogar navdušiti. Svojo podobo poskuša na vse načine spremeniti oziroma jo je že spremenila. Zaveda se, da mora vedno biti urejena, najbolje, kot je možno, kar je zelo naporno. Če pogledaš urnik predsedniških kandidatov, se vprašaš, kako zdržijo, glede na to, koliko je shodov. Stalno so na poti, na televiziji, zelo morajo paziti, kaj govorijo.

Jo politiki v Ameriki, v nasprotju s situacijo tukaj, hitro skupijo, če dajo neprimerne izjave?

Tadeja: Le Trump jih ne, če bi katerikoli drugi kandidat rekel vse to, kar je on povedal, bi njegova kandidatura že zdavnaj odpadla. Ima pač bazo, ki od njega želi točno to, kar počne.

So kandidature in volitve trenutno v Ameriki najbolj zanimiva tema?

Tadeja: Trenutno so volitve najbolj zanimive in tudi nepredvidljive. Kampanja traja že lep čas in še bo, obe konvenciji sta julija, ko bosta stranki nominirali kandidata, potem pa se bosta nominirana obmetavala. Zelo zanimivo bo, če bosta to Hillary in Trump.

Gledamo Ameriko kot sanjsko deželo, čeprav tudi pri njih 'streha spušča' in – kot ste rekli – ne živijo več ravno ameriških sanj?

Tadeja: Seveda v Ameriki obstaja odstotek ljudi, ki živi izjemno dobro. Že v samem New Yorku je toliko denarja, da si ne moremo predstavljati, toliko ljudi ima tako ogromne količine denarja, seveda pa je še večji odstotek tistih, ki res nimajo ničesar. Sramota je, da je 45 milijonov otrok lačnih, sploh za najbogatejšo državo na svetu. Potem poslušaš vse te zgodbe o zdravstvenem zavarovanju, o ljudeh, ki dejansko vse življenje plačujejo račune, če zbolijo, zgodbe o študentih, ki imajo 50 tisoč dolarjev dolga, ko končajo študij. Služb pa ni več toliko kot včasih in je napeto.

Amerika vseeno sposobnim še vedno omogoča, da prodrejo?

Tadeja: Seveda, še vedno obstajajo lepe zgodbe, tudi zgodbe priseljencev, ki hodijo sem, ker Ameriko vidijo kot nekakšen svetilnik in možnost. Če se pogovarjaš s kakšnimi priseljenci, so ti ljudje najbolj srečni, da so tu, so največji Američani. Zlasti če prihajajo iz držav, kjer je nasilje, ni svobode in nimajo nobenih možnosti. Hvaležni so, da so tukaj.

Od kod Newyorčanom ta vljudnost na cesti?

Tadeja: Izjemno so vljudni, izjemno pazijo na obnašanje. Je pa tudi na nekakšen način razumljivo, da je tako, zlasti v New Yorku. Če bi se tukaj vsak obnašal po svoje, bi bilo za znoret. Včasih je dren, povsod vrste, ne predstavljam si, da bi se še prerivali.

Kako kot Slovenka vidite življenje v New Yorku?

Tadeja: New York je zelo drugačen od preostalih mest v Ameriki, je le malo bolj evropski. Če greš recimo v južni del Amerike, je to nekaj povsem drugega, ljudje so drugačni kakor tudi njihove navade. Če pa govorimo o New Yorku, mi je tu zelo všeč. Všeč mi je, da se lahko izgubiš v tej množici, da nobenega ne zanima, kdo si, na neki način je to svoboda. Zelo se sprostiš, čeprav so tudi tukaj pravila, sploh pa se pri denarju vse konča. Tukajšnji ljudje tudi zelo gledajo, kaj jim lahko ponudiš, kakšno korist bodo imeli od tebe. Živim v Queensu, največjem okrožju New Yorka po površini, ki ima več prebivalcev kot cela Slovenija. Queens je najbolj raznolik glede prebivalcev, tam živijo priseljenci od povsod, govori se več kot 100 jezikov.

Kako pa je z Bronxom, je še vedno nevaren ali se je kaj spremenilo?

Tadeja: To se je spremenilo, celo mesto se spreminja. Le še nekateri predeli v Brooklynu so malo nevarni in v Bronxu je le še nekaj delov, za katere bi človek rekel, da niso povsem varni. Sicer je New York postal veliko bolj varen. To je proces, ki traja od županovanja Rudyja Giulianija naprej. Spomnim se, ko sem prvič bila v New Yorku, takrat še kot turistka, mislim, da je bilo leta 1998, takrat so še rekli, naj zvečer ne hodimo višje od 125. ulice v Harlemu, zlasti če si belec. Zdaj so na 125. ulici znane restavracije in je tudi najmanjše stanovanje drago.

Kako je na splošno z najemom stanovanja v New Yorku?

Tadeja: Glede najemanja stanovanja so tukaj standardi drugačni. Ko najemaš stanovanje, je to absoluten šok. Ne samo zaradi cen, ki so bizarne in še vedno rastejo, ampak tudi glede kakovosti stanovanj, ki je slaba v primerjavi z evropskimi standardi. Stanovanja hitro gradijo in nimajo nekakšnega odnosa do njih, vanj ne vlagajo, ne obnavljajo jih, vse je krivo, narejeno popolnoma šlampasto. Celo luksuzna stanovanja so zelo slabe kakovosti. Ni kleti, balkonov, da ne govorim, da je pralni stroj luksuz.

Zakaj?

Tadeja: Obstajajo zakoni, da moraš imeti dodatno zavarovanje zaradi poplav, če imaš v stanovanju pralni stroj. Tudi ne dovolijo ti, da bi ga imel v stanovanju, če bi ga že hotel sam kupiti. Poznam le enega človeka, ki ima v stanovanju pralni stroj, in ta ima zelo veliko denarja.

Kakšen pa je odnos prodajalcev do kupcev?

Tadeja: Tukaj so naučeni, da če ti kaj ni všeč, reklamacijo zelo upoštevajo. Prodajalci te sicer vprašajo, kako si kaj, čeprav v resnici to nikogar ne zanima, ker je vse povezano z denarjem, ampak ta prijaznost mi je všeč. Veliko bolje, da so prijazni, kot da so zoprni. Tukaj ni noben problem, kaj zamenjati, poskušajo ti iti zelo na roko. Kupec je kralj.

Se vam je pogled na Slovenijo spremenil, odkar živite v New Yorku?

Tadeja: Tu se ti odpre svet. Nekatere stvari se zdijo nepomembne, za nekatere pa tudi vidiš, da niso tako slabe, kot v Sloveniji mislimo, da so. Poudarila bi zdravstvo in šolstvo.

Nihče si ne predstavlja, kako je iti ali ne iti k zdravniku, ker ne veš, ali boš lahko plačal. Pa bodo vsi rekli: "Pri nas je tudi postalo tako." Ampak tudi slučajno ni niti blizu tako, kot je tu. Deset tisoč dolarjev visoki računi, tega pri nas enostavno še ni.

Tudi glede šolstva je velika razlika, lahko se vpišeš na fakulteto, ne da bi vse življenje odplačeval posojilo. Upam, da glede tega ne bomo šli po poti Amerike. Je pa res, da sta tu prisotni odprtost in strpnost, čeprav popolne enakopravnosti absolutno še vedno ni. Govorim tudi o odnosu do temnopoltih, to se počasi spreminja. Trudijo se, če pomislimo, kako je bilo še pred 50 leti.

Vidiš pa tudi, kako majhna država je Slovenija, žal spoznaš, kako nepomembna je v svetovnem merilu. Saj to nekako že veš, ko si v Sloveniji, ampak zaveš se, ko greš in vidiš, da si zelo nezanimiv, da ti kot novinarju omejujejo dostop, ker si iz male deželice, in nimajo interesa izgubljati z nami časa, saj nismo niti pomemben trg.

Kaj pa je s stereotipom, da so Američani neizobraženi in nerazgledani?

Tadeja: Ljudje na Američane še vedno gledajo tako. To je posploševanje. Nič jim ne zamerim, da ne vedo, kje je Slovenija. To je za njih tako oddaljeno, majhno, ko vidiš te razsežnosti v Ameriki. Res je, da geografije ne poznajo kot mi, kakor tudi, da so tukaj razlike med ljudmi glede izobrazbe, ker je to povezano z denarjem.

Če se pogovarjaš z intelektualci v New Yorku, smo lahko tiho, ker so zelo razgledani, saj so izpostavljeni vsemu že vse življenje: najboljšim učiteljem, univerzam ... Če nekdo iz revne četrti hodi v slabo šolo, kjer ga komaj naučijo pisati, je to potem nekaj drugega. Tudi to, da manj potujejo, je res, ker imajo to svojo gromozansko deželo in če gredo na počitnice v Teksas ali New Mexico, je to za njih že povsem drugi svet. Ljudje so od države do države drugačni, vse je drugačno, zvezne države imajo med sabo zelo različne zakonodaje, le jezik je enak.

Kaj iz Slovenije pogrešate?

Tadeja: Še najbolj prijatelje in družino. To je tisto, ko si rečeš: "Kako dobro bi bilo, da bi zdaj kdo prišel na kavo." Saj pridejo, vsi moji so že bili in tudi prijatelji. Drugače pa tu dobimo tudi kavo Barcaffe, če hočemo, tudi čokolino. V Queensu živi precej priseljencev in imamo velik Euro Market, ki te popelje nazaj v osemdeseta, saj so vsi tisti izdelki tam. Blizu so tudi trgovine, ki imajo cedevito, pašteto, čaje. Prednost New Yorka je, da v njem vse dobiš. Mislim, da v vsakem mestu v Ameriki tega ne dobiš. V New Yorku je cel svet, zato dobiš, karkoli si zamisliš.

Kako pa je s kulturo, je ta dostopna?

Tadeja: Broadway je zelo drag, sploh glede predstav, ki so zelo priljubljene, kot sta trenutno muzikal Hamilton in Book of Mormon. Recimo najmanjša vstopnina za muzikal Hamilton je okrog 400 dolarjev in je sploh težko priti do vstopnic tudi če plačaš 400 dolarjev. Da se pa tudi priti do cenejših vstopnic.

Se kot novinarka ne morete akreditirati?

Tadeja: Ne, tu niso zelo darežljivi z akreditacijami, kvečjemu kakšni kritiki večjih časopisov, pa še to ne vem, ali jim jih ne plačajo časopisi, za katere delajo, ker imajo ostre standarde. New York Times ima debel etični kodeks, ki ga tudi upoštevajo. Je kar drago, ampak po drugi strani ti nekaj dajo tudi zastonj. Poleti filharmoniki igrajo v Central parku, kamor lahko vsak pride. So tudi popusti in cenejše vstopnice za Broadway, opero in balet, le čas moraš imeti in se znajti.

Kakšna pa je kulturna ponudba?

Tadeja: Res je vse vrhunsko. Tukaj naredijo najbolje, kar lahko. Pa tudi vsak si želi peti v operi Metropolitan, vsakogar dobijo: Ano Netrebko, Placida Dominga, saj se vsak želi predstaviti v New Yorku.

Kako pa je z izobraženci, so tudi ti izbrani?

Tadeja: Tudi univerze ti dajo vse možnosti, kot mi razlagajo slovenski znanstveniki, če prideš zraven. Če ti do neke ravni uspe, so ti vrata odprta. Samo do tukaj je težko priti, ker vsi hočejo sem, konkurenca je iz celega sveta, tudi na kulturnem področju.

Tekst: Suzana Golubov. Foto: osebni arhiv.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ